košarkaš993
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 8
|
 |
« dne:: nedelja, 19. januar 2014 ura: 00:39 » |
|
Pozdravljeni vsi člani tega foruma!
Kar nekaj časa sem okleval, na koncu pa sem se vendarle odločil pristopiti k zadevi in svojo težko izkušnjo deliti s člani tega foruma, da bi dobil kak pameten nasvet ali pa da bi spoznal koga, ki je doživel kaj podobnega in mi zaupal kako je tako visoko oviro preskočil. No pa začimo.
Star sem 20 let in že od malih nog sem velik ljubitelj športa. Več ali manj je bilo vse podobno športanju po šolskem igrišču pa tudi raznorazno obiskovanje turnirjev in igranja za šolske ekipe, ter obiskovanja t.i. "športnih krožkov". Da bi aktivno treniral, lahko rečem, da sem imel le eno polletno avanturo igranja za NK Krka, a ker mi nogomet ni bil najbolj pri srcu sem zadevo opustil. Vse ostalo pa je bilo res rekreativno in nič profesionalnega. Kar se tiče športne aktivnosti je bilo moje življenje veselo in polno optimizma, vse do poletja 2013, natančneje sredi meseca julija 2013. Takrat pa se je začela prava mora. Kot vsak dan sem po 6-8 urnem delavniku dogovorjen s kolegi odšel na bližnje šolsko igrišče, da bi odigrali partijo košarke/nogometa. Ura je bila okrog pol sedmih zvečer, še vedno je bil jasni beli dan, visoke temperature blizu 30 stopinj pa so vsaj malo padle, toliko da so bili pogoji za igro sprejemljivi in odločili smo se za partijo nogometa. Igrali smo kakšne 20 minut, dokler zaradi nekakšnega prepira ni prišlo do zaustavitve igre. Sam v prepir nisem bil udeležen, zato sem šel a klop po pijačo. Še preden sem naredil prvi požirek, pa sem opazil čudno dogajanje v mojem prsnem košu. Srce mi je nabijalo kot noro (dam roko v ogenj, da je bilo v minuti 200+ utripov) in sicer z izrazitimi nerednimi oz. vmesnimi utripi. Torej, jasneje povedano, mi je srce nabijalo in hkrati preskakovalo kot noro. Bil sem zelo začuden, saj se nisem v 20 minutah preforsiral, saj je igra potekala dokaj počasi. Ni se mi vrtelo, niti mi ni odrevenel noben del telesa, samo v glavi so se začele pojavljati izrazito črne misli o smrti, saj se to noro delovanje srca ni ustavilo niti po 10 minutah sedenja v senci in malih požirkih ravoprav hladne vode. Ničesar nisem hotel prepustiti naključju, saj me je resno zgrabila panika in kolega me je pospremil do doma, kjer sem potarnal svoji mami, kaj se je zgodilo, ta pa ni želela paničarit in ni klicala nikogar, pač pa mi je samo dala tableto Helex 0,25mg. Počasi sem postajal zaspan in omotičen, hitrost utripa je pojenjala, a preskoki so bili še vedno prisotni, nakar sem zaspal in seveda do prebujanja ne pomnim ničesar. Ko sem se zbudil sem takoj položil roko na prsni koš in utrip je bil sprejemljiv, preskokov pa ni bilo. A strah je ostal in po pravici povedano se ga do danes (torej približno pol leta je že mimo) še niti približno nisem znebil. Situacija je nanesla tako, da smo ravno naslednji dan po tej grozni izkušnji odšli na dopust, zato nisem takoj odšel k zdravniku. Na dopustu smo bili kar dolgo, poskušal sem se sprostiti, kar mi je deloma tudi uspelo, ne morem pa zatrditi da ni bilo nobenih preskokov. Vsak dan vsaj 1 ali 2, kar pa je bilo v primerjavi s tistim, praktično nič. Vse je bilo ok, le ko sem imel celo telo (razen glave) pod vodo, sem težje dihal, kakega pravega potapljanja pa sploh nisem sprobaval, saj mi predtem zajeti zrak ni zdržal niti pol minute pod vodo. Včasih sem bil bolj vzdržljiv in to me je malo čudilo. No ko so te 1 mesečne počitnice počasi minile sem še vedno na veliko razmišljal o vsem kar se mi je zgodilo. Že med počitnicami nisem upal daleč plavati, saj sem imel občutek, da sem zelo hitro utrujen, kake druge športne aktivnosti pa ni bilo niti blizu, saj sem se takoj zbal ponovitve težav oz. odpovedi srca. V roku enega meseca po tej težki izkušnji sem se oglasil pri osebni zdravnici, ki je rekla da pri poslušanju ne zazna ničesar, a mi je ob opisu izkušnje vseeno dala napotnico za kardiologa. V roku 1 tedna sem opravil navaden EKG, ki ni pokazal prav ničesar, vse je bilo BP. Na obremenili test pa sem moral čakat kak mesec in pol. Medtem časom pa seveda slabe misli niso zapustile moje glave in večinoma sem miroval v domačem ambientu. Ko je prišel dan za obremenilni test, sem bil nervozen, saj sem se bal rezultatov. Najprej sem se s kardiologom malo pogovarjal, nakar sva začela s testom. Opozoril me je, da je za opravljen test potrebno zdržati 15 minut, če pa bom prej občutil kakšne težave pa naj povem, da predčasno prekinemo. Vsega mi je bilo dovolj po 12 minutah, ko sem bil že utrujen, pulz pa je po vsega 12 minutah kazal kar 196. Samo merjenje pritiska in odčitki EKG, pa so bili med testom BP. Kardiologa je presenetil samo tako visok pulz, kajti nisem bil nevešč športnik. Preskokov med naporom ni bilo. Kardiolog je bil vidno začuden, tam sem stal še celih 15 minut po testu in opazil je, da se srce umirja zelo počasi. Končne ugotovitve ni bilo, napisal je samo da test ni opravljen, a da ni razen norega utripa narobe prav nič. A to mi ni dalo željenih odgovorov, saj se tudi med kasnejšimi napori nisem počutil dobro kot nekoč. Osebni zdravnici sem predal izvide in tudi sama je rekla, da je vse ok, razen tako visokega utripa pri tako mladem športniku. A je rekla, da če v mirovanju ni panike, da tablet ne rabim. In res je bilo tako. V mirovanju se mi utrip giblje nekje med 70 in 80 utrip, seveda včasih tudi kak utrip več ali pa manj. Povem lahko še, da je kardiolog z neko napravo preizkušal tudi moja pljuča, saj sem moral v nekaj pihat. Bil je začuden, ko sem lahko zrak z vso močjo izpihaval "le" kake 4 sekunde, namesto predvidenih 6 sekund. A kasneje tega ni več omenjal. Torej, osebna zdravnica me je poslala domov in rekla, naj se lepo umirim in da je z mano vse ok. A od tistega nesrečnega popoldneva, do danes nisem odigral praktično še niti ene normalne "tekme" s kolegi, kaj šele na kakšnem turnirju. Včasih sem imel tudi dokaj visok pritisk (ni šlo za hipertenzijo, bil je tam kostantno med 130-140 in med 80-85), zdaj pa imam že kake 3 mesece izredno nizek pritisk glede na prethodno situacijo (jemal nisem nobenih zdravil) in sicer ne glede na merjenje zutraj ali zvečer je zgornji tlak konstantno pod 110, spodnji pa se giblje tam okrog 70. Po kakem zelo kratkem in res počasnem teku imam pritisk še nižji (zgornjega med 90 in 100, spodnjega pa med 60 in 70). Tudi splošno počutje ni slabo, težko se otresem slabih misli, ki pa se mi večinoma pojavljajo samo ko se odločim za kakšen športni "napor". Takoj pričnem težko dihati, imam kratko sapo, okončine (dlani) pa postanejo povsem vijolične in mrzle ne glede na temperaturo v okolici. Pogovarjal sem se s kardiologom g. Cibicem, ki je zatrdil, da je vs esamo na osnovi nevrovegetativnega živčevja. A osebna zdravnica mi je odsvetovala vsa pomirjevala ali kakršnakoli druga zdravila za umiritev živčevja, ki očitno po tisti šokantni izkušnji pri meni ne deluje več optimalno ampak preveč. večkrat imam slabe dni, ko sem nervozen brez pravega razloga, bolijo me roke in noge, prvič sem imel vnet celo živec v glavi, po telesu pa se mi med "naporom" ali pa tudi samo med ležanje pod kožo pojavljajo velike rdeče lise in na tistih mestih imam pekoč oz. žgoč občutek. Najhuje pa je res med telesno obremenitvijo, ko se takoj začnem slabo počutiti in težko diham in sem skorajda omotičen občasno. Švicam pa ne skorajda nič. Prav nič mi ne gre skupaj res. Povem lahko še, da sta se mi že kake 3-4 mesece nazaj na čelu pojavila 2 lišaja, ki se kažeta kot hrapave nabrekle podkožne kapilarice, saj sta oba seveda rdeče barve in ne izgineta z nobeno mažo. Že kake 2-3 mesece tudi zaznavam piskanje iz pljuč (vendar res samo ko je okoli mene popolna tišina oz. sem sam vpostelji in močno izdihnem). Ker sem bolj suhe narave pa se mi že celo življenje tudi močno poznajo žile na rokah, a v zadnjem času je na le-teh opazno ogromno izboklin, ki niso trde in ne bolijo, amapk vse skupaj izgleda zelo čudno. Osebna zdravnica mi je rekla, da psihiatra in anti-depresivov ne potrebujem, da morem le odmisliti vse skupaj, a je zelo težko, saj sem izgubil vso voljo, ker se mi nikakor ne uspe vrniti v ta rekreativni svet športa, kar mi je včasih pomenilo vse in me je tudi sproščalo. Tako pa večinoma samo mirujem in razmišljam o tegobah, ki me dajejo, star pa sem komajda 20 let. Ne vem več kaj naj naredim, če obiščem zdravnika, se mi že posmehujejo. Moram pa priznat, da mi je v zadnjem času zelo upadlo število t.i. preskokov oz. ekstrasistol, kot mi je povedal kardiolog g. Cibic, a vseeno splošno počutje med aktivnostmi ne vzbuja optimizma, saj srce bije hitro, a kot da brez prave intenzitete (utripa v žilah skorajda ni zaznati). V mirovanju pa imam konstantno mrzle okončine. V družini nismo imeli primer, da bi kdo imel resne težave s srcem, a me to ne pomirja. Situacija se mi zdi brez izhodna, vska dan brez športa pa se mi zdi popolnoma črn.
Nekaj časa nazaj se je dalo veliko prebrati tudi o profesionalnih športnikih, ki dajo čez ogromno število zdravniških pregledom, a se med tekmami vseeno zgrudijo na terenu, ker jim odpove srce zaradi t.i. hipertrofične kardiomiopatije (HCM). Simptomi naj bi bili ravno neredni utripi (palpitacije) in pa kratka sapa (dispnea). Kot sem opisal oboje občutim tudi sam. Je pa zapisano, da naj bi tako okvaro zaznal vsak EKG in da je večinoma prirojena taka napaka. A vseeno, ker pri tako vrhunskih zdravikih pri vrhunskih športnikih kaj takega ne odkrijejo, ali je možno da so kaj takega pri meni spregledali. Zaradi tako slabega počutja imam res strah pred telesno dejavnostjo, ki pa mi je včasih pomenila vse in zato sem v začaranem krogu.
Če ima kdo kak nasvet in če je kdo preživel kaj podobnega prosim za nasvete in pomoč.
Najlepša hvala vsakemu posamezniku vnaprej!
Lep pozdrav!
|
