Moja zgodba

[Leya]

Živjo vsem !
Tukaj sem nova, zato sem se odločila podeliti svojo otroško zgodbo z Vami.

Že kot otrok, sem bila prepuščena sama sebi, saj sem edinka. Mami je bila vedno v službi, tako da sma se bolj po redko videle. Oče pa vedno ko je prišel iz službe, se je preoblekel, najedel in odšel z prijatelji v gostilno, ter hodil pijan domov sredi noči.
Zame naj bi skrbela babica, vendar ni mogla zaradi svoje nepokretnega moža, torej mojega dedka.
Dedka je že 5 krat kap, imel je tudi 2 raka. Že dobrih 20. let je priklenjen na posteljo ali pa voziček.
Imela sem enega soseda, ki je sicer mlajši od mene 3. leta in je vsak dan prihajal k meni, češ da se bi igrala. Babica mu je vseno povedala isto: Ne, ______ se ne more igrati s tabo, pojdi domov !
Torej prepuščena sama sebi, brez prijateljev, brez prave ljubezni.

Ko sem stopila v 1. razred sem mislila, da bom končno spoznala prijatelje, vendar sem se motila. Tudi v šoli sem bila osamljena, saj nisem znala navezat stika z ljudmi in vedno sem se umaknila na samo.
Morem pa priznati, da se tudi sošolci in učiteljica niso nekaj preveč trudili, da bi se pogovarjali z mano.
Ko je otrok v 1. razredu osamljen začne trpeti psiha in vedno bolj razmišljaš zakaj jim nisi všeč če smo vsi enaki.

Psihični zlom pa sem doživela med poletnimi počitnicami, preden sem stopila v 4. razred.

Jaz in moja starša smo se odpravili na 2 dnevni obisk k mamini teti ter stricu. Prispeli smo ravno za kosilo. Ko smo se najedli in ko sem pomagala vse pospravit iz mize, sem se vlegla na kavč in zaspala. Moja dva in teta so šli na dolg sprehod, brez mene in strica ki jih je zavrnil. Nihče ni vedel zakaj, samo meni je postalo potem jasno, da sem JAZ bila razlog, da ni šel.
Med spanjem sem dobila čuden obćutek, dame nekdo opazuje, ampak sem mislila da se mi samo dozdeva, dokler nisem na svojih prsih začutila moške roke. Bila je stričeva.
V trenutku sem se zbudila in videla njega....brez hlač, brez spodnjic. Z eno roko je božal svoj intimni organ, z drugo roko pa je hotel doseči mene. V sili sem začela na vse grlo kričati po hiši, na koncu sem se zaprla v kopalnico in čakala da se moja starša vrneta.
Ko sem jih zaslišala, da so vstopili v hišo, sem takoj odhitela k mami in jo po pol urnem prosjačenju prepričala, da smo šli domov.
Nikoli nisem povedala nikomur od domačih, kaj se je takrat zgodilo, pa čeprav sta me moja dva hotela prepričat naj jima povem zakaj mi je bila taka sila po domu, jima nisem mogla povedati.
Sram me je bilo da sem imela njegovo roko na prsih, počutila sem se umazano zaradi tega. Človeka, niti pogledati ne morem, ker se mu gnusi samo misel na njega in na njegovo preverznost oz. pedofilijo.

Veliko fantov sem zavrnila glede spolnosti, saj nisem mogla priti k sebi da se mi je to lahko zgodilo in da mi je uničil življenje s tem, ko je poskusil posiliti mene, ubogega otroka ki je bil sam v hiši.

To zgodbo, sem lahko zaupala Vam, ker me ne poznate v živo in me verjetno nikoli tudi ne boste spoznali in vem da me ne boste obsojali zaradi tega.

Lahko rečem, da pri svojih 19. letih sem dala marsikaj skozi življenje in tega nebi privoščial nikomur, še najhujšemu sovražniku ne.

[Ribica]

Draga Leya,
to zahteva strokovno obravnavo, sicer boš to travmo vlačila s seboj skozi celo življenje. Prosim, poišči si terapevtsko pomoč, da skupaj predelata in nato odložita na smetišče zgodovine to, kar se ti je zgodilo. Tukaj na forumu je nekaj članov, ki imajo podobne izkušnje in lahko tudi iz svojega osebnega  vidika pomagajo - odgovorite Leyi.
Želim ti vse dobro in da bi uspela preseči tudi strah pred fanti ter zaživela polno življenje.

Ribica

[Smer]

Pridružujem se mnenju. Poišči si pomoč. Vso srečo.

[AsandraA]

Draga deklica,
že to, da si napisala sem, je velik korak. Do tega, da stopiš po strokovno pomoč ni daleč. Prej ko boš to zmogla, prej boš bliže svobodi. Takrat, ko to začneš dajati iz sebe je hudo, včasih hujše, kot kadar imaš potlačeno v sebi. Osvoboditev je zlata vredna. Pri tvojih letih je prav, da jo dosežeš. Da se. In pred tabo je še veliko deset let lepega, zadovoljnega življenja.

Vredno je spopasti se s to črnino. Uspela boš.

Pozdrav, Sandra

[Leya]

Vem, da bi morala poiskati strokovno pomoč, vendar me je strah o tem govoriti z nekom na štiri oči. Veliko je strokovnjakov, ki bi mi lahko pomagali a ne morem premagati straha.
Vse to nekako sprejemam kot del sebe in vem da bi morala človeka ovaditi ampak sem vedno bila prepričana, da mi nebi verjeli.
Poskušala bom premagat strah in se zaupat strokovnjaku. Je pa res, da sem skozi vsa ta leta poskušala že narediti samomor, ker me je to potiskalo na rob.

Hvala vsem Vam, da mi poskušate pomagati.
Vzbujate mi upanje za lepše življenje in mi dajete razlog za živeti v tem svetu.

[marina]

ti nisi čisto nič kriva.
Ne trpi naprej, daj si pomagati!

Ali je ta stric še živ?

[Leya]

Je še živ ja, samo jaz nimam stikov z njim, ker se mi gabi ko ga samo vidim.

[AsandraA]

Dokler se za ovadbo ne odločiš, ti tega ni potrebno narediti. Tako razumem jaz. Najprej poskrbi zase. Ko se boš osvobodila, boš lahko od daleč tudi ovadbo speljala. Brez čustev, brez težkih občutkov in spominov.

Strokovnjaki ti bodo ob tem pomagali. Zaupaj sebi in njim.

Pozdrav, sandra

[ForestGirl]

Ammm,
moje mnenje pa je, da prijava ne bi niti približno rešila težav, ki jih imaš ... poleg tega je vse to že zastaralo, tako da vprašanje če na koncu ne bi bilo še slabše kot sedaj. Kar se tiče njega verjamem, da bo tudi zanj enkrat prišel čas, ko bo odgovarjal za vse slabo ... Sj ga ne podpiram, daleč stran...bolje, da ne veš kaj si mislim o takih ljudeh, ampak s tem k bi bil on npr. ovaden, se ti ne bi počutila bolje...ne bi bila osvojena od njega (še zmer bi bla mala ranjena prestrašena punčka) Lahko pa je svoboden in se ti ob pomoči prebiješ tako daleč, da se ga osvobodiš.

Edina rešitev je terapija ... dlje časa kot boš brez, huje bo in več časa boš rabila da predelaš. Noben te k temu ne more prisiliti, rekla bom pa tako (mogoče malo strogo, ampak vseeno, ni mišljeno za slabo) ... če si boš skoz govorila da neki ne moreš in kolk strah te je, pol si na dobri poti da res pristaneš na trdem dnu, ker glede na to, da se še kr obiraš, potem tam še nisi ... ti je še vedno bolj udobno tako kot si zdaj. Ko bo ta cona ugodja minila in boš res občutila uno zadnjo pravo bedo bos letela na terapijo, ker druge poti ne bo več. Trenutno pa očitno tako daleč še ni. Moj moto...vse pride ob svojem času, nič ne moremo prehiteti. Obstaja pa možnost, da se prisiliš, prijavis na terapijo in greš, pa čeprav te je na smrt strah - more bit človek tud mal trmast za svoje dobro, naredit reči navkljub strahu (v lifu bo še polno takih momentov...to ti je tudi šola za naprej). Ker strah se žal premaga samo tako, da se prisilimo naredit tisto, česar nas je strah...tako ga zmanjšujemo, sčasoma mogoče čist onesposobimo. Če delujemo obratno, mu pa dajamo samo moč, da le ta narašča.
Tako, da ko bos naslednič razmišljala o terapiji pomisli z malo drugačnih vidikov ... da se je pač treba v kaj tud prisilit in v tem trmasto vztrajat, da začnemo premagovat strah in ga zmanjševat.

Upam, da ti uspe. Vse dobro, forč

[rafi]

Vem, da bi morala poiskati strokovno pomoč, vendar me je strah o tem govoriti z nekom na štiri oči. Veliko je strokovnjakov, ki bi mi lahko pomagali a ne morem premagati straha.
Vse to nekako sprejemam kot del sebe in vem da bi morala človeka ovaditi ampak sem vedno bila prepričana, da mi nebi verjeli.
Poskušala bom premagat strah in se zaupat strokovnjaku. Je pa res, da sem skozi vsa ta leta poskušala že narediti samomor, ker me je to potiskalo na rob.

Hvala vsem Vam, da mi poskušate pomagati.
Vzbujate mi upanje za lepše življenje in mi dajete razlog za živeti v tem svetu.

Tudi jaz ti svetujem da poiščeš strokovno pomoč zaupaj sebi in njim čeprav ti je težko sam ko boš jim zaupala ti bojo pomagali vzemi pogum

[zanchy]

Draga Leya, dobrodošla med nami. Tudi jaz menim da ovadba ne bi nič pomagala. Ta zločin je tudi že zastaral. Poišči si terapevta saj ti lahko zelo pomaga. Verjamem da bi ti bilo težko to povedati na štiri oči ampak nekje moraš začeti sicer boš tako trpela vse življenje. Tudi jaz imam podobne izkušnje z bratrancem moje rejnice. Več let nisem mogla nikomur zaupati potem pa sem to nekega dne povedala psihiatru in je bilo bolje, precej bolje. Poišči strokovnjaka in mu povej. Zanima me, če si zaradi tega veliko jokala? Ali pa nisi mogla?

[Leya]

Draga Leya, dobrodošla med nami. Tudi jaz menim da ovadba ne bi nič pomagala. Ta zločin je tudi že zastaral. Poišči si terapevta saj ti lahko zelo pomaga. Verjamem da bi ti bilo težko to povedati na štiri oči ampak nekje moraš začeti sicer boš tako trpela vse življenje. Tudi jaz imam podobne izkušnje z bratrancem moje rejnice. Več let nisem mogla nikomur zaupati potem pa sem to nekega dne povedala psihiatru in je bilo bolje, precej bolje. Poišči strokovnjaka in mu povej. Zanima me, če si zaradi tega veliko jokala? Ali pa nisi mogla?

Bom si poskušala najti strokovno pomoč.
Žal mi je za tvojo izkušnjo
Ja, veliko sem se prejokala, še zdaj se včasih ker vem da mi je zagrenil del otroštva. Nikoli mu nebom odpustila, niti na smrtni postelji ne, četudi bo me prosim odpuščanja mu nebom mogla.

[ForestGirl]

Zapomni se Leya ... če ne bos odpustila, to nanj ne bo imelo vpliva, ampak zgolj nate. Šele takrat ko bos ti njemu odpustila, boš prenehala biti njegova ujetnica in boš osvobojena ... šele takrat boš lahko živela dalje in dihala. Lahko imaš milijone ur terapij, pa ga ne boš za 100% rešena, če ne boš odpustila. Tako pač to funkcionira ... Vsi imamo v lifu kako tako "cvetko", ki nam je na tak ali drugačen način zagrenila lifa in se moramo naučit odpuščat.
Mogoče še to ... moje mnenje je, da zmotno razmišljamo, kako bomo nekoga kaznovali (prizadeli) če mu ne bomo odpustili, kako bo trpel, nas mogoče celo rotil za odpuščanje ... ampak v resnici tega ni, to je samo scenarij v naših glavah ... želimo si, da bi bilo tako. Najpogosteje se zgodi ravno obratno ... tale oseba živi naprej brez problemov, ne briga je naše odpuščanje, mi pa imam problem ker ne znamo odpustiti, s tem osebo dobesedn držimo v naših glavah, življenjih in škodujemo sami sebi - smo ujetniki preteklosti. Zato dobro razmisli, ko boš naslednjič pisala, govorila, mislila o neodpuščanju!!!!

[Leya]

Zapomni se Leya ... če ne bos odpustila, to nanj ne bo imelo vpliva, ampak zgolj nate. Šele takrat ko bos ti njemu odpustila, boš prenehala biti njegova ujetnica in boš osvobojena ... šele takrat boš lahko živela dalje in dihala. Lahko imaš milijone ur terapij, pa ga ne boš za 100% rešena, če ne boš odpustila. Tako pač to funkcionira ... Vsi imamo v lifu kako tako "cvetko", ki nam je na tak ali drugačen način zagrenila lifa in se moramo naučit odpuščat.
Mogoče še to ... moje mnenje je, da zmotno razmišljamo, kako bomo nekoga kaznovali (prizadeli) če mu ne bomo odpustili, kako bo trpel, nas mogoče celo rotil za odpuščanje ... ampak v resnici tega ni, to je samo scenarij v naših glavah ... želimo si, da bi bilo tako. Najpogosteje se zgodi ravno obratno ... tale oseba živi naprej brez problemov, ne briga je naše odpuščanje, mi pa imam problem ker ne znamo odpustiti, s tem osebo dobesedn držimo v naših glavah, življenjih in škodujemo sami sebi - smo ujetniki preteklosti. Zato dobro razmisli, ko boš naslednjič pisala, govorila, mislila o neodpuščanju!!!!

Bom se ga rešla in mi je vseeno kak, odpustila pa mu ne bom ker mi je uničo del otroštva,pa še nezaupanje v fante/moške imam zaradi njega.
Po mojem mnenju si noben: pedofil, posiljevalec, morilec itd. ne zasluži da bi se mu oprostilo. To zame niso ljudje, ker ljudje imajo srce in spoštovanje do soljudi, kar pa tile kriminalci nimajo.
Samo moje mnenje sem izrazila

[ForestGirl]

Preberi še enkrat ... ker nisi dojela POINTA

[Leya]

Preberi še enkrat ... ker nisi dojela POINTA

sem razumela,da mu je vseeno za to če mu odpustim al pa ne, samo kolko ga poznam bi me proso

[ForestGirl]

Še zmer mislem, da nisi razumela in to zato, ker trenutno srkaš le tiste stavke, ki ti izstopijo in so blizu tvojim trenutnim predstavam v glavi...trenutno od vsega napisanega slišiš samo tisto, kar ti najbolj ustreza. Če bi bila sposobna videti dlje ... celoto napisanega, ki se povezuje, potem bi dojela POINT.
Sj bo tud zate prišel čas ... bv, da ti zdaj tole razlagam, ker še nisi pripravljena.

LP, Forč