Mark, živjo!

Rada bi ti napisala samo to, da zelo napreduješ. In te vzpodbudila še za naprej. Čestitke za to, da si s hčerko spet v kontaktu in upam, da bosta sedaj imela redne stike.
Ja, v našem otroštvu se marsikaj lahko skriva. Tudi pri meni je bilo tako. Pri meni seveda poleg genetike in ostalega. Pa saj poznaš mojo zgodbo.
In potem se zgodi še par stvari skozi najstništvo ali v odrasli dobi in kar naenkrat *poči*. Uf, te predelave niso najlažje, ampak se splača. Jaz sedaj živim čisto drugačno življenje kot prej.
Imam še kar nekaj stvari za predelati, ampak vem, da mi bo tudi to uspelo.
Saj niti ne vem na koga za

naj bom jezna, ker je bilo pri meni tako kot je bilo. Da je trajalo toliko let, da sem končno prišla v roke pravim strokovnjakom ~ dr. Dernovškovi in sedaj Urški Battelino ter moji prejšnji psihoterapevtki, s katero sva naredili preboj.

Ampak očitno je že tako moglo biti. Saj nisem edina. Tisti, ki smo zboleli v osemdesetih ali v začetku devetdesetih, smo imeli bolj malo možnosti za takojšnjo ozdravitev ~ kot jo imamo sedaj.
Pohvale za pot v Ajdovščino in nazaj! Super, da ti je uspelo. Jaz te popolnoma razumem. Jao, kakšne težave sem imela jaz včasih zaradi vožje. Ni, da ni...
Sedaj se vsedem v avto in odpeljem. Sicer se še dostikrat izgubim, ker imam zelo slabo orientacijo, ampak potem se temu nasmejim. Včasih sem pa paničarila zaradi vsega tega.
Bodi lepo!