Kaja
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 2
|
 |
« dne:: sreda, 30. april 2014 ura: 18:04 » |
|
Pozdravljeni,
opogumila sem se in odločila, da še sama tukaj zapišem nekaj vrstic. Že dolgo časa se borim z anksioznostjo, ki je včasih bolj, včasih manj močno izražena, ima pa velik in negativen vpliv na moje življenje.
Že od zgodnjega otroštva me muči sramežljivost oz. težave pri navezovanju stikov, te pa so se še posebej stopnjevale v najstniških letih. Trpela sem za osamljenostjo, saj nisem znala najti stika z vrstniki. Pogosto sem bila tarča zbadanja vrstnikov, zaradi česar se je moja sramežljivost in občutljivost še povečala. Velike težave sem imela, kadar sem se morala izpostaviti, npr. pri nastopih v šoli, pred tablo. Sicer sem bila v šoli zelo uspešna in učni uspeh je bil vedno na prvem mestu v naši družini. Na družabnem področju pa sem doživela čisti polom. Nikoli me niso vabili na zabave, ljudem sem se zdela nezanimiva. Tako je bilo tudi v letih študija, imela pa sem dve prijateljici, a smo se ob koncu študija odtujile. Trpim za občutkom, da sem zaradi svoje tesnobe v stikih z drugimi ljudmi izgubila veliko lepih priložnosti. Dolgo časa po tem, ko sem diplomirala, sem bila brezposelna, kar je še povečalo mojo anksioznost in probleme s samozavestjo.
Zdaj sicer imam službo in zaradi narave svojega dela moram pogosto kontaktirati z ljudmi. To mi je mučno, pogosto zardevam, tresejo se mi roke, glas, težko mi je na predstavitvah, kjer moram nastopati pred sodelavci in vodstvom. Čeprav imam s tovrstnimi situacijami veliko izkušenj, pa to težav ne odpravi, nelagodje in tesnobo občutim vedno znova.
Doživela sem tudi veliko razočaranj v odnosih z ljudmi, ko sem skušala oblikovati prijateljske/ljubezenske vezi, včasih se sprašujem, ali v odnosih preveč pričakujem. Dostikrat naletim na površinske odnose, zelo me prizadanejo laži in sprenevedanja, zavrnitve. Čutim se osamljeno in težko se prepričam, da bo nekoč bolje. Občasno imam napade tesnobe, predvsem ponoči, občutke dušenja, mravljince po rokah. Zelo slabo se počutim tudi zato, ker živim sama in nimam nobene opore v družini.
Zanima me, ali je tovrstne težave možno rešiti tudi brez terapije. Ne bi rada uživala zdravil. Morda obstaja dobra literatura, ki bi mi lahko pomagala. Nekaj stvari sem sicer že prebrala, a prebranega kar ne znam iz teorije spraviti v prakso.
|
