Živijo,
Mineva leto in pol od kar cel mesec nisem vedela kaj naj počnem sama s seboj, predvsem pa ali sem sploh še normalna in kaj se dogaja z menoj?! -.- Čeprav je po forumu že moč zaslediti veliko podobnih zgodb, sem sama mnenja, da se vsaka vsaj malo razlikuje od drugih. V času doživljanja "moje negativne izkušnje" kot ji sama pravim, nisem vedela kaj se z menoj dogaja, nisem mogla razumeti, kako se to lahko dogaja meni, po karakterju nasmejani, veseli osebi, ki je polna energije in se ji življenje zdi nekaj najboljšega.
Nikjer nisem zasledila ničesar, ki bi mi dalo vedeti, da le to doživlja še nekdo drug in ne samo jaz, da te tovrstna bolezen ne naredi "norega"... predvsem pa da obisk psihiatra ne pomeni, da sem postala psihični bolnik, ki mu ni več pomoči. Takrat, v takšnem stanju, človek(no, ali pa samo jaz) pač tako razmišlja.
Začelo se je točno 1.novembra, jutro po nori zabavi za Noč čarovnic. Stara sem namreč 21 let in takrat sem jih imela dobrih 19. Zabava je bila moja tedenska rutina. Občutkov, s katerimi sem se doma zbudila po zabavni noči, se spominjam še danes. Vrtoglavica, slabost, težka glava(tako temu sama pravim), bolečine v prsih, težko dihanje in mravljinčenje. NORO! Nisem vedela kaj naj naredim, a sem se nekako le spravila iz postelje in si sama pri sebi govorila, da so to posledice prejšnje noči(prisotnega je bilo tudi, malo alkohola). Ker čez dan te negativni občutki niso prenehali, sem se odločila, da za nasvet vprašam vsevedni google...NAPAKA! Po prebranem na internetu, sem sama pri sebi sklenila, da sem lahko doživela možgansko kap, tako sem se takoj odločila, da obiščem osebno zdravnico. To sem tudi storila in po pregledu je zdravnica ugotovila, da z mano v fiziološkem smislu ni popolnoma nič narobe, mi dala recept za zdravilo za vrtoglavico in za kakšnih 15 minut pomirila.
Samo, da sem se pripeljala domov, sem že znova začutila identične negativne občutke, a le da so ti bili še nekoliko intenzivnejši. Kako je minil moj preostanek dneva in noči si lahko mislite. S strahom in prepričanjem, da je z mano vseeno nekaj narobe, sem poskušala zaspati. Seveda, zaspati nisem mogla, zbujala sem se na vsake pol ure, srce mi je bilo kot noro, oblivala me pot in po telesu sem čutila mravljince. Naslednji dan, sem doma povedala kaj vse čutim, kako se počutim, zato me je mami še enkrat prisilila, da odidem k zdravnici. To sem s težko požrtim ponosom, da moram ponovno tja pa čeprav pravijo, da je vse ok, tudi storila. Zdravnica se je počasi z mano pogovorila in mi dala vedeti, da bom mogla obiskati psihiatra, ker naj bi doživljala panične napade in hiperventilacijo. Takrat teh izrazov seveda nisem razumela. Pojma nisem imela kaj se mi dogaja.
Psihiater, psihiatrija, Ljubljana Polje, psiho in podobni izrazi, to tisti, ki so mi takrat vzbujali strah in predvsem sram, da se z njimi nekako srečujem. Tabu tema, kot je psihiatrija, je bila zame nekaj nepredstavljivega. Jaz pa k psihiatru? Saj sem čisto normalna, saj se ne derem kar nekaj, saj se mi ne meša in podobni stavki so se porajali v moji glavi. Ja saj vem, tako neumno sem razmišljala, da mi je danes žal, da sem kadarkoli sploh tako razmišljala o tovrstnem zdravstvu, a resnično mi je bilo tuje in glede na neumnosti, ki jih vidimo v hollywood-skih filmih, pač ustvarijo svoje mnenje o teh temah. NAPAČNO SE RAZUME! Zaradi vsega tega, se tudi dolgo nisem naročila k psihiatru. Še ena NAPAKA, ki me je stala dodatnih 14 dni muk in trpljenja s panični napadi. Kmalu je moje stanje postalo nevzdržno, vse kar sem počela nisem mogla normalno dokončati do konca, vedno me je prekinil panični napad, postalo je tako hudo, da večino časa nisem mogla več dihati brez papirnate vrečke, ki mi je pomagala pridobiti dovolj kisika in preprečila prevelik izdih ogljikovega dioksida. Ves čas sem bila tik pred nezavestjo, saj sem vedno izdihnila preveč og.dioksida in pridobila premalo kisika, možgani pač niso mogli več normalno delovati. Razmišljala sem samo še o smrti, predvsem o tem da me je smrti strah, da čutim to boločino pri srcu in da samo še čakam moj konec. Občutki da ne morem več dihati, so me skupaj s papirnato vrečko spravili v posteljo. Vse kar sem počela v mesecu novembru je bilo ležanje, pihanje v vrečko, prestrašeno drgetanje, ter nenehno spraševanje kaj se z menoj dogaja?!?!?!?! :O
Seveda si lahko mislite, da sem vmes tako le poklicala k psihiatru in se naročila, datum, ki sem ga dobila je bil 5.12. v jutranjih urah. OH JA! Dolg mesec po mojem mnenju ne vzdržnega stanj se je meni zdel daljši kot celo leto. Kako sem prišla skozi mesec še sama ne vem in prisežem, da ne pretiravam, tako nizko in globoko kot sem padla v tistem mesecu, si pred tem tudi predstavljala nisem, da je to sploh mogoče. Takih občutkov prej nisem poznala. Na mestu je, da povem, da bi brez svojega brata, ki je 4 leta starejši od mene, verjetno slej kot prej tudi jaz naredila samomor. Resnično vam povem, da pred tem nikoli nisem pomislila na kaj takega. Resnično sem se do takrat v življenju imela odlično, vesele narave in pozitivnih misli, sem se v mesecu dni spremenila v popolno nasprotje. Prav zaradi mojega karakterja pred negativno izkušnjo, sem to kar se mi dogaja še težje razumela. Tako je bilo tudi s starši in večino prijateljev. Niso razumeli, zakaj me kar naenkrat ni več v družbo, zakaj kar naenkrat nočem več nikamor, kamor sem prej povsod šla in bila najbolj glasna v družbi, ter druge noro zabavala. Nisem več šla med ljudi, strah me je bilo, da se mi panika pojavi v družbi, da mi bo zunaj odpovedalo srce, da ne bom mogla dihati in podobno. Edini, ki me je resnično poskušal razumeti in me ni obsojal je bil moj brat. Celo življenje mu bom hvaležna za vse kar je storil, ko sem ga najbolj potrebovala. Kolikokrat sem lahko prespala pri njem, da sem sploh vsaj malo spala, kajti tudi pod razno nisem mogla niti zatisniti oči, kaj šele vsaj malo zaspati sama. Vsa ta nespečnost in zadrževanje v notranjosti ter izogibanje družbe me je mimogrede pripeljala tudi do hude depresije. Nič več smejanja, nič več pozitivnih misli, kaj šele besed, nič več tista nasmejana jaz, ki so jo vsi poznali. V času ko sem čakala na dan obiska psihiatra sem poskusila tudi s psihoterapijo, a le ta meni takrat ni ustrezala, vse se je odvijalo prepočasi, raje sem se zatekala sama k sebi in bratu. Nisem se mogla sprostiti in tam izražati svojih čustev in občutkov. Tako sem jo kmalu opustila.
Ne bom na dolgo omenjala in opisovala, da sem zaradi hudih paničnih napadov med vožnjo velikokrat bila tik pred karambolom in, da sem v starhu celo zapeljala do najbljižje urgence in tam počakala, da sem se vsaj malo pomirila. Pa toliko je še danes smešnih zgodb, ki pa so bile takrat zame grozljive dogodivščine. Vseh ne morem napisati, ker mi počasi odpada roka. Hehe
V tem zloveščem novembru(
), sem postala tudi hipohondrična. V svoji glavi sem postala nosilka vseh bolezni sveta, od bolezni srca, do vseh možnih alergij, ki naj bi po mojem mnenju povzročale smrt. Nisem bila več sposobna pojesti enega navadnega lekadola, ne, da bi zagnala paniko, da bom umrla, da sem nanj alergična itd. Tako je bilo tudi z vsemi normalnimi zeliščnimi čaji in mazili. Grozno vem, a nisem si mogla pomagati, tako zelo sem bila že v vsem tem strahu pred smrtjo, da sem o vsem razmišljala negativno. O vsaki najmanjši banalni stvari ali dogodku.
No pa je le napočil 5.12., ko sem imela težko pričakovanega psihiatra, pot do tja je bila še svoje vrste dogodek hehe, a ni tako pomembno. Predpisal mi je torej Efectin 150mg in Helex 25mg dvakrat na dan. V roku enega tedna, mi je oboje tako pomagalo, da sem se ponovno počutila kot človek! Čez 14 dni sem imela ponovni pregled, ko se mogla nehati jemati Helex, počasi se razume. Nekako mi je uspelo, rešila sem se pomirjeval, čeprav sem imela v času odvajanja, ponovno nekaj težav, a s svojo trmo mi je uspelo, da Helexa od trakrat do danes nisem več vzela, kljub temu, da sem še doživela kakšen panični napad, a v blažji obliki.
Pozabila sem omeniti, da sem v času negativnih občutkov, torerj v mesecu novembru, začela enkrat tedensko hoditi na jogo smeha, to je bilo največ kar sem uspela takrat spraviti iz sebe, torej edino takrat sem odšla iz hiše in se enkrat na teden počutila ponovno "normalno". Tako, da resnično povem, joga smeha je zakon. Pomagala mi je, da sem se 1 uro smejala in nisem pomislila na vse te neprijetnosti, ki so se mi sicer odvijale.
Danes še vedno jemljem AD, a ga bom v prihodnjih mesecih prenehala jemati, počutje pa je pretežno odlično, z manjšimi neprijetnimi odzivi na stres. A vse to zanemarim, kajti, prej in sedaj, je ne primerljivo.
Tako, to je v kratkem moja zgodba, morda se bo kdo v njej našel in bo ugotovil, da ni sam, ter da obstaja rešitev. Veste kako pravijo, ŽIVLJENJE JE POLNO MOŽNOSTI, SMRT PA JE TAKO DOKONČNA. Če bi kdo potreboval moj nasvet ali samo podporno roko, naj se obrne name, z veseljem pomagam. Drugače pa resnično polagam na srce, da iz vsake situacije, še tako hude, res lahko najdemo izhod. Naj bo moja zgodba lep in predvsem resničen primer tega.
Lep pozdravček
