Here we go again ...

[Lira]

Pred slabimi štirimi meseci sem na pobudo svoje psihiatrinje nehala jemat AD. Najprej je bilo OK, zadnje tedne pa se ne počutim najbolje. Stalno sem utrujena in velikokrat nerazpoložena. Začelo se je z zdravstvenimi težavami, zaradi katerih slabše spim in ne morem delat, kot bi rada ... Ali pa je to le izgovor? Mogoče bi se morala pač bolj potruditi? Biti bolj zadovoljna, vesela in prilagodljiva?

Kakorkoli že, za silvestrovo sem ostala sama doma, ker mi res res res ni bilo do večje druščine, kamor so naju povabili z možem. Tako je šel on sam, otroci so pa tudi že veliki in praznujejo po svoje ... Saj načeloma mi ni problem bit sama, ampak včeraj me je pa to ful potrlo. In za povrh vsega mi je danes mož "prijazno" povedal, da sem preveč občutljiva in da me ni za prenašat. Skratka, počutim se ničvredno in bedno za umret. In ujeto, ker nimam pojma, kaj naj naredim. Še dihat mi je težko.

Doma imam še eno škatlo Prozaca, pa ne vem, ali naj ga spet začnem jemat in ali ima vse skupaj sploh kak smisel. Niti tega ne vem, ali je to sploh depresija ali zgolj stvar trenutne situacije.

Ma, res bi rabila kako lepo besedo.

[betula]

Lira,

vem da to ni neka tolažba, vendar tudi mene daje te dni, pa nevem od kje prihaja. Počakaj še par dni, ker pomoje si trenutno še bolj občutljiva zaradi situacije. Sej veš, da mi radi takoj slabo počutje povežemo z vrnitvijo depresije ali česarkol že Pa prazna luna je.
 

[Betka]

Draga Lira,
žal mi je, da se je tvoje počutje tako poslabšalo. Ali gre za depresijo ali prehodno slabo počutje, bodi gotova, da bo minilo. Čeprav ti izgleda sedaj vse brez smila in bedno, je to samo tvoj trenutni vidik. Morda boš že jutri začutila več radosti v sebi. Samo spomni se, kako uspešno si že premagala depresijo in koliko si prispevala na tem forumu.
Tudi če si boš spet morala pomagat z zdravili, ne bo to noben poraz. Hvaležni smo lahko, da obstajajo zdravila, ki lajšajo naše stiske.

vse dobro 

[Aslan]

Kakorkoli že, za silvestrovo sem ostala sama doma, ker mi res res res ni bilo do večje druščine, kamor so naju povabili z možem. Tako je šel on sam, otroci so pa tudi že veliki in praznujejo po svoje ... Saj načeloma mi ni problem bit sama, ampak včeraj me je pa to ful potrlo. In za povrh vsega mi je danes mož "prijazno" povedal, da sem preveč občutljiva in da me ni za prenašat. Skratka, počutim se ničvredno in bedno za umret. In ujeto, ker nimam pojma, kaj naj naredim. Še dihat mi je težko.

Lira en spodbuden objem pošiljam. 

Večer kot je novoletni ni navaden večer, prej prikliče občutek osamljenosti.
Ko takole ostanemo doma, čeprav na svojo željo, bi morda vseeno želeli nekoga ob sebi.
Že sam občutek, da se "vsi" drugi veselijo nas zna ujeti v mreže lastne nepomembnosti, nevrednosti.

Moževa pripomba o občutljivosti je lahko tista "kaplja čez rob", ki potrdi naše prepričanje o sebi, da nismo ustrezni takšni kot smo. In klopčič naše bolečine se začne večati in vozlati. Zavozlamo se v lastne štrene misli, že znanih občutkov ki nas bolijo že od dolgo nazaj ...

Najtežji del ob taki odločitvi, da ostaneš doma sam na ta večer in da preneseš pikre pripombe,
je pravzaprav ta, da se naučimo sprejeti občutek ki pride (da smo ničvredni) in da sočasno razvijemo veščino neke vrste samotolažbe, da se znamo v takih trenutkih zavedati, da je to le občutek ki pride, ga lahko zdržimo in potem mine. Bolj ko smo ob tem sočutni do sebe (in svojega občutka) in se sprejemamo take kot smo, prej mine neprijeten občutek.

Prozac tega ne more razrešiti, lahko edino zmanjša občutek tesnobe.
Tole sivo obdobje jeseni in zime že tako ni prav spodbudno za nas vse.
Poišči in si nekaj kar te kljub sivini zunaj polni z energijo in vsak dan načrtno namesto zdravila
počni to dejavost vsaj 1 uro.

[Lira]

Punce, hvala, zlate ste!  Ta vaša sporočila sem prebrala že včeraj in so mi pomagala, da sem šla spat z vsaj malo lažjim srcem.

Betula, bom upoštevala tvoj nasvet in počakala vsaj do drugega tedna, ko lahko navsezadnje pokličem psihiatrinjo, če bo treba. Veš, ob ukinitvi jemanja AD sem bila precej skeptična; skrbelo me je, da sem ga jemala premalo časa – 7 mesecev, kar je manj od splošnih priporočil. Tako da čisto možno, da se preveč bojim vrnitve depresije in da podzavestno to ves čas nekako pričakujem, kar mi prav gotovo nič ne koristi ...

Betka, ti si res en sonček! Danes sem že nekoliko lažje zadihala. Verjetno tudi zato, ker je šel mož v službo, jaz pa imam na srečo dopust še do konca tedna. Skuhala sem dobro kosilo, vmes sem si prižgala radio, pa zelo fajn mi je bilo poklepetat z otrokoma ... Skratka, za mano je dokaj dober dan, tudi moje misli so se precej umirile in zbistrile. Včeraj se mi je zdelo, kot da je konec vsega in si me šele ti spomnila, da bo v vsakem primeru enkrat bolje. Hvala za prijazne besede.

Res je, da imam v bistvu veliko srečo, da antidepresivi pri meni zelo dobro učinkujejo in da mi je z njihovo pomočjo uspelo razmeroma hitro premagat najhujše. Ampak spomin na tega svinčenega hudiča je še tako svež, da me je dobesedno groza, kaj če me spet pokoplje pod sabo. Zdi se mi, da tega še enkrat ne bi preživela. Čeprav, seveda bi. Nekako že. Ampak strah pred depresijo, tisto neznansko, dolgotrajno duševno bolečino in popolnim obupom in pred tem, da bi čisto odpovedala, je res velik in zdaj vidim, da je ta strah že sam po sebi kar velik problem.

Sem si pa zagotovo tudi sama kriva, da se ne potrudim dovolj zase, da bi zmanjšala možnost ponovitve. In res je tudi, da Prozac ne bo razrešil težav, pred katerimi tako vztrajno tiščim glavo v pesek. Mož gor ali dol, definitivno se sama sebi ne zdim ustrezna in to je problem številka ena.

Aslan, hvaležen objem. Imaš prav, da novoletni večer ni navaden večer. Mogoče sem še dodatno občutljiva, ker se mi ob tem času radi vsiljujejo spomini na otroštvo in najstniška leta, ko nismo nikoli praznovali ne za božič ne za silvestra in sem novo leto vedno pričakala sama, običajno ob pisanju dnevnika. Ampak takrat, vsaj kolikor se spomnim, se mi to ni zdelo kaj posebej žalostno. V bistvu sem bila vsakič vesela, da je starega leta konec, in si obetala, da bo v novem vse drugače in bolje ... Žalostno se mi zdi šele zdaj, ko gledam nazaj. Ja, kup enih misli se mi meštra po glavi, za nazaj, pa za naprej ... Kot si ti lepo ponazorila s tistim klobčičem.

Včeraj se me je pa še posebej dotaknila ena tvoja beseda: sočutje. Do sebe. Ni govora, da bi bila včeraj tega zmožna. Danes pa ugotavljam, da me je vsa tista teža in bolečina očitno nekako omehčala, ker se mi zdi, da sem po dolgem času spet enkrat začutila točno to: sočutje do sebe. Prav neverjetno se mi zdi.

Bom poskusila zadržati ta občutek in se še oglasim. Hvala še enkrat in lahko noč vsem.

[Betka]

Lira lepo je prebrati, da ti je nekoliko odleglo.
Poskušaj se zavedati, da imaš v sebi veliko notranje moči in si se sposobna soočiti in premagati težave. Včasih je o njih težje razmišljati, kot pa se z njimi dejansko spopadati.
 

[melita]

In za povrh vsega mi je danes mož "prijazno" povedal, da sem preveč občutljiva in da me ni za prenašat. Skratka, počutim se ničvredno in bedno za umret. In ujeto, ker nimam pojma, kaj naj naredim. Še dihat mi je težko.

Mož gor ali dol, ali dol, definitivno se sama sebi ne zdim ustrezna in to je problem številka ena.

Lira, veseli me, da si malce boljše. Vseeno ti bom napisala še moje razmišljanje.

Besede, ki ti jih izreče nekdo, ki naj ti bi bil najbližje in od katerega pričakuješ podporo in razumevanje zelo bolijo. Verjamem, da ti je še posebej težko, ker si očitke postavljaš že sama, ker si polna strahu, da se ne bi spet ponovilo, ko si komaj dobro zlezla ven. Dobro te razumem, ker tudi sama na svoji poti ne doživljam velikih spodbud. Lepo te prosim, nikar ne dovoli, da te moževe besede sesujejo in se začneš smiliti sama sebi. No, saj kakšen trenutek to tudi "paše", ampak si je kaj hitro potrebno dopovedati, da je to samo ena epizoda na poti življenja. Po vsem kar sem prebrala v tvojih postih sem prepričana, da se ob takih trenutkih počutiš ranjena v sebi, kot si bila v času svojega otroštva. Vem, da bo zvenelo obrabljeno, vendar si največ ljubezni lahko daš sama. To, pa je zelo težko, če tega nisi navajena, če si vedno v življenju zahtevala od sebe več ali največ...in si bila zadovoljna samo takrat, ko ti je uspelo na celi črti. Mogoče bi si pomagala s kakšno literaturo, ki jo na to temo ne manjka. Sama se vedno znova najdem v kakšni knjigi od Louise Hay, še posebej mi je pri srcu "V tebi je moč".
Lahko si vzameš list papirja in si napišeš na eno stran vse tvoje pozitivne lastnosti, znanja, ki jih obvladaš, stvari, ki si jh po tvoje naredila dobro, pozitivne odnose s soljudmi....in boš videla, da ni tako malo tistega "ustreznega".

Drži se, iz vseh tvojih postov je prebrati, da si prava borka, zato ni nobenega dvoma, da boš zmogla. 

[Lira]

Betka 

Melita, hvala, ker si se oglasila s svojim razmišljanjem. Bom poiskala to knjigo. In želim si še kakega pomenka s tabo ob kavi ali čaju, če boš kdaj za to.

O konkretnih besedah ni za govort, sesulo me je pa do fundamenta. Če bi imela pri sebi malo bolj pošlihtano, me mogoče ne bi. Tako pa ... me je samo še preplavilo.

Ampak zdaj se že pobiram. Razmišljam, da je to po svoje tudi priložnost za temeljit "reset". Očitno res nisem v depresiji. In dejansko si največ lahko dam sama. 

[Juliette]

Lira, pozdravljena.
Tudi z moje strani prejmi obilo sočutja.
Še zlasti, ker sem v podobni situaciji. V novoletnih počitnicah se je s strani osebe, ki naj bi mi bila najbližje, sprožilo toliko očitkov, da so me pokopali pod seboj. In ponovno se čutim neprimerna, necenjena, nesprejeta v celotnem svojem bistvu ...  tako kot v otroštvu, nikoli nisem prava ...
Bojim se , da se bo to ponavljalo skozi celo moje življenje. Bojim se te bolečine, ki razjeda od znotraj.

[Lost]

Doma imam še eno škatlo Prozaca, pa ne vem, ali naj ga spet začnem jemat in ali ima vse skupaj sploh kak smisel. Niti tega ne vem, ali je to sploh depresija ali zgolj stvar trenutne situacije.

Mogoče bi si pomagala tudi tako, da si prebereš kakšne post, ki si ga ti namenila drugim http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,15730.msg339833.html#msg339833

[Lira]

Lost, hvala.

Glede Prozaca ni več dileme – zdaj se počutim že toliko bolje, da sem prepričana, da tole ni prava depresija in da vsaj zaenkrat ne rabim nobenih tablet.

Vsaka čast, si pa zadel ravno pravi post. Dvomim, da je med mojimi skoraj 400 sporočili še kakšen bolj ustrezen. Vem, da bi se rabila odpret navzven, poiskati podporo ljudi s podobnimi problemi ... Pa si nisem dala te možnosti. Sama pri sebi sem se zgovarjala na socialno fobijo itd itd. No, ravno danes mi je ena zlata forumska duša še enkrat ponudila roko, naj grem z njo na skupino, in sem obljubila, da bom šla.


Draga Juliette, objem, iz srca!
 
Tako zelo razumem tvoje besede in si želim ob njih toliko povedat ... samo si želim za to vzeti dovolj časa, zato bom raje nadaljevala jutri. Žal mi je, da danes nisem uspela že prej priti do računalnika ...

Drži se, nisi sama, vse bo še v redu!

[LostOneFuture]

Draga Lira,

   na tem mestu ti pošiljam obilo sočutja in bi ti rada čestitala  kako si vedno znova pogumna in si se sposobna pobrati. Kot praviš včeraj je bil kot konec sveta, danes pa je že dobro. To še kako dobro poznam ta nihanja, nikoli nisem sigurna ali gre zgolj za začasno stanje ali je spet depresija.  Upam in želim ti da boš našla tisto moč v sebi na katero se boš lahko uprla ko ti bodo padla polena pod noge in bi se lahko potaknila, a bo tam nek steber ki se ga oprimeš in polena preskočiš, čeprav je tisti preskok težek.

Naj ti pa povem da sem tudi sama za božič in silvestrovo hotela biti sama, in nekaj časa sem si spet cel kup stvari očitala, kot da sem za vse kar se dogaja okoli mene jaz kriva in me je bilo sram. Skozi ta krivda in sram, res si že grem na živce s tem. S tem sem si bolj škodo kot korist naredila, bila sem sama, nisem se imela kam dati, sprva mi je bilo dolgčas, ki se je na koncu stopnjeval v obup in grozno osamljenost, ko je odbilo polnoč sem videla skozi okno pri sosedih kako so spuščali rakete in se smejali in objemali, oh kako bi bila tudi jaz tam, kar srce mi je zaigralo, kako bi se tudi jaz objemala z nekom in imela nekoga s katerim bi ob smehu vstopila v novo leto. Ah ta socialna fobija...

Zelo mi je bil všeč prispevek od društva dam v oddaji dobra ura, kjer je trzinka povedala, da dokler sama pri sebi ni uredila stvari, se je nenehno vrtela v začaranem krogu. Tako je pri meni zaenkrat začarani krog, ko že mislim da sem na zeleni veji, spet padem na tla, ampak vztrajam.  vsekakor ne smemo biti prestrogi do sebe, takrat se vedno spomnim stavka ki mi je ga povedala psihologinja iz skupine za motnje hranjenja kamor sem hodila, da četudi mi kdaj spodleti pri hrani moram vztrajati, ker to da si vsak dan prizadevam nekaj zase narediti  in mi to večkrat uspe in lahko rečem da sem se recimo 300dni v letu nisem prenajedala je veliko bolj pomembno, kot pa mi kdaj pa kdaj spodleti, da vržem puško v koruzo in obupam, in s tem ne naredim nič in se vsak dan bašem s hrano.

tako da vedi da če tudi pride kakšen dan ko se počutiš popolnoma na tleh, ko si na tleh se lažje odrineš navzgor proti cilju, kot pa se odrivati v zraku na pol poti.

Kaj se tiče moža, ti pa lahko povem svoj primer, da tudi pride do situacij ko reče ali naredi kaj takega kar me zelo razžalosti, ko bi pa ja mogel vedno najti sočutno besedo zame a ne? jaz sem se sprijaznila da dokler sama pri sebi si sama ne bom znala biti v tolažbo ne morem 100% tolažbe pričakovati od drugih, čeprav je vsekakor lepo če imaš nekoga takega. ko sem recimo imela še emetofobijo na višku, in je on šel ven s prijatelji pit jaz pa sem bila sama doma in se drugi dan pritoževala kako sem bila s skrbeh, osamljena mi je rekel, ja kaj jamraš, kaj pa nisi še ti šla ven pa bi šla v družbo, in to seveda človeka zelo prizadane, še posebej nekoga kot sem jaz ki se vedno znova zapira pred svetom, zato sem mogla pri sebi razčistit zakaj me določene stvari motijo in zakaj me nekaj vznemirja. Danes več skoraj nimam teh težav z možem, pride kaka misel a jo hitro preusmerim v kaj pozitivnega, ni pa več tiste panike. Mogla sem se naučit razlikovat med tem kaj je njegova odgovornost kaj pa moja.  So pa to zelo naporne te stvari in če boš rabila pomoč se obrni tukaj na nas.

Vse dobro v novem letu!

[Lira]

O, LOF  , tole tvoje sporočilo mi res veliko pomeni. Hvala za podporo! V zadnjih tednih nisem in nisem zbrala volje, da bi se ti kaj oglasila, čeprav sem te pogrešala in se velikokrat spomnim nate. Tudi forum sem kar nehala spremljat. Zdaj vidim, da to ni bilo dobro zame.

Naj ti pa povem da sem tudi sama za božič in silvestrovo hotela biti sama, in nekaj časa sem si spet cel kup stvari očitala, kot da sem za vse kar se dogaja okoli mene jaz kriva in me je bilo sram. Skozi ta krivda in sram, res si že grem na živce s tem. S tem sem si bolj škodo kot korist naredila, bila sem sama, nisem se imela kam dati, sprva mi je bilo dolgčas, ki se je na koncu stopnjeval v obup in grozno osamljenost, ko je odbilo polnoč sem videla skozi okno pri sosedih kako so spuščali rakete in se smejali in objemali, oh kako bi bila tudi jaz tam, kar srce mi je zaigralo, kako bi se tudi jaz objemala z nekom in imela nekoga s katerim bi ob smehu vstopila v novo leto. Ah ta socialna fobija...

Žal mi je, da tudi tvoj konec leta ni bil najbolj vesel. Pošiljam ti en zapoznel objem, z najlepšimi željami!

Tudi jaz za silvestrovo v resnici nisem hotela ostati sama. Mislila sem, da bova doma skupaj z možem, vendar se je on par dni pred novim letom odločil sprejeti povabilo znancev, medtem ko meni glede na pretekle izkušnje res ni bilo do tega in sem takoj rekla, da ne grem. Njemu na ljubo bi se sicer lahko malo posilila, ampak sem bila že ves teden v tako slabi koži, da nisem hotela tvegat. Bala sem se, da bi mi šlo pred drugimi na jok in da se ne bi imela kam umaknit … V veseljaških družbah se velikokrat počutim neadekvatno in še bolj samo, kot če sem dejansko sama. Sicer pa, v bistvu se tokrat niti nisem počutila osamljeno, ampak popolnoma zapuščeno. In podobno kot ti, se tudi jaz že po difoltu počutim krivo za vse, pa nenormalno sram me je same sebe … S temi občutki sem že zrastla in jih je včasih praktično nemogoče utišat, za silvestrovo je bilo pa še posebej hudo. Pri tem, da tega nisem pričakovala in me je ujelo popolnoma nepripravljeno. Mislila sem, da bom pogledala kak film, da bo po polnoči poklical mož in da bom šla potem lepo v miru spat, pa žal ni bilo tako. In za nameček se je 1. januar začel s hladnim tušem moževih očitkov, da sem tudi njemu pokvarila novoletno zabavo, ker nisem šla z njim, pa kako sem čudna in skoz neki zamorjena, potem pa še druge spravljam v slabo voljo … Kar me je do konca povozilo in sem potem razmišljala samo še, a naj se fentam al kaj, da bodo vsaj drugi imeli mir pred mano … No, zdaj sem že prišla k sebi in na kaj takega ne pomislim več.

V novoletnih počitnicah se je s strani osebe, ki naj bi mi bila najbližje, sprožilo toliko očitkov, da so me pokopali pod seboj. In ponovno se čutim neprimerna, necenjena, nesprejeta v celotnem svojem bistvu ...  tako kot v otroštvu, nikoli nisem prava ...
Bojim se , da se bo to ponavljalo skozi celo moje življenje. Bojim se te bolečine, ki razjeda od znotraj.

Juliette, tudi jaz sem se počutila točno tako. Zase bi lahko uporabila te iste besede: neprimerna, necenjena, nesprejeta, nikoli dovolj dobra … Meni ti občutki spremljajo že od nekdaj in so mi povsem domači in samoumevni, zanimivo pa: če pomislim, da jih doživljaš ti, v trenutku dojamem njihovo absurdnost in krivičnost. Vem tudi, kako zelo bolijo, in sočustvujem s tabo iz dna srca, da moraš znotraj sebe prenašat ves ta teror. Tega si zagotovo ne zaslužiš!

In če to obrnem nase, si jaz tudi ne. Poln kufer imam tega sranja! Ne morem več tako. Tako zelo neprimerna pa tudi nisem in res je že čas, da neham udrihat po sebi in obupovat nad sabo in da se enkrat za spremembo sočutno ozrem nase in se prijazno vprašam, kako si lahko pomagam in kaj lahko naredim zase … Zadnje dni sem veliko razmišljala o tem in sem sklenila, da si bom pomagala in da se bom potrudila biti svoja zaveznica. Upam samo, da bom zmogla vztrajat pri tem.

Ja, tudi mene je ful strah, kaj vse še bo. Ampak kot je rekla Betka, je o težavah običajno res težje razmišljati, kot pa jih dejansko premagovat. In navsezadnje mi jih ni treba premagovati več kot po en dan naenkrat. Predvsem pa, nikoli ni prepozno za pozitivne spremembe in tudi nič zato, če je vmes kakšen spodrsljaj. V to sem prepričana in če bom čez čas slučajno pozabila, naj me prosim kdo spomni na to dejstvo.

Juliette, tebi in sebi, vsem nam, v novem letu želim obilo sočutja in prijazne skrbi zase. 

Kaj se tiče moža, ti pa lahko povem svoj primer, da tudi pride do situacij ko reče ali naredi kaj takega kar me zelo razžalosti, ko bi pa ja mogel vedno najti sočutno besedo zame a ne? jaz sem se sprijaznila da dokler sama pri sebi si sama ne bom znala biti v tolažbo ne morem 100% tolažbe pričakovati od drugih, čeprav je vsekakor lepo če imaš nekoga takega.

Ja, se strinjam. Ampak si vseeno ne morem kaj, da s tem v zvezi ne bi čutila razočaranja. Možno tudi, da pričakujem preveč. Zavedam se, da imam moža, ki je dober človek in prijeten življenjski sopotnik in vse … Ampak dejstvo je pa tudi, da on enostavno ne razume in ne prenaša depresivnega razpoloženja. Pa ne mislim, da bi se moral takrat kaj ekstra ukvarjat z mano. Problem je, da postane v takih obdobjih kar nekam odklonilen in kujav, pa tudi njemu postane naenkrat vse odveč … Vse to sicer večinoma zelo subtilno, ampak zame je dovolj, da se moje razpoloženje ob tem še poslabša. Če kaj odreagiram ali pokažem prizadetost, mi pa takoj servira preobčutljivost. Kar je res; priznam, da sem preobčutljiva in to seveda ni OK, ampak včasih si res ne morem kaj in mi čisto nič ne pomaga, če takrat, ko sem najbolj ranljiva, poudarjeno brezbrižno frca kamenčke vame. Če se poskušam v zvezi s tem kaj pogovorit, me pa zavrne, da sem zgolj jaz vsega kriva, ker sem čudna in prevečkrat slabe volje, predvsem pa se ne trudim dovolj, da bi bila bolj zadovoljna s sabo in svojo zunanjostjo … Pa saj razumem, da tudi njemu ni fajn in nekateri očitki so povsem upravičeni, samo v kombinaciji z zaničljivim tonom pa njegove besede res zelo zabolijo. Ne zmorem se kar sprijaznit in odpustit. Potegnem se vase, pestujem v sebi jezo in zamero, navzven pa kar ne morem bit več prijazna in ljubeča, on pa seveda tudi ni in potem je vse samo še slabše … 

Danes več skoraj nimam teh težav z možem, pride kaka misel a jo hitro preusmerim v kaj pozitivnega, ni pa več tiste panike. Mogla sem se naučit razlikovat med tem kaj je njegova odgovornost kaj pa moja.  So pa to zelo naporne te stvari in če boš rabila pomoč se obrni tukaj na nas.

LOF, hvala, ker si tako odkrito spregovorila o tem problemu. Mi zelo pomaga, kar si povedala.

In če vam drugim ni pretežko govorit o tem, bi bila zelo hvaležna še za kakšno izkušnjo, kako vi shajate s svojim partnerjem, kadar ste v depresiji oz. kadar je vaše razpoloženje na psu. Kako se soočate z morebitnim nerazumevanjem in nenaklonjenostjo bližnjih v tem času? Kako si pri tem pomagate?

[Aslan]

… Zadnje dni sem veliko razmišljala o tem in sem sklenila, da si bom pomagala in da se bom potrudila biti svoja zaveznica. Upam samo, da bom zmogla vztrajat pri tem.

 

Ko želimo biti sami sebi zavezniki, se moramo prvo sprejeti takšne kot smo.
Sprejeti sebe z naklonjenostjo, sočutjem do svojih ran otroštva, dovoliti si šibkost in kikse.
Počasi tudi začnemo odkrivati kaj so naše potrebe ... in se učimo kako te potrebe zadovoljiti.

V psihoterapiji se ta področja raziskujejo in spreminjajo skozi delo z našim notranjim otrokom in sočasno krepitvijo našega odraslega dela sebe. Naučimo se sami sebe potolažiti, sami sebe razumeti, sami sebe slišati in počasi si te želje in potrebe upamo tudi naglas povedat in realizirat.

Ok, imaš težave z depresijo in anksioznostjo in se tudi zato lahko počutiš sama sebi neustrezna,
ampak gleda na napisano, so odzivi tvojega moža tudi v velikem pomanjkanju čustvene inteligence.
Torej oba nosita odgovornost za konflikte situacije in ne samo ti.

Pogovarjanje je osnova dobre komunikacije. Izmenjava mnenje, svojih občutkov in potreb.
V odnosu kjer so "drugi krivi za naše občutke" (tebi mož očita, da si njemu pokvarila novo leto. Ti pa njemu, da tebi pa njegovi očitki) ... velja pravilo, da mora vsak pomesti pred svojim pragom.
In ti uspešno pometaš, saj veš, da so to TVOJI občutki, že znani iz otroštva ... torej nekaj kar je tvoja naloga "da razrešiš". On se verjetno tega (pri samem sebi) še ne zaveda in ti z lahkoto "nabija krivdo", ki pa jo ti potegneš nase.

Dogodek se zgodi. Mi pa dogodku po vrhu vsega pripišemo še "pomen". In prav ta drugi del je tisti, ki je gledan skozi prizmo lastnih strahov in bolečin. In zato tako zelo boli. (npr. ni me poklical = ni mu mar zame, ne mara me, zapuščena sem, nevredna sem ...)

Lira priporočam ti psihoterapijo. Nisem brala zdajle za nazaj ali kam hodiš ali ne.
Počasne a vztrajne korake, ki ti bodo pomagali razbremeniti se prtljage preteklosti.
S tem raste boljši občutek "sebe" in lažje stopaš v odnose, lažje postavljaš meje drugim (npr. možu) znotraj odnosa. Lepo mu poveš, da je za svoje občutke odgovoren sam

Drži se 

[Juliette]

Lira ,

hvala za prijazne besede. Tako blagodejno je, ko nekdo empatično razume moje doživljanje in počutje. Lažje je, ko vem, da v tem nisem sama in edina, da v podobnih okoliščinah tudi drugi čutijo podobno, da se še kdo ukvarja s takšnimi doživljanji in čustvi - da je to očtno normalen človeški odziv na okoliščine, zlasti glede na osebno zgodovino.
Tvoje besede, Lira, so tako tople in božajoče, da razkrivajo izjemno lepo dušo, ki si zasluži obilo ljubezni, sprejemanja in potrpežljivosti. Držim pesti zate, da se boš držala svojega sklepa in se učila predvsem pokloniti to sama sebi.

[Lira]

Juliette, hvala - sploh ne vem, kaj naj drugega rečem ... Enako tudi tebi! 

Aslan, hvala. Zaenkrat nikamor ne hodim. V preteklosti sem že enkrat poskusila, pa je bila moja izbira psihoterapevta žal kapitalna brca v temo. Po tej prvi, zelo slabi izkušnji me je namreč povsem minilo, da bi še kaj ukrenila v tej smeri.

Mi je pa ob prvem šusu depresije pred skoraj 15 leti izjemno pomagalo, da sem nekaj mesecev hodila na pogovore k neki socialni delavki, ki sem jo spoznala čisto po naključju in mi je kar brezplačno ponudila svojo pomoč. Po njenem nasvetu sem se potem priključila neki skupini za samopoč pri motnjah hranjenja. Ta skupina je delovala brez strokovnega vodstva, podobno kot anonimni alkoliki. Punce tam so bile krasne, podpora vedno na voljo in z njihovo pomočjo sem uspela v naslednjih dveh, treh letih pri sebi marsikaj razrešiti. Zame je bilo vse skupaj izredno zdravilno, da ne rečem psihoterapevtsko, pozitivni učinki pa so trajali še dolgo zatem in so vsaj v nekaterih pogledih prisotni še danes, drugače bi bilo trenutno z mano verjetno še slabše, kot je. Od takrat, ko sem hodila na to skupino, kakih deset let tudi nisem imela kakih večjih težav s prenajedanjem. V zadnjih nekaj letih pa so se začeli vrstiti zelo težki dogodki, nisem mogla več sprocesirat vsega in počasi sem spet zdrsela v stare vedenjske vzorce in depresijo. Toliko na kratko. Kar se pa omenjene skupine tiče, smo se trudile v bistvu točno za to, kar si napisala na začetku:

Sprejeti sebe z naklonjenostjo, sočutjem do svojih ran otroštva, dovoliti si šibkost in kikse.
Počasi tudi začnemo odkrivati kaj so naše potrebe ... in se učimo kako te potrebe zadovoljiti.

To je res alfa in omega vsega. Ampak do takega stanja duha se očitno ne da priti enkrat za vselej. Zdaj razmišljam, da bi se ponovno obrnila na to skupino. Punc izpred 15-ih let sicer ni več tam, so pa mogoče tudi te, ki so zdaj aktivne, vsaj približno tako fajn. Poleg tega morda obstaja možnost, da se priključim še neki drugi skupini za duševne motnje, ki pa deluje pod strokovnim vodstvom. In o individualni psihoterapiji bom tudi še razmislila. Toliko zaenkrat.

Nočem se spet nekam zaletet na vrat na nos, ker sem že tako ali tako v precejšnji stiski in grozljivo utrujena. Zadnjih 10 dni nisem skoraj nič spala. Najprej bi se rada malo spočila, potem bom pa v miru poskušala ugotoviti, katera pot bi bila prava zame.

[Janja]

Lira in ostali, živjo!

Lira, si izjemna oseba, ki je šla čez zelo težke preizkušnje in tudi sedaj nisi v briljantni situaciji. Marsikdo bi se zlomil. Ti se nisi...

Ampak posledice so kljub temu tukaj, ker drugače ne more biti...

Verjamem, da se boš odločila za kombinacijo tistega, kar ti bo prineslo notranji mir kljub temu, da realnosti ne moreš *zradirati*, ker je tukaj, ker je prisotna, in ker se moraš hočeš nočeš soočati z njo...

Res ti želim, da najdeš skupino in terapevta, kjer se boš počutila varno in slišano. To namreč v tem trenutku potrebuješ. Vse ostalo boš pa rešila, ker vem, da boš, ker si pripravljena delati in ti je marsikaj že sedaj jasno.

Tudi ti si meni v tem zadnjem obdobju, ko sva se spoznali, zelo pomagala.

Pozdrav za vse!

P.S. Juliette, žal mi je da je s tabo tako kot je. Vprašala bi te samo nekaj: si že poskusila s psihoanalitičnim pristopom terapije? Meni ta način zelo ustreza. Urška Battelino, ki vodi OKM skupino, je zame vrhunska. Seveda jaz osebno poznam samo njo. Vem pa, da je dobra tudi Aleksandra Strne. Ena moja prijateljica hodi pa k njej in rezultati so izjemni. Ogromno potlačenih vsebin prihaja na površje in z ozaveščanjem se začnejo predelave ter s tem tudi prekinitev nezdravih vzorcev, ki so nas spremljali že od otroštva naprej...

No, vsaj pri meni je tako. Marsikaj mi je bilo jasno že v preteklosti, marsikaj sem predelala že v pogovoru z mamo, ki mi je z informacijami zelo pomagala, ogromen napredek je bil viden že pri individualni psihoterapiji v kombinaciji z zdravili. Sedaj pa se mi zdi, da gre samo še za nadgradnjo.

Da pa je napredek zelo velik, mi pokaže tudi dejstvo, da me na tej novi OKM skupini dojemajo čisto drugače kot ste me dojemali vsi tukaj na forumu in DAM skupinah, kjer ste me poznali od prej.

Zgodil se je pač en dogodek in na OKM skupini smo ta dogodek analizirali. Eden od članov skupine mi je rekel, da jaz bi eni bolj težavni osebi že povedala ta svoje in ne bila tiho kot so bili ostali. Mene namreč ob tem dogodku ni bilo zdraven. Zelo, zelo sem bila začudena in sem rekla, da to pa ne. Da se jaz namreč bojim takih situacij, in da nisem taka.

No, udelženci skupine so na pobudo psihoterapevtke potem povedali kako me vidijo. Vsekakor drugače kot se vidim sama in vsekakopr precej drugače kakršna sem bila v preteklosti...

Očitno je napredek več kot očiten, le jaz se ga še nisem začela zavedati.

Juliette, drži se!

[himiko]

Draga Lira, žal mi je za tvoje občutke, a se pridružujem ostalim, pa tudi lastni predstavi o tebi, da boš prebrodila tudi ta nihaj!

Si izjemno inteligentna, senzibilna oseba, ki je v življenju že marsikaj izkusila, a se nikoli predala in tudi tokrat se ne boš, saj si predvsem borka!!!!

Vse dobro 

Ps kar se tiče psihoterapije, tudi sama sem mnenja, da se s slednjo lahko premika gore ...
Pss Juliette, drži se tudi ti

[Lira]

Janja in himiko, hvala za prijazne in spodbudne besede! Vaša podpora mi res veliko pomeni.

Kar se pa počutja tiče, se mi je ta teden spet poslabšalo. Sploh danes sem zelo slabo. Čeprav sem ponoči kar dobro spala, me je zjutraj čisto zvilo, ko sem začela razmišljat, kaj imam za naredit in kakšen dan me čaka. Nič posebnega sicer - kuhanje, pranje cunj in take običajne stvari ... Moževa prisotnost oz. odsotnost ... In potem sem se samo še razjokala in že cel dan samo jokam. Dobesedno. Mogoče neham za 15 minut, pa se mi spet ulijejo solze. Doma me vsi postrani gledajo, kaj se spet grem. Nobene lepe besede, samo hladen nasvet, naj začnem ponovno jemat AD-je. Saj, verjetno bi jih res morala. Danes in včeraj ni bilo kakega ekstra povoda, da se nenadoma počutim tako usrano. PMS mogoče. Ampak tole je čisto too much. Nobenega smisla ne vidim več, samo obup in žalost me prežemata. Najraje bi kar umrla. Razmišljam, kako bi lahko umrla. In sonce zunaj je vse skupaj še poslabšalo. Trudim se po najboljših močeh, skuhala sem kosilo, dala prat cunje ... Poskušala sem vmes razmišljat pozitivno, kaj bi lahko naredila zase, kako bi se lahko razvedrila itd. Pa nisem našla nič. Za branje ali gledanje TV ne bi mogla zbrat misli, pomislila sem celo, da bi šla ven na krajši sprehod, ampak mi v resnici ni bilo niti najmanj do tega in bi se najbrž počutila še bolj grozno in tam zunaj tudi ne bi mogla ustavit solz. Ne vem, kako se bom lahko jutri spravila v službo. Nujno moram nehat jokat. Pa upam, da bom jutri zmogla poklicat svojo psihiatrinjo, kaj naj zdaj.

Glede psihoterapije bi vas pa rada še prosila, da mi priporočite kakšno določeno terapevtko, s katero ste imeli sami dobre izkušnje. Lahko tudi na ZS, če vam je te stvari zoprno pisat na forum.

Juliette, kako si ti?

[trzinka]

Lira, prosim zberi moči jutri in pokliči psihiatrinjo  mislim nate!