ne vem kako naj se deklariram

[pop]

Pozdrav vsem!
 Prosila bi za nasvet ali usmeritev, kaj naj naredim kot naslednji korak. Bom najprej opisala, kaj se mi sploh dogaja. Imam super službo, svoje delo imam zelo rada. Zadnje čase ali pa že kar dve leti pa imam občutek, da sem nesposobna. Seveda vse to spremlja tudi jeza na ljudi, tesnobnost, v veliki meri se kaže tudi pozabljanje in raztresenost. Hudo je še, ker drugače delujem vesela, vedno dobre volje.... Ni tako, da bi videli drugi. Postala sem tudi človek, kakršen nikoli nisem mislila, da bom. Občutek nesposobnosti je prišel skupaj z novo sodelavko, kaetra je začela z menoj tekmovati. Ker je doslednejša in po mojem mnenju precej organizirana, me ogroža na način, da mi še povečuje občutek nesposobnosti. Pozabljivost in raztresenost pa gre do take mere, da zna že škoditi mojemu obstoju v službi. Ob tem ne smem pozabiti na svoje šefe v službi, ki so precej zahtevni vse pa delamo v zadnjem trenutku. Ker nimam otrok... Gre tudi za to, da mi nihče ne reče da moram. Imam nek notranji MUS, ki me sili v to, kar seveda se z vso mero izkoriščajo. Sama se silim delat nadure in ne rečem nikoli ne. Sovražnike vidim že praktično v vseh, tudi v svoje partnerju. Da stalno igramo "šah". da me želijo zmanipulirati, izigrati in izkoristiti. kar se mi zdi nasploh folkora vseh ljudstev. Večkrat sem tudi resno pomislila na samomor, vendar imam neko sidro iz preteklosti, ki me potegne ven, tako da menim, da kaj takega v resnici ne bom naredila.
Tudi notranji mus se je prelevil. Stalno me spremlja občutek krivde, pohval ne dobim več, saj stvari dejansko vplivajo na mojo storilnost in učinkovitost, ki je šla skoraj na nulo. Problem je tudi, da se ne pohvalim naglas, kaj delam in zadnjič sem v zadnjem trenutku "ujela vlak", da ni odpeljal. Namreč, šlo je za nekaj res velikega in moj šef v drugem kolenu splon ni vedel, da sem bila jaz zaslužna za eno nalogo, za katero je šla pohvala. Nihče mu ni povedal, niti moj direkten šef ne.
Ne upam si premakniti stvari, ne upam si izraziti svojega mnenja (zaradi situacije v službi to večkrat tudi ni priporočljivo), z žensko, ki je ne maram hodim na malico, saj se bojim, da mi bo drugače kakšna govorica ušla. sem namreč dislocirana enota od ostalih sodelavcev, čeprav delam podobne stvari. In zdi se mi, da me večkrat izločijo iz družbe zaradi tega. načeloma sem družabne sorte in znam komunicirat.... oh toliko je tega. Tudi čez poletje ni popustilo in sem v takem stanju že predolgo. ne vem kaj bi, niti minuta ni več prijetna...
Imam tudi probleme s spanjem. zgodaj zaspim (nenačrtovano), potem pa se zbudim okoli 2 zjutraj in ne morem zaspat. To se sedaj vleče že nekaj časa.

[Sarah]

Pozdravljena,

Kot prvo bi ti priporočala , da nehaj tekmovati, ker vsak človek je po svoje edinstven in nemore biti nekdo drug.Zavedaj se , da si ti tudi samo človek in prav tako kot tvoja sodelavka obe delata napake.Če se boš stalno tako obtoževala , da si nesposobna se boš na koncu tako tudi počutila.

Naj ti povem, da sem se sama razbrala v tej zgodbi.Že v otroštvu in naprej sem se vedno počutila odveč, slabša od drugih in ta vzorec še danes nosim.Ampak se trudim že vrsto let , da to odpravim.

Tudi jaz v službi kaj zašuštram al pa ne opravim dela tako kot bi mogla pa takoj dobim po glavi, ko pa delo opravim dobro pa od nikoder nobene pohvale.Pa se bom mogla pač sprijaznit da nekateri ljudje vidijo samo slabo in dobro dejansko spregledajo.

Naj ti dam primer..Jaz in moj mož se super razumeva in ko je vse ok je moj najboljši možek, mišek, pikec ni da ni.Ko pa se skregava pa to pozabim vidim samo najslabše prav tako tudi on in ko stvar prespim je pa tam ta slab občutek, kaj vse sva si rekla.. Tako da taki smo ljudje. Ne išči potrditev da si dobra, ker veš da si in nekomu si dragocena te ceni,te ima rad pa če je to ena oseba je dovolj.

Prvo moraš imeti rada sebe in potem boš videla da nisi nesposobna, ker nihče ni.

Drži se

[Putka]

Jooj mene tudi daje ogromen občutek nesposobnosti. Mogoče je za malenkost boljše, zdej ko se bolj ukvarjam z lastno psiho in psiho drugih pa vem kako na splošno stvari stojijo pri ljudeh. Z neraščiščenimi pojmi ostalih se ukvarjam malo manj, boli pa vseeno in tega občutka manjvrednosti se je res težko znebiti. 

[mina]

Eden od simptomov depresije je tudi to kar ti opisuješ. Največkrat v resnici ljudje okoli tebe sploh niso tako grdi, zlobni, tekmovalni, negativno nastrojeni napram tebi kot jih ti zaradi svojega stanja vidiš.
Svetujem ti, da svoje delo vestno in po svojih najboljših močeh postoriš in odmisliš kako te "ocenjuje" okolica. Bodi zadovoljna, da delaš kar te veseli in pusti napačna razmišljanja vstran. Pa ne naprezaj se preveč, da ne izgoriš.
http://www.burnout.si/index.php?n=SubMenu&Menu_ID=10&SubMenu_ID=24&id_NZ=19
Kar se tiče depresije....na forumu je toliko različnih zgodb, kolikor je uporabnikov. Našla boš kakšen pameten nasvet za naprej. Srečno!

[alexx]

Tvoja situacija je res malo kočljiva in se pogosto pojavlja med medijskimi osebami (nekaj malega izkušenj imam).
Ne vem kaj svetovati, a se bojim, da te ne potegne v kakšne resnejše težave. Se mi zdi, da si ves čas na preži in pod stresom.
Svoje sposobnosti si že pokazala. Delaj svoje delo najbolje kot lahko, a ne tekmuj. In če rabiš dopust zahtevaj. Jaz sem isto počela in sem menjala v službi vsakega in ob vsakem času.
Ja...sesula sem se. In kljub obljubam sodelavcev sem se morala sam potegniti ven. Ne delaj iste napake.

Srečno.

[Amelie]

Pop, a rabiš deklaracijo, diagnozo, nalepko? Kaj pa bo potem? Zakaj je treba biti najboljši? Prvi? Najmočnejši, najlepša? Kaj bo potem? In kaj se zgodi, ko je nekdo boljši? Kaj se bi zgodilo, če bi izpregla? Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi?

[She_]

Predlagam ti, da si najdeš en ventil za sprostitev.
Jaz sem delala podobno, tembolj sem se trudila, temveč kritik sem dobivala na moje delo. Tekmovala sem z drugimi, večino sodelavk nisem marala, ker so bile lene in opravljive. Največ mi je pomenila pohvala oz. priznanje s strani šefov. ...

Pazi se, draga moja. Še preden boš sploh opazila, se ti bo zgodil burnout in boš začela totalno izgorevat na delovnem mestu. Jaz sem na koncu začela opažat, da sem že eno uro preden sem šla v službo živčno kofetkala doma in kadila čik za čikom. Nespečnost, izguba kg, zbolevanje..

Jaz sem zase dojela, da v življenju nasploh nisem dobila neke samopotrditve. In da si moram vrednost postavljat sama pri sebi, ne pa da jo iščem zunaj sebe. (Npr. da če me šef pohvali, sem super.. Drugače pa ne ?!) aja, pa opazila sem, da si zraven službe nikoli nisem zares privoščila tiste prave sprostitve (masaža, savna..). Zdaj sem službo postavila na malo nižje mesto..enostavno se mi ne zdi več vredno ukvarjat s tem. Če naredim kaj narobe, pač naredim, niti slučajno se ne teram več, pač poskušam vzet, da je to samo služba, ki je v prvi vrsti namenjena zaslužku in ne mojemu potrjevanju.   

[Ribica]

Ja, seveda je nam lahko reči, ne tekmuj in ceni se. V resnici je to zelo težko izpeljati in čez noč ne gre, a bo treba. Menim, da si moraš poiskati pomoč, saj kažeš že kar precej depresivnih znakov. Nespečnost ob 2 ponoči je tudi tipični znak notranjega nemira in stresa. Če se vleče dalj časa, te bo čisto izžela in pregorela boš.
Menim, da bi bil dober psihoterapevt zelo dobrodošel.
Ribica

[Tačka]

uf, praviš, da imaš "super službo" ? Ne verjamem. Pa veš zakaj - ker super služba pomeni tudi super sodelavci, super delo, super kolektiv, super šef .... ker pa vsi vemo, da "idealov" ni... jih tudi kot vidim ni v tvoji službi.. Pohvala ? Ah, veš, jaz sem z leti prišla do tega, da mi hvala, če je ne da prava oseba - ne pomeni nič.. Jaz vem, koliko sem vredna sebi, sodelavcem, podrejenim...

Pri tebi so pa tipični znaki stresa, zloma,... pri meni se je začelo z nespečnostjo.. in potem je počilo.. ker nisem "poslušala" sama sebe.. ampak, je*i ga, sem imela res ene posebne okoliščine 

Glej, kot prvi nasvet - ohladi se, imej se rada, obrni pogovore s sodelavsi v čisto drugo smer...
Drugič.. reci si, jaz zase vem, da se dobra, vendar ne mislim delati nadur več---- za koga že

In tretjič... namesto nadur - pojdi v naravo, v druščino, na rekreacijo... 

Toliko za sedaj...

ja, če se ne boš takoj postavila zase - bo hudo ..

[Latifa]

Živjo pop,
sigurno nisi nesposobna, kvečjemu izčrpana. Poznam te boje s samim sabo, je težko in naporno.

Kot praviš imaš super službo - hvala bogu, danes je malo ljudi, ki lahko to reče zase, zato si že zaradi tega lahko ponosna nase. Vendar pop, moraš paziti, da se odhajanje na šiht ne prelevi v nočno moro.
Draga moja, služba ni vse, še zdaleč ne. Če boš tako terala, boš na koncu pregorela.

Pač vzemi si v zakup, da si enkrat boljša ti, drugič ona. Ne pusti, da ti tekmovanje uniči življenje. Aja pa ta zoprna besedice NE, moraš jo začeti večkrat uporabljati, če ne boš postala predpražnik. Lažje govoriti, kot udejanjiti - sej vem. Meni je bila še nedolgo nazaj tudi tako tuja, še posebej zato, ker sem imela tak občutek krivde, da sem mislila, če bom pa vsem usluge delala, bo pa bolje. Pa ni bilo, le jeza se je kopičila v meni in živci so pokali po šivih. In sem se odločila, da ne bom non-stop za nekoga nekaj delala, kar čisto lahko stori sam. In veš, kaj se je zgodilo? Nič in tudi tebi se ne bo zgodilo nič, mogoče se boš le počutila bolje.

Čas je, da poskrbiš zase in sebe postaviš na prvo mesto, pa bo.
Veliko uspehov ti želim

[marika]

Pozdravljena,

po mojem velja tako kot so napisali predhodniki,

najti si moraš nekaj kar te bo veselilo in sproščalo in ne bo služba. Nič nisi napisala ali imaš morda kakšnega partnerja.
Tvoje življenje se preveč vrti okoli službe in najmanjša grožnja ti daje občutek nesposobnosti, čeprav si po mojem mnenju in glede na opisano zelo sposobna.

Ko si boš našla še kaj v življenju, se bodo tudi težave v službi nehale, postala boš vesela in zadovoljna ter produktivna.

Javi se in poročaj kako ti gre,

marika