generalizirana anksioznost in hud strah pred boleznimi

[nora]

Zdravo!

Končno sem se opogumila in odločila, da napišem nekaj o sebi. Berem vaše zapise že dlje časa, zdaj sem se pa končno odločila, da se vam predstavim.

Stara sem skoraj 30 let in že od nekdaj me občasno pretirano skrbi za moje zdravje in za zdravje mojih bližnjih. Letos pa se je zaradi spleta okoliščin v moji glavi napletel scenarij, ki mi je začel onemogočati normalno življenje. Tekom svojih strahov sem "prebolela" že marsikatero bolezen, a nazadnje sem se lotila multiple skleroze 
Začelo se je tako, da sem imela nekaj težav z očesom. Odšla do oftalmologinje, ji razložila težavo, povedala kaj me skrbi in po temeljitem pregledu oči, mi je rekla, da so to posledice dela z računalnikom po več ur na dan. To me je pomirilo ravno za dan ali dva. Po vseh kolobocijah me je moja osebna zdravnica napotila še do nevrologinje, da ona poskusi z uničenjem mojega strahu. Seveda sem v tem času občutila mravljince in vrtoglavice, pa mrazenje, pa ščemenje po nogah. Po pregledu, je nevrologinja zaključila, da moje simptome povzroča anksioznost in da niče ne kaže, da bi bilo z menoj karkoli narobe. Predlagala mi je obisk psihiatra.

No, da malo poenostavim zgodbo. Pri psihiatru sem bila, čakam naslednji termin, še prej pa sprostitvene tehnike v PBB Begunje.

Vse lepo in prav, a moj maksimum dobrega počutja in verjetja, da sem ok, je trajal celo 4 dni 

Na pomoč strahci!

[mamica1]

Draga nora, dobrodošla med nami. Upam, da ne misliš o sebi, da si to, kakršen nick si si dala  .
Tudi sama se spopadam z vsemogočimi strahovi, od bolezni do naravnih nesreč in vse umes. In vsaka slaba novica ali napačen trzljaj telesa mi požene mravljince po telesu, vročino v glavo in misli , ki se jih potem nikakor ne znebim kar lep čas. Tudi sama sem bila že na vseh mogočih pregledih in je vse bilo ok, torej mi ni preostalo drugega kot da se začnem zdravit za generlizirano anksiozno motnjo s paničnimi napadi-uradna moja diagnoza, saj so ti napadi v preteklosti resno omejevali in zaznamovali moje življenje, kakor ga še tudi sedaj. Iz vesele in vedno nasmejane, samostojne in izredno družabne ženske, sem postala strah na dveh nogah, ki se je bala svoje lastne sence, se bala da bo umrla med napadom, nisem upala sama niti do trgovine 50 m, da ne govorim o strahu pred predori, grmenjem, strah pred paniko, strahovi pred nesrečami bližnjih, itd. itd.-seznam je neskončen. Po jemanju ADjev se je  stanje bistveno izboljšalo.
V zadnjem času se mi je stanje poslabšalo, kar me izredno nervira, in iz tega, k nikakor ne morem preklopit misli, sama sebe še bolj nerviram in si povzročam tesnobo - namreč imam idejo, da me bo infarkt  .
Najhuje je, ko sem sama s sabo in misli dam na pašo, in od tega ali pa zaradi tega imam tak čudno bolečo levo roko od komolca do dlani, kot da je odrvenela, in me je grozn strah. 
Tak da ti predlagam, da  nadaljuj z obiski psihiatra, vzemi ponujeno terapijo, če imaš občutek, da sama s sproščanjem ne boš se zmogla rešit te ujetosti same sebe, drugače pa šport, družba in zaposlitev misli s pozitivo!
Želim ti vse dobro 

[nora]

Hej, mamica1!

Sem se včeraj prav razveselila tvojega sporočila. Saj vem, da ni lepo, pa vseeno je kar malo lažje, ko ugotoviš, da nisi sam.

Imam podobne težave kot ti ... tudi mene vsak trzljaj in vsaka bulica na telesu spravi v obup. Nekako se je do zdaj stanje vedno uspelo umiriti že pri svoji zdravnici, zdaj pa ni in ni šlo. Jaz osebno nimam težav s paničnimi napadi, le tesnobna sem bla zdaj nazadnje cela dva meseca skupaj tako, da enostavno nisem uspela normalno funkcionirati. Težko sem zbrana doma, pospravim toliko, da ni ravno svinjarije (pa moji standardi so bili vedno precej visoki in doma vedno vse "speglano"), v službi težko funkcioniram.
Največji problem mi predstavljajo telesni simptomi, ki me samo še bolj tlačijo v začaran krog. Po nogah mi nadležno brni, kot da bi se v njih skrivali traktorji. Včasih bolj, včasih manj. Doma in na znanih terenih je običajno bolje, ko sem kje na novo, pa se občasno stvari poslabšajo. Ne pa vedno. Se mi zdi, da je malo odvisno od počutja in ljudi, ki so okoli mene. Potem s tu še težave s požiranjem, ko se mi iz lepega miru hrana ustavi v grlu in ne gre naprej. Zato je pijača moj zvesti spremljevalec obrokov. Sploh, če sem kje okoli. Da ne govorim, da sem si napletla zgodbo, da na desno oko rahlo škilim, ker je pač to lahko eden od simptomov multiple (oh že beseda me spravi iz tira ). Pa smo po daljših domačih raziskavah ugotovili, da so učke popolnoma okej, le veki nista popolnoma simetrični. Ah, kaj človek vse najde, ko se preveč opazuje. Groza. Se kar malo bojim sama sebe  . Pa omrtvičeni udi in odrevenele roke in mravljinci in vrtoglavice. Mamica1 nisi sama .

Imamo pa pri nas to v družini in vem kako je videti tudi panični napad. Simptomi moje mami so bili tvojim identični.

No moja terapija je pa takale: Sertralin actavis (trenutno četrti dan na polovički in helex po potrebi), vsak dan vsaj ena ura hoje in trud, da ignoriram telesne simptome. Najhuje mi je zjutraj, ko bi lahko vseskozi jokala, a se čez dan stanje umiri. Po posvetu s terapevtko pa sem nekako dobila upanje, da o vse dobro in počasi ampak poooočasi začenjam verjeti, da je vse to psiha, težave z očmi pa pač posledica utrujenosti. Hudiča, da štirje zdravniki ne posumijo, da je z mano kaj narobe, potem pa že nekaj mora biti na tem.

Pa jemlješ AD-je? Se ti je kaj takega zgodilo, da se je stanje poslabšalo? Gotovo nekje tiči zajec  Daj povej, pa mogoče skupaj kaj najdeva     

Vselepo tudi tebi 

[zanchy]

Živjo Nora!
Lepo da si se opogumila in nam pisala. Napiši še kaj več o sebi da te bolje spoznamo.

[nora]

Hej, zanchy!

Rahlo sem zmedena pa malo v svojem svetu težav, tako da upam, da bom dovolj razumljiva

No, moje težave so se začele že nekje na sredini osnovne šole. Takrat sem prvič občutila pretirano skrb za zdravje. Vem, da je bil 1.december in mene je bilo na smrt strah, da sem zbolela za aidsom. Vseh bolezni se niti ne spomnim, ker je praktično nemogoče. Jih je bilo preveč. Vsaka najmanjša sprememba na telesu me je vrgla iz tira. Potem pa se je nekje dve leti nazaj stvar malo uredila. Nisem imela nobenih težav in še kake pol leta nazaj sem svojemu dragemu slavno najavila, da je končno konec mojih "bolezni". Pa so se verjetno zaradi vseh obveznosti in sprememb (smrt starega očeta, menjava službe, prenova stanovanja in z njim povezane težave ...) samo potuhnile  Pred približno tremi meseci pa sem pristala z nujno napotnico pri okulistu  In potem zgodba, opisana v moji prvi objavi.

Drugače sem družabno bitje, z veseljem do življenja, polna idej, obožujem hojo v hrib, jogo, ustvarjanje. Zadnje čase me še moji hobiji ne veselijo preveč. Kot, da bi s preveč naložila ... pa še eno lastnost imam. Nikoli dovolj utrujena, da stvari ne bi dokončala. Pa ne le dokončala, niti nisem hitro zadovoljna. Precej kritična. Do vseh, predvsem do sebe. Tole o kritičnosti sem kar malo težko napisala.

Zanchy, trenutno imam malo prazno glavo, pa ne vem več kaj bi napisala. Z veseljem pa odgovorim na kako vprašanje.

V upanju, da telesni simptomi moje anksioznosti čimprej minejo. Ti mi povzročajo največ preglavic. Pa zdaj se mi še dozdeva, da se pojavljajo stranski učinki AD-jev  včasih zgubljam občutek, kaj si sama napletam v glavi in kaj se mi res dogaja ... kot bi se nekdo malo igral z mano

Sem kar vesela, da vas imam, pa čeprav vas še ne poznam 

Lp, nora

[KDŽJI123]

Jutro Nora 
.....poslala sem ti ZS 

[nora]

Hej, hej!

No, da se spet malo oglasim ... sporočam, da sem mogoče danes prvi dan skoraj prepričana, da z menoj ni nič narobe
Ne vem zakaj tako je, ampak sem vesela 
Sem hotela podeliti z vami

Lep dan tudi vam

[pipi :D]

nora pozdravljena med strahci 

Ne bom veliko pisala,ker sem sama bila tudi precej zaskrbljena za svoje zdravje. sedaj je mnogo mnogo bolje. Za to ti priporočam psihoterapijo, ker zdravila so samo pomoč ne rešijo pa ničesar.
Meni je uspelo tudi tebi bo samo lepo počasi.

[nora]

Hej, pipi

Začetek naslednjega leta grem na tehnike sproščanja, pa k svoji psihiatrinji. Ker sem precej nova med strahci še ne vem, kako in kaj in kolikokrat uspem pridet k svoji zdravnici. Drugače bom pa upoštevala tvoj nasvet. Vem, da je treba rešit problem in ne simptomov.

Sem vesela zate

[ForestGirl]

nora pozdravljena
mislim, da ti je pipi svetovala psihoterapijo, torej strokovnjaka, ki se imenuje psihoterpavt in ne psihiater Psihiater ti ne more nudit kvalitetne terapije (razen s tableti), ker za to ni usposobljen, za take reči so usposobljeni psihoterapevti, ki delujejo po različnih metodah. Pogooglaj malo katere imaš na razpolago kjer stanuješ. Mogoče bi samo še 1x poudarila kar je že pipi ... samo in zgolj s tabletami ne bos rešila nič, rabis kombinacijo z dobro psihoterapijo. Ubistvu jr sama psihoterapija pomembnejša od tablet (je osnova zdravljenja), tablete so ji zgolj podpora (sekundarna zadeva).
Vse dobro, forč

[nora]

Hej, Forč!

Hvala za nasvet ... bom upoštevala! Že googlam!

 

[nora]

Že par dni sem ponovno napeta kot hudič. Tole z očmi me ubija. Občutek zatezanja. Bila še drugič pri okulistu (in to pri drugem!), ki razen rahlo vnete očesne veznice ni našel nič. Kljub podrobnemu pregledu. Je lahko to anksa? In pač paničarim? In se ukvarjam s stvarmi, ki jih ni? Lahko to produciram s psiho?

Včasih se mi zazdi, da mojih težav nihče ne vidi ... in da se vsem zdi, da se mi samo dozdeva ... meni pa se ne zdi ravno tako Po temle zapisu sem verjetno klasičen anksič, pa vseeno

Pa zdelo se mi je, da mi je šlo že par dni zelllo dobro in sem celo verjela, da sem zdrava kot riba. Zdaj pa spet z gugalnico do podna ...

[ForestGirl]

Če mene vprašaš je večina telesnih simptomov (telesnih in zdravsvenih stanj) posledica psihe ... zato raje kot, da hodis od strokovnjaka do strokovnjaka, pojdi do psihoterapevta - čimprej. Na gorenjskem sicer ne poznam strokovnjakov za psiho, ampak mislim si pa, da jih ni malo. Tko da res, pogooglaj malo, tud po kakih forumih se je pomoje že pisalo o tem. Ljudje zgubijo leta ko se ukvarjajo z namisljenimi boleznimi ... raje trpijo in iščejo pomoč na napačnih mestih, kot da bi se čim prej odpravili po pomoč k terapevtu ... a ni škoda časa? Zavedati se je treba, da nam ne bo mogle pomagati noben zdravnik in nobena tableta, če ne bomo razrešili tistih zadev, ki jih nosimo globoko v sebi, kajti one so edini pravi vir tega kar se nam dogaja ... jst sem si pogosto rekla, da je treba imet zdrave korenine, sicer je vse kar raste iz njih gnilo ... korenine pa so sama osnova življenja...tja se je potrebno povrniti in jih ozdraviti (tablete zanje pa žal se niso odkrili). Jst še zmeri mal vraževerno verjamem, da smo se prišli na zemljo učit lekciji in ne uzivat ... ampak kot ljudje se lekcijam full upiramo, ker so naporne, vsi iščemo samo udobje in potem prihaja do ciklanja, ker vesolje nam pošilja lekcije mi jih odklanjamo, posledično še bolj obolevamo in ne manj.

ewo, moj nasvetek ... ne zgubite še več let zaradi ciklanja in se nehite upirat tistemu kar je nujno, da ozdravite

vse dobro, forc

[nora]

Forč, hvala ti za besede, nasvete in ker se trudiš pomagat. Mi trenutno to veliko pomeni. Mene vsak da sproti preseneča moč naše psihe.
Ja, dejansko je škoda časa in precej jalovo je to početje ... vsaj tako pravi moj razum, ko ima dobre trenutke. V slabih je malo drugače
Ja, se strinjam da nas življenje vodi skozi šole, ki jih potrebujemo, a žal velikokrat iščemo bližnjice do uspeha.

Hvala za "brco v rit", sem se dejansko lotila iskanja terapevta.

Vse lepo tudi tebi 

[Anxic]

Nora, midva imava ubistvu precej podobne tezave; obema nagajajo neki fizicni simptomi, ki so seveda posledica nasih miselnih tokov, ki jih nismo sposobni pravilno organizirat Sigurno s tabo ni nic narobe v fizicnem smislu, meni se tudi nonstop pojavljajo neki simptomi, potem pa en pride in drugi gre. Nikoli se mi ni to dogajalo in se vedno se ucim sprejemat to moc psihe, ki me vsak dan preseneca. Sitna teta tale psiha

[antonieta]

Pozdravljene,

tuki še ena ki ima 129847 bolezni..  bog varuj, da preberem kje kak članek o kaki bolezni... jo sigurno drug dan že mam... izogibam se revij, ki pišejo o tem, televizijskih oddaj, internetnih strani,  veliko hodim, poizkušam zaposliti misli z vsem drugim, kot pa s svojim zdravjem... ampak vse že meji na obsesijo...  obupno. 

[Anxic]

antonieta a pa tudi delaš kaj na reševanju svojih težav v smislu psihoterapije ali medikamentoznega zdravljenja? Te reči so lahko hudo naporne, ja, dokler nekako sam pri sebi trpiš in prenašaš to breme še gre, ko začne zadeva pa resnično interferirat s tvojim življenjem, ko te začne ovirat pri normalnem življenju in izpolnjevanju svojih ciljev, takrat zna bit precej nadležno

[nora]

Nora, midva imava ubistvu precej podobne tezave; obema nagajajo neki fizicni simptomi, ki so seveda posledica nasih miselnih tokov, ki jih nismo sposobni pravilno organizirat Angry Sigurno s tabo ni nic narobe v fizicnem smislu

Anxic, mene ravno ta telesna simptomatika najbolj vztrajno vrti v tem začaranem krogu. So dnevi, ko je bolje in so dnevi ko je spet slabše. Popolnoma znebit se je pa še nisem uspela. Vsaj vseh simptomov ne. No, zdaj me že par dni boli glava, ampak sem bila opozorjena, da je zelo vejetno, da se bo to zgodilo kot posledica AD-jev. Pa še prehad me muči zadnje dni.
Pa hvala za besede. No 5 zdravnikov in študent medicine pravijo, da sem telesno ok Krasno 


Antonieta hej

Ja, niti slučajno ni lušno bolehati za 1000 in eno boleznijo. Žal pa včasih pripelje stvar tako daleč, da ni druge kot si pomagati s strokovno pomočjo.

Želim ti vse dobro 


P.S. Sem imela pa včeraj po skoraj treh mesecih reeeees dober dan. Če tri mesece nisem mogla verjet, da bom še kdaj lahko vesela in neobremenjena s tem, da boleham, sem si včeraj dokazala, da to ni res. Veliko tudi razmišljam o tem zakaj se mi to dogaja, pišem dnevnik in berem knjigo Anksioznost za telebane. Po praznikih pa še v terapevtski boj z boleznimi.

[Anxic]

Te zelo zelo dobro razumem, sam sem isti, en dan gre gor pa sem super, nekako pomirjen, potem drug dan me pa ze zjutraj popade neka tesnoba in sem ob 1 popoldan ze preprican, da me bo pokopal tumor v glavi in sem fuc cel dan. Nekako sem si reku, da si ne bom pustil, da mi slabi dnevi pridejo do zivega, ampak mi se ni najbolj uspelo, ko me prime anksa je konec.

Nisi edina, zmoremo

[nora]

Hej hej! 

Kako ste strahci?

Jaz te dni prezivljam kar dobro. Nekako drzim dobro pocutje. Noge ignoriram, glavoboli so se umirili, naperost v oceh je manjsa. Kdaj je sploh ni  trudim se zaupat vase in verjet v moc psihe. Ne googlam o simptomih bolezni, berem knjigo, celo risat sem nazaj zacela. Sicer malo, ampak sem. Celo v soping sem sla po novoletno bozicna darila. Pa se super sem se imela.

Zelim vam cimbolj skulirane praznike, cimmanj strahov, nic tesnobe. Da bi uspeli ankso poslat vsaj na dopust, dni pa preziveti s svojimi najdrazjimi in cimlepse 

nora