Depresivna

[DALIDA2014]

Tudi jaz sem našla pogum, da se izpovem.

Imam težavo zaradi katere sem padla v depresijo.
Stara sem 43 let, deset let sem bila samska. Mož je odšel, ostala sem sama s petletnim otrokom. Živim v hiši z očetom in mamo, ki boleha za shizofrenijo že dolgo let.
Brat je storil samomor, ko mi je bilo 16 let. Brat me je v zgodnjem otroštvu spolno zlorabljal (tu naj omenim, da ni nikoli prodrl v nožnico). Zlorabljal me je do mojega 12  leta potem pa si je pri svojih 17 letih našel dekle. Mene je nato pustil pri miru. O tem ne bi spregovorila NIKOLI, če bi bil moj brat živ. V čem je sploh težava?
Spoznala sem partnerja pred šestimi meseci na nekem forumu in kmalu sva se spoznala. Vidiva se 1x na teden, saj je oddaljenost med nama 70 km pa tudi tri otroke ima, ki jih dobi vsakih 14 dni, 1x na teden ali pa 2x, če tisti vikend ni njegov.
Slišiva se po telefonu vsak dan in se pogovarjava po 1 uro ali več.
Postala sem posesivna, večkrat mu omenjam kako zelo ga pogrešam in kako zelo rada ga imam. To ga je začelo motiti in pravi, da se vsak dan eno uro pogovarjava le o tem. In da se boji, da bo vseskozi tako, tudi takrat, ko bova živela skupaj. O skupnem življenju še ne moreva misliti, saj ima najmlajšega sina starega 5 let in bo seveda hodil v šolo v kraj, kjer živi tudi moj partner.
V začetku je bilo vse tako lepo...... komaj sem čakala, da ga naslednjič zopet vidim in nisem se obremenjevala s tem, kako ga bom pogrešala....
Grozno se počutim, ker je v mojih mislih to, da me želi zapustiti, da mu nisem več dobra in ne vem kaj še vse. To je v moji glavi. Moje misli mi ne dajo miru in kar jokala bi. Takrat, ko sva skupaj ni nobenega problema, naslednji dan pa sem depresivna. Obdaja me občutek vročine in slabih misli. Večkrat si rečem kaj sploh delam na tem svetu in zakaj ne morem biti spet tako dobre volje kot pred 6 meseci, ko sem ga spoznala. Nočem AD, čeprav sem jih jemala pred 10 leti, ko me je mož zapustil. Tudi sedaj sem poskušala z AD pa je bilo še slabše. K psihoterapevtu sem šla 3x pa je predrago pa tudi vse to kar mi on razlaga je meni jasno ampak sama si ne morem pomagati.
Če bi me zdaj partner poklical pa rekel, da me ima zelo rad bi mi to zadostvovala za dve uri potem bi spet hotela, da me pokliče in mi spet kaj lepega pove.
V glavnem težko mi je in danes bi rada, da sploh ne bi obstajala. Pa ne samo danes, tudi včeraj itd....

Malo sem svoja čutenja opisala in nočem tablet, ker so le začasna rešitev / to je res pa še psihoterapevt se s tem strinja.

Lepo vas pozdravljam.

[ForestGirl]

Pozdravljena DALIDA 2014 

V mnogih besedah, ki jih opisuješ se najdem ... nekoč so se meni dogajale zelo podobne reči, sedaj pa imam partnerja, ki je v redu, name deluje pomirjajoče, tudi koga ni sem ok in mirna ... sva tudi mi2 vsak s svojega konca Slovenije. Tudi ko je na teresnkih vajah in ga po celi teden niti ne vidim niti ne slišim vem da je med nama vse ok, ker name oddaja tako energijo.

Nisem strokovnjak na tem področju, ampak iz izkušenj lahko rečem, da tudi ljudje z oddajanje svoje energije na nas deljejo različno ... pri enih smo mirni in zadovoljni, drugi v nas povzročijo nelagodje, žalost ipd.

Si se vprašala ali je on sploh pravi zate glede na to, da si ob njem depresivna? Imata iste želje in poglede na svet? Depresijo dostikrat izzove okolje v katerem se za nas dogajajo nelagodne situacije ... to so lahko ljudje ali dogodki. Glede na to, da se ti je razpoloženje spremeilo po tem ko si ga spoznala, se vprašaj ali si si z njim ustvarila neprimerno okolje za svoje želje in potrebe ..

Sama menim, tudi na podlagi svojih izkustev, da nista dovolj le obojestranska privlačnost in kemija, ampak naj bi dva imela čim bolj podobne želje, pričakovanja, poglede na svet, na življenje v dvoje, na vzgojo otrok in nasploh na vse kar počneta.

Pravijo, da se razlike privlačijo ... ja, saj pogosto se, take ljubezni so dokaj eksplozivne, ampak tudi velikokrat obsojene na tegobe. Razlike v nas, sploh če smo že po naravi nesigurni vase in z raznimi motnjami, pa so velikokrat dvorezen meč ... nas močno potegnejo/pritegnejo, obsedejo, a hkrati se ob njih počutimo slabo.

Skratka draga moja ... ne razmišljaj samo o njem in vajinem odnosu, pač pa temeljito razmisli O SEBI ... o tem kaj si želiš v življenju, kaj pričakuješ od moškega, kaj je tisto kar te osrečuje in dela mirno ... na podlagi tega si ustvari ne samo svoje življenje z vsem kar sodi zraven, pač pa si na tej osovi izberi tudi moškega. Ni edini, lahko se boš ob nekom drugem počutila veliko drugače ... VELIKO BOLJE, čeprav si ta trenutek ne prestavljaš da ga ne bi bilo več. Če si želiš moškega s katerim bi se vezala in živela skupaj, potem si ne izbiraj takega, ki ti tega ni zmožen dati iz enih ali drugih razlogov. Zase poskrbi na ta način, da si zagotoviš moškega, ki ti bo znal dati tudi sebe, čeprav boš v prvi vrsti mogla biti zadostna sama sebi in srečna sama s sabo. Včasih je težko zapustiti nekoga, ker to terja obdobje prebolevanja, ampak prebolevanje samo pa terja dosti krajši čas bolečine kot pa "življenje" z nekom, ki ni pravi.


Mogoče pa je on prišel v tvoje življenje samo zato, da se ti naučiš česa pomembnega ... mogoče je čas, da se naučiš reči NE stavrem in ljudem, ki te žalostijo ter reči JA sebi in tistemu kar te osrečuje. Eni ljudje, ki vtopajo v naša življenja, pridejo samo zato, da se nečesa naučimo, ne da bi ostali. Ko bo pravi, boš vedela!

In drugič, ko boš želela njemu reči po telefonu, da ga pogrešaš in imaš rada, raje prekini zvezo in sebi povej sledeče: "Pogresam sebe tašno kot sem bila. Imam se rada."

Ne trudi se ujeti METULJA...
Če se bo želel igrati s tabi,
ti bo sam sedel na roko.
Enako je z LJUDMI...
Ne hodi za njimi,
če bodo želeli bodo sami prišli.

Upam, da sem kaj pomagala ... veliko sreče.


Forchy

[DALIDA2014]

Najraje bi ta trenutek umrla. Jočem in ne morem nehati. Težko mi ga je zapustiti. Mogoče bo on mene prej.

[bikica66]

Vsako življeneje piše svojo zgodbo . Jaz zase vedno pravim,živim življenje na barki katera pluje pa vseh morjih,rekah,jezerih,mlakužah in tudi v čisto majhnih lužah.
Skozi življenje sem mnogo stvari spoznala,jih sprejela - tudi tistih slabih.Zelo težko sem sprejela svojo bolezen in se začela boriti z njo. Sama zdravila itak ne pomagajo v taki meri kot mi od njih pričakujemo.
Čudežne tabletke sreče ni in je nikoli ne bo - vsaj po moje .
Sama zase praviš,da ne boš jemala tablet,psihoterapevt je predrag,sama pa si ne znaš pomagati.
Nekaj boš morala storiti.Imaš otroka,ki te potrebuje,imaš službo,imaš starše in nenazadnje imaš partnerja katerega ljubiš.Kako zdaj imeti vse ? Težko vendar ne neizvedljivo.Najprej razčisti sama s seboj.
Vsako partnerstvo zahteva kompromise,prilagajanja,.............
Vsak od vaju ima svojo družino,službo in še oddaljenost je tukaj.Nikakor ne moreta biti stalno skupaj,tudi malo zgodaj je še - zveza je še mlada.Preveč se sekiraš,da te bo pustil in verjetno te bo res,ker ga pomoje preveč obremenjuješ.Sprejmi zvezo taka kot je in iz nje potegni najboljše kar lahko.Ko sta skupaj naj vama bo lepo,ko sta narazen se pogrešajta - to je normalno.Čas pa je tisti,ki potem pokaže ali smo na pravi poti .
Oprosti,ker sem tako direktna a tako je moje mnenje . Nikakor te nočem prizadeti želim ti samo .da zbereš moč in živiš lepo partnersko življenje pa čeprav samo enkrat na teden . Veš veliko družin živi skupaj v stanovanju pa so zelo odtujeni in žalostni,spet drugi živijo sami in se veselijo dni,ko so s partnerji .
Upam,da sem ti kaj pomagala in želim ti vse dobro !

lp