moja zgodba

[lucy80]

pozdravljeni,
da se predstavim in povem svojo zgodbo.

Bila sem vzgojena kot pridna deklica, ki mora vedno vsem ugajati in narediti, kar se pač od nje pričakuje.In tako sem funkcionirala, dokler nisem čisto zbežala od same sebe in postala samo še kot en robot za uresničevanje želj drugih.

In marca letos sem poskušala narediti samomor, ko sem se iznakazla in se porezala po obeh rokah in po nogi, ko sem si skušala prerezati kako pomembnejšo arterijo, pa mi ni uspelo, hvalabogu,

odločila sem se za boj, za življenje, vendar novo življenje. Zdi se mi, kot da bi se na novo rodila.
in po poskusu se je boj šele začel. Prehitro sem se vrnila v službo in totalno dekompenzirala s psihozo, bila potem v bolnici mesec dni in od takrat sem doma, se trudim spopasti s seboj in svetom, ki mi zaenkrat še ne prinaša preveč lepih stvari, čaka me menjava službe, ker jo bom izgubila in v zvezi s tem še veliko težav. Čakajo me nerazrešeni problemi, ki se kopičijo že leta in v vsem tem skušam plavati.

Že vnaprej hvala za vso  :rozicodam:pomoč

[OLJA]

lucky80   Ja problem  če hočemo vedno vsem ustreči. potem počasi ugotovimo da smo pozabili  živeti.
Je pa tako če si predober te začnejo kmalu vsi izkoriščati in postane jim vse samoumevno. Moralo te je doleteti to kar te je, da si začela počasi misliti tudi nase. Kar korajžno boš videla da bo šlo. Seveda pa ne tako hitro, ampak bo ! 

[krasendan]

najprej dobrodošla...

korak za korakom ...spopadanje je težko ja...sam ti bo uspelo...ti nam piši kako pa kaj...strahove, dvome, veselje ni da ni...bomo skušal po svoje pomagat, predvsem pa dobr poslušamo...

Nisi edina s težavami...tko da kar mirno glede tega...šlo bo na bolje...

[Arwen]

pozdrav in objem 

[lucy80]

najlepša hvala za vse tople besede, morem rečt, da je društvo res zakon in mi veliko pomaga, da vidim , ada nisem sama v zosu
danes sem veliko bolš, del je zasluga foruma
pa saj bo nekak, samo puške se ne sme vreč v koruzo

[Lisha]

Lucy80, dobrodošla med nami.

Me veseli, da si danes boljše.

Želim ti veliko čim lepših in prijetnejših dni. Verjamem, da ti bo v življenju uspelo marsikaj, kajti vse, kar potrebuješ za pot proti lepšemu in polnejšemu življenju, pravzaprav že imaš... željo po spremembi, voljo, da se lotiš poti, pogum za nov začetek,...

Objem 

[Lado]

Največji dosežek v življeju je, da znamo reči NE

[bikica66]

Lucy pozdravljena in dobrodošla med nami !

Življenje se včasih čudno poigrava z nami.Nekateri se znajo zoperstavit težavam in dobro vozijo skozi življenje.Spet drugi se izgubijo in nikakor ne najdejo bilke,ki bi se je lahko oprijeli.Eni pa šele takrat ko ležijo v bolnici najdejo smisel življenja.Odločila si se za boj in ta boj ni lahek,je pa zmaga vsak dan bližje in je zelo sladka.Nikar se ne ustraši pri prvem padcu,ki se bo zgodil - mogoče pa tudi ne.Zdaj veš,da se po padcu lahko pobere in se bori naprej !
Vse dobro ti želim 

lp

[alexx]

Lucy pozdravljena in dobrodošla med nami !

Življenje se včasih čudno poigrava z nami.Nekateri se znajo zoperstavit težavam in dobro vozijo skozi življenje.Spet drugi se izgubijo in nikakor ne najdejo bilke,ki bi se je lahko oprijeli.Eni pa šele takrat ko ležijo v bolnici najdejo smisel življenja.Odločila si se za boj in ta boj ni lahek,je pa zmaga vsak dan bližje in je zelo sladka.Nikar se ne ustraši pri prvem padcu,ki se bo zgodil - mogoče pa tudi ne.Zdaj veš,da se po padcu lahko pobere in se bori naprej !
Vse dobro ti želim 
lp

Lepo je napisala biki...samo ustrašiti se ne. In ja...treba je znati reči NE. Imeti svojo voljo.
Dobrodošla med nami in piši. Kadarkoli in karkoli.

lp

[987]

Dobrodošla na forum.

...vzgojena kot pridna deklica...
...robot za uresničevanje želj drugih...

Tole mi je zelo padlo v oči. Kako zmotno je, ko mislimo, da je najbolje, če smo pridni in ubogljivi. V resnici nam to kasneje v življenju prinese veliko gorja in bolečine. Tudi sam sem bil vedno priden fantek. Raje sem naredil, tako kot mi je bilo rečeno, kot pa da bi se upiral. S časoma me je to pripeljalo do vedno več strahov, predvsem pa do socialne fobije. Še nekaj stresnih dogodkov in mera je bila polna.

Sebe moraš postaviti na prvo mesto. Vem, da se ti trenutno to zdi nemogoče, vendar brez tega ne bo šlo. Sej veš kako pravijo...prvo jaz...potem daleč naokoli nobenega...potem spet jaz...in šele potem vsi ostali . Poskušaj počasi z majhnimi koraki, ki pa bodo na koncu bolj učinkoviti od velikih.

Samo vztrajati in boriti se moraš, pa bodo tudi rezultati prišli.

...samo puške se ne sme vreč v koruzo...

Drži se.

[Orhideja1]

Pozdravljena,
pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod. Verjetno si že slišala zato. Sicer je to naslov ene knjige, je pa tako tudi v resničnem življenju.
Prevelika ubogljivost nas žal nikamor ne pripelje, kvečjemu v slabo zdravstveno stanje. Potrebno se je imeti rad in sebe postaviti na prvo mesto.

Beseda Ne je zelo kratka beseda, vendar pa se jo je potrebno tudi naučiti uporabljati. Brez občutka krivde, če nekaj ne želimo ali ne moremo narediti jo lahko izrečemo. S tem ne prizadevamo drugih, ampak samo poskrbimo zase (nismo odgovorni za čustva drugih) in tako, damo vedeti drugim ljudem da je naš čas pomemben in da se cenimo.

In še to, si mogoče razmišljala, da bi obiskala psihoterapevta?

Srečno!

[lucy80]

reči ne nekomu je res moja največja težava, ker tega skorajda enostavno ne znam ali pa ne zmorem
ne vem zakaj, ampak, do sedaj sem vedno delala tako kot je bilo od mene pričakovano, ker sem se bala razočaranja nad mano in da bom nekoga prizadela, pri vsem tem pa sama nisem bila pomembna
in sem se uklanjala vsem drugim in se odmikala od same sebe in danes se sebe in svojih želja skoraj ne zavedam več. Noro, ampak sploh ne vem, kaj od življenja hočem in kakšne so moje želje, groza
hodim k psihoterapevtu in z njim skušama spet poiskati mene tapravo in prepoznati mene in moje želje in kaj je meni fajn in kaj ne, ker se kr skrijem v nekih pričakovanjih in mnenjih drugih (lucy je pa to in to in ma rada to in to), katastrofa, kje sem se izgubila

[pupika]

ja, včasih se res znajdem v situaciji, ko res ne vemo kaj si želimo, kaj bi radi. Mislim, da je to posledica depre, ne vem?- Poskusi odkrivati v sebi majhne stvari, ki te veselijo. Saj ni potrebno, da v teh svojih letih točno veš, kaj bi rada od življenja.
Korak za korakom. Spomni se, v katerem početju uživaš, kaj te sprosti... in potem se bo začelo odpirati samo od sebe.

[zvezdniprah]

ja, to se meni zdi znano. Strinjam se z orhidejo1 in 987. Če vsem drugim ustrežeš prej kot sama sebi, se tako izčrpaš, da za sebe ne moraš več poskrbeti. Najprej si ti na vrsti, jaz včasih rečem na glas:"Bog je najprej sebi brado naredil". Pa ne oziraj se preveč na druge, ker potem vidiš, da drugi čisto lahko preživijo tudi brez tvoje pomoči ali usluge, tudi stvari se dobro uredijo, če tudi uveljaviš kdaj svojo voljo. Uh, celo življenje sem se tega učila: reči NE, pa se še zdaj trudim. Če ti ne boš imela zadosti energije zase, kaj potem lahko sploh nudiš drugim? To velja vsak trenutek, veš kaj, probaj mogoče tibetanske vaje delat, jaz jih delam večkrat, pa mi kar malo osvežijo um. To so energetske vaje, verjetno poznaš. 

Drži se, objem. 

zvezdica