IŠČEM KAK ODGOVOR

[simoon]

Pozdravljeni!

Tudi sam imam podoben problem, kot ga opisujejo nekateri posamezniki na forumu. Zadnje čase se mi v vse večji meri dogaja, da mi javni nastop pred NEZNANCI predstavlja pravo nočno moro. Simptomi, ki jih ob tem občutim so divje razbijanje srca, tresoče roke, potenje, zardevanje in grozen občutek tesnobe, zatem pa še močan občutek krivde, ker niti najbolj preprostih nalog ne morem več opravljati dostojno. Sicer sem bil vedno med bolj zadržanimi oz. tistimi, ki so za to, da so se odprli potrebovali nekaj časa. V zadnjih nekaj mesecih, pa je ta zadržanost prerasla v zadušljiv občutek nemoči. Vse to se je pričelo dogajati na mojem (psihološko precej zahtevnem) delovnem mestu, kjer od javnega nastopa (dela s strankami) živimo. Tu sem doživel par IZREDNO PONIŽUJOČIH situacij, ki so mojo samopodobo sesule v prah. Od takrat dalje, se z vsakdanjimi opravili, ki jih prinaša delovnik, soočam vse težje, vse omenjeno, pa problem, zaradi nezadovoljstva nadrejenih, posledične represije, ustrahovanja in izpostavljanja moje nesposobnosti, še zaostruje.

Trenutno se nahajam v začaranem krogu iz katerega ne vidim nobenega dobrega izhoda. Dejstvo je, da dela ne morem pustiti, saj sem od njega povsem odvisen. Celo bolniške si ne morem privoščiti, čeprav bi najraje kar pustil vse skupaj. Se pa zato izogibam vsakemu nepotrebnemu izpostavljanju v privatnem življenju. Nimam ne prijateljev, ne dekleta, pa čeprav (če izvzamemo omenjeno težavo), funkcioniram čisto normalno, racionalno, analitično in uravnoteženo. Vedno in povsod sem dosegal dobre rezultate, v dejavnostih, ki so moja strast, pa tudi nadpovprečne. Zavedam se vseh svojih sposobnosti, le zaradi omenjene stiske, ostajam vedno bolj od zadaj, osamljen, negotov in zagrenjen.

V situacije, ki mi povzročajo omenjeno nelagodje, se sicer zavestno lahko prisilim, vendar nikakor brez povsem očitne stiske, zaradi česar pogosto izpadam nedorasel situaciji. Prav slednje, pa je tudi razlog, da se takih situacij, kadar je le mogoče, izogibam. Ne vem kaj naj naredim. Iščem kak odgovor.

Lep pozdrav

[AsandraA]

Odgovor je moč najti tudi sam. Je pa krajša pot s terapevtom. Morda tudi z udeležbo na srečanjih, kjer z drugimi vadiš določene situacije. V bistvu sploh ni potrebno, da ostali vedo za tvojo nemoč. Zanimiva so dogajanja in srečevanja na Društvu moderatorjev, kjer so vsak mesec 1xsrečanja z vnaprej določenimi vsebinami. Oglej si njihovo stran, morda je to način vadbe, ki ti bo pomagala iz tvojih zadreg. Predvsem predsednica je človek, ki dosti ve in čuti, kaj je opolnomočenje.
Meni je bila pomembna stopnica k lažjemu nastopanju, udeležba na delavnici Nenasilne komunikacije. Zdaj znam prepoznati notranjo nasilno komunikacijo - kriviti in v "nič dajati" sebe. Izkušnja, ki sem jo pridobila je slednja: več empatije, kot jo premorem do sebe, več jo imam za druge.

Morda najdeš v mojih zapisih kaj zase .

Pozdrav, Sandra

[terezijO]

Ko težave postanejo prehude je čas za terapevta. Zdravljenje oziroma terapije pa ni nujno, da trajajo vse življenje. Možno je tudi, da si v občutljivem življenjskem obdobju. V tvoji situaciji je kratek oddih sicer na mestu, ampak ne za dolgo. Toliko, da se telo spočije.

Pri teh težavah se je vedno dobro postaviti v vlogo našega sogovornika oziroma publike (strah pred javnim nastopanjem je zelo podoben). Pomisli, kaj bi si ti mislil o samem sebi še bi bil na mestu sogovornika in bi videl rahlo nervoznega človeka. Verjetno nebi bilo konec sveta. Bistvo je, da se ljudje v tvoji situaciji počutijo navznoter bolj grozno kot pa dajajo vedeti to navzven