|
Ballance chaser
gost
|
 |
« dne:: ponedeljek, 02. december 2013 ura: 22:31 » |
|
Kako se spopasti z izgubo smisla oziroma namena lastnega življenja?Ko že mislilš,da si odkril poslanstvo,pa se je tvoj namen na tem planetu izkaže za 'napačnega' oziroma kratkotrajnega?Kako ponovno najti moč za n-to iskanje njega?Kako se ti zdi,da si poizkusil in izvedel že čisto vse?
Opisala bom primer 33-letne ženske.To so leta,ko ti ne more več vsak soliti pameti.Nekaj je 'kilometrina', nekaj pa staž bolezni.Ona je najbližje primeru "tragične slike tridesetletnic" V.V.Godine (groba primerjava).Kljub srednješolski izobrazbi jo smatram za nadpovprečno razgledano.Vendar ne po uradni skali IQ, temveč po duševni,emocionalni in socialni inteligenci ipd.Ima izjemen talent za ustvarjanje in slikanje (spet nadpovprečen,vendar brez akademske izobrazbe).Zaposlena je v javni instituciji v pretežno moškem okolju.Njen poklic je kontradiktoren njenemu hobiju/talentu. Kontradiktornost si opravičuje kot protiutež dvojnosti njene osebnosti (leva/desna možganska polovica). Je samozadostna,živi na svojem in se ne čuti sposobne za razmerje z moškim,niti nima več kompatibilnih interesentov.Živi bohemsko življenje s svojo mačko (poso-kuča-ustvarjanje-poso-kuča...).Je precej asocialna in že 10 let diagnosticirana z BMR.Je odrasel otrok alkoholika,poškodovano blago,česar se dobro zaveda.Stike s primarno družino zavrača,čeprav živijo v isti stavbi,ker jih smatra za 'škodljive odnose'.V resnici pa ne želi prenašati pogleda na propadajočo primarno družino.Okrog sebe je zgradila zidove (dobesedno) in se po levje bori za lastni mir.Če bi umrla,je verjetno kak teden dni sploh nihče ne bi pogrešil.Vsi njeni prijatelji namreč živijo že družinsko življenje z otroci.Ljudi je prav tako 'navadila',da mobitel ni njen gospodar,zvonca in obiskov nima.Obupala je nad partnerskim in družinskim življenjem zase.Prebrala je na tone knjig.In to ne leposlovja.Temveč knjig o samopomoči,BMR, duši,zen budizmu, S.Rozman, Psi, Življenje po življenju, Nove samosti, karma,Ruglej,...ja,ni da ni.Posebne knjige.Njeno védenje je ogromno.O lastni 'bolezni',njenem otroštvu,prihodnosti,zdravju,iskanja smisla itd.,itd....Pojedla je že marsikateri farmacevtski izum,se zdravila pri večih psihiatrih-neuspešno.V maniji je vse ok,pridobi največ spoznanj,depresije pa so ji vedno težje.Kljub znanju,samozavedanju.Ne odidejo.Ne 'verjame' več v uradno medicino,meni da zdravijo zgolj simptome,ne pa vzroka.Stranski učinki so ji znak,da opusti zadevo,ker jo telo zavrača (in ni v skladu z njeno dušo).Povsem se zaveda,da ponavlja programe svojih staršev in prednikov,vendar si ne zna pomagati.Ni metode za nadzor misli,ki je ni preizkusila,vendar nobena ni trajala dlje od 14 dni.Poleg tega ima še smolo,ker je poznala par ljudi,ki so v 33-em letu storili samomor.Včasih omeni,da se počuti kot glavna junakinja knjige "Veronika se odloči umreti",le brez doktorja in srečnega konca.Ob težjih fizičnih delih in skrbeh za avto se spomni na sorodno dušo moškega spola.Kako fino bi bilo živeti z nekom,da ne bi bilo tako naporno.Vendar jo takoj utišajo misli o smrčanju in prepirih,moteni samoti.Boji se lažne zaljubljenosti in bolečine ob zavrnitvi.Otroci jo imajo radi.Starši so presenečeni,ko vidijo pogled v otrokovih očeh,ko jo zagledajo.Ima posebno povezavo z otroci,pa sama ne ve zakaj in kakšno.Pravi,da je nekaj v očeh.Otroški duši.Ima strašno slabo samopodobo.V ogledalu se vidi grdo in staro.Večkrat je od drugih že slišala, da je čarovnica (vendar ne v vizualnem smislu).Čeprav je v resnici lepa, posebna, seksualna, erotična, naravna. Vendar ji tega še nihče ni izrekel.Mogoče je srečavala napačne ljudi?Ne smatra se za privlačno žensko ali osebo,vredne ljubezni.Misli,da ji to ni 'namenjeno'.Prepričana je,da je na tem planetu 'kazensko'.Vendar ne zmore ugotoviti,česa se mora naučiti.Dobiva vedno iste lekcije (s podobnimi ljudmi),pa ne more ugotoviti namena.To jo žre.Obupala je nad iskanjem učenja in je pripravljena sprejeti vsakršno posmrtno kazen za prekinitev lastnega življenja.Tudi ponovna rojstva s še hujšimi lekcijami (njena izjava).
Kaj bi vi svetovali ženski,katera ima odgovor na skoraj vse?Razen na lastno vprašanje smisla.Sama namreč čuti,da je doživela skoraj vse.Da ji je življenje naklonilo roditi se v družino brez zdravih odnosov.Katerih sama ne zna in ni sposobna vzpostaviti.Katera lahko drugim pomaga z nasveti,ne zna pa svetovati sebi?Katera zase ne vidi več rožnate prihodnosti,glede na finančno in fizično stanje (in ima mogoče celo prav)? Ki se je že n-tič pobrala iz dna depresije in vsakič padla na bolj trda tla?Ki je hudo asocialna,pa se ne zmore prisiliti v druženje in obiskovanje dogodkov (ker nima takšnih kar.lastnosti in financ)? Ki nima financ za samoplačniške pogovorne in transakcijsko-analitične terapije? Ki nima podporne mreže (sorodstva nima,prijatelji obremenjeni z otroci)? Ki misli,da družbi ne more prispevati ničesar več? Katera misli,da je vseeno,če jutri je in če je ni (realno gledano bi par dni par ljudi malo jokalo,potem gredo stvari naprej-sama je tako rekla).Spisana ima skoraj vsa poslovilna pisma,poskrbela je za svojo mačko in slike.Spisati ni uspela le še pisem za družinske člane (brat,babica,oče,mati).Niti slišati noče,da bi pričela razčiščavati tu (kar verjetno tudi ni smiselno).Primarna družina je zanjo samo še na rojstnem listu.Dobro vem,da ko bo ta pisma dokončala,bo odšla.Ker je nihče ne bo mogel prepričati in ji to preprečiti.Ker ne bo niti vedel,niti ne bo imel argumentov zanjo.Ker ji je prav malo mar,da bo samo še ena številka v naši sramotni statistiki...Kaj bi ji vi svetovali?
|
