ZgubljEna
Druge motnje
Izkušen član/ica
 Odsotni
Spol: 
Prispevki: 269
|
 |
« dne:: četrtek, 23. oktober 2008 ura: 18:26 » |
|
sej niti ne vem kje naj zacnem...
sem ze mislila, da sem ok, da je vse tako kot mora biti, pa sem nekje prejsnji teden ugotovila, da so bila to samo potlacena custva, ki so se manifestirala v eni stvari...
namrec, po tistem ko sem nehala na forumu govoriti o moji diagnozi Borderline osebnostna motnja, sem se od tega foruma cist distancirala, ker sem mislila da mi bo to pomagalo. analiziranje same sebe mi ni pomagalo, ucenje samodiscipline mi ni slo, ker ce nimas volje se to ne da niti zacet... nekak sem se vrtela v crnem krogu slabega pocutja, depresije, nemoci, posledicno slabega pocutja in tako dalje kot kolesje na vrtiljaku.
vso to slabo pocutje so spremljali izbruhi jeze, agresije, samodestrukcije, v glavnem neka stalna menjava pocutja, ki je pozrla mene od znotraj in se vse ostale ljudi ki so mi bili toliko blizu, da so vsakodnevno cutili nihanja.
dobro, sem si naredila plan b in zacela ignorirat vse moje tezave, prebliske, zalost... sej depresijo se nekak da ignorirat, ne uspe mi ignorirat jeze, ki pride nenapovedano in v trenutku. zacela sem se gledat iz drugega zornega kota, brez vseh diagnoz, kot da nikoli nic ni bilo narobe. in na zunaj je zgledalo da bo uspelo, ampak je bila v bistvu to spet samo ena maska...
na koncu se je to kot receno manifestiralo v eni stvari - v enem mojem kompleksu, ki se mi zdi da krmili moje celotno zivljenje. dokler se nisem eno popoldne zarad tega kompleksa tako obremenjevala, da sem spet dozivela panicni napad.
sej ce razmisljam, kaj tocno je narobe v tem trenutku, niti ne vem. imam fanta ki me obozuje, tudi jaz njega, ampak on enostavno ne razume, da imam vedno manj energije za vse... on je pa poln zivljenja, poln elana ko je ob men, seveda ne razume da men v sekundi klikne v glavi in obsedim na stolu kot kip, nema, zalostna, zatopljena v svoje misli. in pol ugotovim, da iscem neke zveze, ki jih niti sama ne znam vzdrzevat. zakaj? ker nimam energije. voljo zanj imam, nimam pa fizicne sposobnosti, ker bi najraje spet spala cele dneve. zadnje case spim po 12 ur na dan in potem se cez preostale ure vlecem kot megla, toliko da preguram in pol grem nazaj spat.
vsi so mi rekli, da se brez veze silim v zveze, ce se nisem sposobna in ce dolocene osebe nisem prebolela... ok, sem poskusala bit sama pa me to se bolj deprimira. kot da bi me definiral lahko samo partner, sama se ne znam, ne najdem smisla. potem ko ga pa imam, bi pa najraje bila sama, gledala tv, spala... mislim res sama seb grem na zivce, ker po vsem tem kar je bilo v zadnjem letu bi pa ze sama od sebe pricakovala da sem si kej razcistla v glavi, pa si ocitno nisem.
psihiatru ne recem nic vec, nazadnje sem bila na terapiji 25.09., naslednjo imam 25.11., to so 15 minutne kontrole v bistvu. samo vprasa kako je, kaka sprememba, zapise ene par stvari in to je to.
bolj kot mu razlagam, da najtezje prenasam nihanje razpolozenja, bolj mi on te coaxile hvali in mi prepoveduje jemat helexe - ceprav so slednji edini, ki mi ublazijo izbruhe jeze ali zalosti.
ma kr neki, se posta se mi ne da vec pisat, k mam tok megleno glavo da ne spravim vseh misli iz nje. vem samo da se trenutno pocutim kot ena mala evglena, k itq sam neki bode po svetu, pa je nben ne opazi.
|
