No, pa sem se odločil, da se izpovem. Vse se je začelo z rojstvom. Zakaj? Zato, ker se je sploh zgodilo. Začel sem z zdravljenjem depresije nedolgo nazaj in zdej razmišljam predvsem o tem kdaj sem bil nazadnje srečen in normalen.
Pridem do odgovora, da nikoli. Sreče ne poznam. No, trenutki v družbi, ko sem z masko hodil po svetu so mi poslali nasmeh na obraz
Vendar sreča, kot sreča biti in živeti mi je neznana. Ne morem se niti zaljubit in ljubit. Spolnost mi ne predstavlja nekega "ljubljenja" ampak le sex z objektom. Od majhnega sem bil bolj ali manj teptan od družbe ( doma pa itak imel neurejene razmere in nikoli prave družine ) in bil vedno obkrožen s kreteni. Nevoščljiv in čustveno mrtev sem. Ne prenesem sreče drugih, ne razumem kako so lahko srečni, zaljubljeni, polni ambicij in gledajo na prihodnost z veseljem, medtem, ko jaz vidim črnino in obup. Moram rečt, da sem obkrožen z ljudmi, ki me imajo radi in s tem res nimam problema, le da vračati tega ne znam....
Vsa ta leta nalaganja so privedla do tega pekla v katerem sem. Rekel sem si, da to ne pelje nikamor. Nemogoče, da bi zdržal še kakšno leto s tem tempom. Dovolj mi je tega, da z masko poskakujem po svetu in se delam srečnega. Pa sem šel do zdravnika in trenutno sem srečen
Vem, da bo pot dolga ampak upam, da mi bo uspelo, ker to ni peljalo in ne pelje več nikamor. Upam in želim si najti smisel te igre in zaživeti življenje....
Lep pozdrav!
