Pozdravljeni,
naj povem najprej da sem na tem forumu popolnoma nova in se totalno ne znajdem. Zato sem si rekla pa bom odprla novo temo. (upam da ga nisem kiksnila). Prebrala sem ogromno tule na tej strani pa vendar sem se odločila tule napisati še mojo izkušnjo. Jutri imam prvi sestanek z vodjo skupine za samopomoč in me je blaaazno strah. Pa začnimo na začetku. Sem mamica 15 mesečni sončici, ki mi res rada polepša dneve sploh kadar me vidi in začne mami mami..se kar stopiš
ampak težava nastane takrat kadar njena mama ne misli da je dobra mama in da ji želi le najslabše. Imam vedno znova takšen občutek. Z njo ne hodim na sprehode, in sem vedno doma ker me je strah izpostavljanja in mojih bednih paničnih napadov. Partner me podpira, me ima rad takšno kot sem. Kapo dol:) sama sebi pa sem zelo naporna. Pred kratkim pa sem se le odločila narediti korak naprej in vsaj probati zaživeti dalje, in se predvsem naučiti živeti s tem. Pot je morda še dolga, ampak jo želim prehoditi, zase in za mojo čudovito punčko. Panični napadi se mi dogajajo že 5 let, bilo pa je več dejavnikov ki so dejansko to zadevo pripeljali tako daleč. Mislila sem da sem sama in da se edina borim s tem, pa vidim da vas je že več. Vsem želim le najboljše in upam da se kmalu pridružim tudi tistim ki so že ven iz tega
