prestrašena

[paralyzedwithfear]

Hej. Pišem, ker nevem kaj naj naredim. Preveč me je strah. Govorim o anksioznosti. Predvsem o socialni fobiji. Torej začelo se je pred približno tremi leti in od takrat naprej ne mine skorajda niti dan brez prisotnega strahu. Tresenje, hitro bitje srca, potne roke, mravljinci v rokah, panika, panika, PANIKA! Kaj če me gledajo? Se pogovarjajo o meni? Kaj če se mi kaj zgodi? Bom omedlela? Kaj če bom umrla?! Ne, ne, ne, ne, nehaj, nehaj! Pri meni je anksioznost prisotna kadar nisem v bližini svojega varnega okolja. Ponavadi sem cele dneve doma. Da bi šla na kavo s prijatelji? Ne. Da bi šla na kakšen party? Ne. Da bi dejansko živela kot normalen najstnik? Neeee. Pač res nimam več pojma kaj naj naredim, da bi bilo bolje Ja vem, da se moram soočati s temi "groznimi" situacijami ampak to sem poskušala vsaj pol tega leta in ni skoraj nič bolje   ima kdo kakšen nasvet? aja tudi k psihiatrom sem že hodila samo ni nič kaj dosti pomagalo.  hvala za mnenja in kakšen nasvet

[Jokasmoka]

Jaz preživljam popolnoma enako situacijo. Pri svojih 22 letih ne hodim ven, se ne družim ipd. oziroma zelo poredkoma, za kakšno urco mogoče dve. Ko grem naprimer v trgovino, komaj preživim celotno zadevo ... takoj me začne stiskat pri srcu, dobim čuden občutek v glavi, postanem živčen itd. Zelo slabo se počutim tudi ko sem doma ampak to še nekak gre. Seveda se tud jst zavedam, da tko ne gre več in se enostavno prisilim, da malce pogledam ven iz hiše, si rečem "pa sej ni tko hudo, vse je v glavi". Jst bi ti svetoval, da čimprej poiščeš pravo pomoč! Oglasi se pri svoji zdravnici/zdravniku če se še nisi, da izključi morebitne fizične bolezni in ti napiše napotnico za psihologa. Kot ti bo še marsikdo na forumu povedal, niso vsi psihologi/psihiatri vredu. Jst sm čez 1 mesec naročen pri psihologu in komaj čakam na ta dan.

[mieaid]

Oh ja - misli, misli in še enkrat misli ... ustavi se in sooči z vsako mislijo posebej, prečekiraj jo ali je vredna da se ukvarjaš z njo ali pa jo preprosto pustiš iti mimo - kot se pojavi, tako gre tudi mimo, če ji seveda ne nameniš več pozornosti kot si jo zasluži. Misliš, da se pogovarjajo o tebi? Ustavi se in se prepričaj, prisluhni - tisto kar govorijo je zrcalo njih samih. Misliš, da te gledajo? Glej jih nazaj ...

in pa ja - hodi ven, čeprav samo do trgovine pa nazaj - ali pa si omisli psa, ki te bo prislil, da boš vsak dan hodil/a ven

[SweetChild]

Zastavljaj si majhne postopne cilje, pojdi na sprehod, pa mogoče le do prvega ovinka, pa potem nazaj, vsak dan dlje, postopoma. Tudi če ti kdaj ne uspe, nič za to, poskusi znova, dokler ne bo zmeraj boljše. Izpostavljanje je učinkovito, ampak če si zadajaš majhne postopne korake.
Pomembno je, da imaš psihoterapevta s katerim se ujameš in napreduješ, ni pri vseh tako in če se ti zdi, da ti nekdo ne ustreza, pojdi drugam! Malo pobrskaj po forumu, kakšne ima kdo izkušnje s kom, se boš lažje odločila. Vsekakor se mi zdi vseeno dobro, da bi hodila na kakšno terapijo. Moraš pa tudi vedeti, da v pol leta ne moreš kar odpraviti vseh težav, stanje se izboljša postopoma, včasih napreduješ počasi, včasih pa tudi zelo hitro. V vsakem primeru je na terapiji najprej nekako bolj osnovno spoznavanje pacienta, šele ko se izdela nekakšna slika -kdo si- potem lahko začneš z resnim delom na sebi. Ne obupaj tako hitro, potrebno je veliko časa in vztrajnosti.
Jaz tudi včasih nisem šla nikamor, večinoma sem bila doma, le najnujnejše stvari sem nekako zvozila, ampak je šlo na bolje, sprva zelooo počasi, potem pa sem v kratkem času dosegla nepredstavljivo veliko.
Vse se da, če se hoče.