In a newly-published study in the journal Social Neuroscience, for example, researchers found that a single variation in a genotype seems to affect whether or not a person engages in prosocial acts. Individuals who have one variation of the genotype have a tendency toward social anxiety -- that is, unease around other people, and are less inclined to help others in ways that involve personal interaction.
Those who have another variation, in contrast, not only were less anxious, but also were more likely to be helpful. The genetic region involved is 5-HTTLPR, which regulates transport of serotonin, a neurotransmitter chemical in the brain. The researchers studied the genomes of 398 college students, and asked the subjects to fill out a questionnaire to provide information about their behavior and anxiety levels.
vir:
http://www.livescience.com/40552-is-being-a-good-samaritan-a-matter-of-genes.html Tole je pritegnilo mojo pozornost, ker trdi, da obstaja variacija genotipa, ki določa prosocialno/altruistično vedenje pri človeku in deli ljudi na dve skupini: tisti, ki naj bi bili nagnjeni k socialni anksioznosti, naj bi bili tudi manj naklonjeni pomoči drugim in nesebičnosti, kadar to vključuje medosebno interakcijo.
Nato doda, da lahko anksiozneži drugim pomagajo bolj anonimno, a meni se zdi, da s tem neposredno nasprotuje svoji genetski hipotezi - ne trdi, da variacija genotipa povzroča nagnjenje k anksioznosti (kar bi sprejela), ampak k prosocialnem vedenju, katerega pomanjkanje povzroča socialno anksioznost. Jz mislim, da je tip pomešal asocialnost s socialno anksioznostjo, čeprav mi ni jasno, kako lahko peer-review spregleda tako očitno napako. Ali razumem vse skupaj popolnoma narobe?
Ne vem za vas, zato odpiram temo, ampak kolikor jaz poznam sebe in še nekaj drugih, ki imajo ta problem, smo kvečjemu bolj nagnjeni k skrbi za blagostanje drugih in bolj družabni, kar je ravno vzrok za to, da se toliko sekiramo okoli tega. Kaj pravite?
