V iskanju sreče

[moonchild]

Lep pozdrav vsem skupaj!

Kot sem zapisala v naslovu, je moj cilj "biti srečna", kar je konec koncev želja nas vseh. Če pogledam nazaj, moram priznati, da mi je uspelo že veliko zastavljenega - naučila sem se pozitivno gledati na življenje, se postaviti zase, se imeti raje, se bolj odpreti ljudem, se ne obremenjevati z vsako malenkostjo, itd. ... na kar sem seveda izjemno ponosna.

Kljub temu opažam in vem, da so še vedno stvari, s katerimi se moram soočiti. Na to me opozarjajo simptomi kot so nenehna utrujenost in prekomerna potreba oz. želja po spancu (pa čeprav sem vedno veljala za "nočno ptico" in brez problema ostala pokonci do poznih ur), zelo pogosta razdraženost in jeza (kar mi je grozno, saj zaradi tega velikokrat ne premislim dobro kaj rečem in tako z lahkoto koga užalim, za kar mi je takoj žal), občutek težkega bremena na hrbtu in nenehna napetost, brezvoljnost in nezainteresiranost, tudi izogibanje prijateljem in iskanje izgovorov, obupanost... najbolj pa me straši dejstvo, da še vedno nimam tistega pravega, brezskrbnega nasmeha, ki sem ga imela včasih.

Spoznala sem, da ni dovolj, da se naučiš razmišljati pozitivno. Ne rečem, da ne pomaga, a samih problemov ne reši. Če želim ponovno začutiti srečo v samem pomenu besede, se moram soočiti sama s sabo in z depresijo tam, kjer je nastala. Če želim premagati težave, moram najprej vedeti, kako so sploh nastale, problem pa je, da ne vem, zakaj je prišlo tako daleč.

Ali vsak izmed vas natanko ve, kaj je pri vas povzročilo depresijo? Če ne, ste izvedeli? Kako? Kako spoznati, kaj je tisti resnični razlog oz. razlogi za vaše počutje? Kako se odpreti sam sebi? Mogoče me v podzavesti najedajo stvari, za katere mislim, da mi ne morejo priti do živega...a kako to spoznati?

Vsak odgovor je resnično dobrodošel, prav tako vaše izkušnje in način kako ste se sami soočili sami s sabo.

[skrivnostnapunca]

Moje izkušnje, zame je pozitivnost zelo pomembna čeprav praviš, da ni ampak je. Če je človek negativen je lahko na poti k samomoru ... in to je tako hitro, da joj, k ne vidi smisel več je konec.  Zelo pomembno je, da razmišljaš pozitivno.

1. Se mi zdi iz mojih izkušenj, da se soočim z nečem ne pomaga, ker samo premišlujem neumnosti in gledam v preteklost enostavno moraš naprej pozabiti vse, samo naprej. Moje mnenje če premljevaš in se soočaš ne narediš kaj veliko, lahko se soočiš z drugimi ljudmi , to je kot primer, to še ne pomeni, da si našel notranji mir zase. Mir moraš enostavno poiskati sam, ne bo nihče namesto tebe.

Mir pa Vsak človek drugače poišče.

2. Meni pomaga, da delam in grem naprej čez čas se rane zacelijo.

3. če v življenju nič ne spremeniš, se ne more nič spremeniti.

4. V življenju je potrebno gledati skromno, srečen si lahko z majhnimi stvarmi, samo če vidiš....
primer kako sem se jaz učila biti sama s sabo.

Sem šla naprimer v lokal, gostilno.... naročila sadno kupo, srečna sem bila, da lahko v tem trenutku se zahvalim kar imam pred seboj, sadno kupo, sem si zamislila OHHH če bi kdo tako užival, ko je sam samo zato k je sadno kupo, ker je dobrega okusa IN JE SREČEN.

KO ZNAŠ BITI SAM S SEBOJ SREČEN, TE TUDI SREČA NAJDE. Predvidevam, da si kaj prebrala o meni in o pozitivnosti, samo veš SREČO SAM NAJDEŠ.

[moonchild]

Najprej najlepša hvala za odgovor!:)

Se opravičujem, če je izpadlo napačno, vendar s tem nisem mislila, da pozitivne misli niso pomembne, nasprotno - življenje se mi je zaradi pozitivnega mišljena ponovno postavilo nazaj na prave tire, vendar pa mi nekateri simptomi depresije kljub pozitivnemu mišljenju ne izginejo. To je tudi razlog, da sem se odločila depresijo izkopati pri njenih koreninah - vzroku. Se pa glede pozitivnih misli povsem strinjam s tabo!:)

Prav tako se strinjam s trditvijo o skromnosti - natanko moja predstava o sreči: da si srečen s tistim, kar imaš, z malenkostmi, ki ti jih prinese vsak dan posebej.

Sem želela pozabiti na preteklost, vendar te ta slej ko prej dohiti. Ravno zato želim nekako izvedeti, kaj je pri meni povzročilo depresijo, da napake ne bom ponovila v prihodnje.. zavedam se dejstva, da bom to morala odkriti sama, me pa zanima, če in kako je to komu že uspelo?

[Cheaney]

Ne morem se strinjat, da je bistvo se naučit biti srečen sam…morda je to nasvet za tiste, ki jim ne gre živet dan ali par dni brez drugih, za tiste, ki morajo it skoraj vsak dan ven in se jim življenje zelo zaplete, ko so prisiljeni bit sami nekaj časa.
Js v bistvu ne vidim to kot dolgoročno rešitev za kogarkoli že.

Ni ti treba, da čisto sama to odkrivaš, lahko ti pomaga še kakšen strokovnjak.
Ne verjamem pa ravno v čarovnika, ki bi mi vzrok za nesrečo našel popolnoma drugje kot pa sem ga sam in bi bil srečen po uri hipnoze in tleskom s prsti, ampak verjamem da potrebujem nekoga, da mi da kakšen nasvet kako iz tega.

Vprašaj se komu/čemu si se nazadnje smejala? Kaj delaš takrat, ko si srečna?

In še ena zelo dobra misel o (ne)sreči:
“Ester asked why people are sad.
"That’s simple," says the old man. "They are the prisoners of their personal history. Everyone believes that the main aim in life is to follow a plan. They never ask if that plan is theirs or if it was created by another person. They accumulate experiences, memories, things, other people's ideas, and it is more than they can possibly cope with. And that is why they forget their dreams.”
Paulo Coelho

[skrivnostnapunca]

Mogoče nekomu ni, živeti sam je zelo bistvenega pomena, kar sem želela povedati, srečo moraš poiskati sam v sebi, ne v drugih.

Res je, da ti lahko drugi pomagajo če ne zmoreš sam, ljudje potrebujemo družbo, to je res.


Bistvo kar želim povedati, vsak človek je sam, čeprav ima vedno nekoga poleg, sam se more soočati z problemi in reševati, sam razmišlja, njegove misli so samo njegove. Ljudje nismo večni, spoznaš nove ljudi in se pretrgajo vezi, tako tudi starši / otroci.

Ne moreš nenehno se upirala na nekoga.... niti ne na človeka k naj bi te imel rad in se razideta, žal ljudje ne razumejo in večina išče podporo, izhod pri mami, očetu, bratu, sestri, prijateljici, fantu, bivšemu fantu k ga ne more pozabiti in ostane v preteklosti, podporo išče pri ljudeh, namesto, da bi pri sebi našel, iskal iščeš pri ljudjeh.

Jaz pravim vsak ima svojo vrzel, vsak ima svoje življenje, življenje pa ni večno!!!

Zato se lahko zanašaš le nase. V sebi moraš najti mir ne v drugih. Drugi ti lahko pomagajo, res je  ampak še vseeno si v življenju sam.


Če se ne zavedaš kako lahko uživaš sam s sabo ne z drugimi / sreča pride, ko sebe sprejmeš
in lahko fukcjoniraš tudi sam v življenju, ne , da se vedno zanašaš vse na starše/ prijatelje / punco / fanta.... to ne gre, vezi se trgajo.

1. najprej se pritrgajo s starši potem lahko z prijatelji, fantom in če se ne znaš naučiti, da pritrgaš vezi in se preveč zanašaš na druge ne boš nikoli srečen. Ker se upiraš na druge, ne pa nase.


JA BISTVO JE , DA SE NAUČIŠ KAKO UŽIVAŠ SAM IN SI SREČEN, ZADOVOLJEN SAM S SEBOJ,
POTEM , KO TO VEŠ, SI LAHKO TUDI SREČEN Z DRUGIMI.

ČE SE PREVEČ ZANAŠAŠ NA DRUGE, KO NEKDO UMRE, KAKO BOŠ ŽIVEL SAM S SEBOJ??
SMRT PRIDE, NAUČITI SE MORAŠ ŽIVETI NAPREJ, SMRT PRIDE LJUDJE NISMO VEČNI.

Ljudje moramo živeti naprej tudi če nam kdo umre, kot pravim, vsi smo sami v življenju
in če ne znaš biti TI SREČEN sam s seboj, boš težko preživel, SREČO pa najdemo, ko smo zadovolnji z malimi stvarmi, ne z velikimi, če si hvaležen za to življenje, k ga imaš , lahko pride boljše, če pa nenehno jamraš kaj vse potrebuješ, kaj nimaš kaj bi rad imel , je napačna
smer.

SREČA V ŽIVLJENJU SI TI, NE DRUGI.

[skrivnostnapunca]

Najprej najlepša hvala za odgovor!:)

Se opravičujem, če je izpadlo napačno, vendar s tem nisem mislila, da pozitivne misli niso pomembne, nasprotno - življenje se mi je zaradi pozitivnega mišljena ponovno postavilo nazaj na prave tire, vendar pa mi nekateri simptomi depresije kljub pozitivnemu mišljenju ne izginejo. To je tudi razlog, da sem se odločila depresijo izkopati pri njenih koreninah - vzroku. Se pa glede pozitivnih misli povsem strinjam s tabo!:)

Prav tako se strinjam s trditvijo o skromnosti - natanko moja predstava o sreči: da si srečen s tistim, kar imaš, z malenkostmi, ki ti jih prinese vsak dan posebej.

Sem želela pozabiti na preteklost, vendar te ta slej ko prej dohiti. Ravno zato želim nekako izvedeti, kaj je pri meni povzročilo depresijo, da napake ne bom ponovila v prihodnje.. zavedam se dejstva, da bom to morala odkriti sama, me pa zanima, če in kako je to komu že uspelo?

Ja preteklost prihaja za tabo, se strinjam samo veš kako je, ko smo otroci odpremo oči in že takrat se učimo, celo življenje se ljudje učimo in nas določene stvari pretresejo in ne moremo pozabiti, to je vse naučeno, naprimer za dobro počutje lahko delaš kakšne vaje naprimer , ko greš spat zapreš oči in tisto kar te muči, si predstavljaš naprimer predstavljaš si črn oblak in vse tvoje težave in vse tvoje probleme skrbi povlečeš v ta črni oblak in si predstavljaš , da oblak odnese stran in se razpoči, to je vse v naših glavah in potrebujemo naprimer vaje kot, da sanjamo, da se to vtisne v našo podzavest, da to izgine. Ne pravim, da je lahko, podobne vaje ponavljaš in ponavljaš, da se to vtisne v tvojo podzavest, to se naučiš kot si se naučila, da te je nekaj zelo strah nekaj, nekoga.

Nikoli nisem bila pri psihologinji  sem pa začela brati neko knjigo samo jaz nisem imela neke volje, da bi vse travme rešila iz preteklosti iz napisanega bi ti zelo rada rešila to kar te muči. Vem, da to deluje ampak samo deluje za tiste k vztrajajo.

Iz napisanega sem prebrala , da si ti zelo želiš in sem ti začela pisati. Samo to je vse na tebi, vtisniti si moraš v podzavest, da te ne bo več strah, vtisniš, utrdiš pa tako, da ponavljaš in si predstavljaš naprimer si predstavljaš, da objameš plišastega medvedka, ko se počutiš slabo in si poskušaš predstavljati, da vsa tista čustva k jih potrebuješ napolniš sebe , k jo ti drugi ne morejo dati. Ponavadi to deluje, če osebe nimajo  ljubljene osebe in potrebujejo veliko ljubezni, da imajo bolj sebe radi.

Ko se naučiš, da te je nekaj strah, se lahko izočiš, moraš pa pobrskati v sebi kaj potrebuješ, kdor rabi veliko ljubezni mu pomagajo vaje z plišastim medvedkom naprimer, tisti k se želijo nekaj znebiti poskušajo napisati na list papirja vsa čustva in list papirja vržejo v steklenico in grejo do bližnjega morja in vržejo steklenico v morje, ker želijo zakopati tisto kar jih boli ampak morajo čutiti kako se njihova čustva, spomini potopijo na dno, da stvari lahko pozabijo. Je pa veliko dela na sebi in veliko vaje, da si tvoje podzavest to zapolni in verjame.


POBRSKATI MORAŠ V SEBI KAJ POTREBUJEŠ? ZAKAJ DOJEMAŠ TISTI DOGODEK NA TAK NAČIN?
PREMISLITI KAJ TOČNO BI POTREBOVALA  TISTI TRENUTEK KO TE PRETEKLOST ZASLEDUJE, SLABE MISLI K SE POJAVIJO LAHKO PREOSMERIMO V KAJ DRUGEGA, TAKO LAHKO TUDI SLABE IZKUŠNJE V NEKAJ KAR BI TISTI TRENUTEK POTREBOVALA, DA BI SE BOLJE POČUTILA.

Ob določenih stvareh se počutimo slabo, ko nas preteklost zasleduje
ampak moramo pobrskati v sebi kaj bi v tistem trenutku pomagalo, da bi
to počutje preosmerili v dobro, v tistem trenutku, tako, ko znaš preosmeriti
v kaj dobrega , se naučiš in vtisneš v podzavest počasi pozabiš in počutiš
se dobro, brez skrbi.

l.p

[Cheaney]

Jah skrivnostnapunca, tokrat zasledim besedo 'sam' v tvojem zapisu…in že kar vidim razne izpeljave sam-ota, sam-otar in me spomni nase. Imel sem občutek, da sem samozadosten, zdej ko grem v zadnji letnik faksa pa raje ne razmišljam kaj vse sem zaradi tega zamudil. Upam, da mi uspe te misli iz preteklosti odgnat in da se mi že do oktobra spet nariše nasmeh na obrazu.
Bistvo se mi zdi, da se soočiš s strahom, do tega pa imaš ti zgleda velik odpor in se ti ne zdi pomembno. V življenju sem premagal vse 'strahove' (npr. izpit za avto, plavanje,…) tako, da sm se soočil z njimi, ne vem zakaj bi bilo pri depresiji (neutemeljenem strahu) kaj drugače.


Zašli smo z bistva teme.

Ali vsak izmed vas natanko ve, kaj je pri vas povzročilo depresijo? Če ne, ste izvedeli? Kako? Kako spoznati, kaj je tisti resnični razlog oz. razlogi za vaše počutje? Kako se odpreti sam sebi? Mogoče me v podzavesti najedajo stvari, za katere mislim, da mi ne morejo priti do živega...a kako to spoznati?

Začel sem se zavedat, da preveč analiziram preteklost…kot v misli zgoraj, sem ujetnik lastne preteklosti. Hkrati v naprej premlevam vse možne razplete pogovorov, situacij. Poleg tega sem imel že kar v naprej pripravljene razloge za odklonit kakšno pjačo, pa sošolce na faksu sem izbiral res take napačne, so bili zabavni, inteligentni...a vsi po vrsti bleferji. Se zgodi, da potem še prevzameš obnašanje od teh ljudi in se na koncu delaš nekoga, ki to ni-zna bit naporno.

[skrivnostnapunca]

Jah skrivnostnapunca, tokrat zasledim besedo 'sam' v tvojem zapisu…in že kar vidim razne izpeljave sam-ota, sam-otar in me spomni nase. Imel sem občutek, da sem samozadosten, zdej ko grem v zadnji letnik faksa pa raje ne razmišljam kaj vse sem zaradi tega zamudil. Upam, da mi uspe te misli iz preteklosti odgnat in da se mi že do oktobra spet nariše nasmeh na obrazu.
Bistvo se mi zdi, da se soočiš s strahom, do tega pa imaš ti zgleda velik odpor in se ti ne zdi pomembno. V življenju sem premagal vse 'strahove' (npr. izpit za avto, plavanje,…) tako, da sm se soočil z njimi, ne vem zakaj bi bilo pri depresiji (neutemeljenem strahu) kaj drugače.


Zašli smo z bistva teme.

Ali vsak izmed vas natanko ve, kaj je pri vas povzročilo depresijo? Če ne, ste izvedeli? Kako? Kako spoznati, kaj je tisti resnični razlog oz. razlogi za vaše počutje? Kako se odpreti sam sebi? Mogoče me v podzavesti najedajo stvari, za katere mislim, da mi ne morejo priti do živega...a kako to spoznati?

Začel sem se zavedat, da preveč analiziram preteklost…kot v misli zgoraj, sem ujetnik lastne preteklosti. Hkrati v naprej premlevam vse možne razplete pogovorov, situacij. Poleg tega sem imel že kar v naprej pripravljene razloge za odklonit kakšno pjačo, pa sošolce na faksu sem izbiral res take napačne, so bili zabavni, inteligentni...a vsi po vrsti bleferji. Se zgodi, da potem še prevzameš obnašanje od teh ljudi in se na koncu delaš nekoga, ki to ni-zna bit naporno.

Jaz sem srečna imam fanta, živiva skupaj, sreča je v meni ne v fantu, vse sem ti že zgoraj napisala, da prideš do sreče moraš sam sebe sprejet, če to ne moreš žal, te bodo drugi težko prenašali če sam sebe ne znaš. Če ne znaš biti sam. Veliko ljudi ne zna biti sam, sploh niso zadovolnji, vse jim manjka, nikoli jim ni dovolj.....

Vedno jim kaj manjka, vedno želijo več in več, ko ti je enkrat dovolj in si zadovoljen šele takrat dobiš kaj več. Prej pa žal ne, vem iz izkušenj. Moraš pa sam izkusiti. Kaj je tvoj pomen v življenju, kaj ti pomeni. Iz mojih izkušenj, ko sem jamrala, bila žalostna, potrta.... nisem dobila prav nič. Šele, ko sem sprejela samo sebe, se dala pred vsem drugim, šele takrat sem kaj dobila.

Recimo, da je to nek tvoj EGO, da si ponosen to kar si, sploh če se zavedaš, da v življenju vse sorte pride, da ni večno, je treba sebe v  uspredje postaviti, ne druge. Čeprav se ne zavedaš ampak si ti središče tvojega življenja, samo nase se res lahko zaneseš. To je težko razumeti, tko je.

Sva pa si pri tem podobna, da preveč razmišljava o preteklosti, kar je zadaj je zadaj, ni več poti nazaj, samo naprej.

Cheaney, naporno je ja, ker razmišljaš kaj je bilo in se zagozidš v preteklost, tko ne moreš naprej, preteklost se ne bo ponovila nikoli več ne bo enako kot je bilo, samo to moraš sam dojeti. Mogoče imaš rad tiste pogovore, trenutke pa bi se jih rad zapolnil, a jih ne bi izgubil, to je nek primer k je možen, jih je pa več. Samo preteklosti ne moremo pobegniti nas ves čas zasleduje, sploh če nič ne naredimo in se poglobimo kaj pravzaprav potrebujemo, da se bomo porinili in šli naprej. Rabiš nek zagon, da greš naprej, da imaš cilje za naprej. Samo zagon za naprej moraš pa poiskati v sebi, nihče namesto tebe ne more to rešiti le ti. Lahko ti le pomaga, ostalo moraš sam. Sama depresija, tudi če imaš ljudi okoli sebe k ti stojijo ob strani ni dovolj, da jo premagaš s pomočjo, podporo drugih pri depresiji rabiš sebe poleg in moraš sam priti do uspeha.

STRAH - strah te omejuje, strah nam prepreči, da kaj naredimo, če ne bi imeli strahu bi naredili več. Ni te potrebno biti strah

[Cheaney]

Hvala, da si mi posvetila to sporočilo. Te malo bolj razumem. In res je, da nekako nisi vreden drugih dokler si sam žalosten. Ampak vseeno mislim, da to velja še posebej za moške-ker od nas se ne tolerira take šibkosti kot je depresija/socialna fobija. Medtem pa lahko vidiš depresivne ženske, ki si brez problema najdejo partnerje. Ti si srečna, pa tudi depresivna nisi več (?).

Ko si srečen, ko si ok drugim, še vedno nosiš s seboj ene vzorce obnašanja, ki niso čisto običajni in preden bi jih lahko odpravil se zgodi, da sreče ne moreš deliti z nobenim omembe vrednim človekom in te lahko že to potre…in potem se vrtiš v začaranem krogu. Uspeh-sreča-potrtost-depresija-uspeh…Js sm tako potoval čez življenje sam že ene 10 let in dvomim, da si popolnoma predstavljaš kako je biti toliko časa sam, zato ko mi kdo omenja besedico 'sam' postanem razdražljiv.
Predstavljaj si, da nimaš prijateljev, nimaš fanta za 10 let. Kolikokrat bi uživala v sadni kupi?...sama?

Ljudje si želimo tisto, kar nam manjka…
Dobil sm dober avto takoj po opravljenem vozniškem izpitu. Česa misliš, da sem se bolj razveselil, enega dobrosrčnega voščila sošolke za rojstni dan ali avta? Ekstremen primer, ampak…js sm se bolj razveselil tistga površno spisanega sms sporočila, ki mi je polepšal dan ('prijatelj' me je pred 2 sošolkama vprašal kdaj imam RD, voščili sta mi sošolki, on ne-pa mu ne zamerim).  Toliko o skromnosti/nehvaležnosti.

Še nekaj o sreči. Berem članke in so si enotni v nečem, 50% vpliva na srečo genetika, 10% mi, 40% okolje in vzgoja (zadnja odstotka sta kdaj zamenjana). Na 10%, oz. na 40% sreče imamo samo vpliva.

[skrivnostnapunca]

Hvala, da si mi posvetila to sporočilo. Te malo bolj razumem. In res je, da nekako nisi vreden drugih dokler si sam žalosten. Ampak vseeno mislim, da to velja še posebej za moške-ker od nas se ne tolerira take šibkosti kot je depresija/socialna fobija. Medtem pa lahko vidiš depresivne ženske, ki si brez problema najdejo partnerje. Ti si srečna, pa tudi depresivna nisi več (?).

Ko si srečen, ko si ok drugim, še vedno nosiš s seboj ene vzorce obnašanja, ki niso čisto običajni in preden bi jih lahko odpravil se zgodi, da sreče ne moreš deliti z nobenim omembe vrednim človekom in te lahko že to potre…in potem se vrtiš v začaranem krogu. Uspeh-sreča-potrtost-depresija-uspeh…Js sm tako potoval čez življenje sam že ene 10 let in dvomim, da si popolnoma predstavljaš kako je biti toliko časa sam, zato ko mi kdo omenja besedico 'sam' postanem razdražljiv.
Predstavljaj si, da nimaš prijateljev, nimaš fanta za 10 let. Kolikokrat bi uživala v sadni kupi?...sama?

Ljudje si želimo tisto, kar nam manjka…
Dobil sm dober avto takoj po opravljenem vozniškem izpitu. Česa misliš, da sem se bolj razveselil, enega dobrosrčnega voščila sošolke za rojstni dan ali avta? Ekstremen primer, ampak…js sm se bolj razveselil tistga površno spisanega sms sporočila, ki mi je polepšal dan ('prijatelj' me je pred 2 sošolkama vprašal kdaj imam RD, voščili sta mi sošolki, on ne-pa mu ne zamerim).  Toliko o skromnosti/nehvaležnosti.

Še nekaj o sreči. Berem članke in so si enotni v nečem, 50% vpliva na srečo genetika, 10% mi, 40% okolje in vzgoja (zadnja odstotka sta kdaj zamenjana). Na 10%, oz. na 40% sreče imamo samo vpliva.

Bom samo odgovorila na to, ker se mi zdaj ne da razmišljat, težko si je predstavljat, da si sam, celo
življenje kot praviš 10 let, samo ne vrjamem, da si vedno sam, vedno srečaš koga ali ga sam poiščeš, naprimer mene, jaz imam res čudn način iskanja ljudi namesto, da bi iskala v živo jih iščem po spletu, ko nisem imela fanta ane sem druge ljudi spoznavala, k sem jih srečala na spletu, dokler ne najdeš tistega, ki iščeš in ne rečem, da so mi vsi vztrezali, ker se tudi ujeli nismo med seboj, v pogovoru.... so bile pa razne nore dogodivščine z vsakim človekom posebaj, še posebaj k jih nisem poznala v živo, le preko spleta.

Ravno včeraj sem razmišljala, da so me vsi zapostili, tudi starši, sorodniki.

Nimam nobenih stikov več, si predstavljaš nimam nobenga??? le fanta imam.
Ko sem imela le starše ( TAKRAT PA NISEM IMELA NOBENEGA, ČEPRAV JIH JE BILO POLNO OKOLI MENE AMPAK ZA NJIH SEM BILA NEVIDNA, veš kaj mislim kot, da jih ne bi bilo okoli mene.


Zdaj pa to sovražim te rahle stike, k mi niso nič pomenili, nisem bila blizu z njimi, rajši imam to kot pa, da jih moram zaradi " vljudnosti " SPREJEMATI IN SE OBNAŠATI KOT, DA MI KAJ POMENIJO, DA SMO SI FUL BLIZU.

Mene bolj skrbi glede denarja, stroški in dela k ga moraš opraviti čez dan, zdaj k imam fanta ane mi pomaga je to lažje v dvoje kot pa jaz vse sama. V tem primeru ne vem kako bi zmogla, jaz nisem za tehniko, sploh pa ne za avtomobile ali če se kaj pokvari v hiši, da bi jst to sama mogla naredit  
Sei ne bi znala preživet....

V glavi pa ponavadi sama uredim zmedo, pri tem mi nihče ne more pomagati, pri pozitivnosti
in volje do življenja ti povem po pravici povem meni je bilo čisto SUPER biti SAMSKA   
Pa tut sama s seboj, ni bilo slabo. Sam to je bilo, ko sem bila s starši. Ko sem bila doma.

Večina mladih se danes težko preživlja sam, da gre na svoje, stanovanja so draga     Samo če bi bila finančno poskrbljena, da ne bi imela skrbi bi lahko sama živela in bi uživala tako kot prej. Samo veš če imaš naprimer naporno službo in živiš sam in maš polno skrbi postaneš res depresiven, res rabiš družbo, k prideš domov, da se lahko malo sprostiš in pogovoriš, to se res strinjam, da ni enostavno vsak dan hodit v službo in prideš domov in si sam.

Je fino priti domov, da te nekdo čaka

Odvisno.... :)kakor obrneš, upam, da vsi najdemo kaj boljšega nočko

[moonchild]

Najprej hvala obema za odgovore!

Začel sem se zavedat, da preveč analiziram preteklost…kot v misli zgoraj, sem ujetnik lastne preteklosti. Hkrati v naprej premlevam vse možne razplete pogovorov, situacij. Poleg tega sem imel že kar v naprej pripravljene razloge za odklonit kakšno pjačo, pa sošolce na faksu sem izbiral res take napačne, so bili zabavni, inteligentni...a vsi po vrsti bleferji. Se zgodi, da potem še prevzameš obnašanje od teh ljudi in se na koncu delaš nekoga, ki to ni-zna bit naporno.

Dejansko sem se skoraj popolnoma našla v tvojem opisu...in tudi pri uporabnici skrivnostnapunca sem zasledila, da je omenila, da tudi sama preveč razmišlja o preteklosti.

Nekaj dni nazaj, ko mi je prijateljica omenila, da je to opazila tudi sama in drugi, sem ugotovila, kaj je moj največji problem: ne samo preteklost, VSAKO stvar preveč analiziram! -.- Kar naprej sem izgubljena v svoji glavi ter iščem vzroke in posledice za vse. Tako kot ti v naprej premlevam vse možne razplete pogovorov, situacij. Včasih pa se preprosto zasanjam, tudi v družbi. -.-'

Druga stvar pa je, da se še vedno preveč obremenjujem s tem (bolj posredno kot direktno), kaj si drugi mislijo o meni.

Vsekakor se moram bolj skoncentrirati na realnost in svet okoli mene, poleg tega pa se moram malo manj obremenjevati s tem, kaj si drugi mislijo o meni in manj analizirati vsako malenkost.

Vprašaj se komu/čemu si se nazadnje smejala? Kaj delaš takrat, ko si srečna?

Nasmejala resnično iz srca? Kdaj sem resnično srečna? Tudi tvoje vprašanje mi je dalo za misliti. Mislim, da so to stvari, ki jih moram ponovno odkriti. Seveda z manj analiziranja.

GL 

[Poni]

Zdi se, da si pa precej podobna meni v eni stvarci. Tudi jaz se ne morem več spomniti, kdaj sem se nazadnje res od srca nasmejal. Kdaj sem bil res srečen. Če sem bil sploh kdaj, je to že tako daleč, daleč stran.....

          Poni

[skrivnostnapunca]

Jaz pa sem srečna.