Strah pred smrtjo

[Sinuska]

toplo priporočam knjigo Na smrt prestrašena (Frey).

mladinska pripoved o deklici, ki je dobivala napade panike zaradi strahu pred smrtjo... pozitivna knjiga!
(priporočala mi jo je ena moja učenka)

[Jagodka]

Marika, kot bi jaz napisala, le da nisem v stiku z mrtvimi ljudmi. Se pa trupel ne bojim. Same smrti tudi ne, umiranja, trplenja, osamljenosti, zapuščenosti.

Ravno sem v krizi, anksa me ful goni na vse strani. Strah me je, da bo zbolel kateri od otrok, da bo kar umrl, da mi jih bodo ugrabili. V nedeljo je ta velik rekel, da ga boli glava, pa se mi je kar odvrtelo: tumor, obsevanje, kemoterapija, smrt. Kar kreiram pogrebe mojih bližnjih, zrežirano imam, kako bom oblečena, kako se bom obnašala....

Ma fu****na sem. Res se mi bo en dan zmešalo do konca.

Oprostite prosim, če sem komu pokvarila dan s temi neumnostmi.

[dragica]

hruškica naša, nisi f.....a....ne te grde besede uporabljat ...pa tudi ne bo se ti zrolalo.....pač nam ta misel na matildo dviguje adrenalin...lep večer, m

[Lisha]

Samo razmišljam... Mislim, da je strah pred smrtjo premosorazmeren z občutkom, da ne živimo tako, kot bi morali, da je naše življenje bodisi prazno, bodisi neizpolnjeno... Torej bolj kot smo nezadovoljni z življenjem, ki ga živimo oz. bolj kot se naša realnost razlikuje od naše predstave o idealnem življenju, bolj nas je strah smrti. Morda zato, ker se bojimo, da bi smrt prišla, preden bi izkusili, kar nam po našem prepričanju pripada oz. preden bi ugotovili, kaj pomeni zares živeti...

Mene je od nekdaj strah smrti in od nekdaj me spremlja občutek, da bi lahko živela bolj polno življenje...

[Jagodka]

Samo razmišljam... Mislim, da je strah pred smrtjo premosorazmeren z občutkom, da ne živimo tako, kot bi morali, da je naše življenje bodisi prazno, bodisi neizpolnjeno... Torej bolj kot smo nezadovoljni z življenjem, ki ga živimo oz. bolj kot se naša realnost razlikuje od naše predstave o idealnem življenju, bolj nas je strah smrti. Morda zato, ker se bojimo, da bi smrt prišla, preden bi izkusili, kar nam po našem prepričanju pripada oz. preden bi ugotovili, kaj pomeni zares živeti...

Mene je od nekdaj strah smrti in od nekdaj me spremlja občutek, da bi lahko živela bolj polno življenje...

Si mi dala mislit. Hvala

[moonica]

Ko sem prebrala kaj je Marika napisala sem se spomnila na dogajanja letos ... dve smrti bližnjih v roku 4ih mesecev ... od none smo se šli poslovit, predno so jo peljali upepelit -- grozno mi je bilo tam stat, sploh zato, ker sem kao videla, da se ji pljuča dvigajo in spuščajo, kot da diha ... prou težko je blo ... po drugi strani pa je le bla to ena vredu zadeva, ker mi je to malo pomagalo pri derealizaciji, vse skupaj se mi je namreč zdelo ful nerealno, jo peljejo v bolnico en dan, nihče ni rekel, da ima tako malo možnosti za preživet, saj smo videli, da je res slaba, ampak da bi lahko že tisto noč umrla pa ne ... in potem ko sem jo videla je vse skup mal bolj realno delovalo, ampak samoto lahko štejem kot plus, ker mi je blo res težko tam stat ... ko je 4 mesece kasneje umrl nono (njen mož) smo vedeli kaj bo in smo se od njega poslavljali zadnje dni, bili v bolnici ob njem, ko je nehal dihat ... to mi je bilo lažje kot 'poslavljanje v vežici'-tisto za svojce, kar smo imeli pri noni ... derealizacija je bila pa tokrat močnejša, ampak vem, da zaradi tega, ker je bilo vse tako na kupu, obe smrti, vse ... da mi na nek način ni blo nič jasno ...
Eh, kaj sem se zdej razpisala ... se vidi, da tega še nisem predelala ... je nekje v ozadju, počiva ...

[She_]

Samo razmišljam... Mislim, da je strah pred smrtjo premosorazmeren z občutkom, da ne živimo tako, kot bi morali, da je naše življenje bodisi prazno, bodisi neizpolnjeno... Torej bolj kot smo nezadovoljni z življenjem, ki ga živimo oz. bolj kot se naša realnost razlikuje od naše predstave o idealnem življenju, bolj nas je strah smrti. Morda zato, ker se bojimo, da bi smrt prišla, preden bi izkusili, kar nam po našem prepričanju pripada oz. preden bi ugotovili, kaj pomeni zares živeti...

Mene je od nekdaj strah smrti in od nekdaj me spremlja občutek, da bi lahko živela bolj polno življenje...

 

[Sinuska]

lisha, tole si pa res dobro napisala! 

torej je naša naloga, da uživamo življenje, dokler smo tu!

[alexx]

lisha, tole si pa res dobro napisala! 

torej je naša naloga, da uživamo življenje, dokler smo tu!

Drži dekleta. Bravo!!!

[Džimi]

zdravo

Mene že od malega preganja strah pred smrtjo. Prav pogosto sem razmišljal o tem kaj se zgodi, in vedno znova ugotavljal da prav nič. Dobival sem občutke da sploh ne obstajam in da je tak vseeno vse. Ta misel me je pogosto spravljala v terror že v zgodnji mladosti in mislim da je tudi ta misel vzrok za moje napade.
Zadnje čase sem se zelo poglabljal z bistvom in prebral veliko knjig. Včsasih najdeš nekaj kar te nagovori, pa naj bo religioznega ali filozofskega. V bistvu so me takšne in drugačne knjige tudi potegnile koliko toliko ven iz tega, in se zdaj raje kot bojim smrti enostavno prepuščam življenju takšnemu kot je, in vedno sproti odkrivam njegove čare, ki pa so resnični.

[vesnav]

Džimi, bravo.

Noro dobro te je bilo prebrati. Hvala.

V.

[metaaa]

Živjo!

Nova na forumu 

Tudi jaz imam ta strah... obup... sedaj se začenjam ukvarjati s tem... reševati... napišite še kaj, nam bo vse skupaj lažje!

Lp M