moje počutje

[Markel]

Pozdravljeni.

Pred približno štirimi leti sem imel hude težave z depresijo, tesnobo in ostalimi stvarmi, ki spadajo zraven, skratka dokler nisem ukrepal, je prišlo tako daleč, da sem si hotel že narediti zlo. Končno sem poiskal pomoč in se začel zdraviti z lexaurin/cipralex (lexaurin toliko časa, dokler cipralex ni prijel). Kmalu, po mesecu ali dveh, sem se počutil odlično in spet sem lahko popolnoma normalno funkcioniral. Poskušal sem s prenehanjem po letu in pol jemanja Cipralexa, vendar so se mi simptomi hitro vrnili, zato mi je psihiatrinja svetovala, naj pač nadaljujem, da je možno, da jih bom moral jesti tudi zelo dolgo časa.

No, pišem pa zato, ker se mi je zdaj kljub rednemu jemanju Cipralexa 10mg spet pojavila tesnoba, sicer ne tako intenzivna, vendar se vleče že tri mesece in ne vem kaj naj naredim. Pomirjeval nimam nikakršnih, zato sem od mame dobil Helex, češ, da to pomiri, vendar pa sem samo enkrat vzel polovico, ker sem bil res hudo v stiski. Pogovor drugače zelo pomaga, vendar se že naslednji dan tesnoba vrne in je kot začaran krog..., zdi se mi, da zelo obremenjujem ljudi okoli sebe...

Zanima me, kako se lahko to dogaja, če sem že na antidepresivih, da se ponavlja, bom moral povečati dozo ali...?

Hvala za vsakršno pomoč!

[Markel]

Joj, zdaj sem šele pogruntal, da sem temo zaspemal, če lahko administratorji v novo temo prestavijo moj post prosim, se že vnaprej opravičujem 

[masi]

Markel,

glede na to, da se simptomi ne umirijo, bo res potreben posvet z zdravnikom, ali višja doza ali zamenjava zdravila.

[Anchi]

Predvsem pa poskusi s psihoterapijo. Samo zdravila bodo na dolgi rok popravila zelo malo. Naučiti se moramo na novo razmišljati, drugače nas bo vsakič, ko prenehamo z zdravili ruknilo nazaj. Pri tesnobi se da veliko pomagati z raznimi tehnikami sproščanja, miselnimi vajami ipd.. Kot pa že rečeno, zelo pomaga psihoterapija pri terapevtu, ki ve kaj dela.
lp.

[Markel]

Zdej se počutim malo bolje, sem mal odspal, čeprav se spet bojim, da me bo prijelo. Ja, nisem že zelo dolgo bil pri psihiatru, ker se mi ni zdelo potrebno, ker sem se pač počutil kul. Sem pa že klical, da se naročim in da se čim prej tole uredi. Je daleč od tega, kar je bilo takrat, ko sem imel najhujše napade, a vseeno se bojim, da stvar eskalira do te mere, da bi se vse skupaj ponovilo. 

Drugače pa ja, psihoterapije, mene je takrat psihiatrinja naučila razmišljat bolj optimistično, ne vse črno, ampak sem izgleda v štirih letih brez prakse to pozabil in se vrnil na stara pota.

Stvar je neugodna, ker je moj osebni zdravnik šel v pokoj, novega nismo dobili, in se skoz vekslamo pri nekem nadomestnem in je že do osebnega zdravnika priti pravi podvig, zato računam iti prihodnji teden in prevzeti samo napotnico...

Samo skrbi me, za pomiritev sem do zdaj dvakrat v enem tednu vzel polovičko helexa 0,5, upam, da to ni kaj narobe?

Hvala vsem za nasvete in prijazno besedo.

[Orhideja1]

Markel,
pri tesnobi zelo pomaga tudi AT, oziroma razne tehnike sproščanja, ki nas sprostijo in umirijo naše misli.
Psihoterapija pa ti bo pomagala v tej smeri, da boš pri sebi prepoznal vzroke, ki so te pripeljali v stanje v kakršnem si zdaj.

Srečno in lep pozdrav.

Orhideja

[masi]

....glede pomirjevala pa takole, če je res nevzdržno, ga vzami, vendar naj jemanje ne postane vsakodnevna praksa, res pojdi čimprej do svojega terapevta, tako kot sta ti to že pisali anči in orhideja in res sprostitvene tehnike zelo pomagajo, vendar je porebno biti vztajen in jih vaditi vsakodnevno.


drži se

[Markel]

Sej jaz sem pri terapevtu izvedel, kaj je moj problem (beri oče), ampak takrat ni bilo v mojih finančnih zmožnostih, da se s punco odseliva kam drugam in tako še vedno živimo pod isto streho, sicer ločeno gospodinjstvo, a to ni kaj dosti razlike.
Vendar zdaj v roku dveh mesecev se bova s partnerko selila v najemniško stanovanje, pač nama finančne zmožnosti to dopuščajo, in zato je mogoče to sprožilo spet problem s to depresijo. Ker občutek pa je, da doma očetu ni ravno všeč, da se seliva, češ, da nama je vse na voljo itd itd, vendar pa se sploh ne zaveda da me psihično ubija, prisoten je tudi alkohol...,
Upam..., tolažim se, da bom po selitvi lahko tudi naredil red v svoji glavi in skušal zaživeti normalno, tudi socialno življenje, ki zadnje čase že zelo trpi.

[masi]

....čestitke za selitev na svoje in brez občutka krivde, to je tvoje življenje in živiš ga ti, hm morda res tele tesnobe prihajajo na plano kot občutek krivde in oz. strah pred neznanim-selitvijo, vse bo dobro, ogromen korak si že naredil-samo korajžno.

[Markel]

Ja, zdaj ko pomislim, je zaenkrat še največji problem moj bližajoči se praznik in sem še precej socialno fobičen in upam, da ne bo kakih "presenečenj", ker mi ne bi glih sedlo po mojem.... vedno sem ga nekako preživljal bolj v družbi, letos pa pač ne, pa se potem posledično tudi tukaj bojim, da bo kdo zameril al pa kaj...  Ampak razmislam pozitivno in mislim, da ne bo problemov!

[miki]

Markel,
tudi jaz ti želim veliko sreče pri tvojem samosvajanju saj sem bil jaz oz. sem še v isti koži.
Vem kako je če ti starši visijo nad teboj in kakšne občutke to sproža v tebi, kajti tudi sam sem v podobni koži.
Meni veliko pomaga tudi psihoterapija, ki jo imam enkrat tedensko,
Želim ti veliko sreče in vse se bo uredilo ko boš enkrat na svoje.

[Lost]

Predvsem pa poskusi s psihoterapijo. Samo zdravila bodo na dolgi rok popravila zelo malo. Naučiti se moramo na novo razmišljati, drugače nas bo vsakič, ko prenehamo z zdravili ruknilo nazaj. Pri tesnobi se da veliko pomagati z raznimi tehnikami sproščanja, miselnimi vajami ipd.. Kot pa že rečeno, zelo pomaga psihoterapija pri terapevtu, ki ve kaj dela.
lp.

Se podpisem pod Anchi

[Markel]

Markel,
tudi jaz ti želim veliko sreče pri tvojem samosvajanju saj sem bil jaz oz. sem še v isti koži.
Vem kako je če ti starši visijo nad teboj in kakšne občutke to sproža v tebi, kajti tudi sam sem v podobni koži.
Meni veliko pomaga tudi psihoterapija, ki jo imam enkrat tedensko,
Želim ti veliko sreče in vse se bo uredilo ko boš enkrat na svoje.

Miki, ja vem, da je težko, ampak ta korak moram narediti, kasneje pa se mislim tudi sam podvreči kaki terapiji, ker ne bi rad da se tole ponavlja.

[Markel]

Da se mal javim, dons sem se skoraj cel dan v redu počutil, nisem imel nekih problemov. Zdaj se sicer malce tesnobno počutim, ampak bolj kot neko pričakovanje, ne ravno tesnoba, ne znam opisat občutka, ampak v nekem močnejšem valu je dokaj neprijetno. Ampak ni tako hudo. Je pa res, da sem na vikendu in se kar malo bojim nazaj v civilizacijo čez dva dneva 
Planirava še mal "terapije" s punco danes pa upam, da bo...

PS Nekaj sem pozabil napisati prej, toliko o naših farmacevtih, malce eno pikro. Namreč ko sem dobil nov recept za cipralexe, ne vem, zakaj se mi je zdelo, da sem vedno dobival 5mg tablete in ne 10. ko sem prišel tja, sem vprašal, če je to 5 ali 10 pa mi je farmacevtka rekla, da naj kar 5 jemljem, čeprav sem skoz jemal 10mg. Mogoče je tudi to vodilo k temu še dodatno, da se mi je po enem mesecu jemanja po pol tabletke stanje še poslabšalo?

[barbarad]

Ojla, Markel

malo sem na hitro prebrala o tvojem problemu. Mi je kar jasno zakaj gre in tudi vem kako ti je. Jaz sem pred enim letom imela že tretjo epizodo depresije. Lahko rečem, da sem prejšnji dve jemalo bolj "na lahko", mogoče ne dovolj resno (čeprav je bilo moje stanje grozno!!!!), pa sem vseeno mislila, ah saj to je trenutno, še posebej, ko so AD prijeli....Šele po tretji epizodi sem se zavedla, da AD niso dovolj, da je treba nekaj spremenit. Najprej je potrebno videt svojo težavo, jo sprejet in potem stvari začet spreminjat. In to seveda pri sebi. Zvedat se moramo, da lahko spremenimo samo sebe!! Pot ni lahka in tudi hitra ni, vendar se splača.
Ti vidim, da si že začel s spremembami in verjamem, da ti bo uspelo! Kar pogumno!

lp

[Ribica]

Če si zmanjšal dozo, je poslabšanje počutja lahko tudi posledica tega. Farmacevtka v lekarni pa res nima pravice, da ti zmanjšuje dozo. Preveri kako je s tem in nadaljuj z dozo, kot si jo imel.
Sicer se pa pridružujem mnenju drugih, da je potrebno tudi s terapijo pri terapevtu pričet in kar pogumno na svoje. Ne oziraj se na mnenje očeta, ker to je tvoje življenje in ga živi tako,m kot ti misliš, da je prav.

Ribica

[Orhideja1]

Super, to je pa vesela novica, da se boš osamosvojil. Začeti na svoje je res velika sprememba in kar lepo brez občutka krivde, saj je edino pravilno, da razmišljaš o samostojnem življenju.

[Markel]

Mislim, da je ravno ta sprememba največji vzrok za pojav tega stanja, poleg vsega še to, da nekaterim ni jasno, da rajši plačujem, ne vem 400 evrov najemnine pa mam mir, kot da se živciram vsak dan. Kregati se mi pa ne da in ravno to problem, da vse požrem in potem zapadam v depresije, ker vsega ne morem sprocesirat... 

Danes sem drugače kar v redu, mam še vedno momentalne mood swinge, sem pa tja me stisne, ampak računam, da bo počasi tudi to odšlo. Jutri pa se naročim pri psihiatrinji, da grem spet malo na obisk..., po štirih letih 

[OLJA]

Markel    -  Dve generacije ne gredo skupaj, pa čeprav so to starši. Vsak bi rad po svoje živel. Zato te podpiram da se odseliš. Sprva bo oče godrnjal potem pa se bo navadil, očitno se ne more sprijazniti da si odrasel inda lahko sam zase poskrbiš. Korajžno ! Jaz sem svojim otrokom vedno rekla. Ko si ustvarite družine morate biti na svojem. Lahko vam pomagam ampak problemi so vajini in vidva jih morata reševati.

[ribič]

Dve generacije ne gredo skupaj, pa čeprav so to starši. Vsak bi rad po svoje živel.

Se strinjam, ptički morajo odletet iz gnezda, drugač je to potuha in pa seveda do prepirov pride. No tud sam imam hčerko in fanta doma in po eni strani je luštn po drugi