zelvica se predstavi

[zelvica999]

Ojla, hvala, ker si se oglasila v moji temi. zdaj imam obdobje, ko ne lezim vec po cele dni, tako da mislim, da nimam depre,  pred nekaj dnevi sem bila celo neskooooncno vesela, se spravila delat okraske in tako naprej... Vceraj sem pa spet dvakrat dozivela napadl med predavanji. Enega sem lahko preprecila, drugi je bil ze mocnejsi ampak je izzvenel po tem, ko sem malo zaspala.. Potem naslednji je bil na busu, je bil ze tako mocen, da sem mogla stopit dol ze eno postajo prej, se naslednji je bil v avtu, ko me je moj prisel iskat.... sva se ustavila, potem sla naprej in spet, sredi avtoceste.. Pa spet danes, na busu. Tile zadnji so najhujsi do zdaj, ker me noro stiska v grlu in mam obcutek, kot da mi hoce ven skocit. Danes razmisljam, ce ne bi sla kar na urgentno, da mi dajo kaka pomirjevala, pa ne vem, ce je to pametno...
S starsi se ok razumem, pac mami me dostkrat jezi, pa se ubistvu baje samo heca ampak mene to jezi... Oci pa ne vem, zdej je boljs, ker ko sem bla majhna, je bil dosti zivcen, vse ga je jezilo, ce sem bila jaz jezna nanj, je bil uzaljen, ce sem jokala, me je nadrl, naj ne jokam ali pa me celo oponasal... pa tudi zdi se mi, da me niso doma nikoli prevec upostevali, ces, da sem itak samo otrok, kaj pa jaz vem. Pa sem vedla, ze zelo zgodaj sem se zacela zavedati sebe in stvari okrog sebe, sej najbrz vsak....  mogoce zato cmok v grlu, kaj pa vem. Saj me zanima, kaj je problem, samo se mi zdi, da tudi ce izvem, mi ne bo kaj dosti pomagalo...
V javnosti nisem se nikoli skup padla, bojim se pa zato, ker ne bom imela kontrole nad sabo, ker se bom zadusila z jezikom, ker se lahko zadusim z bruhanjem, ce bom mogla na operacijo, da se mi bojo smejali, ko bom skup padla, ce bom bruhala... ko se slabo pocutim, me ljudje izredno motijo, postanem zivcna in v sebi imam nakopiceno neko zivcno energijo... obcutek, da bom eksplodirala. Pa si se bolje pocutila po tem, ko se je sprostilo toliko jeze? te je spucalo? Hm, ko se mi to zgodi, sem vecino casa v svojem svetu, razmisljam o cem, kar me veseli ali pa npr ce mi je slabo, poskusim zaspat... ce ne bi blo tega, bi se najbrz precej matrala in ob tem pokasirala se kak dodaten strah oz postala se bolj pozorna na telesne signale. Tole mi res vzame ogromno energije in vcasih kar malo obupam, res mi gre na zivce...
Res sem vesela, da si mi pisala, sem malo razmisljala o tej tvoji izkusnji z zdravnico, ceprav jaz ne znam razbrat, kaj mi manjka...

[VeseliSoncek]

Sj jst tut ne ležim vsak dan po cele dneve, sam me neke stvari lahko vržejo kr orng v low mood. Nekdo vsakdanji pač bi reagiral tko obično, mene pa to vrže v zlo low voljo da pol kr nč ne moram dat od sebe.
Sem zlo občutljiva.

Lej, pri anxii je vedno problem s potlačenimi čusti - tak je men zdravnica rekla in dejansko je mela prav. Da mi neznamo na pravilen način izražat čustev oz. jih sploh ne izražamo, ker jih tlačimo not. To se pol odraz na telesu kot panika.  Glede na to da si rekla, da ti niso dovolili jokat je to to Zlo grdo od tvojega očeta btw. Mislim, predstavlji si če bi ti mela malo punčico in bi ona jokala, bi jo verjetn potolažila in jo vzela v roke - ne pa da bi ji rekla da utihne, ali še huj da bi se ji smejala  Kje se boš smejal malemu sončku in bil grob do njega. To ni uredu.

Pri meni je bla tut jeza prepovedana, pa jok isto tako itd. To sm jst šele pol porajtala, ko sm vidla kako funkcionirajo normalne družine Tut je mama mela običaj, ko ji ni všeč če kaj govorim pred drugimi me ščipat v hrbet, nogo itd. da utihnem. Pol sm se še spomnila, da ko sm pokasirala batine da sm šla v kopalnico sedet zravn radiatorja in sm v en zvezek pisala kletvice namenjene mami, ker me je tepla  Potem je pršu cajt, ko niti pisala nisem nč, ker je najdla zvezek...sm bla sam tih, vem pa da mi je znotraj blo tok hudo in tok me je bolel vse zaradi njenih žaljivk. Nekje do 10 sem čisto otrpnila na njene besede. Je šlo vse kar mim. Tok hudo je blo 

In od takrat je bla reakcija vedno taka na vse, jaz se pač na vse kriplje trudim prikrit svoja čustva. Šele zdaj, ko me je psihoterapija čisto sesula, se učim spet čustvovati in ljudem dejansko pokazati, kaj čutim. Zame je bla zgornja dinamika odnosa normalna, ker druge niti poznala nisem. Ampak ni, ne. Zdaj vsaj nisem več kot hlod in dejansko čutim empatijo do živali in otrok

Ja jaz tut bežim dol z busa, vem, poznam tut ta strah, ko misliš da se ti bojo vsi smejal. Te razumem Ampak lej ne bojo. Noben se ti ne bo smejal, verjem To maš predstave od nekje drugje. Sej ljudje spet niso tok živalski, da če je nekomu slabo da se kr smejat začnejo. Tvoj oči bi se mogoče smejal, ljudje pa se ne bojo. Jaz sm padla enkrat skp v gužvi (mene tut v gužvi prjemlje) in res, lej noben se ni smejal. So še rešilci pršli, frendi so me pelal lepo domov, so bli vsi zlo nice do mene.

Ja poznam tut to potrebo po kontroli, pač kjerkol nimaš kontrole dobiš paniko. V busu zato ker je preveč ljudi in ni situacija pregledna, v avtu zato ker je velika hitrost in ti nisi za volanom...pri meni je šlo do tolike mere z to željo po kontroli, da nisem bla sploh sposobna met fanta in ga nimam še zdaj, pa niti iz sobe nism več mogla na predavanja, nč. Samo enkrat sm pač jezo izrazla na seb, torej da sm samo sebe pretepla po nogah s pasom. Mislm da sm po tistem vedla, zakaj se eni režejo. Ker občutek moči in kontrole je bil neverjeten. Pač pa kompenziraš čustveno bolečino s telesno in tut čustva izraziš ven, da te več ne dušijo. Samo nisem nikoli več tega, ker vem da to ni kul. Zdaj mam pač interesne dejavnosti in tam izražam svoja čustva in se zluftam.

Jaz tut rabim potrditev od moških, tko da sem res včasih na polno flirtala z drugimi - samo zdaj je to res na minimali. Ker ni to fajn do drugih ane, jih tako vrtet in se tako obnašat

Seveda, da je pomagalo it zdravniku, ker sm šele takrat videla - da so to čustva zamaskirana kot tesnoba. Ogromno jeze se je sprostil in ja blo mi je boljš. Ni mi blo več slabo  ...ker tolikšna panika je bla ane, da me je kr vse pekel, totalna derealizacija, slabost, prebavne težave, srce je nabijal 100 na uro...mah groza. In ona je rekla da je panika začaran krog. Ti bežiš od nje in jo porivaš dol, ona se vrne nazaj in pritiska še huj gor. In tako naprej. Ko jo pa enkrat doživiš na polno in se ji prepustiš, se ne vrne nazaj, verjami.

Lej, ko te bo spet prjel...zamiži in z mislimi potuj po telesu in se skoncetriri na to kaj občutiš in kje občutiš. Prepust se totalno temu feelingu. Saj vem da je grozen, samo od tega ne moraš zbežat Ne smeš. Ker če boš, bo še hujš

Upam, da si se kej znajdla v tem skropucalu od pisanja. Je pa zanimivo, kako vsi k mamo anxio smo si ful podobni v simptomih

[zelvica999]

Ma super si, res
Vidis, tud mene totalno vrze kak panicen napad al pa kaj, cesar se ful ustrasim - zgubim voljo do vsega, podre se mi, spet jovo na novo, uglavnem kriza res. Pol pa obup, samomorilne misli... zadnjic sem se spet spomnila, kako sem se v osnovni rezala po zapestjih in kaksno zadovoljstvo mi je to dajalo, vsa bolecina je skozi kri zapuscala telo... ampak vem, da to ni taprav nacin in se ga ne mislim vec posluzevat, ceprav me vcasih spet mika. Nekak nimam jajc narest samomora, ce ne bi ga ze pred osmimi leti, pri prvi vecji krizi... Drugac imam res rada zivljenje in me ogromno stvari veseli, nimam pa niti najmanjse volje, da bi se katere lotila, zadnje case se samo silim delat stvari, ki jih pac moram (npr faks, pospravljanje...) kar najbrz tudi ni ok ampak samo lezat in igrat igrice pa tudi ne morem. Res iskrena hvala za osebno izpoved, samo cestitam ti lahko, da si se tako pogumno borila in napredovala, kljub takemu otrostvu. Hehe, te prav vidim, kako pises v zvezek, ljubko
Tud jaz ne flirtam vec tako pogosto, ker mam superduper fanta, ki me ima res iskreno rad in mi to pokaze na pravi nacin mi pa vseeno pase moska pozornost, potem dobim pa obcutek krivde, da kako sem lahko taka do mojega, da sem prasica, kako mu lahko to delam...
Bom probala ne potlacit panike, ceprav zdaj sem se ze umirila in mislim, da bom koncno lahko normalno spala. Pogovorila sem se z mami o tem, kar mi je bilo zelo mucno, ker jo zelo skrbi zame, jaz pa nocem da jo, obcutek krivde in to.. pa sva se lepo pogovorili, je razumela (vsaj upam da), tako da zaenkrat je ok. Se enkrat hvala za objavo, si mi potesila zeljo po pozornosti, pa po temu, da me nekdo slisi in razume... Pa se bolje se pocutim, ker vidim, da se lahko naucim prav custvovat, ker si res zelim bit samo srecna in pomagat drugim, da se bolje pocutijo, to pa je zaenkrat nemogoce, ker moram sebe zrihtat....
Kako si pa zdaj? mas se napade panike?

[Janja]

Želvica, živjo!

Trenutno sem v stiski s časom. Poglej si ZS.

Lahko si pa poslušaš tudi nasledno oddajo na Valu 202: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/okm/ava2.164116081/.

Poglej si tudi še ta del Tednika: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/ujetniki-lastnih-strahov/ava2.174250055/.

Pod nujno se naroči pri dr. Dernovškovi ali vsaj dr. Rothovi. Vse ostalo pa, ko bom imela vsaj malo več časa!

Zelo dobro bi bilo tudi, da bi se naročila tudi na psihoterapijo, kjer bi predelala vzroke za nastanek določenih strahov. Tukaj lahko ugibamo in delamo analize kaj naj bi bilo. Jaz sem šele s pomočjo psihoterapije in sedaj skupinske psihoanalitične skupine ugotovila vzroke za določene strahove. Seveda je bila pri meni odločilna tudi genetika. Poleg vsega ostalega...

Drugače so pa razlogi lahko zelo, zelo različni in ne moremo posploševati. V naši skupini, kjer se srečujemo, imamo zelo, zelo različne vzroke za nastanek naših motenj.

Drži se!

[zelvica999]

Janja, ZS poslano

Ima mogoce se kdo kdaj obcutek, kot da se mu bo vsak trenutek zmesalo? Danes sem se zagledala v psa mesanca in dobila obcutek, da se mi bo zmesalo, da me bodo odpeljali na psihiatrijo.... groza res... To se mi je dogajalo ze kakih 10 let nazaj, pa ne vem, kako se je takrat nehalo. Na sreco cakam januar, ko imam datum pri dr. Dernovskovi.

[zelvica999]

Mene zopet grabi panika, ze prevec dolgo se vlece to tiscanje v trebuhu po jedi, refluks in te stvari... pa se kar hujsam, zdaj sem baje ze podhranjena... na gastroskopijo SPLOH ne upam, brez pregledov ne morem... vrtim se v krogu, samo sebe omejujem in zelo, zelo trpim... Danes mi je sploh grozno, mislim, da se mi bo zmesalo in samo jokam, ves dan... do obiska pri psihiatrinji je se vec kot dva tedna, a mislite da mi bo lahko pomagala? ker imam obcutek, kot da umiram in da mi nihce vec ne more pomagati... rada bi zbrala vsaj toliko poguma, da opravim potrebne preglede.... tako zelo sem obupana

[Maycha]

Hey, zelvica999,

povsem te razumem. Lahko bi rekla, da te zelo močno čutim, čeprav te ne poznam. Glede občutka, da se ti bo zmešalo ti lahko povem, da mi je zelo poznan. Eden mojih najmočnejših strahov je ravno strah pred izgubo razuma (ta se mi pojavi skupaj z občasno derealizacijo in vsiljivimi mislimi). Najhujše so mi ravno vsiljivke. 

Sicer pa, če te bo kaj potolažilo - zmešalo se nam ne bo, to je 100 %. Meni je psihiatrinja to garantirala in rekla, da mi magari podpiše to, če hočem. Problem je, ker imamo takšen občutek, kot da zgubljamo nadzor in razum, ker imamo misli preveč okupirane s strahom in naše telo preplavlja visoka stopnja anksioznosti. Ampak gre samo za takšen občutek, za takšno/izkrivljeno dojemanje stvarnosti.

Brez skrbi. Super, da si naročena pri dr. Dernovškovi; sicer je ne poznam, a zanjo sem slišala same pohvale. Sicer pa tudi jaz že komaj čakam kontrolo pri svoji psihiatrinji, prav tako jo imam čez dobra dva tedna.

Drži se, vse bo v redu.  Skupaj smo močni.

[zelvica999]

Zdravo Maycha, hvala ker si se oglasila ja, tudi meni so vsiljivke grozne, zaradi njih sem vceraj zagnala tako paniko, da sem skoraj omedlela... Danes se je dan zacel slabo, zdaj sem pa bolje, poskusam se prepricat, da je vsa moc v meni in da kakor si lahko za*ebem dan, si ga lahko tudi polepsam upam, da bo ta moc trajala karseda dolgo.
Hvala ti za tole razlago, sem tak dvomljivec, da mi je treba stvari podrobno razlozit, pa se to veckrat zaenkrat je tako. 
Zelim ti veliiko napredka pri obisku pri psihiatrinji in veliko notranje moci

[zelvica999]

Zdravo,

evo, pa sem bila pri dr. Dernovskovi. Super je bila, pozitivna, vesela in poslusala brez obsojanja. Moja diagnoza je OKM baje da tak lep OKM  Danes sem zacela jemati Zoloft in itak, takoj mi je bilo slabo pa sploh ne zaradi tableta ampak zaradi strahu pred stranskimi ucinki. Sem zelo vesela, da sem koncno zacela z zdravljenjem, ker imam toliko zelja in ambicij in ker sem zelo nestrpna, ker bi jih rada takoj uresnicila Tako. Res sem vesela, da sem odkrila ta forum in tu nasla veliko spodbude in topline super ste, cisto vsi

[Toja]

Želvica...

Super odločitev...drži se, če te bo kdo spravil na noge, te bo dr. Drnovškova,
verjemi in zaupaj ji...

Toja 

[trzinka]

Želvica   

[zelvica999]

hvala punce  trenutno mi jeprecej tezko ampak zdrzala sem ze skoraj 4 dni in sedaj ne bom obupala. Res hvala za podporo, je dobim veliko, se posebej sem se nalepila na Janjo, ki mi pa ogromno pomaga in isce resitve zame. Res srcna hvala vsem

[Maycha]

zelvica999, pohvale za ta korak  ... zdaj pa samo stopaj naprej, nič te ne more zaustaviti 

[klarap]

Želvica s tabo smo. Super, da imaš Janjo.

Topel objem Želvica .

[trzinka]

Želvica, seveda boš vzdržala, naj te volja motivira vsak dan in  kmalu boš ne samo dobro ampak odlično. Vesela zate...pa na skupini se kaj oglasi 

[zelvica999]

hvala za podporo DAMice na skupino pridem pa takoj, ko bom mogla

[trzinka]

hvala za podporo DAMice na skupino pridem pa takoj, ko bom mogla

[zelvica999]

Ojla,

vam bom malo pisala o sebi... Zvecer me je zgrabila panika, ki ni popustila ampak se je kasneje se stopnjevala... In to tako zelo, da me je prestrasil vsak sum, vsak gib, vsak obcutek v telesu... Ob misli na to, da bova z dragim pred spanjem brala neko duhovno knjigo, sem se v stotinki sekunde zelo pomirila, tako da sem se sla lahko vsaj stusirat. Pogledala sem se v ogledalo. Napaka. Skrbi in strahovi in posledicno izguba apetita so povzrocili to, da sem precej shujsala. Tako zelo, da se mi vidijo rebra. Najbrz je to povzrocilo se vecjo paniko, ker sem si komaj scetkala zobe, ker sem imela obcutek, da me dusi (ko sem tako panicna, ne prenesem ne hrane ne pijace ne cesarkoli blizu ust). S fantom sva malo klepetala, jaz pa sem imela obcutek kot da ne vem, kaj govorim...spet panika... vsiljivke, da bom nas, ljudi, videla dejansko take, kakrsni smo... napol gole napol kosmate, nagravzne.. se hujse je bilo, ko je fant naredil kak gib... kot bi gledal nagravzno zuzelko, ki z zoprno pocasnimi gibi gomazi... ne znam razlozit, strasno.  Sem predlagala, da greva spat, pa sem bila prevec nemirna, da bi zaspala. Tako je on zaspal, jaz pa igram igrice na tablici in se ze pocuim bolje, ker je tisina, nihce se ne premika, ne govori... imam popoln nadzor nad situacijo.
Razen tega dogodka pa sem veliko bolje, kot sem bila prvi dan, odkar sem na zoloftu. Vstala sem dobre volje, nasmejala sem fanta, pospravila sem mu perilo, sva nalozila novo rundo sveze opranega in ga skupaj obesila... dan se je zacel res dobro. Imela sem tak poseben obcutek, katerega mislim, da nisem se nikoli... Obcutek srece, zadovoljstva, kot da je vse popolno... po opisu sodec bi lahko rekla, da sem na heroinu  pojedla sem veliko vec kot prejsnje dni, tako da me z infuzijo ne strasijo vec  moram pa priznat, da mi je slo malo na zivce, ko so me silili s hrano. S tem so dosegli kontra ucinek, ker so me strasili in moj strah se je samo se povecal, apetit pa obratno sorazmerno z njim padal  ampak vazno je da je zdaj bolje. Tablete jemljem od torka, torej je 6. dan ze za mano upam, da bom v torek ze toliko pri moceh, da se vam pridruzim v skupini. Pot do tja bo zame en velik trening, ker namrec nenehno lezim  ampak si zasluzim, da drugi malo skrbijo zame. In za to sem jim hvalezna.
Moram povedat, da mi je ta 'slaba' izkusnja dala ogromno lepega. Se bolj sem povezana s fantom, ki pravi, da je zelo ponosen name, da sem borka, kar naprej me ljubcka, mi govori, da me ima rad... Jaz lahko recem samo vsa cast, da zdrzi z mano  ker mi razpolozenje niha iz ure v uro, ker sem pol dneva zelo dobro razpolozena in ko gre samo na wc in se vrne nazaj, ga pricakam z opozorilom, da naj bo tiho in se mi ne priblizuje, ker sem panicna. In veste kaj? On to sprejema. Ne pocuti se slabo, ker ve, da bom kmalu bolje in bova lahko koncno pocela stvari, ki si jih zeliva. Ker imam bujno domisljijo in veliko zelja, me le te drzijo pokonci ker komaj cakam, da jih uresnicim. Zelo rada bi npr govorila s popolnim neznancem in se ob tem ne pocutila krivo, ker sem se malo pohecala. Rada bi si nasla kaksno studentsko delo, pri katerem se ne bi konstantno sprasevala, ce sem dovolj dobra. Rada bi bosa skakala po luzah, ne da bi se ozirala na to, ce me kdo gleda. Rada bi sla na Kubo in v baru na plazi pila koktejl, ne da bi mi postalo slabo. Rada bi posvojila kuzka iz zavetisca in se vse dni crkljala z njim, ne da bi se bala njegove nepredvidljivosti. Rada bi povabila prijatelje na kosilo brez slabe vesti, da sem nesposobna za v kuhinjo. Vcasih sem mislila, da se prevec zatekam v svoj svet, ki ni realen. No, ta svet mi je pomagal preziveti. Vedno sem imela obcutek, da sem ustvarjena za nekaj velikega. Mislim, da bo kmalu prisel cas, ko bom to lahko zacela uresnicevati.
No zdaj grem pa spat. Kdor je objavo prebral do konca - bravo  Iz srca vam zelim (tako kot sebi), da v sebi najdete varnost, moc, podporo... Ko se bomo naucili to mocno energijo preusmeriti v pozitivne stvari, bomo delali cudeze. 

Vasa zelvica

[klarap]

Hojla Zelvica. To si pa tako lepo napisala. Ko si napisala kaj si želiš sem v tebi videla sebe. Nikoli nisem bila dobra v pisanju moja nočna mora. Tudi jaz si marsikaj želim narediti brez slabe vesti, brez strahu pa, če je to samo dve minutni pogovor z neznancem. Dostikrat, ko pridem domov po kakšnem klepetu razmišljam, a sem ga mogoče s čim užalila, a sem vse ok povedala..., če pa je to šef je pa polom. Sigurno bo prišel dan, ko boš zmogla vse boš videla
Ja tele stranski učinki ad so katastrofa včasih. Super, da imaš podporo fanta.
Lepo bodi in objem

[zelvica999]

raga Klara, a ves da moram priznat, da sem celo jaz ponosna na svojo objavo, hehe. Najbrz zato, ker sem pisala iz srca in se nisem ozirala na to kaj pisem, kot sem to delala ponavadi. Tudi meni je bilo vedno zoprno pisati na forum, ker se nekako nisem znala izrazat in potem sem pazila na vsako besedo pa ce je to prav, pa ce je ono prav, pa kaj si bodo clani mislili... Brezveze. Saj vsi pisemo tako, da se nas razume in to je vazno. Mogoce pa si dobra v pisanju, le da imas prevec blokad? 
Itak, vsem nam bo uspelo. Ce je uspelo marsikomu na tem forumu, zakaj ne bi se nama? Saj konec koncev smo vsi enako sposobni.
Tudi ti bodi lepo in drzim pesti, da ADji cimprej primejo 

Mogoce kasneje se kaj napisem, ker imam danes spet ves dan zase