Pozdravljeni! Naj se predstavim še jaz in povem svojo zgodbo
sem 15 letnica in obiskujem 1. Letnik gimnazije. Že od majhnega imam veliko pozornosti in zato znam biti razvajena, drugače sem pa zelo občutljive narave, najprej poskrbim, da se drugi dobro počutijo, šele nato pridem na vrsto jaz (prijatelji). S svojimi težavami prijatelje nisem nikoli želela obremenjevati, njihove sem vedno poslušala in jim svetovala pa čeprav so mi rekli da jim ne ˝težim˝ in naj jim zaupam kaj me muči. Zdaj je vse drugače, ker mi pogovori najbolj pomagajo, ko se slabo počutim. Že kot otrok sem si domišljala, da mi nekdo bere misli če pomislim (rec.: o sošolka ima grdo majico) na stvari, ki jih ne bi povedala nekomu v obraz ali pa če sem pomislila na bolj neprijetne stvari (rec.:da bi nekoga poljubila tudi, če me ne privlači). Te misli sem želela hitro izbrisati iz glave, kar pa seveda ni uspelo. Dogajalo in dogaja se tudi to, da kadar grem rec. Na stranišče, pa naj je to doma ali v trgovini, si mislim, da me nekdo opazuje. Maja lani sem bila priča grozljivemu dogodku, ki je na vse prisotne pustil velike posledice, oktobra lani pa je prijatelj hiperventiliral v naši dnevni sobi, seveda so prišli rešilci in vse rešili, kakšen teden kasneje, ko smo bili na sprehodu, se je to zopet zgodilo. Res je, da je imel velike težave doma in v šoli, vendar si nisem znala razložiti zakaj se je to zgodilo ravno zaradi tega. Takrat sem vsaj trikrat na teden, v večernem času nadzorovala dihanje, da ne omedlim. Vse se je stopnjevalo in nekje sredi januarja ni bilo dneva, da ga ne bi nadzorovala. Nikoli nisem bila na nič alergična, vendar pa: v začetku februarja sem v šoli jedla piškote z orehi. Najprej me je malo zapekel jezik, kasneje pa se je začelo grozno dušenje. Zapustila sem razred in čakala da popusti potem odšla domov, ker sem bila prestrašena. Bila sem prepričana, da sem alergična na orehe, vse dokler nisem bila diagnosticirana pri psihijatru. Pa pustimo to za kasneje. Kakšen teden kasneje sem se skregala z eno izmed boljših prijateljic, kljub temu da me je izkoriščala mi je veliko pomenila in mi je bilo težko. Takrat sem se tudi odločila in prepisala iz ene gimnazije na drugo, kar je velika sprememba okolja. V tistem času sem padla po stopnicah in sem morala šivat koleno, sicer ni bilo nič hujšega, lahko sem srečna, da si nisem razbila glave. No in od takrat se zelo bojim stopnic. Sredi marca sem imela odtečene bezgavke, ampak ni bilo nič groznega, vseeno pa nisem šla v šolo cel teden, ker sem mislila, da mi bodo bezgavke tako odtekle, da se bom zadušila. Šla sem do osebne zdravnice, ki mi je rekla, da ni nič posebnega in da naj pijem čaj. V večernem času, kakšne 3 dni kasneje sem se počutila, kot da ne bi čutila nekaterih delov telesa, kot da lebdim in se ne zavedam in takrat sem se tudi sprševala, če sem to jaz in seveda dušenje je takrat trajalo cel teden, od jutra do večera. No tisti večer so me starši odpeljali k dežurnemu zdravniku, ki me je domov poslal z napotnico za psihijatra haha
v teh dveh mesecih sem shujšala za 9kg, kar me je razveselilo, saj sem si ravno to želela, sicer na zdrav način. Vedno bolj sem se omejevala na dom, prijatelji so prihajali do mene, ko smo se želeli videti itd. Počutje se mi je poslabšalo, spremenila sem se (nisem bila več tista zgovorna, vesela punčka), v šolo sem hodila redko, ker sem se vsega bala, včasih sem se z novimi ljudmi takoj ujela, zdaj vse manj, ker ne znam več pristopit do njih, nevem sram me je. No po vseh teh dogodkih sem se začela bati vseh bolezni (bakterij itd.), da se bom zadušila zaradi alergije (zato sem vse manj jedla in jedla sem le tisto, kar sem jedla dan ali dva pred tem, ker sem se bala da če pojem nekaj novega, sem lahko alergična), omedlela, dobila raka, bom doživela srčni infarkt, me bo možganska kap zadela in vse mogoče, seveda sem taka ˝dohtorca˝, da sem si sama postavljala diagnoze, saj sem imela vse mogoče simptome. Sredi aprila, sem imela prvi pregled pri psihijatrinji, ki mi je povedala da imam panično motnjo, agorafobijo, anksioznost ter motnje koncentracije. Sestra ima OKM in mi že nekaj časa govori, da ji vse skupaj vleče malo na OKM (seveda zaupa psihijatrinji in ve, da ima prav). Res je da niti psihijatrinji, niti psihoterapevtki nisem povedala, da si domišljam, da mi nekdo bere misli in me opazuje. Na naslednjem obisku bom to omenila. Pred kakšnim tednom, sem v enem dnevu v les potrkala najmanj 50x in tako tudi naslednji dan, ker če sem pomislila na rec.infarkt, smrt, nesrečo ipd. In če nisem potrkala, nisem normalno funkcionirala naprej in sem bila živčna. Ker sem vedela kam lahko to vodi, sem nehala, čeprav vseeno potrkam vsaj 1x na dan. To sem psihoterapevtki omenila in me je malo spraševala glede ritualov, ki jih sicer nimam (imela sem jih, ko sem bila mlajša) in iz vsega tega ni delala večje ˝štale˝. Zdravim se s psihoterapijo, čeprav so mi že večkrat ponudili tablete. Ko so mi to prvič omenili sem pristala na to, šla v lekarno, vzela Zoloft in ko sem prišla domov si nisem upala vzeti, ker sem pred tem prebrala navodila in tam je pisalo vse mogoče. Sestra je moja varna oseba, vendar si tudi ob njej nisem upala vzeti nič. Stanje se mi je pred štirimi tedni poboljšalo, vendar se je zopet poslabšalo pred dvema tednoma. Imela sem več napadov panike in večjo tesnobo. Cenim to, da imam podporo iz strani družine, prijateljev, šole itd. V osnovni šoli sem bila odličnjakinja, v gimnaziji se je na začetku malo poslabšalo, zdaj sem pa pristala na tem, da imam ogromno za popravit in pridobit, saj sem veliko izgubila zaradi težav. Vse bolj se bojim, da ne bom naredila letnika, ker se težko učim. S šolo smo sklenili pedagoško pogodbo, kar mi je v veliko pomoč, vseeno pa je možnost da mi letnika ne uspe narediti. Ko pomislim na to, se mi zdi da bom izgubila nadzor nad sabo in bom prisatala v Polju. Vse bolj se bojim tudi, da bi izgubila prijatelje, ker sem se tako spremenila. Vseeno jim skušam pomagati, vendar se mi zdi da večjo pomoč potrebujem sama. Ne morem poslušati o poškodbah, ki so se zgodile nekomu drugemu, ne morem poslušati sirene rešilca, ker postanem tesnobna, bojim se vsakega trenutka, da se mi kaj ne bi zgodilo ( npr.: sedaj se bojim, da bi mi negdo vrgel bombo čez okno haha
), težave imam z avtobusi itd., kamorkoli grem (tudi če samo za 5min pred hišo) vzamem plastenko vode seboj, ker se počutim dokaj varno, bojim se da bom izgubila nadzor, da bom hotela narediti samomor.. No to je moja obširna zgodba, sem vam želela malo olajšat delo pa ne gre, ker je toliko stvari, bi pa vseeno lahko še pisala. Hmm zakaj želim zgodbo deliti s forumom? Forum mi je zadnje nekaj dni (odkar ga berem) zelo pomagal ,ker vidim, da ima veliko ljudi podobne težave in mogoče bo nekomu lažje če bo prebral mojo zgodbo. Pa lep podrav
