oh ta strah...

[miramara12]

Pozdravljeni!
Ne vem komu drugemu bi se zaupala, da bi vedela, da bo razumel...Zato pišem na ta forum. Moje težave sicer niso nove, s seboj jih vlačim že od študentskih let. Prišla sem do točke, ko mislim, da sem globoko v sebi pripravljena resnično nekaj spremeniti. Tega nočem več. Diagnoza je anksiozno depresivna motnja... socialna fobija... No, sama čutim predvsem anksioznost, anksioznost, anksioznost. Kljub temu sem želela "normalno" živeti, naložila sem si tisoč obveznosti, hočem biti popolna. No, pregurali smo do sem. In sedaj sem spet čisto na tleh. Obupana, predvsem pa močno prestrašena. Kaj bo z mano? Ali se bom pobrala? Ali bodo tablete delovale. Že 10 let jemljem Cipralex... Zadnje 4 leta samo polovičko. Vmes 2x rodila... pa je šlo... Evo, sedaj pa zaključila še podiplomski študij (samo zaključna naloga me je še čakala) in ... sledil je ZLOM. Od vseh komplikacij z zaključkom študija (včasih sem imela občutek, da rinem z glavo skozi zid), en kup vožnje v Ljubljano, stresa, občutka, da sem slaba mama, ker nisem z otroci ta čas, stresne zadeve v službi, potem še na silo planiranje dopusta v tujini (ker si ga pač zaslužim za končanje študija), pa naložila sem si še "delo na sebi", tako, da sem se spet vozila 1h iz domačega kraja k intuitivni terapevtki, ki sem ji ogromno plačala. Šla sem 3x... imela slabo vest, ker sem zapravljala čas in denar... in.... evo... spet me je začelo tresti... pančni napad... Ne poberem se.
In sedaj smo tam. Vsega me je strah. Vsega, vsega vsega. A kdo to razume? Malenkosti me skrbijo. Potem pa še moža ni doma, ravno ko bi ga rabila... pa... saj tudi če je, imam občutek, da sem mu breme, ker on ima pa druge strese.... projekte... plane... Nekak imam občutek, saj mi ne more pomagat.
Dragi sotrpini na tem forumu... Ali je upanje zame? Jaz sem tako prestrašena. Šla sem že pred 3 tedni iz polovičke Cipralexa na 3/4 tablete... Sedaj pa že 1 teden jem celo tableto. Na momente sem tako nemirna, vse me skrbi... Najraje bi se skrila pod kovter in da me ni ven. No, saj to tudi počnem že 2 dni, tako da še spati ne morem več. Preveč je bilo spanja, ležanja... Sploh ne vem, kaj je bolje zame - da grem naprej - da se trudim opravljat stvari normalno, grem v službo... Ali da doma tiščim v postelji... Ali se s službo še dodatno obremenjujem in si škodujem ali bi bilo bolje iti... se malo zamotiti... Skoraj se mi zdi, da je boljše, kot če sama doma premlevam. Po drugi strani pa - s temi svojimi mislimi se moram soočiti v tišini, miru... in jim poiskati nasprotne argumente. če tega ne storim, se napetost samo nabira, nabira, nabira... Oh. Kako sem obupana in prestrašena. Imam obveznosti, dva mala otroka... službo... mož ima svoje želje, projekte... Kaj naj storim? Se bom izvlekla iz tega? Ponovno? Tako me je strah, da tablete ne bodo delovale... jooooj ta strah, strah, strah.
Odločena sem, da nekaj naredim na sebi. Da se preneham ozirati na druge ... primerjati z njimi... zatevati od sebe, da sem popolna, da sem vedno med najboljšimi... pri vrhu... Dosti imam! Ne zmorem. Ne gre. Edino kar me skrbi pa je... ali bom istega mnenja, če tablete primejo? Nujno moram delat na sebi... po drugi strani pa... ti moji dvomi, mi jemljejo motivacijo. In v glavi se mi postavlja vprašanje, ki vam ga niti ne upam zastaviti zares.... "Ali se je že sploh kdo ozdravil anksioznosti oz. depresije". Sem vprašala moža, če misli, da bom kdaj zdrava - "normalna". In mi reče... "ja, jst upam". Aha... no, ni me ravno potolažil.
Hvala vam že vnaprej za vsako spodbudno besedo in izkušnjo!

[Betka]

Verjetno bi ti koristil nekajtedenski popolni odkop, vendar dvomim, da bi zmogla popoln odklop, saj bi te stalno spremljale skrbi, krivda,.. Poskusi si za začetek vzeti med dnevom večkrat po par minut in biti pozitivno naravnana do sebe, brez skrbi, samoobtoževanja. Na dolgi rok pa delo na samospoštovanju, raziskovanje svojih pristnih želja in potreb. In ja, bo boljše in imaš vse šanse za pozitivne spremembe.   

[Ajla]

Hm, ja. Brati je podobna zgodba kot moja in te še kako razumem. Diploma oddana po parih letih boja (vmes sem se selila 2x, pristala na AD-jih, rodila, prebrodila težka obdobja,....), otroček doma do pred kratkim za polovični čas, sedaj hvala vesolju je šel v vrtec kjer se ima super, partner pa v naporni službi (poleti 2 meseca na bolniški), z nešteto projekti in pritiski. Jaz sem sicer doma, včasih na srečo, včasih na žalost, iščem delo, to pa prinaša svoj stres.

Čutim, da bi ti koristila psihoterapija, pogovor. Mogoče se preveč naslanjaš na tablete/kemijo? Ja, preveč zahtevaš od sebe, prisluhni telesu, občutkom in bodi prizanesljiva. Nihče, in tudi ti nisi vsemogočna. V redu si in v redu je vse. Ko boš sprejela določene zadeve bo lažje. Tudi jaz sem bila perfekcionistka in se ne grem več. Sem spustila s sebe in si dopovedala, da MORAM ne obstaja. Želim pa si, ja...veliko

Objem, bodi lepo....piši na zs, če želiš.

Ln,
A

[miramara12]

Hvala obema za odgovor!
Počasi se sicer pobiram, ampak čutim, da še vedno ni v redu. Trdno sem odločena, da je sedaj pa res čas, da storim nekaj zase - postavim sebe na prvo mesto. Kar je problem... In mi povzroča stiske. Primer: grem meditirat / telovadit ... karkoli. Mož mora imeti obe punci (obe mlajši od 5 let) cca. 30-40 minut. Seveda ne grem nekam daleč stran, ampak se zaprem v eno sobo... Še vedno jih slišim. In potem - slišim, da mož zakriči na eno... ali pa da se med sabo nekaj kregata... tamala vrešči... JOOOOJ. Mam občutek, da moram vstat, da moram it pomirit situacijo, da pač ... moram vskočit. Pač imam občutek, da sta možu v breme (pač ima svoje plane, skrbi) in da je potem posledično jezen name, ker mu jih puščam.
No, evo, sem se prebrala, kaj sem napisala - moj stalen vzorec. VEDNO hočem ugajat drugim. VEDNO moram biti prijazna, ustrežljiva, na voljo... Da ne bo kdo jezen name, da mi ne bo kdo kaj očital, da ... Oh. Naporno.
Saj je isto v službi. Sodelavka me staaaaalno nekaj sprašuje... EJ, kaj pa to... Ej, kaj pa misliš glede tega, ej... Pa jst mam svojih zadev dost za delat no! Pa ne mi rečt, da moram nehat pomagat, ker se mi zdi to popolnoma popolnoma nemogoče. Res, prav znanstvena fantastika. Pač, nekdo ji pa mora pomagat... Pa... strah me je tudi, da meni ne bo nihče pomagal, če ne bom jaz njim. Čeprav... razmerje je pa različno. Imam občutek, da stalno nekomu asistiram. Včasih je pisarna kot avtobusna postaja.... Pol pa domov pridem.... pa spet vse okrog mene skače. Po eni strani se počutim obremenjena, po drugi strani si pa mislim... da bi to normalen človek moral prenesti. Hmmm. In potem se počutim slabše od drugih... kao.. meni pa ne gre.
Ajla, se strinjam,  res bi rabila pshioterapijo, da določene stvari postavim novo. Trenutno je največji problem stalna tesnoba, ki pa mislim, da pride zato, ker se počutim, da moram stalno nekaj nekomu asistirat, odgovarjat, urejat... v službi in doma... Pa še svojih stvari imam ogromno. N
Kje naj se lotim problema? OK, sproščanje... se trudim... psihoterapija... grem že danes... Lahko še kaj naredim? Hvala vsem! 

[Ajla]

Pozdravljena,

preberi svoj zadnji post še enkrat. Se mi zdi, da točno veš kaj ti škodi oziroma te spravlja v tesnobo. Naredi nekaj v tej smeri in ja, s terapevtko, če ne gre drugače. Če čutiš, da se rabiš odmaknit ven iz hiše, pojdi ven, težko je meditirati ob vsej galami.

Sicer pa te berem kot mojega partnerja, tudi on ima...hm, morda lahko rečem vzorec iz otroštva svoje mame, in misli, da mora ugajati vsakomur, se prilagaja, posluša, boža, se pusti vozit sem in tja. Mi kar pisker dvigne, ker sama nisem taka in včasih dobim ošpice na njegovo "potrpežljivost".

Pa saj ni treba nehati pomagati. Dovolj je, da pomagaš, ko lahko. Če tisti trenutek nimaš volje, časa, rečeš na primer: "počakaj, trenutno ne utegnem, bom takoj, ko bom lahko."

Tole si napisala, kar vidim napisano z rdečo:

ker se počutim, da moram stalno nekaj nekomu asistirat, odgovarjat, urejat... v službi in doma... Pa še svojih stvari imam ogromno

Ne MORAŠ! Ko boš to razumela in dojela, da MORAŠ ne obstaja, ti bo lažje.

Objem,
A

[bikica66]

Draga moja prav nihče na tem svetu ni popoln,če pa že je kje kdo se preja ali slej sesede.
Dokler sem bila nekako popolna je bilo vsem v moji okolici to povsem normalnega,ko pa se je situacija popolnoma spremenila pa šok za vse .
Najprej se odloči,da ne boš popolna - nikjer !!!
Sproščat se pojdi v naravo ali nekam ,kjer te nihče ne moti.
Otroci so tudi moževi ne glede na to kakšni so njegovi plani 
Najprej moraš imeti sebe rada,ko boš to ugotovila boš lažje krmarila skozi življenje 
Srečno !

[miramara12]

Ok... razmišljam o vsem kar ste mi napisali. Ja, biti popoln je res moj problem. To sem se že nekako "odločila", da se ne grem več. Ampak - jaz resnično ne ločim... kaj so normalne obremenitve in kaj je že preveč. Bom opisala en moj dan - malo bolj stresen. Npr. zjutraj vstanem (mož je že prej šel v službo), zrihtam najmlajšo, ker se uvaja v vrtec. Starejša je tudi doma, ker je bolna. Ona še spi. Se zrihtava, greva v vrtec. Je že 3 dan, tako da jo pustim in odidem. Seveda s tesnobo, mala se dere, pa hitro neha. Ok, vsaj to... Grem umirjena, pa vseeno tesnobna. Pač, pustiš otroka tam.. ni enostavno, čeprav vem, da ji ne bo hudega. Pridem domov... starejša se je zbudila... Sem hotela mal EFT-ja naredit zaradi tesnobe, pa ni časa... Ok, zrihtam zajtrk zanjo... vmes se kregava, da če ne bo jedla, ugasnem TV (običajno kar pozabi jesti, če so risanke prižgane). No, potem se lotim kopalnice, hočem nekaj na hitro spucat, na koncu posesam stanovanje... vržem v pralni stroj nekaj umazanih cot... Evo, je že ura čas za iskat mlajšo (ker se uvaja jo pustim tam samo cca. 1,5h). Hočem it... tašče nikjer, da bi pomerkala starejšo. NO, jo najdem, gre v hišo... OK, starejša pomirjena.... Šibam po mlajšo... tam seveda jok, pomirjanje otroka... Sicer vem, da ji ni bilo hudega, pa vseeno... mal tesnobe. Pridemo domov... počasi rihtam za kosilo... vmes spraznim stroj s posodo... in evo, se že kregamo, da je treba jest! Tamala leta po stanovanju in ne more sedet pri mizi... ta velika ne bi "tega" jedla, ker ne mara. Oh... Futram mal eno, mal drugo...No, greva s tamalo spat, starejša gre do tašče... Ležim z njo, da zaspi. Ko je zaspala, je bilo še ravno toliko "lufta", da se še ni mudilo starejše spravit spat, ker je zjutraj dlje spala. Izkoristim tiste dobre pol ure in naredim vaje ki sem jih dobila na fizioterapiji (me čaka še pol leta rednega delanja vaj). Grem po starejšo, v upanju, da je mogoče šla spat kar pri tašči... No, spravila se je res... zaspati pa ni mogla. Greva nazaj v naše stanovanje... po kreganju, da bi ona raje risala, ne spala, je končno v postelji. Končno tudi zaspi. Vmes tast in tašča ropotata s trakorjem okrog hiše. Grem ven iz sobe. Komaj spustim kljuko od vrat, se oglasi mlajša... "maaaamiiii". Po mojem jo je zbudil traktor. Oh, spala je samo 1,5 h!!! Ponavadi spi tudi po 3 ure!!! Pa daj no... Grem k njej. Se spet vležem z njo, če bo mogoče naprej zaspala. Ne gre... Vstaneva... jaz mam pa lase za oprat, ker imam popoldne še roditeljski. Greva skupaj glavo prat...cunje obesit... mal se igrava s kockami... Se zbudi še starejša. No, potem se skupaj mal zamotita, da jaz spravim ogrroooomen kup opranih cunj, sortiram vse tiste nogavice... Pride že mož iz službe. Pojem kosilo (ki mi ga ni bilo treba kuhat) in letim na roditeljski sestanek... Zvečer sem tečna, tišči me v prsih... In občutek imam, da sem totalno nesposobna. Ja... Nekak se mi zdi, da je to pač normalno, če imaš otroke. In potem se počutim nesposobna. Torej, konec dneva, sama sebe še mal skritiziram. Kako sem nesposobna, da sem zdej pa še tesnobna... da to ja vsi počnejo in je čisto "normalno". Mene pa tesnoba daje...
OK, torej... KAKO naj imam sebe rada v takih primerih? Kaj bi lahko storila drugače? Naj povem, da stanovanje ni bilo posesano že kake 14 dni in je bilo res obupno. Roditeljski se ne da prestavit (OK, lahko bi šel mož... vprašanje, če bi se kaj zapomnil)... kup cunj je bil res ogrooooomen... Ne vem... delo se sicer lahko odlaga, ampak vse počaka... Res ne vem ali bi res lahko kaj nardila drugače al pa sem pač čudna...in nesposobna (kot sem že zaključila), da pač ne obvladam vsega. Drugi pa... očitno... Ne vem... Pa še skuhajo verjetno vmes, meni pa ni bilo treba 
OK, sem pa zase naredila to, da sem zatežila možu, naj mi po celem dnevu ne prijavi "dejva jih spravit spat". Kar sam naj ju zrihta. In ju je. Ker je videl, da mam poln kufr. No, nesposobna se pa še vedno počutim. Mogoče zdej še bolj, ko nisem pomagala pri večerji :/.

[ForestGirl]

 Ja, vidm, da mas naporen dan, ampak malo si ga pa tudi sama zakompliciraš. Nisem še mama...bom v kratkem, sem pa v vrtcu delala in ogromn mojih kolegic ma po dva ali več otrok, tko da izkušenj nimam malo. Predvsem si red naredi ... glavne reči - spanje, hranjenje ipd. delaj za obe istočasno, tud če mala spi dlje zjutraj...treba je vztrajat. In kadar se počiva se počiva, tle ni izhoda .... sam tko boš dubla kj časa zase. Ker če otrok en dan spi take ure in drugi dan drugačne je jasn da ma probleme, ker ima podrt ritem. Mogoče se sliši mal strogo, ampak tko nrdiš veliko uslugo ne samo sebi, tud otrokom. So pa na začetku borbe, brez tega skor ne gre...
Pa še neki ... ne vem koliko časa se uvajate, ampak pri nas so mame otroka drugi dan pustile 1,5 ure, kak tretji dan je kdo že celo dopoldne ostal, pol so pa postopoma začeli spat. Ker v 1,5 uri se otrok lih umiri pa malo v dogajanje v vrtu pade, pol pa ti prideš in je spet jok. Če praviš da neha jokat ko ti oddideš, jo lahko mirno tam pustiš tud dlje. Saj otrokom je po večini v vrtcu full lepo ... tko, da si lahko umiru. Pa manj letanja boš imela. Drugač bi blo če bi padla med tisti 1% otrok k se jih nikakor ne da pomirit k mama oddide, sam teh je res malo.
Skratka, olajšaj si....

[Ajla]

Naporno je v vsakem primeru. Če imaš psihične težave ali ne, če si že tako utrujena ali ne. Naporno. Zato pa rabiš čas zase. Izkoristi taščo, če jo imaš blizu. Za varstvo, igro ali karkoli, samo, da si oddahneš. In ne seciraj vsakega težkega trenutka v dnevu, ti ne bo nič lažje, mogoče še/samo težje.
Ps.: malo za hec, malo zares...če nisi predaleč, se javim za pomoč pri gospodinjskih opravilih

V glavnem pa, ne pozabi na Eft. Tudi če imaš koga v bližini lahko tapkaš. No, jaz sem tapkala tudi v sprejemnici za akupresuro in kiropraktiko. Malo nerodno na trenutek, ampak se sčasoma sprostiš, navadiš.

In še nekaj, otroci so v maminem energijskem polju nekje do 6. leta. In oni so naše ogledalo, med drugim. Ko boš ti pomirjena, bosta tudi oni dve. Pa ne obsojam ali kritiziram te, daleč od tega.

Nisi čudna in nisi totalno nesposobna. Popolna si!

[miramara12]

Spet pozdravljeni!

Hvala za vse odgovore. Posebej tebi Ajla...Pomagajo. No, pa že mislim, da sem spet "na konju" in spet gre narobe... To me takoooooo prestraši, da se povedati ne da. Pa kaj je z mano? Največ strahu mi nažene v kosti dejstvo, da se mi zdi, da NIČ negativnega, NIČ posebnega, NIČ strašnega, stresnega ne razmišljam... pa BUM. Kar trese me nekaj... potem začnem razmišljat, kaj je sedaj to... A je spet psiha? In se prestrašim, da nisem sposobna ločit - kdaj je psiha - kdaj je dejansko fizično. To me spravlja v obup. Ker potem seveda - se začnejo misli v stilu: "joj, pa kako to, da se mi sedaj to dogaja? A sem v stresu? Pa kako sem sedaj v stresu, če je bilo še malo prej vse ok? A sem utrujena?" in najhuje naprej "Meni se ne bo dalo pomagat... nikoli se ne bom tega rešila... brez veze hodim na psihoterapijo" itd. itd. itd.

Psihoterapijo sem sicer imela samo 3x, verjetno je prehitro računati na napredek. In še dodaten strah: Ko sem nazadnje jemala celo tabletko Cipralexa (cca. 5 let nazaj) sem se počutila res odlično. Vmes sem jemala samo 1/2 tablete. No, sedaj sem po 5 letih spet na celi tabletki Cipralexa... in bo sedaj to že cca 1 mesec... pa še kar ni OK. Včasih sem računala vsaj na zdravila ... nerada sem jih jemala... pa vendar... pomagala so. In sem se malo potolažila, da ajd, pa naj bodo tablete, če ne gre drugače. Če še to odpove... O groza.

No, sedaj pa vprašanje. Ali je možno, da se sploh ne zavedam negativnih misli, ki me spravijo v stisko... in potem pristanem v stiski? Ali pa sem res primer, ki se mu ne da pomagat in je nekaj res z mano narobe... OK, dejstvo je, da čisto brez stresa ne živim... Hčerko uvajamo v vrtec in ni ravno lepo.. Kaj je to za mano prišlo? Danes bo prvič spala tam... Kaj ni žalostno, da ne prepoznam kaj me muči? in potem se cel dan sprašujem, kaj je vzrok - ker delujemo po načelu - odpravi vzrok in odpraviš posledico... Joooj...

[mamica1]

Miramara, sama sem imela točno take dneve kot jih imaš ti, s to razliko, da imam jaz samo eno hči - ti imaš pa 2 in upravičeno imaš večje težave  . Ko sem pustila otroka v vrtcu, sem bila tesnobna ko hudič in sem rabila eno leto, da sem se sprijaznila s tem, da je otroku fino, da lepo skrbijo zanjo. Ob uvajanju za tiste 2 urce pa sem šla raje na kavo s kolegicami, ali v trgovino, kot pa brzela domov pospravljat in pripravljat kosilo. Saj vse počaka. Sedaj ob prehodu v šolo, se je zgodba ponovila, le še več skrbi, ali je vse v torbi, kaj bo oblekla itd.itd. Pa ne da jamram, enostavno je to v nas, da hočemo vse narediti popolno in v tem je problem-ker si ne zaupamo težimo k perfekcionizmu in nas vsako malo odstopanje vrže iz tira. PA daleč od tega da smo popolne!
Tudi sama sem se spraševala, zakaj se to dogaja meni, zakaj ravno jaz, ali sem res nesposobna? Sem si kar sama odgovorila, nisem in vem da nisem! To je prvo kar se moraš prepričat in ne popuščat v svojih mislih - SEM SPOSOBNA! Problem je lahko v tem, da nikoli od partnerja ali drugih ne dobimo pomoči, tudi ne pohvale ali potrditve, da pa so otroci naporni in da nas občudujejo, ker smo večino časa z njimi poleg tega skrbimo še za gospodinjstvo...in ker tega nikoli ne slišimo, tudi same začnemo mislit v tej smeri-mogoče pa sem res nesposobna.
Kot drugo, kdo nam pa postavlja norme, kaj vse moramo narediti v dnevu? SAMI! In če ne narediš nič drugega v dnevu, kot da pedenaš otrokom in možu, najnujnejše pospraviš, potem pa se igraš z otroki - ja a ni to dovolj, predvsem pa a ni boljše preživet 2 uri z otroki pri igri kot pa zlagat cote in čistit? Otroci bojo zrasli, čas je zamujen, cote boš zlagala pa še dobesedno celo življenje! Tako da, jaz čist brez slabe vesti grem ven s tamalo ali na vrt ali s kolesom ali pa samo leživa in gledava risanke, posoda in cote pa čakajo na drug dan.Se še ni zgodilo, da me ne bi počakala  .
Drugače pa si pripravi dovolj ohlapen urnik, z ne preveč obveznostmi, da boš konec dneva rekla, uf dans sm bila pa pridna in sem naredila več kot po planu!
Drugače pa se jaz s strahom in paniko bojujem skoraj dnevno-ker nimamo samozavesti, zaupanja vase, pomanjkanje pozornosti, mislimo da samo dajemo in dajemo in normalno da se nekje moraš nafilat.
Miramara, verjemi, da si zelo sposobna in predana mamica, ne pozabi da sta tvoja dva sončka tista, zaradi katerih se splača živet in da je pač anksioznost tisti del življenja, ki ga sprejmeš kot del sebe in en dan je boljše drug dan slabše ampak se je pač treba prepusti toku dogajanja in delat tisto kar ti narekuje volja in moč. Vse dobro ti želim in verjemi vase ter se imej rada! 

[Poni]

Miramara12

mamica1 ti je res dobro odgovorila. Ja, iti v vrtec je res tak stresni dogodek, ko se vse spremeni v življenju. Vse je poslej čisto drugače. Tako za mamico kot tudi za otroka. Jaz bi rekel, da še posebej za otroka. Po lastnih izkušnjah. Ampak to je že druga pravljica, ki jo bomo morda povedali kdaj drugič.

Tako da bi kar pritrdil mamici. Pojdita se še doma igrat. Izmislita si kakšno pravljično deželo in se pojdita vanjo igrat.


                         Poni

[Ajla]

Me veseli, da ti pomagajo, Miramara. Psihoterapija in delo na sebi je dolgotrajno, par dni terapije so meni pomenila le olajšanje, da nisem sama in da čistim nepotrebne smeti iz mojega življenja, da dobivam odgovore na mnoga vprašanja...Vsakomur drugače. Upam, da si bolje.

Ne vem, če sem že napisala. Tableti so samo bergla, po mojem mnenju. Plezati se naučiš sam, brez kemije, z voljo po boljšem, po spremembi. Alfa valove poznaš? Toplo priporočam, bodi vztrajna, če se lotiš. Pomiri misli, možgane...

"Ali je možno, da se sploh ne zavedam negativnih misli, ki me spravijo v stisko"=Da, možno je!

"primer, ki se mu ne da pomagat in je nekaj res z mano narobe"=za vsako bolezen rožca raste. Verjamem, da je pomoč, s psihoterapijo si naredila en res velik korak k sebi, bravo! In ti SIV REDU. Verjamem tudi, da se ti je preveč nabralo in se vrtiš v krogu s svojimi mislimi, ki znajo biti še kako...milo rečeno zoprne, tečne in ja. Ubijalske. Žalostno je, ampak po vsakem dežju posije sonce. Ne vem kakšen odnos imaš s psihoterapevtom....pokliči ga/jo ali piši mail, če ti je težko. Ne čakaj, da te misli premagajo.

Objem!