|
TaZzZ
gost
|
 |
« dne:: petek, 13. december 2013 ura: 17:45 » |
|
Zgubljen v svetu svojih misli! Sedim, ne premaknem se! Ne zmorem, ne upam, nočem! Zakaj? Pogledam skozi okno, končno tema! Včasih sem sovražil zimske dni, ker so dnevu kradli svetlobo! Sedaj, sedaj pa so mi tista zadnja bilka rešitve, zadnja bilka ki jo čakam celi dan! Bioritem imam povsem uničen! Zaspim okrog desetih zvečer in se zbudim okrog treh zjutraj! Ne mislim tisto leno bujenje, ko še poležavaš v postelji in poskušaš podaljšati počite! Ne! Zbudim se kot sova, z široko odprtimi očmi! Vstanem, vzamem tablete, se odvlečem do WC-ja in nato v kopalnico! Pred umivalnikom v roke zajamem vodo, si umijem oči, a pogleda že dolgo več ne dvignem! Ne maram se videti v ogledalu! Sovražim človeka na drugi strani "srebrnega okna"! Prva jutranja kava, prižgem cigareto, poskušam se pripraviti do tega, da bi se v mislih rojevale pozitivne ideje, uspe mi, za kakšno uro ali dve, in spet padem, potonem! Kot bi nekdo pritisnil na stikalo, sprememba razpoloženja in mišljenja! Veke postanejo težke, roke obmirujejo, sedim! Tako zelo se mi vlečejo dnevi, tako težko mi je narediti karkoli! Še kakšen mesec nazaj, sem se vsaj spravil do konca ulice, do starega industrijskega objekta, tišina je bila tam, mir, nikjer nikogar, samo jaz, razbitine starih avtomobilov, goli zidovi pozabljenega objekta, tako domače je bilo vse to! Pa so mi podrli ruševine in odpeljali smeti, razbitine! Pismo, odkar pomnim, 31 let sem že na tem svetu, pa se tistega kraja v tem času niti dotaknil ni nihče, kaj šele da bi ga pospravil, uredil, mogoče odstranil, sedaj, ko pa jaz najdem na tem mestu svoj mir, pa gredo in poderejo vse! Ko sem bil še "zdrav" sem velikokrat hodil mimo tega objekta, ko sem z psičko hodil na sprehode tam mimo, vedno me je nekaj vleklo tja, a nikoli se nisem ustavil, zadihal, se umiril tam! Ne rečem, tja je včasih hodila vsa mularija vključno z mano, ko smo se v puberteti skrivali pred radovednimi očmi, skrivaj vase zlivali litre Dobrovoljčka, hudiča, če se prav spomnim sem tam pokadil svoj prvi joint! To so bili dnevi! Brez skrbi, brez kančka dvoma v lepšo prihodnost! Treniral košarko v dveh klubih, solidne ocene skozi gimnazijo, še za gasilsko društvo sem imel voljo in čas! Vse vikende prežural, pa ni bilo v ponedeljek nobenega problema vstati ob petih zjutraj, da sem ob pol šestih začel prvi trening, ob pol osmih pa k pouku, ob treh domov na kosilo, in nazaj na trening, iz dneva v dan, zdržalo je telo, predvsem pa je zdržala duša! Sedaj pa so dnevi ko ne morem dvigniti skodelico kave! Preprosto sem se lahko včasih usedel na vlak in se odpeljal na sever, na jug, na vzhod, na zahod! Po poti poklical dve, tri številke, kamorkoli sem prišel so me čakali ljudje, nasmejani, veseli mojega obiska! Sedaj se ne javi nihče več! Kot bi imel nad glavo ogromen neonski napis "KEEP AWAY" Kam so zginili vsi te ljudje, zakaj jih ni ob meni sedaj ko jih jaz potrebujem! Tisti pregovor "Zate tudi roko v ogenj!" sem prakticiral celo življenje, sredi noči sem vstajal, se spravil za volan, se odpeljal 150 km če mi je zazvonil telefon, in mi je nekdo na drugi strani rekel "Pustil/a me je, odšel/odšla je, sam/a sem, prosim potrebujem pogovor, potrebujem tvoj nasvet, prosim, pomagaj mi!" In to iz leta v leto! Sedaj sem sam! Zrušil sem se sam vase, kot razbito ogledalo, raztreseno po puščavi, vsak dan iščem delčke, v želji, da bi mi mogoče uspelo sestaviti vsaj dva ali pa tri koščke, ne želim sestaviti celo ogledalo, le košček ali dva, da bi lahko normalno zadihal! Pogrešam dneve ko sem sedel med vinogradi, tam nekje daleč, kjer sem pustil svoje srce! Sovražim december! Božično vzdušje ki traja že od trenutka, ko za 1. novembra ugasne prva sveča na grobovih pokojnikov! Depresija ubija, noč osvobaja! Preprosto je, ko se znoči! Večerja, po večerji še dve tableti in odplavam! Preprosto!
Srebrno okno
Sedim ob steni, tiho, brez besed,
le dihanje se sliši,
in gledam skozi okno!
Na drugi strani stekla,
drugačen je svet,
leden,
siv!
Človeka vidim, skozi okno!
Brez imena je, brez obraznih potez,
ki razlikovale bi ga od ostalih!
Tiho stoji pred oknom,
mrtev njegov je pogled!
Stoji in gleda skozi mene,
kot čakal krvavi bi obred!
Ne prepoznam ga!
Kot da prvič ga vidim,
s pogledom ponudim mu roko,
odziva ni,
še vedno gleda skozi mene,
molči!
Gube na obrazu, govorijo zgodbe!
Zgodbe o uspehu, zgodbe o moči,
o dobroti in pomoči,
ki ta koža jih je darovala,
v zahvalo pa ljudem,
le nasmeh je jemala!
Sivina v odtenku rožnatih lic,
ne kaže storjenih mu krivic!
Ustnici, skupaj se tiščita,
ne razpreta se,
niti za sekundo,
da v nasmeh bi se spremenili,
da igrivost, bi razkrili!
On pa še vedno molči!
Ne razkrije svoje zgodbe, ne skrbi,
ne pokaže bolečine,
zakriva z molkom dušo,
prepleteno z vsemi odtenki sivine!
Le oči kažejo življenje!
V očeh skriva se njegova zgodba!
Zazrem se mu v oči,
pogledam mu v globino modrine,
da videl bi, kaj žre ga,
kaj prinaša mu skrbi!
Kaj ga je spremenilo?
Kaj življenje v njemu je umorilo?
Zakaj ni ognja v njegovih očeh?
Zakaj duša leži mu gola,
na mrzlih tleh!
Vidim da trpi,
čutim, kako zelo boli,
kot žgale namesto njega,
mene bi skrbi!
Si res neznanec,
te res ne prepoznam?
Ker podobna sva si veš?
Kot dnevu dan!
Zaprem oči in vdihnem!
Ne upam jih odpret!
Ne vem če stal pred menoj bo še vedno,
če razumel bo, zakaj gledam ga tako neposredno!
Odprem jih, in še vedno tu stoji!
Takrat se mi zazdi,
da moje okno na zunanji strani,
prevlečeno je z srebrom!
|
