|
TaZzZ
gost
|
 |
« dne:: sobota, 14. september 2013 ura: 13:43 » |
|
Sedim za računalnikom in preprosto molčim! Sam, tišina, soj ekrana! Pasji dnevi so za mano, pred mano! Dnevi ki se jih ne želim spominjat, dnevi ki bi jih najraje zradiral iz spomina, pa na žalost ne gre! Pa vem da niso krivi dnevi, ne ljudje okrog mene, ampak sem kriv jaz in to kar se mi dogaja v glavi! Zmedena glava, mogoče bi bilo bolje napisano bolna glava! Pa nočem uporabljati besede "bolna" ker se mi zdi ta beseda nekako zaničevalna! Razmišljam kaj naj pišem! Pesmi ne morem več pisati, vsaj danes ne, ker sem na list papirja izlil že toliko bolečine, da se mi na trenutke zdi, da tudi papir ne more več zdržati tega kar pišem! Depresija počasi leze po telesu, glava jo je že tako polno, zdaj pa mi požira še telo! Že nekaj časa mi je edini cilj, ki ga imam v dnevu to, da nekako preživim dan, do večera, potem pa lepo kombinacija Helexa in Mirzatena, da me uspava zadeva, da nekako spim! V torek imam prvič psihiatra! Strah me je po eni strani, ker ne vem kaj naj pričakujem! Naj pričakujem veliko, naj pričakujem en preprosti nič? V tem stanju v katerem sem, ne morem nič pričakovati! Dnevi se menjajo, če nebi bilo na steni koledarja, nebi vedel niti tega, da je danes sobota! Izgubil sem službo, ne po svoji krivdi, ampak zaradi zlobe drugih ljudi in zaradi tega, ker je v današnjem svetu potrebno poskrbeti za vso sorodstvo, pa četudi zaradi tega izgubi službo nekdo, ki se je potrudil po svojih najboljših močeh! Izgubil sem tebe ki te ljubim! Ja še vedno te ljubim, čeprav si odšla in živiš naprej! Učim se oproščati stvari, ker vem da ne morem vsega nositi na svoji duši! Počel sem to, dolga leta sem počel to in kam me je pripeljalo? V ta svet v katerem sem sedaj! Tuja bremena na mojem hrbtu, so skrivila dušo in um do te stopnje, da včasih ne zmorem drugega, kot samo sedeti v postelji cel dan in jokati! Star 31 let, brez otrok, brez partnerke, brez službe, brez česarkoli kar bi lahko rekel da je moje! Sem mar edini v tem vsem? Vem da nisem, ta zahodni način življenja pušča posledice v vseh, nekateri pač lažje prebolijo določene zadeve ali pa jih preprosto ne ganejo tako močno! Mogoče sem res preveč občutljiv, ne vem, takšen sem se rodil, takšen bom verjetno umrl! V meni se vsake toliko časa prebujajo občutki in želje, ki se jih bojim! Želja po smrti, želja pa preprostem in popolnem izginotju! Spet drugič mi telo govori, da se moram pomiriti z svetom, da se moram posloviti od najbližjih, da prihaja čas! Kaj mi želi telo povedati? Zmeden sem, v razsulu in izgubljen v svetu depresije, v menjavanju razpoloženja, kot da bi bil zaprt v kletko iz katere ne morem pobegniti! Gledam ljudi in se sprašujem! Sem mar res sam? Ne želim si biti srečen, želim, da bi bilo moje počutje konstantno, da bi lahko začel pobirati te razsute koščke, in jih sestavljati nazaj! Vem, povsem se sestaviti ne morem, nekaj delčkov je odšlo s teboj! Imej jih, naj te spomnijo name, a ne vračaj se več nazaj! Ne zmorem te več videti! Odšla si ko je bilo najbolj hudo! Pusti me prosim, da vsaj poskušam živeti! Da vsaj poskusim razumeti kaj se dogaja z mano! Tebe bom na svoje telo označil z novo sliko, novo tetovažo! Kot spomin in kot opomin na vse kar se je zgodilo! Pred mano je še dolga bitka! Bom zmagovalec? Ne vem, vem samo to, da bo boj krvav da "kri prelita napolnila bo kotanjo" in da bo nekdo iz te bitke odšel kot zmagovalec! Bom to jaz ali moja "bolna" glava?!? Zares so pasji te dnevi!
|
