Nekateri hodijo h spovedi... (nasveti žaželjeni)

[MP2011]

Živjo. Sm se odloču neki napisat... mogoče bo pa kšn dobr nasvet.

Ubistvu se gre za nek dogodek, ki naj bi bil travmatičen, ampak konc koncev se je dobr iztekl, tako da bi rad nanga zdaj pozabu. Problem je, da mi psihoterapevt - to predvidevam, ker se ni odzval ma mojo izjavo glede tega dogodka in me o tem ni vprašal - ne verjame (psihiatru pač nism povedu, ker nikoli nisva šla v podrobnosti oziroma preteklost). Posledično sem mu nekatere ostale omembe vredne dogodke zamolčal. Kar me je najbolj prizadelo pri tem dogodku je, da (takrat, ko se je to zgodilo) ni bil noben na moji strani - s tem ne mislim, da nisem imel podpore, ampak, da so te ljudje verjeli lažem neke druge osebe in se postavili na njeno stran (sorodniki, prijatelji, učitelji, uradne osebe, zdravniki/psihiatri). Posledično sem razvil neko "jaz proti svetu" oziroma "ne zaupaj nikomur" mentaliteto, ki me pač ovira v mnogih pogledih.

Tud v zdravstveni kartoteki mi pišejo določene stvari (poleg depresije in socialne fobije), ki me pač prikažejo kot problematičnega. To je zdaj sicer preteklost, počasi se pobiram; vseeno me je prizadela reakcija neke zdravnice, ki je pred kratkim prebrala moj karton.
Ko sem bil spet pri njej je bla že malo nespoštljiva. Pol je pa ta "jaz proti svetu" oziroma "vsi so sovražniki" mentaliteta (kot že mnogokrat) prerasla v jezo, obup in jok istočasno. Obup in jok zaradi moje nemoči, da bi (takrat in sedaj) kaj spremenil ter jeza, maščevalnost, agresivne misli proti tistim, ki so se mi zamerili.
Psihoterapevt je sicer rekel, da je normalno, da sm jezn, ampak itak ne ve cele zgodbe.

Ma ne vem... mam potrebo, da bi vsaj nekdo slišal VSE in sočustvoval z mano. Drugače pa znanci pač ne vedo skoraj nič o tem in tudi ne morem tazga bremena naložiti drugemu. Ena znanka mi govori, da se ful dobr razumeva, ampak, da nikoli nič ne povem, da sm skrivnosten... ne zaupam ji. Pa tud trudim se bit prijazen, kar je opazila... in zdaj težko povem, da fantaziram o maščevanju, da znam bit krut.
Ne vem... sem napredoval v teh zadnjih parih letih, ampak še zmeraj imam resne probleme.
Težko bom našel zaposlitev, če ne bom rešil teh stvari... ok dost za danes.

LP

[Betka]

Pa misliš, da psihoterapevt ni prava oseba, ki bi morala slišati, verjeti in sočustvovati s tabo? Ni nujno, da ti prvič ni verjel, lahko je bilo čisto nekaj drugega.

[dr.hauska]

Self pity much?

Zdej bom sebi nasvet napisala (mam podobne težave)

Nisi tok pomemben, da bi se drugi ljudje obremenjevali s tabo, bili "proti tebi". Če imaš občutke manjvrednosti, nesamozavesti..je težava v tebi. Če bi bil zadovoljen sam s sabo, se ne bi nič obremenjeval z mnenjem ostalih.

Vse kar lahko narediš je, da poskušaš biti dober do sebe, do drugih, postavljaj si cilje in jih dosegaj. S tem se zviša tudi samozavest.

Ampak je pa tudi res, da smo tukaj psihični bolniki, ki ponavadi egoistično mislimo samo na svoje težave in s tem velikokrat škodimo drugim. Npr.: mami me je po tem vikendu "nadrla", zakaj sem ves čas tako zamorjena. Rekla je, da me ne morejo gledat, ko cel vikend hodim okrog z groznim izrazom na obrazu in da naj se potrudim bit boljše volje...da naj se že enkrat začnem trudit in ko se bom trudila, se bom boljš počutla. Pa zakaj mi tablete ne delajo itd. Jaz se pa že tako ali tako z razlogom slabo počutim, nimam zanalaš zamorjenega izraza, ker bi mi blo to v veselje.
Hočem povedat, da do neke mere smo problematični, da ponavadi ne vplivamo pozitivno na okolje, saj še zase velikrat nismo sposobni poskrbet.
In pa še to, da se mogoče nikoli ne boš mogel znebiti misli o maščevanju in pa jeze na cel svet. In to te naredi čudnega, negativnega, pač takega, ki se mu je najbolje izognit. Lahko se celo življenje sprašuješ, kako se tega znebit in čakaš da bo bolje, lahko pa sprejmeš kot del sebe (mogoče ne boš nikoli drugačen). In če sprejmeš kot del sebe, sprejmeš kot svojo hibo in se naučiš živeti s to oviranostjo (kot se naučijo tisti, ki jim amputirajo nogo živeti s protezo).

Najbrž mal ostro mnenje, kot že napisano na začetku, sem pisala bolj sebi..

[MP2011]

Self pity much?

Zdej bom sebi nasvet napisala (mam podobne težave)

Nisi tok pomemben, da bi se drugi ljudje obremenjevali s tabo, bili "proti tebi". Če imaš občutke manjvrednosti, nesamozavesti..je težava v tebi. Če bi bil zadovoljen sam s sabo, se ne bi nič obremenjeval z mnenjem ostalih.

Vse kar lahko narediš je, da poskušaš biti dober do sebe, do drugih, postavljaj si cilje in jih dosegaj. S tem se zviša tudi samozavest.

Ampak je pa tudi res, da smo tukaj psihični bolniki, ki ponavadi egoistično mislimo samo na svoje težave in s tem velikokrat škodimo drugim. Npr.: mami me je po tem vikendu "nadrla", zakaj sem ves čas tako zamorjena. Rekla je, da me ne morejo gledat, ko cel vikend hodim okrog z groznim izrazom na obrazu in da naj se potrudim bit boljše volje...da naj se že enkrat začnem trudit in ko se bom trudila, se bom boljš počutla. Pa zakaj mi tablete ne delajo itd. Jaz se pa že tako ali tako z razlogom slabo počutim, nimam zanalaš zamorjenega izraza, ker bi mi blo to v veselje.
Hočem povedat, da do neke mere smo problematični, da ponavadi ne vplivamo pozitivno na okolje, saj še zase velikrat nismo sposobni poskrbet.
In pa še to, da se mogoče nikoli ne boš mogel znebiti misli o maščevanju in pa jeze na cel svet. In to te naredi čudnega, negativnega, pač takega, ki se mu je najbolje izognit. Lahko se celo življenje sprašuješ, kako se tega znebit in čakaš da bo bolje, lahko pa sprejmeš kot del sebe (mogoče ne boš nikoli drugačen). In če sprejmeš kot del sebe, sprejmeš kot svojo hibo in se naučiš živeti s to oviranostjo (kot se naučijo tisti, ki jim amputirajo nogo živeti s protezo).

Najbrž mal ostro mnenje, kot že napisano na začetku, sem pisala bolj sebi..

Nasvet ne pomaga nič v moji situaciji. Ljudje se niso obremenjevali z mano. Obsojali so me zaradi stvari, ki jih nisem naredu. Kako naj imam potem dobro mnenje o sebi, če ga 25 let noben ni imel. Ma ja smilm se samemu seb, to je to... 

[MP2011]

Pa misliš, da psihoterapevt ni prava oseba, ki bi morala slišati, verjeti in sočustvovati s tabo? Ni nujno, da ti prvič ni verjel, lahko je bilo čisto nekaj drugega.

Ja za začetek. Vseeno bi rad čustveno podporo... ne vem ni dovolj.

[dr.hauska]

Jah, dejstvo je, da če še tok krivimo okolje, travme iz otroštva in nasploh vse drugo kot sebe, nismo več 3-letni otroci brez možnosti odločanja. Zdej smo odgovorni sami zase. Z možnostmi odločanja pa pride zelooooo veliko različnih rešitev. Ampak ja, najlažje se je usest pred komp ali kamorkol že in pisat/govorit, da je vse bed. Pa istočasno nič nardit. Al pa delat in delat, pa nič ne pomaga... Ne vem, včasih se mi zdi, da ne morem nič več narest, pa je še vedno narobe in ni upanja zame. Ampak zihr grem lahko še na kakšen tečaj več, preberem še kakšno psihološko knjigo, povabim koga kam, pomagam drugim, sem bolj prijazna...

[zelvica999]

MP2011

Nisem cisto razumela tvoje objave, no, vsaj tistega dela o fantazijah o mascevanju ne ... A je to pri tebi tudi del tezave ali ne? Si pa morem mislit, kako grozno se moras pocutit, ko ti nihce ne verjame ... Tudi mene to spravlja v obup, to in ignoranca ... A si kdaj poskusil pisat dnevnik? Ce nikomur ne zaupas pa zelis ven spravit te stvari, bi jih mogoce kam zapisal (potem pa zazgal) .. Samo predlog 
dr.hauska se strinjam s tabo ampak vcasih moramo pa tudi pojamrat, marsikdo od nas ima kaksne travme iz otrostva, ki so povezane s starsi (pa se mogoce niti niso zavedali, da delajo kaj narobe), pa nam je jasno, da niso mislili nic slabega ampak ce smo jezni, je to treba dat ven. Enako je z jamranjem ... Pa tisti, ki jamra nam nic ne skodi, kvecjemu sam sebi.
Vcasih se nam vse podre in zelimo slisat samo kaksno toplo besedo, samo nekoga, ki nas poslusa ...
 

[dr.hauska]

Se strinjam želvica. Itak da rabmo kdaj pojamrat. Ampak jaz sem zaradi zadnjih par tednov jamranja in samopomilovanja trenutno na točki, ko se mi vse zdi grozno in nerešljivo. Sem napisala, da sem bolj sebi svetovala.

Upam, da MP2011 ne zameri in bo dobil potrebne tople besede...

[Morana]

Nisi tok pomemben, da bi se drugi ljudje obremenjevali s tabo, bili "proti tebi". Če imaš občutke manjvrednosti, nesamozavesti..je težava v tebi. Če bi bil zadovoljen sam s sabo, se ne bi nič obremenjeval z mnenjem ostalih.

Vse kar lahko narediš je, da poskušaš biti dober do sebe, do drugih, postavljaj si cilje in jih dosegaj. S tem se zviša tudi samozavest.

Ampak je pa tudi res, da smo tukaj psihični bolniki, ki ponavadi egoistično mislimo samo na svoje težave in s tem velikokrat škodimo drugim. Npr.: mami me je po tem vikendu "nadrla", zakaj sem ves čas tako zamorjena. Rekla je, da me ne morejo gledat, ko cel vikend hodim okrog z groznim izrazom na obrazu in da naj se potrudim bit boljše volje...da naj se že enkrat začnem trudit in ko se bom trudila, se bom boljš počutla. Pa zakaj mi tablete ne delajo itd. Jaz se pa že tako ali tako z razlogom slabo počutim, nimam zanalaš zamorjenega izraza, ker bi mi blo to v veselje.
Hočem povedat, da do neke mere smo problematični, da ponavadi ne vplivamo pozitivno na okolje, saj še zase velikrat nismo sposobni poskrbet.
In pa še to, da se mogoče nikoli ne boš mogel znebiti misli o maščevanju in pa jeze na cel svet. In to te naredi čudnega, negativnega, pač takega, ki se mu je najbolje izognit. Lahko se celo življenje sprašuješ, kako se tega znebit in čakaš da bo bolje, lahko pa sprejmeš kot del sebe (mogoče ne boš nikoli drugačen). In če sprejmeš kot del sebe, sprejmeš kot svojo hibo in se naučiš živeti s to oviranostjo (kot se naučijo tisti, ki jim amputirajo nogo živeti s protezo).

Točno tako dr. Hauska, tudi jaz imam pri tem v mislih predvsem sebe. Lepo povedano 

[Betka]

Zdi se mi dokaj zdravo, da se želiš nekomu zaupati in čutiti razumevanje. Drugo pa je, če mislimo, da bodo drugi rešili naše težave. Nekatere terapije poudarjajo pomen sočutnega poslušanja sočloveka (ne mislim terapevta), brez dajanja nasvetov, kritike, ocene... 

[MP2011]

Ampak ja, najlažje se je usest pred komp ali kamorkol že in pisat/govorit, da je vse bed.

Kva pa si prčakvala, če smo pa v podforumu Depresija. 
Lej rajš se cmeram prek neta, k pa v živo. 

Nisem cisto razumela tvoje objave, no, vsaj tistega dela o fantazijah o mascevanju ne ... A je to pri tebi tudi del tezave ali ne?

Jah niti ne, ker se tistih ljudi pač izogibam. Sj pravm, da bi pozabu na zadevo, če mi neb v zdravstvenem kartonu pisal neki, kar ni res...

Drugo pa je, če mislimo, da bodo drugi rešili naše težave.

Ah kje. 100% se zavedam svoje odgovornosti. Zato pa je stvar tako grozna...

[dr.hauska]

No če je bil namen samo cmeranje, je na forumu res dovolj uporabnikov, ki talajo rožce. Tako da ja, si na pravem kraju Vsi to kdaj rabmo. In moje malo ostrejše mnenje mislim da tudi ne škodi

Pa zdravstveni karton je res najmanjša stvar. To vidi samo zdravnik, ki ne sme povedat naprej. Ne si s tem samemu sebi težit no.. Who cares, če piše neki narobe.

Pa lahko gledaš tudi iz tega kota, da če je 100 % odvisno od tebe, te noben ne more nategnit, če mu ti tega ne dovoliš. Tko da to v bistvu ni grozna ampak je kul stvar

[BRENA27]

perfektcionist si kakor tudi mi vsi, in vsi smo na nek nacin umetniki in nadpovprecno inteligentni ampak cena tega je psiha v k...u, bodi ponosen nase da si poseben

[dr.hauska]

Ni nujno, da si nadpovprečno inteligenten če si perfekcionist

Sem pa opazila, da tisti, ki so res zelo nadpovprečno inteligentni, nimajo depresije.

[BRENA27]

študije ravno nasprotno dokazujejo in morem recti da sem sama tudi to ugotovila da so nadpovprecno intelegentni bolj podvrzeni depresiji ker se poglobijo v okolje in situacije

[dr.hauska]

V povprečju je to res. To pa pomeni, da ne velja za vse depresivce, da so nadpovprečno inteligentni. Mogoče jih je 13 od 20ih napovprečno inteligentnih..ne pa 20 od 20ih.

Pa sej ni tok pomembno actually..

[Cheaney]

Ni nujno, da si nadpovprečno inteligenten če si perfekcionist

Sem pa opazila, da tisti, ki so res zelo nadpovprečno inteligentni, nimajo depresije.

SSKJ:
 inteligénten  -tna -o prid., inteligéntnejši (ẹ̑) nadarjen za umske dejavnosti: inteligenten človek; v vsaki situaciji se znajde, je zelo inteligenten; nadpovprečno inteligenten dijak; njegova mati je naravno inteligentna / kot inteligentno bitje se mora zavedati nesmiselnosti tega dejanja / v razredu je nekaj zelo inteligentnih učencev bistroumnih, bistrih / psi te pasme so zelo inteligentni ♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110 // ki vsebuje, izraža inteligenco: lep in inteligenten obraz / zastavljati zahtevna, inteligentna vprašanja inteligéntno prisl.: inteligentno govoriti, odgovarjati, ravnati ♪

Po tej definiciji res ne dvomim, da je več kot pol foruma nadpovprečno inteligentnih.

Kako oceniš, da je nekdo zelo nadpovprečno inteligenten? Meni je en kolega, ko je bil v dokaj omamljenem stanju, povedal njegov IQ, 144. Nima depresije, zlati maturant, je izjemno vešč v socialnih interakcijah, kolerik.

[majč]

MP2011, kaj se ti je zgodilo? kaaj si ti zagrešil v tej zveezi in kje so krivdo preložili nate? nihče ti ne bo mogel pomagati, če mu ne boš zaupal, kaj se je zgodilo, da bi človek sploh razumel, kaaj se ti dogaja.

Glede spovedi: zadeva je očiščujoča. če imaš spovednika na mestu, te ne bo bosojal ali ti govoril kake neumnosti, ker eni žal tudi to znajo. takrat skušaš razbrati zase kaj med vrsticami in si misliš, Kristus, kako si omejen. ampak odveza od greha poteka kot zakrament po vsakem duhovniku, ker je za to tudi posvečen, ne glede na to, da kdo kdaj nima tri čiste v glavi. in lahko je očiščujoče. Bog te vzame v zaščito, skozi trpljenje se prenoviš.

tole "agenst the world" mi je znano. sama tega nisem počela, ampak sem bila deležna obsodbe za nekaj kar nisem storila: nekdo mi je rekel, da kakšne so ene punce in češ da jaz sem gotovo tudi ena takšnih. nisem bila in nisem. zelo sem dala na mnenje tega človeka in napravil mi je za par leet nepopravljivo škodo, dokler nisem v svojem trpljenju in obžalovanju  tako zrasla, da sem zbrala pogum in temu človeku tudi povedala,, da je to naredil, da jaz nisem takšna in da vem, da sem v redu oseba. za to sem rabila nekaj let.


in kaj tebe zdaj tare?

lahko se pomeniva na privat, če žeeliš, ker neki bleknit, pa nič povedat, saj ti nihče ne bo mogel svetovati. in brez skrbi, jaz ne produciram maščevalnosti v svojem srcu, ker upam, da sem s čim takim že opravila. se pa znam razjezit in skregat, pa potem tudi pomirit te "hude duhove" - svoje in tuje.


maja

[majč]

MP2011, samo še to: vedi, da je ta čaas idealen, da lahko postaneš to, kar želiš biti in to, kar v resnici si in svoje obrambne mehanizme spremeniš v kake druge manj destruktivne odzive na to, kar se dogaja. mislim, da vem, za kaj gre. dobil si diagnozo (fiktivni predal) osebnostne borderline motnje ali kaj takega in rekli so ti, da nimaš emptije, da je nisi sposoben in samo manipuliraš in rabiš okvirje in meje, v katerih lahko deluješ. češ da empatija pri tebi ne pali, ker je nimaš. kakšna debela laž. in potem ti rečejo še, da se ne moreš spremeniti.


vse to je ena velika laž in za marsikoga, ki ni pripravljen delat na sebi slab izgovor za to, da mu ni treba.

ampak lahko. moraš pravzaprav. če hočeš živeti bolje in ustvarjati takšne odnose, kot si želiš. začnni govoriti resnico, poišči sebe v svoji notranjosti, izjokaj svoje rane in prizadetosti, potem paa se začni graditi na novo, da boš na koncu stopil lahko pred vsakega človeka in mu pokazal kdo sploh v resnici si.


veš, tanja lamovec nas je vse, ki smo jo brali s svojo potezo - samomorom hudo oškodovala in prizadela, njen uvod v knjigi: KAKO MISLITI DRUGAČNOST, kjer govori o tem, kako se preobraziš in ugotoviš kdo sploh si, pa je fenomenalen. jaz sem vedno rekla, da so veliko več kot vse te diagnoze. hecno, psihiatri tako dolgo študirajo, se imajo za vrh inteligence, pa nas v resnici sploh ne vidijo, kdo mi smo v resnici. dobro vsaj to, da naas znajo v tem smislu zdravit, da za posamezno duševno krizo poiščejo pravo zdravilo, ampak to ni še nič. ogromno moramo narediti sami.


tudi mene je strah, strah, da bom izvedela preveč, da bo to bolelo, ampak če sta dva normalna človeka, ki sta si blizu in se razumeta, se lahko dogovorita za primerne okvirje okoliščin v katerih sta se znašla. in bojevniki luči niso egoisti in destruktivci, ampak se primerno ozirajo tudi na svojo okolico in ljudi okrog sebe.


prosim za začetek: nehaj se obsojati. nobena jed se ne poje tako vroča, kot se skuha, daj času čas in uči se novega primernejšega ravnanja. psihiatrom pa zapri gofljo o osebnosttnih motnjah in ne skrbi, če boš ravnal drugače, si dovolil čutiti in biti emmpatičen, ti bodo brez težav našli novo diagnozo. malo za šalo. življenje  in ljudje smo veliko več kot fiktivno zamišljene diagnoze, ok? ampak s tem nisem rekla, da je pa s tvojim načinom vse kul, delaj na sebi, da to navado železno srajco slečeš in si oblečeš kaj bolj primernega. tu te pa čaka garanje in ja če greš  kspovedi, boš dobil odvezo in pokoro - neki boš moral narest, npr. kaj zmolit ipd. popravit, kar se da predvsem pa začeti na novo in Bog bo s teboj. Jezus sam je rekel: komur grehe odpustite so jim odpuščeni, komur jih zadržite so jim zadržani. to je rekel apostolom naslednjikom cerkve, torej gre za zakrament, ki ga je zapustil Jezus sam s svojimi besedami zato je to svetost cerkve, ne glede na to, kateri bizkecc ti bo kaj rekel v spovednici, ker je njegov domet tak kot je. vsekakor upam, da boš naletel na kvalitetnegaa duhovnika. meni je blo najhuje, ko me je en spraševal o čistem življenju (sex pa to) pa čistodt pred zakonom, pa potem rečem, da z mojim bodočim možem pa sva že bla valda sexualno aktivna in tip meen začne predavat o posilstvih in kaj on vse v spovednicah posluša in res je izpadlo tko, kot da vsi razen tissti, ki se držijo čistosti pred poroko, eden drugega posiljujemo itd. hallo! to je bil pater ambrož. pri frančiškanih. ne it k njemu. men ni bil kul.


drugače pa jaz ta koncept čistosti danes razumem in glede na svoje težke izkušnje in preizkušnje, ki sem jih morala dat sama čez lahko celo rečem, da je namenjen zaščiti in da ni slab koncept, če ga le zmoreš/ta.


maja

[MP2011]

Hvala za komentarja. Ma sej ta tema je bla tista "spoved", ki sem jo želel. Od zdej naprej se bom trudu čim manj razmišljat o preteklosti, čeprav je težko... sj mi gre definitivno na bolš, ampak se mi včasih ne zdi dovolj.