ko ljudje ne razumejo /kako dopovedat ljudem?

[Nadja]

ton: sabina = nadja. ena in ista oseba sam neki mi je nagajal tu na forumu

[masi]

NADJA=SABINA, odloči se, kateri nick name obdržiš, ker dva sta proti pravilom, da enega zablokiramo, drugače pa v pravilih lepo piše, da se uporabnik ne sme prijaviti z dvema imenoma.

masi

[masi]

...napisala sem že, da ne odpiraj novih tem in da imaš svojo temo, kamor sem združila vse tvoje poste, ponovno si odprla temo, sem jo združila, vendar če boš ponovno odprla temo, jo bom odstranila iz foruma.

[ton]

Čakaj, tebe se pa spomnim - saj si že bila tu, ne?
Ampak kakorkoli: seveda mora biti življenje brez korenin problematično za vsakogar, še bolj pa za občutljivega človeka. Če prav razumem, si se sicer bolj zaradi jeza ne starša odločila za življenje tukaj, zdaj pa tudi tu ni nekih sanjskih učinkov? Ampak kako pa poteka tvoj dan? Greš v službo in potem v osamljen dom? Nikogar ne vidiš, nikogar ne srečaš? In če nimaš nekih silnih razlogov za 'sidranje' - zakaj pa ne poskusiš še kje drugje, magari v Avstraliji, če je prijateljica že tam? Ne vem, samo sprašujem.

[Nadja]

masi daj blokiraj ti enega ne vem kako se ga blokira nimam pojma???
ton zakaj ne v avstraliji? ker je ful ful tezk dobit tam drzavlanstvo pa da delas tam pa to. sj frendica hotla da pridm tja. samo ona gre sedaj na svedsko od 15.12. pa nekje do 5.5. 2009 bo na svedskem tam pa NOCEM biti. ce sem tam sem sam zaradi nje gam! ona pa misli tudi v evropo se vrnit to sem  jo kao jz prepricala. ona je isto kot jaz bega sem in tja. in ce bi bila z njo bi bla kot sem rekla par mescu tu par mescu tam in tut tak life sem mela dokler nisem se bolj zapadla v depresijo ker nisem tako mocna in rabim neko stalnost dom ki ga nikoli nisem imela. moja prijateljica pa tudi ne. obe sma zgubleni dusi. tezko je to. mrda nikol ne boma v isti drzavi. jaz na sve pa avstraliji ne morem bit. ona neki sanja o avstriji tam morda tut jz ne bom. vse skupaj nima nobenega upanja in prihodnosti glede tega da bi bila v isti drzavi kot prijateljica in tudi zato sem zelo zelo na podnu. najraj bi blokirala kontakt z njo ne vem kaj naj ne vidim resitve izhoda zato sem tudi depresivna. isto pa zaradi sluzb in placila sluzb v sloveniji grozno je ker vem da je v tujini drugac. tja pa spet ne morem. brezizhodna situacija

[She_]

Ne znam ti nič pametnega svetovat, ker sem jaz celo življenje zabetonirana samo na eno državo (Slovenija ofkors) in verjetno ne vem, kako ti je ... sem se pa vmes spomnila na tole..

Ko je šla moja kolegica živet v Avstralijo, ji je kolega rekel -> če greš v Avtsralijo zato, da zbažiš od starih problemov, in da boš začela kao novo življenje, potem raje ne it. Ker bojo prej ali slej problemi prileteli za tabo.. In potem lahko zbežiš na katerikoli konec sveta, pa bo enako.

Nisem pa iz tvojih postov razumela, kje bi pa ti rada živela ? Ne glede na kolegice, tudi če bile one v Franciji recimo.. Kje bi pa ti rada živela svoje življenje ?

[masi]

oki Nadja zdaj si samo -  Nadja.

[Nadja]

madame bovary zivela bi v sloveniji sam z mojo frendico. ona verjetno nikol ne bo zivela tu ker NI slovenka. je pol svedinja pol madzarka. ja prekletstvo mene ker sm zivela v tujini pac imam ljudi z drugih koncu.
ja jaz bi rada zivela v sloveniji samo tu je problem ker so ful slabe moznosti za zaposlitev in denar v bistvu me to ful ovira za sreco v sloveniji in zivim res na podnu ze neki casa brez dela. pac problematika je v tem da ona ne bo v slo jz pa bi bla v slo. ma sj po drugi strani mi je vseen kje sem. no nemcija mi je npr vsec sam tam so hladni ljudje in fantje zato mi tam tut ni vsec drugac pa mi tam najboj finacno socialno ustreza samo spet nimam nikogar tam pac komplicirano

[Nadja]

Ton: ja bila sem ze tu.
ja zivljenje brez korenin je pekel. Sploh NE OBSTAJAS. obcutliva sem pa tak al tak. ze pri mojih 3 letih sem se ful jokala ko je oce odsel.

 Če prav razumem, si se sicer bolj zaradi jeza ne starša odločila za življenje tukaj, zdaj pa tudi tu ni nekih sanjskih učinkov?

zaradi jeze na starsa odlocila da bom v sloveniji? ne. odlocila sem se zarad SEBE. slovenija je bil moj dom do 14. leta starosti. potem sem sla na svedsko in vlekla mamo tja ker je tu bila obupana depresivna jaz sem ji pomagala in ker mi na svedskem ni bilo vsec sem se odlocila da grem nazaj.

Ampak kako pa poteka tvoj dan? Greš v službo in potem v osamljen dom? Nikogar ne vidiš, nikogar ne srečaš?

ja tocno tako. dan poteka tako da sem samo notri. nocem nikamor. nimam sluzbe. psihologinja mi je napisala da nisem sposobna za delo zarad depresije. dom je pa osamljen ker zivim sama. prijateljic prijateljev nimam. saj tistih pravih ne. bolj znance

In če nimaš nekih silnih razlogov za 'sidranje' - zakaj pa ne poskusiš še kje drugje, magari v Avstraliji, če je prijateljica že tam? N

jaz sem se v mojem lifu ze selila 26 x. toliko se po moje NIHCe od vas ne bo. to te unici. izcrpa. toliko poskusov pa nic. tako da imam trenutno poln kufr vsega. zgubila sem menstruacijo zarad tega. moram met en dom. magari tu v samoti. pa naj bo tako. nimam vec niti volje in  moci se kam drugam selit. frendica pa tak ne misli bit skos v avstraliji jz pa tam niti ne morem dobit delovne vize kesa pa nimam niti za karto sedaj. pride pa v evropo. samo ona si nonstop premisli tako da ji tut ne verjamem nic. jo vzamem bolj za rezervo

[Jagodka]

Tvoja zgodba draga Nadja je kar zapletena.
Življenje od nas terja stalne odgovore na naša pretekla dejanja. Vsak od nas mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in svoje odločitve. Glede na napisano se ne moreš odločiti, kje in s kom bi živela. Verjetno se boš morala odločiti in to svojo odločitev živeti, ker bo samo tvoja. Verjetno ni zdravila, ki bi se odločil namesto tebe.

Ljudem ne rabimo nič dopovedovati kaj nam je. Razumejo ali pa ne. In kot pravijo že ostali na forumu, razumejo tisti, ki so to doživeli. Ostali pa - tisti, ki hočejo - so lahko naša podpora, naša opora. In tu smo eden drugemu opora, čeprav se ne poznamo. Že samo pisanje je terapevtsko.

Včasih se mi zazdi, da smo počenčki in strahci celo v prednosti pred materialnim svetom. Trudimo se prevrednotiti svoje življenje in ga napraviti srečnejše. Ampak tako razmišljam, kadar imam dober dan. Kadar sem pa na tleh se mi pa tako razmišljanje ne zdi ravno spodbudno. Taki smo. Kaj čmo?

Drži se

[Nadja]

res je odločitve me tepejo. v bistvu če sem iskrena sem 13 let ne morem odlociti kje bi zivela. imam 13 let natanko iste probleme. v slo pac ni denarja pa so ok fantje je ljubezen pa odprti ljudje, na sve zaprti ljudje pa je denar pa standard v nemciji pa partiji tako da nikjer nisem 100% zadovoljna. vcasih si zelim da ne bi vse videla kar sem.
tudi moja mama se ni  mogla odlocit kje bi zivela in tako je prepustila odlocitev meni da sem se z 14 letim odlocila da sma sle na svedsko. jaz pa sem ista kot mama. ne morem se in ne znam se odlocat. in to me tepe. ker izgubim vse. ce bi se odlocila bi morda pridobila vse. tako je. vztrajat je treba ne obupat. jaz pa obupam in vse gre v nic in na koncu nimam nic.

[Arwen]

ampak... kljub vsemu - nekaj te pa le žene? okelni se tega in potem gradi naprej korak za korakom... pa seveda bi bilo zelo pametno se do kake strokovne osebe napotit?

[Nadja]

ne vem res kaj naj nardim. vsi pravjo da sem odgovorna za zivljenje. a kako naj bo en depresiven clovek odgovorn za zivljenje k se komi vlece po svet? res poln k... mam vsega. najraj bi izginla s tega sveta. pogresu me tk ne bi noben. resitve pa tk ni.

[Arwen]

kako naj bo en depresiven clovek odgovorn za zivljenje ...

tako kot vsak drug... vsak je odgovoren zase, vsak se odloča zase, kako in kaj,... ali gre levo ali desno, .... in kaj bo ukrenil v dani situaciji.... prvi korak je osebni zdravnik...psihoterapija... odločitev za naprej....  Ker rešitev je. Ker ima vsak zakaj svoj zato... ker upanje umre zadnje, ker poti so ... le korak je treba narediti - in tega lahko samo ti. Namesto tebe, žal, nihče tega ne more.

Objem
 

[NewBorn]

Hja, če si boš tako govorila, potem tudi nič bolje nikoli ne bo! Jamranje nas ne pripelje do željenih ciljev..počutja..
Dejmo, zmigajmo guzice! Saj se vendar gre za nas! Noben nam ne more pomagat, če sami "nočemo"..
Pozitiv vajbrejšns....lalalalala...  

[scorpion]

Nadja..tukaj imamo vsi tako ali drugače težave z osamljenostjo...tudi tisti, ki so po več ur na telefonu..Ti imaš fantastično kompleksno situacijo..Si pravi kozmopolitski nevrotik....internacionalka, ker mi ni jasno kje še nisi živela in kakšne zamnimive nacionalne mešanice so tvoji znanci...

Kristy je lepo povedala kako si lahko sam v svojem družinskem krogu..In "kako lačna vrana siti ne verjame". Zato je depresija tak hudič, ker te odtuji, loči, osami...od najbližjih..

Odgvorna pa si!!! Če ne drugače, mda na vse mogoče načine iščeš pomoč....Ko prideš v psihiatrično bolnišnico si na tleh, uničen, nesposben biti na svoji nogah...In po nekaj tednih se čudiš kako si lahko izplaval iz tistega pekla...Pomagajo ti ljudje, sotrpini, terapevti...Vedno se  najde nekdo, ki ti ponudi pomoč..

Jaz sem bil enkart tri mesece na psihiatriji pa moji domači, ki me imajo baje tako radi, še vedeli niso..Ni blo nobenga obiska....

Odgovrna SI!!! Tu ti ni pomoči..Če is jo sama ne boš poiskala...

[Anakonda]

Žal ljudje še vedno premalo obvladajo empatijo. To pa je posledica tega, da ne prepoznavajo in obvladujejo sebe. Empatije oziroma vživljanja v drugega oziroma sposobnost razumeti stališče drugega je možno šele, ko znamo prepoznati svoja čustva, svoje potrebe in svoje želje, nato te sprejeti in obvladovati in šele potem smo sposobni razumeti tudi to, da imajo drugi drugačna čustva, drugačne potrebe in drugačne težave.
Sama sem se z nerazumevanjem soočala že v najstništvu, ko so se prvič pojavili simptomi anoreksije. Nihče ni mogel razumeti, da odklanjam hrano, ker jim je to bilo preprosto nemogoče. Ker tudi sama nisem razumela, zakaj to počnem, ampak sem samo to počela, jim tudi nisem mogla pri tem pomagati. Ker se je takrat o motnjah hranjenja vedelo bolj malo, je bilo še toliko težje.
Prva, ki me je vsaj poskušala razumeti, je bila mama, ki me je poslušala v nedogled in se tudi sama zavzela za to, da bi poskušala razumeti, kaj se v meni dogaja. In sčasoma je razumela, ker je to hotela. Oče na drugi strani je do pred kratkim bil prepričan, da preprosto nočem jesti in da je to posledica neke moje trme, uporništva in podobno.
Prvič sem se počutila razumljeno, ko sem prišla s 26 leti na ambulantno terapijo k svoji psihiatrinji. Takrat nisem bila čudak, nisem bila nekdo, ki je padel s kakega drugega planeta in zato ne sodi na ta svet, ampak nekdo, ki ima težave. Takrat sem spoznala, da moram najprej sama pri sebi sprejeti dejstvo, da imam anoreksijo in ko mi je to uspelo, le tega nisem več skrivala kot vsa leta pred tem,ko sem si izmišljevala najrazličnejše izgovore, zakaj ne grem s kom na kosilo in podobno. Zdaj, ko se o tem veliko več ve, je lažje, a še vedno je le število tistih, ki so pripravljeni razumeti, majhno. Razlika je le v tem, da se ne trudim več vsem razlagati,da bi ja razumeli mojo težavo, ampak pač sprejmem, da nekdo ne more ali noče razumeti in se osredotočam na tiste, ki to zmorejo in hočejo. In je veliko lažje. Navsezadnje imajo pravico, da me ne razumejo, jaz pa nimam pravice, da bi jih pripravila do tega, da bi me razumeli. Raje okrog sebe "zbiram" tiste, ki so sposobni razumeti in mi posledično lahko tudi pomagajo. A le delno, največ je še vedno na meni. Jaz sem tista, ki lahko odzive tistih, ki so prepričani, da so ljudje z anoreksijo "kreteni", ki jim je edini cilj, da bodo vitki tako kot une manekenke, ki se sami sebi zdijo lepi in privlačni, ko so shirani, sprejmem tako, da pač ne poznajo zadeve in zato njihovo mnenje nima vpliva name. Seveda me še vedno zaboli, a zdaj sem sposobna to predelati tako, da pač njihova razlaga ni pravilna, ker jaz sama vem, v čem je point.

[scorpion]

Ja empatija ni razširen šport..zato pa je tak šit na svetu..za mnoge..

[Arwen]

se strinjam.. pa tako malo je potrebno... topel objem, spodbudna beseda ali dve, rama za naslombo, pa seveda človeka slišati, čutiti njegovo stisko ... oh, prav res je tako malo potrebno...

[alexx]

Ja empatija ni razširen šport..zato pa je tak šit na svetu..za mnoge..

P.S. Včeraj me je soseda nadrla ker sem kupila "Kralje ulice"...brezdomski časopis. Saj so sami lenuhi pravi. Pozablja, da ima 1300€ pokojnine...vsako leto dobi marca *kao prvoborec* 2000€...in vse vozovnice ima zastonj (no skoraj). Nima pojma kje je rojena...Kolašin ali selo v CG pogve kje...niti ne ve koliko je stara. Priučena med.sestra s činom polkovnika. Že 30 let je upokojena.
Nikoli...ampak res nikoli ni dala niti centa za UNICEF...Prijatelje mladine..."Nemoj ti meni...kud zna kam  gre ta para."
A ja...tudi komentar...Ti pa ne govoriš *slovenačko* kao moj Pavle...imaš Primorski akcent. 

Đisz...še enega stavka ne pove pravilno...jaz pa rečem ma...pa včasih hor...ko sem utrujena.
  In prekleto sem ponosna na Primorske korenine.

P.S. Vedno pišem Primorska z veliko črko...Primorski ponos iz časa boja za Primorsko. Nasledila sem ga od staršev ki so demonstrirali proti fašizmu.