Kako se konča?

[ŽIVA]

Pozdravljeni!
Sem nova na forumu. Težave in trpljenje z depresijo pa imam že zelo dolgo - zagotovo 10 let. A vedno, ko se situacija poslabša sem primorana zopet brskati za nasveti, kako premagati svoje slabo počutje, nejevoljo in to, da nisem za nobeno rabo. Zelo sem razočarana nad zdravniki, saj sem "dala" skozi veliko faz paničnih napado, ampak sem šele sedaj na tem forumu ugotovila, kaj to je in kam to vodi. Sicer jem AD Cipralex dve leti in veliko simptomov je že izginilo ali pa jih vsaj lahko obvladujem. Toda, ko se pojavi zame kakšna stresna situacija, me znova popade depresivno razpoloženje in to še močneje kakor kdaj prej. Zaenkrat takšno stanje traja le nekaj dni. Imam zelo razumevajočega moža, ki mi skuša pomagati, čeprav imam občutek, da ga tu in tam mine potrpljenje, da bi me poslušal - pa vseeno sem mu hvaležna. Naj povem, da imam deklico, ki je invalidka. Živim za to, da bi sprejela sama sebe in svoje telo takšno kakršna je. V šoli je zelo uspešna-pravi zaklad idej in bistrosti, vendar drugačna od drugih in odvisna od naše pomoči. Zavedam se, da je težava v meni, ker se težko spoprijemam z njeno drugačnostjo in številnimi potrebami, ki jih ima. Na čase, kar ubupam in takrat zbolim (viroze, prehladi...). Obenem pa se bojim, da bi preveč občutila to mojo globoko žalost, ki jo nosim v sebi. Moja deklica je namreč zelo optimistična - je pravi sonček... Njena mama - to sem jaz pa postajam oblak... Imate morda tudi kakšen nasvet zame? Kako lahko končam s tem svojim depresivnim in morečim stanjem? Kako naj neham biti žalostna zaradi nje?
Lep pozdrav vsem!
Živa

[Arwen]

Živa, lep pozdrav in topel objem z moje strani  . Praviš, da si razočarana nad zdravniki - to splošnimi zdravniki ali imaš v mislih psihologe, psihiatre,..? glede na tvoje težave se mi zdi, da bi zelo pomagal strokoven pristop, pogovor / terapija s strokovno osebo. Ker je hčerka invalidka, le ta še bolj rabi mamico ob sebi, a mamica mora najprej pomagati sebi, da bo potem laže stala ob strani deklici.

Arwen

[moonica]

Pozdravljena ŽIVA!

Po prebranem sma na istem, kar se tiče paničnih napadov in tega, da nihče prej ni razložil kaj to je, govorili so samo anksioznost ... no, tukaj sem začela bolje spoznavat kaj to panični napadi sploh so itd. In tudi meni ta motnja sedi na rami že 9, 10 let. Prej sem bila na Cipralexu (4 leta), pomagal je (počasi, po dveh mesecih muke s stranskimi učinki je šlo počasi na bolje ... tolko bolje, da sem upala mignit iz sobe in sem počasi lahko začela z zavedanjem določenih miselnih vzorcev in spreminjanja le-teh). Seveda mi nič od tega ne bi ratalo brez pomoči ... že takrat sem imela ob sebi mojega dragega ... To tudi zanje ni lahko, je utrudljiva zadeva, jaz se včasih kar malo začudim, da me po 6ih letih ne pošlje nekam. Te zadeve se vlečejo ko čreva ... so utrudljive, izčrpljajoče. Verjamem, da ti bo v pomoč tudi tale forum, meni je ... in skupina za samopomoč v KP (jih je več, v okviru društva DAM - Lj., CE, KP, KR). Kaj več si lahko o tem prebereš v sklopu tem Skupine za samopomoč in druženja. Si toplo vabljena na katerokoli izmed njih!
No, kar se zdravil tiče ... jaz imam zdaj Alvento, je po zatišju prišlo lani eno hujše obdobje in mi Cipralex ni pomagal več ... Je čisto odvisno, nekomu po določenem času ne odgovarja več, nekdo lahko isti AD jemlje ne vem koliko let. Nekateri pa seveda dobro shajajo brez zdravil. Ker najpomembnejša je po moje terapija ... poskusi priti do kakšnega psihoterapevta, ti tudi mi lahko svetujemo, če poveš s katerega konca SLO si. S spoznavanjem sebe, svojih misli, z ozaveščanjem določenih zadev, strahov v podzavesti se ti stanje počasi lahko izboljša. To je pomemben del, res. Sicer se da do teh 'spoznanj' pridet tudi na drugačne načine, a psihoterapevti so za to usposobljeni, nas vodijo, usmerjajo.
Če malo pobrskaš po forumu, boš sigurno našla tudi dosti predlogov knjig za branje. Pa raznih člankov, tudi tu na tem portalu (na začetni strani).
ko si omenila tvojo hči mi je prišlo na misel, da bi blo dobro mal pobrskat, povprašat, če se kje sestaja kakšna skupina oseb, staršev, ki imajo otroke s podobno diagnozo (smem vprašat kakšne so njene težave?) kot jo ima tvoja hči. Dostikrat nam je lažje, ko vidimo, da nismo sami s takimi težavami, da se lahko pogovorimo o tem z nekom, ki so mu te reči poznane ... in da vemo, da nas čaka topla beseda, dobronameren nasvet.

Ni nam lahko, SKUPAJ bomo počasi zmogli!

Drži se ŽIVA!! In vedi, da ti je bila tvoja sončica sigurno 'poslana' z nekim pozitivnim namenom ... ob njej lahko 'zrasteš', spoznaš veliko novega ... Vem, da ti ni lahko ... in da bi najraje vrgla proč to za*ebano počutje, ku*čevo paniko, skrbi in črne misli ... in da dostikrat ne vidiš svetle točke ... a so, vedno in povsod je kakšna ... ko jo najdeš si jo zapiši, na veliko in obesi nekje v hiši, da te bo opominjala ... Jaz postanem ful potrta, ko pomislim kaj vse mi je življenje postreglo do sedaj (pa sploh še nisem stara) ... a potem se z mojo svetlo točko pomirim ... ker, če ne bi imela paničnih in vsega kar sodi zraven, ne bi spoznala določenih oseb, ki mi izredno veliko pomenijo. Pa nič bat, če nobene svetle točke še ni ... lahko jo boš videla drugo leto ... vse ob svojem času.

[ton]

Ojla, Živa.
Meni se zdi, da te vleče dol pretiran občutek odgovornosti - posebej ob tej tvoji posebni potrebi. Verjamem, da je vsem staršem 'zahtevnejših' otrok bistveno težje na tem svetu kot onim, ki imamo 'normalne' in da to je posebne vrste teža - in nič čudnega ali narobe ni, da vas vsakdanje tegobe prej 'povozijo'. Skratka imaš vso in še več pravice, da si slabovoljna, otopela, utrujena, tudi obupana.
Po dveh letih cipralexa bi morda veljalo spremeniti zdravilo, odmerek... daj, pomeni se z zdravnikom.
Fino, da si se oglasila.

[She_]

Razumem tvoje razočaranje nad zdravniki, ker sem jaz na istem. Šokirana nad tem, kako smo v zdravstvu (splošni zdravniki, specialisti, psihiatri itd) večinoma samo "številke", kako se enostavno držijo nekih predpisov, ostalo (dejansko zdravje, pomoč) jih ne zanima. Ne rečem, da je tako pri vseh (srečni tisti, ki tega niso doživeli), so pa moje izkušnje na žalost takšne.

Edino, kar je dobro pri tem je, da se bolj sam naučiš pomagat sam sebi.

Glede punčke, najprej vsaka čast, verjamem, da je potrebno vložiti veliko truda zanjo.
Moj nasvet bi bil, da mogoče poskušaš bolj poskrbeti sama zase. prosim, ne razumet narobe, samo sklepam po sebi - js sem se vedno počutila tako krivo, ko sem gledala mojo mamo, ki je bila tako zaskrbljena zame. tako si je želela, da ne bi bila za kaj prikrajšana (za kar je bila ona v življenju). tudi mojo drugačnost je težko sprejemala, verjetno, ker se je sama v mladosti čutila drugačno od drugih in je hotela narediti vse, da tega istega ne bi čutili njeni otroci.

v glavnem, vedno se je tako trudila in obremenjevala z mano.
in vem, da je mislila dobro, ampak iskreno pa pač to ni bilo preveč dobro zame.
to mi ni dalo samostojnosti, prepričanosti vase, ko sem bila starejša sem imela pa š občutek, da moram sama poskrbet zanjo, ker jo vse tako zelo skrbi.
ko pogledam nazaj bi si želela, da bi ona bolja poskrbela zase. šele, ko narediš stvari zase, imaš največ od tega sama kot tudi drugi. zdrav egoizem je nujno potreben za vsakega človeka.

mislim, da bi bilo fino, če bi uvedla kakšne pozitivne točke v svoje življenje (sprostitev, joga, hoja v naravo).. vsaj zase vem - ko sem sama bolj srečna in zadovoljna, se problemi uredijo sami od sebe.

vso srečo !

[ŽIVA]

Hvala za dobronamerne misli in besede. V tolažbo mi je že to, da je nekomu mar počutje bližnjega - pa čeprav ga osebno ne pozna.
Ko sem pisala o zdravnikih in tem, da sem razočarana nad njimi, sem imela v mislih svojega osebnega zdravnika, kakor tudi psihiatra. Pri svojem zdravniku sem nekaj let nazaj (pred AD) velikokrat iskala pomoč zaradi težav z razbijanjem srca, šumenjem v glavi, prebavnih težav, itd. Pa razen kakšne napotnice, (ki pa je tudi ne bi bilo treba dobiti, če bi se poglobil v moj problem), nisem dobila. Pred dvema letoma, ko so postali napadi panike tako hudi (zbujanje ponoči in huda tresavica, občutek, da se mi meša, drugo jutro pa grozne težave, da sem se sploh "sestavila", uredila stvari doma in šla v službo), sem dobila napotnico za psihiatra in AD. Pri psihiatru sem opravila uvodni razgovor in nato še test pri psihologu. Le-ta pa je ugotovil, da nimam depresije, ampak le "nekoliko povšano občutljivost na to, kaj ljudje mislijo o meni". Ko je rezultate testa prejel psihiater, mi je predlagal jemanje AD, češ, da bodo fizični simptomi izzveneli in naročil me je na razgovor čez dva meseca. Ko sem ugotovila, da po moji zdravi pameti ne morem pričakovati učinkovite pomoči na takšen način, sem opustila upanje, da mi bo iz mojega "blata" pomagal kdo drug kot jaz sama. Tako sedaj jemljem AD, se trudim delati na sebi tako, da razvijam svojo vero in sprejemam križ, ki mi je namenjen. Doma sem iz SV dela naše državice zato tudi kakšne skupine za samopomoč ni blizu. Z možem sva se že pred leti skušala vključiti v društvo, kjer so otroci s podobnimi težavami kot jih ima najina hči, vendar sva ugotovila, da starši zelo različno pristopajo k temu problemu in tako različni so tudi potem problemi s katerimi se srečujemo... Tako imamo stike z nekaterimi družinami - toda nič globljega, saj je zelo težko govoriti o tem, kaj občutiš, ko je včasih tako težko, da komaj sam pri sebi definiraš, kaj te teži: sedanjost ali strah pred prihodnostjo tvojega otroka.
Še enkrat vsem hvala za prijaznost...pa lahko noč!       

[ton]

Živa, ne bom branil dohtarjev, žal pa je tako, da je večina splošnih zdravnikov še zmeraj hudo slabo seznanjena s tesnobnimi in depresivnimi motnjami (tudi moja ljubljanska, pa jo imam res rad, me je par let pošiljala na vso mogočo diagnostiko, ne da bi skupaj pomislila na kake psihične vzroke), tudi s psihiatri in psihologi je glede na geografsko razpotegnjenost križ in s Štajerske res ni posebej vzpodbudnih novic.
Ni pa to vzrok, da po cankarjansko skleneš, da se boš pač naučila nositi svoj križ 'in mirna Bosna'.
Že da si iskala in našla to stran - že to je nekaj. Da sta z možem skušala najti oporo, tudi. Danes je internet kar močno olajšal takšne želje - uporabi jih. Primanjkljajev tvoje hčere ne poznam, vsekakor pa ima vso pravico, ona in vidva z možem, do kar najboljše obravnave. in ti za svoje težave. Pomeni se s psihiatrom, povej mu, da si se izobrazila o svojih težavah, da terapija očitno ni zadostna.
Eto. Upam, da tole ni bilo samo neko leporečno čvekanje. Oglasi se še, prav?