Socialna fobija in zdravstvena anksioznost (hipohondrija)

[številka]

Zdaj končno vem, da me mučita socialna fobija in zdravstvena anksioznost (hipohondrija).



No, stvar je takšna, da:

Socialna fobija:

Preveč se sekiram za to, ali se pravilno vedem v družbi in ali se kdo drug do mene vede grobo in krši moje pravice. Tako nikdar nisem siguren, ali nisem morda jaz tisti, ki sem posegel v pravice druge osebe, ne pa obratno, kar mnogokrat mislim, da so oni posegli v moje pravice. Če se o tem poskušam pogovoriti z vpletenimi, mi navadno skušajo dokazati mojo krivdo in njihov prav, pa čeprav nimajo vedno oni prav.

Strah me je tudi javnega nastopanja. Groza me je, če pomislim, da bom moral biti sneman ali pa nastopiti pred publiko. Zato mi je tako bed, če ne dobim tistega odziva, kot sem ga pričakoval, ker tako vsaj vem, da sem se dobro odrezal in me je potem nekoliko manj strah.

Groza me je tudi kritike, to pa predvsem zato, ker takrat, ko sem kritiziran, si ponavadi očitam, da sem se spet kaj grdo vedel, spet kaj trapastega rekel, spet nisem bil poslušen,...

Prav tako me je groza lastnih napak, sramujem se jih in se jezim nase, če jih naredim. Sem štejem tudi, če kaj pozabim, ne naredim, itd. Ker menim, da grajo si zaslužim, ker, če bi to videli drugi, bi me itak udarili, okregali, oklofutali. 


Zdravstvena anksioznost (hipohondrija):

Čim preberem kakšen zastrašujoč članek (npr. v zadnjem tednu o tem, kako sploh ne dobivamo omega 3 maščobnih kislin, ki so bojda samo v eksotičnih živilih in v ribah, ki so onesnažene s težkimi kovinami), me popade grozljiv strah, da bom res tako zbolel, kot pišejo. V tistem trenutku še pomislim ne, da so mediji nagnjeni k zastraševanju, da o tem, da o istovrstni hrani govorijo enkrat tako, drugič drugače, niti ne govorim. O soji npr. si znanstveniki in zdravniki niso niti najmanj enotni. Enkrat je zdrava, drugič pa hud strup. Sojo sicer uživam samo v obliki aditivov v drugih živilih, nikoli v obliki izdelkov iz soje (npr. miso, tempeh - tega še poskusil nisem). Takšen primer je tudi sojin lecitin - še pred 15 leti je bil dober za živce, zdaj pa je strupen. Tudi olja so bila še 15 let nazaj vsa zdrava, zdaj pa so vsa (razen zelo eksotičnih) pribita na križ.

Vse to me navdaja ne le s hudo zmedo, ampak tudi s hudim strahom, da svojemu zdravju nehote in nevede škodujem. No, pred 45 dnevi sem ugotovil, da sem kljub zdravemu prehranjevanju sebi škodil verjetno že zelo dolgo - namreč ugotovili so mi celiakijo. Me je bilo tako groza!

[Dejc]

Pozdravljen 

Najprej bi ti rad rekel,da glede strahu se spomni,da znotraj je votel, okrog, ga pa nič ni!! 

Glede pretiranega strahu, tudi sam sem imel raznorazne misli, da me bo doletelo to in ono, samo prebral sem kaj o kakšni bolezni, pa sem že "čutil" simptome. To se mi je dogajalo, ko sem imel 13,14 let, pa je nekako samo od sebe odšlo.

Glede strahu pred nastopanjem, misliš, da drugih pa ni strah? Pa še kako jih je!

Če pa kaj pozabiš naredit, to se dogaja vsem nam, to še ne pomeni, da si malomaren, sploh za kakšno stvar, ki ni tako časovno pomembno, kdaj jo opraviš, drži?

Poizkusi pri nastopanju, da si zamisliš, da so ljudje, ki jih vidiš prav tako na odru, kot ti, saj poglej ste v istem čolnu, ti, ki nastopašin oni, ki te gledajo, zakaj misliš, da kdaj nekdo v tišini denimo v kinu, ko pride do kakega prizora to naglas komentira z neumestnimi? Zato, ker se je ustrašil, oz. je sebe prepoznal v tem!!

Drži se ok?

[ringalori]

Zdravo Številka,
glede javnega nastopanja te čisto razumem-zato pa sama ne iščem niti si ne želim možnosti javnega nastopanja. Čeprav mislim, da se da to malo izboljšati z raznimi tečaji retorike. Samo če pač nisi oseba, ki bi javno nastopila, lahko to vedno zavrneš, če tako gledamo.
Napake imamo vsi, brez izjem, eni takšne, drugi drugačne. Samo ne vem pa, zakaj bi te zaradi napačne stvari kdo oklofutal ali udaril?
Pri prvem spraševanju se gre pa verjetno za postavljanje meja; sam jih moraš znati postavljati zase, drugi pa zase. In če drugi slutijo, da si šel preko njihovih meja, ti bodo to povedali. Isto naredi ti, a ne.

Glede prehrane in olja: laneno seme, denimo, ni tako zelo eksotična stvar, je že kar nekaj časa poznana tudi v našem prostoru. Ribe pa, kolikor sem sama seznanjena, je najbolje kupovati male; češ, da naj bi manjše ribe vsebovale malo težkih kovin. Večje pa več. Ampak nisem najbolj sigurna.
Glede celiakije; mogoče si pa nisi škodil tako zelo dolgo, ampak je prej nisi imel, pa si jo sedaj pred kratkim dobil. Ni rečeno, da si jo imel že desetletje.

Srečno, pa čimmanj sekiranja, čeprav je to lahko reči, težje pa narediti...