Ob mojem tukajšnjem zadnjem obisku, sicer čisto naključnem,
ki pa se je žal izkazal za ključnega, da forumske dejavnosti v celoti
opustim, je bilo veliko deljenja in veliko množenja. Čeprav sem se
s pogledom na tabulo rezultatov in živalsko raso nekaterih, želel
posvetiti večini nevidnemu pripetljaju, mi je vseeno v kotičke vidnega
polja, bolj kot solze ven, not uhajala večja slika. Prav taka, razredna,
kjer so nekateri izmed deklariranih pacientov transformirali v super
matematike, ki zavoljo svoje formule, rade volje spreminjajo tekst,
da le-ta ustreza kostem, ki jih obliva, in še to zgolj zaradi tega, da
je stvar stavljena in objavljena, vsebina pa je danes itak inferiorna grafiki,
gnijočemu mesu, ki ga fašira in ˝flešira˝ sleherna, mentalno zavožena ujeda...
U know, bling-bling, itz a new world order thing
Bolj kot vse, pa nenadna racionalnost nekaterih, čakajoč na big bang, ker takrat,
huh, takrat so oni v sliki, kot vohajoč kavo zbujeni in ves blišč kljub bedi, jim vsaj
za trenutek končno da občutek bitja - srca, skratka, štart kot tekaču na štadionu,
da nabito polne tribune nevronov vzklikajo in skandirajo življenskot, po kateri tako
hrepenijo, četudi ta žrtvuje umrljivost, lom nog na lastnih ovirah, da so še dolgo
nezmožni narediti korak nazaj, kaj šele naprej ; del nekaterih, nečesa, kar ugonobijo...
Senzacija is alive & well. Always will be. Past, present & future like Time.
In hvaležen sem za to. Brez retorike retro cinizma, al pa opravičevanja višjih sil.
Slednje so napram temu, kar zadajo, sila krotke in zgolj del verouka.
Dokaz, da so ptice istega perja vedno skupaj. Četudi v slabem, ha, ravno v tem
najraje. In ne, ne pogrešam njihovega petja, čeprav ne dvomim, da ni ponovljiv.
Samo, kot pravi rek ˝a lesson lived is a lesson learned˝ pa v tem stavku iskreno
dvomim, da še kdaj iščem sonce in toplino med krošnjami, kjer gnezdi in celo nese
jajca taka jata, za katero sem nemalo nazaj mislil, da jo znam spregledat, pa sem
bolj kot to, spet spregledal samega sebe.
In to mi daje zgolj smerokaz tja, kamor se odpravljam oz. že potujem.
V za-vedno. Brezkompromisno. Robotiko preživetja. In reanimirat človečnost
izključno, ko srečam spet prvega človeka. Menjava kemičnih čipov dokončno.
Pa ne za robota v človeški preobleki, ampak raje meni analognega, torej človeka
v preobleki robota, s kompatibilnim OS in konektorji.
In ja, they DO exist. (Un)like aliens...
Ni iluzija pobožnih želja, edino treba je malo prask v socialno površino, dostikrat žal
na dislociranih koncih naših zaznavanj, jit out of the bubrek town & bum, itz not a bomb,
čeprav predpona v elementu presenečenja lahko namiguje, da spet oblečemo tisto staro
železno srajco, pod pogojem, da semplamo isto, je pa itak to potem, kot da si ubodil karte
za hudo fliko, ampak si zamudil v dvorano. Jebeš odhod brez prihoda. Nobenemu ni
ime Konec, vsaj tehnično ne.
In life, u just gotta find the button. In ga ne vrtet v impulzivnem zanosu,
ko haluciniraš nekoga v vlogi dimnikarja, da ti poleg navidezne sanacije
izpušnih sistemov na podstrešju, prinese tudi srečo ko novo leto v fiksaciji,
ampak u gotta push it. To the limit & beyond.
Prek mej, bolj rečen, omejenosti drugih, hipnotiziranih v svojem patogenem egu,
kateremu vsak tvoj odstrt del nameni okoliščine v katerih potem demoniziran virus,
kljub delu z rokavicami, še vedno najde pot vate in želi samo uničenje in propad....
Sleep with one eye open, pa četut kot enooki pirat, cus while u sleep, they creep.
Have your hook ready, even to gut or hook some(thing), predvsem spoznanja. Enačba ni
težka, tako XX kot XY sta nam v genih, rezultate pa si prisluži vsak sam, sčasoma,
ko mu to nameni volja, čas in prostor. Ne pred njim, ampak v njemu samemu.
Ourajt.
Manifest ponovnega rojstva to ni, niti come-back... kvečjemu drive-by usput
but not gunning, in moj ˝change˝ je samo v smislu teh dveh centov na roko,
kerim pritiče, brez računa, itak, ker matematik nisem, še manj pa kupec. In roke
se razprejo, vedno so se, ne samo ob zadnjem izdihu, ampak predvsem, ko shira ego,
takrat dlani pustijo odtise, v očeh tistega, kar je bistveno. Kar nas loči od živali in združuje,
kot ljudi, kot ENO in ne loči, kot um, kot nekaj, kar je navidez (ne)rado izgubljeno.
Zaključek programa. Fin. Ende. Take care & b safe ! Res~no.
p.s.: & 2 the chosen few... I aint mad at cha
at all ~ like ball over the court. may u R.I.P.
p.s.s.: & the gods still salute, all the soldiers standing in lines like smelly-sugar,
giving kudos 2 those who are willing 2 interfere the divine...
p.s.s.s.: link & open
http://www.youtube.com/watch?v=dbI5K0AzNHI 
