depresija - never ending story...?

[Nadja]

depresijo imam lahko rečem že 30 let. odkar je moj oce sel. sem se jokala za vsako stvar nic me ni razveselilo. takrat mi je bilo 3 leta. sedaj štejem 33 let.
no so vcasih ok dnevi sam tak npr 1 dan good 6 dni bad itd.
pol se pa clovek sprasuje a bo sploh kdaj za nas sijalo sonce. pravijo da se vsaka stvar 1x konca. a z mojo depresijo ni konca ne kraja.
poleg tega bi mogla bit imuna na krute dogodke in se ne bi smelo nic drasticnega zgodit.
na zadne me je vrglo s tira:

- ko mi je zadnji fant dal konec (sla v norisnico in zacela z antidepresivi)
- ko dobila kazen 250 eur zaradi prehitre voznje (sama pa nimam dohodka vec kot 200 eur)
- ko imela odlocitev med 2 sluzbam katero vzeti
- ko nisem zmogla sluzbe
- ko pomislila na mojo dolgo brezposelnost (13 let) in da ni nic boljse...

Včasih je ok sam potem te take stvari spravijo s tira. Kako ravnati takrat. ker takrat te te stvari spet spravijo s tira. in si spet v črni luknji - depresiji.
pa potem pritisk v sluzbi - da nisi zadost ok. ko kaj narobe naredis pa si se bolj v badu. ljudje pa ne razumejo da imas depresijo. ce nisi najboljsi te skenslajo ker je tako vec drugih boljsih na trgu.
potem pa si se v VECJI depresiji. groza. in se pocutis nemocno in si se bolj down ne mocen in jezen nase... ja never ending story... najraj bi kar bila samo v moji sobi da se mi nic drasticnega ne zgodi. ne zmorem vec padcev, slabih stvari. to je kaplja cez rob ki me spravi na dno.
kaj vi naredite v teh drasticnih situacijah?

[Arwen]

vedno je najprej potrebno dejanje, akcija, šele nato se temu pridruži motivacija... žal je tako, da se moramo spravit v gibanje, da moramo it na sprehod, da je treba migat, samega sebe zbrcat v zadnjo plat ... ni druge...

pa seveda strokovna pomoč! brez te je težko; pa skupina za samopomoč je zelo OK, pa srečanja, druženje,....

Samo Ad-ji so premalo.


... v Celju deluje skupina za samopomoč....


p.s.
moji starši so ta trenutek le par metrov stran, pa je isto, kot da jih ne bi bilo... s partnerjem sva ko pes in maček .... torej sem večino sama... pa nekako gre

[Arwen]

moja spremljevalka je 31 let, a sedaj, ko sva si pogledali iz oči v oči, se počasi poslavlja

[masi]

Nadja,

Imaš vse svoje teme, ki jih odpiraš združene in piši od sedaj v to temo.


masi

[Nadja]

Vcasih so ok dnevi. Vcasih pa na vsem lepem se zgodijo taki udarci ki jim nisem kos in zapadem globoko v dno in dolgo traja da se poberem.
depresijo imam lahko rečem že 30 let. odkar je moj oce sel. sem se jokala za vsako stvar nic me ni razveselilo. takrat mi je bilo 3 leta. sedaj štejem 33 let.
no so vcasih ok dnevi sam tak npr 1 dan good 6 dni bad itd.
pol se pa clovek sprasuje a bo sploh kdaj za nas sijalo sonce. pravijo da se vsaka stvar 1x konca. a z mojo depresijo ni konca ne kraja.
poleg tega bi mogla bit imuna na krute dogodke in se ne bi smelo nic drasticnega zgodit.
na zadne me je vrglo s tira:

- ko mi je zadnji fant dal konec (sla v norisnico in zacela z antidepresivi)
- ko dobila kazen 250 eur zaradi prehitre voznje (sama pa nimam dohodka vec kot 200 eur)
- ko imela odlocitev med 2 sluzbam katero vzeti
- ko nisem zmogla sluzbe
- ko pomislila na mojo dolgo brezposelnost (13 let) in da ni nic boljse...

Včasih je ok sam potem te take stvari spravijo s tira. Kako ravnati takrat. ker takrat te te stvari spet spravijo s tira. in si spet v črni luknji - depresiji.
pa potem pritisk v sluzbi - da nisi zadost ok. ko kaj narobe naredis pa si se bolj v badu. ljudje pa ne razumejo da imas depresijo. ce nisi najboljsi te skenslajo ker je tako vec drugih boljsih na trgu.
potem pa si se v VECJI depresiji. groza. in se pocutis nemocno in si se bolj down ne mocen in jezen nase... ja never ending story... najraj bi kar bila samo v moji sobi da se mi nic drasticnega ne zgodi. ne zmorem vec padcev, slabih stvari. to je kaplja cez rob ki me spravi na dno.
kaj vi naredite v teh drasticnih situacijah?
kako se poberete kaj mislite da ne zapadete globoko v dno?

[She_]

Cimra?? Daj oglas, in ne hudič da se ti ne javi kakšna prijetna punca, ki nima svojega doma,

 

Jaz sem študentka in vem, kako težko je najt stanovanje.
Če daš oglas se ti bo gotovo kdo javil.
Lej, razumem te. Pridejo dnevi, ko bi vse poslala v k... in enostavno ne zmorem nič, razen tega, da totalno psihiram. In kako pazim, da ne grem do dna? Ne pazim, absolutno da ne. Vzamem si par dni, teden, magari mesec in se samopomilujem, kričim, cmeram, psihiram, in se mi čisto trena..

ampak, potem si je pa enkrat treba rečt - opa, tole pa ne gre več naprej.
In se vprašat - kaj pa lahko naredim ?
In potem to tudi speljat.

Če si še v fazi, ko ti je težko.. No panic.. Štekam.
Če pa si že v naslednji fazi, ko se želiš pobrat, je pa treba nekaj naredit.
A kaj ? ekola.. 
- daš oglas in si najdeš cimra
- imaš kakšen hobi?
- pojdi ven. Nujno. Za mojo depro je vsaj 50% kriva pasivnost.
- sposodi si kakšno psihološko knjigo
- meni ful pomaga glasba.. nabiješ si komade, poješ zraven in te briga kaj si mislijo sosedje

Vem, da se sliši klišejsko, ampak take male stvari fuuuuul pomagajo.. Drži se !

[Nadja]

hvala. samo ne morem met cimre ker je stanovanje od starsev. ce bi bilo moje bi... tako pa..

[scorpion]

Ej Nadja..stanovanje od staršev? Pa kje pa sta onadva? Imaš trideset let in malo že le lahko odločaš o tem s skom boš živela...Ali starše motiš s tem, da imaš koga v stanovanju?

Saj sta svetlobna leta od tebe..geografsko in emocionalno..

[Nadja]

emocionalno sta blizu. vsako sekundo mislim o njiju. kako sta mi unicila life. sosedje porocajo tako da... karkoli bi nardila bi zvedela. mata me v sahu ker nimam denarja da bi placvala poloznice. tk da... brez veze mi je slabo ko pomislim kok mal kesa mam tu

[scorpion]

Te mata v šahu? Se jim kar pustiš?

[Nadja]

imata me v sahu FINANCNO in s tem custveno. ker mam depresijo in ne morem obdrzat sluzb!!!

[Arwen]

hmmm... precej nas je zaposlenih... službo imamo, depresija ni razlog, da bi jo jaz osebno zgubila 

[Jagodka]

Nadja pozdravljena,

res imaš pestro življensko zgodbo. Kot pravijo moje predhodnice je najbrž res čas, da si poiščeš strokovno pomoč. Ko začnemo reševati svoje težave in se pokaže napredek, je to res vzpodbuda za naprej. Drži, da gre zdravljenje počasi in včasih stopimo tudi korak nazaj, vendar nikoli ni za obupat.
malo me je zmotila sicer tvoja izjava, da si bila v norišnici. Ne razmišljaj o sebi, kot da si nora. Depresija je bolezen. Tudi sama sem bila hospitalizirana na EKIju in tam nisem srečala nobenega norca. Zdaj jih srečujem, ko sem spet zunaj. Ampak take, ki se imajo za normalne.

Kaj pomeni, da ne moreš obdržati službe? Koliko bi zmanjšala odvisnost od staršev, če bi imela dohodek, če bi imela in obdržala službo? Kaj bi se v tvojem življenju spremenilo?

Pri sebi sem opazila, da sem pogosto vztrajala v nekih starih - napačnih vzorcih le zato, ker sem se tako počutila varno, ker so bili predvidljivi. Bolj sem se bola novega, kot starih polomij. Pa sem gurala po starem. Imela sem koristi od takega načina obnašanja: žrtev sem, boga reva, nihče me ne razume, sama sebi sem se smilila, dobila sem pozornost (pa ta ni bila pristnam, ker sem jo izsiljevala).

Zdaj vem, da sem odgovorna za svoje življenje le jaz.

Drži se in povej, kako kaj napreduješ

Tepka

[poletje]

Nadja, a je stanovanje v lasti tvojih staršev ali ga imajo v najemu? Ker če je v njihovi lasti, potem je po mojem OK, glej imaš eno skrb manj. Najemnine so dan danes visoke in da je človek sam in si želi na svoje, je res problem pregurat mesec. Glej, če te starši ne bi imeli radi, potem bi te garant ven vrgl, al prodal stanovanje, karkoli, tako pa ... hallo!, kaj bi rada? Na tebi je, da si najdeš job, da maš za stroške (položnice in hrano,....). Če pa misliš, da te imajo v šahu, potem pa si poišči eno garsonjero, karkoli, če ti bo potem lažje.
Pa veš kolk je odraslih, ki so jim starši pomagali bodisi z nakupom stanovanja ali celo hiše (poznam par primerov) in kaj bi naj sedaj oni, se počutili krive, ker so jim starši plačali. Ne. Sprejmeš darilo in si hvaležen za to.

Na živce mi gre, ko se krivi starše za kao naša nesrečna življenja. Sama si odgovorna za svoj life, sama se odločaš kaj in kako boš živela. Imaš izbiro!!!
 

[Jagodka]

Na živce mi gre, ko se krivi starše za kao naša nesrečna življenja. Sama si odgovorna za svoj life, sama se odločaš kaj in kako boš živela. Imaš izbiro!!!
 

Se podpišem pod Poletje. Pa ne želim nikogar osebno prizadeti. Tudi meni se včasih zdi, da sem žrtev. Ampak roko na srce: Odrasli smo odgovorni za svoja dejanja, za svoje življenje. In vedno imamo možnost izbire. Razan, kadar smo bolni. Pa še takrat lahko izberemo način, kako bomo bolezen prenašali in sprejemali.

[poletje]

Tudi jaz ne želim nikogar prizadeti, še najmanj Nadjo.
Moje mnenje je, da so nam starši 'predali' kakor so znali in mogli, saj tudi verjetno njim ni bilo lahko, ko so odraščali, od nas pa je odvisno ali ta vzorec sprejmemo ali pa ga poskusimo spremeniti na bolje (brez obsojanja drugih !!!).
Pomembno pa je, da znamo oz. smo pripravljeni odpustiti.

[Jagodka]

 

Moj oče je bil vse življenje malo čuden, bil je zelo spremenljive volje, razpoloženje mu je nihalo. Pa ni pil, ni bil nasilen. Le neka tak čudna obdobja so bila, ko je znorel za prazen nič ali pa bil več tednov tiho in nismo vedeli, kaj je narobe. Pa vem, da tega ni delal nalašč. Možakar je bil preprosto depresiven in se je s to boleznijo boril kot je vedel in znal, sam v sebi, nikoli nikomur povedal, ker bi bil stigmatiziran. Bal se je. In sem odpustila.
Če kaj želim naučiti svoje otroke je to odgovornost do sebe in drugih ter da bodo znali razumeti in odpuščati. Tudi meni.

[poletje]

Ah ti naši očetje. Z mojim že nisem v kontaktu že kakšnih 6 let.
Moja dva sta imela umazano ločitev in seveda sem bila na strani mame (ker se je oče do nje vedel skrajno nespoštljivo, ne bom šla v podrobnosti). Bila sem jezna nanj, on pa name, ker nisem bila na njegovi strani.
In danes, ... še vedno se ne pogovarjava, a sem mu odpustila (njegovo ravnanje) in zaradi tega mi je lažje. Tudi mama me razume, me podpira in si želi, da bi z očetom imela dober odnos.