OBRAMBNI NIHILIZEM ali TOČKA NEPOVRATNOSTI ?

[Travis]

Ha. Čeprov niti ni tok za ha-hajat. Je pa mogoče za raz-grajat.
Pa ne sam zarad rime k se gor samodejno generira, ampk bol zarat predpone.
Zadnje besede, ki upam, da to ostane zgolj tehnično.
Raz-miš-ljam. Spet. Razporejam miši, bolj rečen, podganje misli, ki so postale udomačene,
ampk zgolj na laboratorijski ravni. Preizkus misli v njih samih.
Glede na temo, v katero trosim semena nevednosti v upu, da iz njih vzklije vsaj kak
kalček razuma, ki nakaže smer ven iz tega, lahko sklepate iz česa iščem pot.
Pot, ki ne sklene ponovno konca z začetkom, torej štartom samim, ker moram rečt,
da sm štartov naveličan bolj kot zariban moped.
In zakaj samo ribe (dvonožne) lahko ribajo mojo dvo-taktno mašino ?
Obenem pa jo prav po ribje oljasto podmažejo, da takt menjam, kot dirigent,
ki med nekim pasivnim delom orkestracije tourettsko menja tempo, in na koncu pozab
zakaj sploh dirigira ? Če se itak vse konča s tišino, vsaj lastno, tisto neskončno.
Hmm.
Ima kdo občutek, da je oledenel ?
Da sicer je ven iz globjega črnovezništva in simpatiziranja z ničlo,
ampk se ne more resetirat oz. ko se, se naloži ista psiha ?
Poprej sm iz epizod, dosedaj dveh, tole je nekako zadrajsani epilog trilogije,
vedno čutil, da lezem, polzim, se dvigam VEN.
Zadnje čase pa le pokukam, ven iz kokona splina, in nevm, al nimam energije za
preobrazbo, al pa enostavno kokon postaja moj dom.
Dejstvo je, da nevm več, al čakam na ugoden moment, nek deus ex machina, ki me bo
zvakumiral v eter samega sebe, al pa sm enostavno obstal, in se pomikam zgolj še
v nekih brezveznih formalnih odnosih, po starih tirnicah, in silno upam, da pot
nadaljujem zgolj zarad poti same, glede na to, da sem čez sam cilj že itak šel.
Pfff.
Zgleda, da nizek pritisk terja davek od moje riti.
Ampak. Iskreno.
Kdo od vas ma filing, da se je tekom ene ali več epizod uspel REgenerirat,
spet ujet samga sebe, pa četut je moral zato po kolenih bolj prot štartu,
ko proti cilju, da je kenslal ventil samoizničevanja, in kdo ma obratno
situacijo, da ga je ventil dejansko posrkal vase, kot denimo mam občutek
sam zadnje čase ?
Najbolj zajeban je pozabit, kaj si pozabil, ker pol itak nisi očitno NIČ pozabil.
U feel me ?

[ton]

Če mene prašaš, človek z eno samo zamirajočo možgansko celico ne more pisat v takole čudovitem jeziku. Res je sicer, da razumem, kot bi poslušal hardcore izvedbo kakega referata iz časov SZDL, ampak življenja v pisanju ni moč spregledati.

[trina]

Kdo od vas ma filing, da se je tekom ene ali več epizod uspel generirat,
spet ujet samga sebe, pa četut je moral zato po kolenih bolj prot štartu,
ko proti cilju, da je kenslal ventil samoizničevanja

Jaz.

[She_]

Men je ful zanimivo, ko sama pri sebi ugotavljam,
da takrat ko sem bolj ok, mi enostavno ni jasno, kako lahko padem spet nazaj.
Kako sem lahko dol. dni za odpad, vsa bedna in spušvasta.
Ko se mi pa to zamenja,
mi je pa jasno. In enostavno ne zmorem.

Ko sem prebrala tole, kar si napisal..
Ok, svaka čast za slog, ampak takoj sem pomislila - depra.
Meni se je podobno zgodilo tam nekje avgusta,
po dolgih letih sem spet naredila par šteng nazaj.
in sem si rekla, ej fak.. ma ne spet. In to po parih letih, ko si zdaj nikol ne bi mislila, da lahko postanem spet tako usrano otopela in zablojena.

Zdaj smo oktobra.. Se pravi dva meseca sem bila totalno u depri,
pa so se mi baje dogajale dobre stvari (nova služba, nov letnik na faxu)
ampak js sem bila totalno otopela.
u tistem momentu, ko enostavno vem, da je življenje ful lepo in to
pa da sonce lepo sije, pa da ptički lepo čivkajo..
ej, sam takrat bi jih enostavno zabila nekam pa rekla ma imejte spolne odnose.

Mislim, tole ti verjetno ne pomaga preveč
(verjetno bolj pišem zase  ), ampak, evo, oktobra sem se začela pobirat.
Zakaj?
Nimam pojma.

Kar hočem povedat je, da ko mene prime depra,
ko res prime, ma nimam šanse, da grem mimo.
Stagniram, padem nazaj, vrtam sama vase al pa samo otopelo buljim nekam,
ampak potem mine.
Hvala bogu.
Vedno pride čas, ko si rečem, nema više ljubavi moja draga depra
in se začnem sestavljat.

Točka nepovratnosti ? Niti slučajno.
Ti ne uide to, da se boš sestavil skupaj in zajafral spet nazaj v povratnost.

[Travis]

mah, bolj gre zato, da enostavno ugotavljam, da če sm se prej nekak,
in to brez kemije, razen lastne svoje, ˝uredil˝ sem navkljub vsem deformacijam,
ki sem jih posledično vlekel za sabo do lani, ko je drek iz lastne riti bil odpaden,
in sem vse skupaj doživljal, kot da mi je nekdo prerezal rep, šit k ga repam
ni več najdu podlage, niti ene, razn akapele in še te so izzvenele..
ok.
fora je utem, da vedno bolj se mi dozdeva, in dejansko tut tko doživljam samga sebe,
da tut ko se kao neki vračam, prek samga sebe, prevrednoten in osmisljen, distanciran
od patologije med rameni, kolikor se le-da, ugotavljam, da sem mogoče le malce trša
lupina, pocinkana, whatever, ampk vsebine fakin NI.
nebi konkretno o zadevah, kere so ble prej voda na mlin u smilsu volje do življenja, ker dos
teh sem racionaliziral do te mere, da me ne tangirajo več tok subjektivno, oz. sm dojel
naravo spreminjanja in minljivosti, in tudi vrednost obojega.
ampk to, da do nekih, prej sicer ljubih stvari, ne čutim totalno nobene naklonjenosti več,
oz. jo zgolj nostalgično, češ, ja to pa mi je sedl pred usem tem...
mislm, dokler se zavedam sprememb, še vedno smatram da je upanje, pol k bom že totalno
sam seb pravokoten, pol pride druga geometrija u igro u keri pa nebi. čeprov me kdaj oplaz
kak usran lik, k hoče zamenjat tega, k piše kle.
skratka, ta praznina in energetsko porazni minus, delat to kar je osnova vsakega živega bitja
kaj šele bit samozadosten v smislu samorealizacije, upam da je prehodna in ni ne eno ne drugo
v naslovu teme.
in btw, sam pr seb ostro ločim, kaj je del simptomov depresije in kaj je del mojega ustroja,
oz. dela, ki se bori proti. in dejansko to piše zdrav del mene, napram bolnemu, ki pa ugotavlja,
da ga bitka hira, in da iz usake pride še bolj zmeden in zjeban, kot je bil ko je šel v njo,
ker učas res nevm čemu vihitm meč, če moram dejansko ubit del sebe, ki pa je morda
esenca mene samega, instem dajem sebe napol.
mogoče pa del nas le enrkat izživi svoj smiselen del, in potem kolesimo v tej mašinasti družbi
dokler nas vse skupaj ne izpljune tja, kjer je zemljica lahka..
in če sm prej svoje demone preganjal z hiperaktivno motnjo, kera mi je bla sorodna že vse od
ranega otroštva, itak super familiarno vsem dejansko latentno depresivnim mulcem, mi je zdej
posrkal še ta ˝spell˝ s kerim sm negiral, in jo obračal seb v prid
in pol se spet uprašam, a je mogoče to zgrešen že u štartu, ker se hočmo ˝pozdravt˝ ?
ker je tko reku un pa un u belih cotah ? rehabilitirat v neki, kar ITAK nikol nismo bli ?
gre ubistvu s  temi arcnijami za nek teleport v neki kar se laži kontrolira, dejansko pa
mi nimamo več kontrole nad samim sabo ?
ni paranoja, ampk dejstvo da narašča število ljudi, predvsem tistih ki se ˝zdravijo˝ sm
se že večkrat zafural tut s tem vprašajem na krajše relacije.
 

[Yang]

...sam pr seb ostro ločim, kaj je del simptomov depresije in kaj je del mojega ustroja,
oz. dela, ki se bori proti. in dejansko to piše zdrav del mene, napram bolnemu, ki pa ugotavlja,
da ga bitka hira, in da iz usake pride še bolj zmeden in zjeban, kot je bil ko je šel v njo,
ker učas res nevm čemu vihitm meč, če moram dejansko ubit del sebe, ki pa je morda
esenca mene samega, instem dajem sebe napol. Mogoče pa del nas le enrkat izživi svoj smiselen del, in potem kolesimo v tej mašinasti družbi dokler nas vse skupaj ne izpljune tja, kjer je zemljica lahka..

Bitka, proti samemu sebi je tko kot kakšna državljanska vojna, velik nepotrebnih, lastnih žrtev, a na koncu se kot vsaka vojna more končat dogovorno.
Pot iz krize bi reku je usklajevanje med dark side in zdravim delom v nas.

[much]

ugotavljam, da sem mogoče le malce trša lupina, pocinkana, whatever, ampk vsebine fakin NI.

To sem tudi jaz ravno danes ugotavljala pri sebi ok sej se vsakic nekako vlecem ven iz cesarkoli pac ze, ze 15 let, ampak pol ce je nacelo "what doesn't kill you makes you stronger", kao, dejansko je vedno bolj utrjena moja lupina, notranjost pa vedno bolj prazna? In mi ni smiselno...

[Amelie]

Ma meni je cilj samo čimprej pridirkati do tja, kjer bom lahko spet brez tablet in injekcij čutila svoja čustva in se jokala in smejala in seksala in se tolkla po glavi in vse. In da se ne bom več spraševala kje sem se zgubila in zakaj ravno meni in spet, pa saj vse delam prav. Ma nočem nobene nalepke, naj imajo vse, depra, bipolarna, socialna fobija, okm in vse to sranje, nič od tega nisem jaz, pa če me še tridesetkrat zaprejo kamorkoli.

Bojim se samo, da me ta šit od bolnice spreminja osebnostno, da bom za zmeraj mal umrla in da se ne dobim več nazaj. Ker ne čutim več nič včasih in se mi zdi, da nikoli več nič ne bom in se mi zdi vse zelo prekleto relativno in nestabilno in ne-res. Ker kaj pa če se ne bom mogla več zaljubit ali pa če nikoli več ne bo enako ali vsaj podobno in če gre vse mimo mene ta čas in bom naenkrat stara in ugotovila, da sem živela za nekaj drugega, za nekoga drugega, nekje drugje in da me sploh ni bilo.

Pa saj sem itak tako majhna. Sem ravno končala s Platformo in ja, ni me spravila v dobro voljo. Pozabili me bodo, prav hitro in čisto nič ne morem spremenit.

[matheu__]

ugotavljam, da sem mogoče le malce trša lupina, pocinkana, whatever, ampk vsebine fakin NI.

Its a transition, cabdriver. Stop fighting & defenetly stop rationalizing it.

Kdo od vas ma filing, da se je tekom ene ali več epizod uspel generirat,
spet ujet samga sebe, pa četut je moral zato po kolenih bolj prot štartu,
ko proti cilju, da je kenslal ventil samoizničevanja

Regeneracija je moj osebni šport.  

glej tko je, stari, jst sem že tolkrat klecnu in se nazaj pobral; sem vsak mesec v stratosferi in na totalni nuli, da sem to vzel že kot neki naravnega in ne delam več (prevelike) galame okol tega. Še posebi pa že dolgo ne racionaliziram svoje muhaste kemije in jo poskušam razumet. Ker to je brezveze...lahko naflancam goro smrdljivih racionalizaicj v obeh stanjih (gor/dol) ampak s tem ne pridem nikamor. Še več - škodujem svojim naravnim ciklom, ker več racionalenga dreka ko sproduciram, težje se spucam in hujše so tranzicije iz depre al pa iz manije v depro. Ne pravim, da maš isto težavo al da si bipolaren. Hočem ti rečt sam to, da nehi kopičit racionalno sranje okol zelo simple zadev. In še to ti povem. Ponavadi je težava zelo simple. Ampak ker si ne upamo, al pa smo preveč ponosni da bi si priznali kak zdrs v razpoloženju zarad kake neumnosti, raje sami sebi insceniramo kak hud drek,...saj veš; veliki ljudje rabijo velike težave.   danebovzelkdotegakotdatrobimvsvojrog haha  

[trina]

Javčigavegapa,sunnyboy?
Lej, kako si pravkar racionaliziral svoje racionalizacije!

Taxi: just go with the flow.

[Travis]

sicer sva z različnih bregov, kar se kao diagnoz tiče, ampk usaj downer mava podoben,
oz. tm nekje na poti dol si lahko salutirava, čeprov ne zgledava nič kaj militantna.
tranzicij je blo že več, ampk osebno v zadnji življenje kot valuta devalvira porazno,
če pa povlečem še tis star feder ven iz kakih usranih, luknastih štunfov pa žal, zaradi
spremembe okoliščin in časa ni več vnovčljiv, torej je zgolj numizmatičen in ne odskočm z njim
nikamor, razen na mestu, ampk na mestu ne skačem že dolg. za samga sebe navijat mam druge
prijeme, čeprow sm vedno bol digitalen in vedno manj analogen. predvsem samemu sebi.

mogoče je razlika le vtem, da ti lahko upaš, da te bo spet izstrelil, navkljub temu da pol pikiraš,
usaj penetriraš nebo in čekiraš še druga življenja v 1. os. ednine. medtem ko jzt, downer vlečem,
k u milanu belino okostnjaki, in sm vzhinčen od ničesar. tko kt oni, uzam jim belo, vidl bojo črno,
tko jzt, ko dam roke iz oči nazaj u žepe...žvižgam arogantno ~ names da bi rakom...

IDK, ampk, stvari pomojem mnenju je vedno treba dat na pladen in secirat ne za usako figo,
ampk preden use rata ena figa u keri stojiš do vratu. indat jih na pladen četut si že sit, predvsem
lastnih zablod etc. pol pa dober tek, pa upat da izserješ use tko, da ne rabiš vaje ponavlat
sam za tek je treba met - energijo in motivacijo, ki jo ne ovira nobena poškodba.
al fizična al pa mentalna............ pfffff. mam dos za dans.

tomorro z anothe r day, so they say. laterz

[harlekina]

Čist se prepoznam v tvojem oz v obeh tvoih postih(razen briljantnega stila) s tem, da sm se jaz igrala samoanalize pred leti. Pripeljale so me do "točke nepovratka" al pa se  ta skriva nekje za obzorjem moje zavesti. Ravn te dni razmišljam, česa naj se oprimem, da mi bo pot do vencev in ikeban, minila čimbolj znosno. Dejansko je to trenuto moj največji problem, saj me nobena "zmaga" ne nahrani, ravno obratno, občutek imam, da sem z dneva v dan bolj prazna. Praznina, ki se širi kot plesen na stari žemli, pa sproti generira eno tako daljno žalost. Žalost ob kateri mi ne gre na jok, pač me  sili v vlogo kalihonje, ki tok časa ni bla zalita, da je pozabila(ok sej vem da rastline ne misljo, pa sej sm bliz )kaj je to voda. Tist kr je ostal u teglcu je sam suho cvetje(bl šavje no), koreninski sistem pa hibernira.
Pojma nimam kako nej se spelem iz tega. Čakam na slamco. Pa zmer bl se mi zdi da bom dočakala odrešitev šele ob vencih in ikebanah.
 
Lep pozdrav,
H

[matheu__]

Javčigavegapa,sunnyboy?
Taxi: just go with the flow.

What did i tell him 

Lej, kako si pravkar racionaliziral svoje racionalizacije!

  (i was beggining to wonder, if someone would notice )

[Travis]

ive been wit the flow, & for me its a no go.

neodgovorno prepuščat se toku, predvsem svojih čustev in trenutnih vzgibov se je pr men izkazal
za sicer eno najlepših odstiranj svoje še takrat nediagnosticirane duševnosti, obenem pa za drsanje
z žiletkam na nogah po lastnem srcu in auto-vampirizmom. ne hvala.
četut mi nudte kle pol transfuzijo, pa besede, k da so iz ust terorista teroristu, iz gaze.

dost mi je. prve, pa druge pa tretje pomoči. pomagat si hočem sam.
ampk edini strah, k mi to onemogoča in se zadnje polleta potrjuje je ta, da dejansko nevm več,
al sm to kar mi diha za ovratnik jzt sam, se prav sm že izstopu iz samga sebe in sm samo še medij
prek kerga tuki kucam tipke, al pa depresija dobiva končno zatohel, neprijeten zadah in bo v kratkem
a sicer dolgem posnetku dobila kick med stebre umazanije in šla kurbarit drugam.

in. sm si drznil vzporedno prej med pogovorom po telefonu z nekom paralelno razložit, da morda
pa je smisel v tem, da se vrneš v nekaj kar nisi nikol bil. al pa si bil, pa nisi vedel. saj je tisti ˝bil˝
itak bil pogubno.
in. še vseeno lahko neseš s seboj nekaj kar te je tam odlikovalo in čeprav zgleda umestno samo tam,
je dejansko lahko še bolj uporabno & koristno tu ? če le črtaš ego in smernice, ki te rolajo nazaj.
in. čeprav ne zgleda, mi velik pomen usak odziv tuki, čeprov vas dost misl da sm samu seb dost
pa nism. ok, sej kdo pa je ? zato pa kucamo.
eni trojke, eni tipke. ampk oboji v ekipi, oboji v svoji (ne)disciplini

[matheu__]

Your doing it to yourself.

[Putka]

Ubistvu ti tud to ne bo prišlo samo od sebe, tko kot nič v lajfu. Pri šansi imaš sam dve možnosti. Al da jo zagrabiš al pa spustiš. 
In namest, da čakaš, kdaj bo spet bad, se v fazi, ko si dejansko ok, rajš premakn za eno konkretno stopnico naprej. Kako? Ja to boš moru sam pogruntat ampak produktivnost je bla do zdej še najbolj učinkovita.

lp

[Anuška]

Eno kmečko...enostavno. Dobremu dodajat, slabemu odvzemat. Ne negirat.
Vem, da imam super olajševalno okoliščino, ko je delo še vedno (spet znova) moja droga. Še bolje je to, da sem toliko še šibka, da telo velike količine te droge ne zmore. Traparija, bo rekla večina. Vem. Ampak posecirat se do te mere, da napake (svoje lastne ali drugih) ne naredim več. Kar sem storil pač sem. In .......naprej. Korakat. Morde tudi korake preštet. Jih označit....pustit na teh korakih balvan, da se ga oprimeš, ko zanihaš al pa zdrsneš. Ne v bolečino, ne v temo.....tam koljejo.
Pa ni to bežanje.......to globino smo predelali, ne še čisto sesrali. Sesrali jo bomo po eni epizodi dobrega in veliko smeha......ko stresemo črevo in se svinjarija na črevesu odlušči in gre z dnevnimi iztrebki ven.

V bistvu je vse tako enostavno. Nepovratnost?...........Noben bed ni enak prejšnjemu. Tudi to je npovratnost, al ne?

A.

[ton]

da morda pa je smisel v tem, da se vrneš v nekaj kar nisi nikol bil. al pa si bil, pa nisi vedel. saj je tisti ˝bil˝ itak bil pogubno.

Par filozofičnih nasvetov: Heraklit 'Temni' je rekel: "Nikoli ne moreš ponovno stopiti v isto vodo iste reke." Vse teče, spreminjaš se tudi sam, Taksist - zakaj bi bilo torej to sploh vprašanje? Ah, seveda: ker nek temelj pa vendarle vsakdo rabi, ne? Ne moreš graditi na potoku, reki.
Huh, večno vprašanje, tole.
Meni se zdi dialektika uporabna metoda za dojemanje mene in sveta, zato se imam za neko rezultanto vseh dosedanjih vplivov in obenem 'izhodiščnico' tja nekam proti ikebanam, kot čudovito ugotavlja harlekina. Tudi ko sem dol, je seštevek vseh smernic približno podoben seštevku na sončen dan. To me hrabri.

[Travis]

Your doing it to yourself.

Maaaan, Im no Nike ni66a, I dont DO it. I DUZ it. Like Easy.

Ubistvu ti tud to ne bo prišlo samo od sebe, tko kot nič v lajfu.

mislm, da je razvidno iz mojih sporočil, da ne sedim na fotelju in poganjam korenine vanj
ampk da dejansko se spravim pred obličje nekdaj prijetnih opravil in ugotavljam, da so
mi tuje, sploh ne tako blizu, kot jim stojim sam fizično in le neke podobe, nečesa kar je že pozabljeno.

Ampak posecirat se do te mere, da napake (svoje lastne ali drugih) ne naredim več. Kar sem storil pač sem. In .......naprej.

Naprej ponavljajoč napake ne grem več. Kdor ne pozna (lastne) zgodovine jo je prisiljen ponavljat.

Vse teče, spreminjaš se tudi sam, Taksist - zakaj bi bilo torej to sploh vprašanje? Ah, seveda: ker nek temelj pa vendarle vsakdo rabi, ne? Ne moreš graditi na potoku, reki.
Huh, večno vprašanje, tole.

pantha rei, je dvorezen, biološko nas slabi, časovno osvobaja s svojimi spoznanji vred.
za v isto vodo, oz. vsaj pogled od tam kjer je nekdaj tekla ˝tista voda˝ rabiš VEDNO
veslat nazaj, proti TOKU. proti toku nečesa kar te dejansko želi u končni fazi zvrtinit
in izpljunit ven nekje, kjer ne bo več vrtincev, skratka priložnosti za retrospektivo
ampk zgolj še buljenje v navidezno mirno gladino neke postane mlakuže, called life.

torej naj bodo moja vesla v prihodnosti krila, skaterimi razdelim nebo in do konca svojih dni,
neodvisno od kateregakoli toka, katerekoli reke, stalno na varni distanci med soncem in zemljo,
kdaj v jati istih peruti, kdaj z enim zamahom na minuto, sam, miže, prepuščen vetru ampk še
zmer SVOBODEN jadram proti obzorju novih spoznanj in novih občutkov.

[Anakonda]

Velikokrat se v želji po spremembi preveč oziramo ali daleč nazaj ali daleč naprej, pozabimo pa na to, da smo tukaj in zdaj. Z vprašanji, ali bomo lahko enkrat tisto, kar smo enkrat bili (pred boleznijo) izgubi svoj smisel, ko sprejmemo dejstvo, da taki ne bomo nikoli več (saj veš "Nikoli več ne bo kot je nekdaj bilo"). Ni pomembno, kakšni smo bili pred tem, ni pomembno, kaj smo takrat radi počeli, pomembno je, da najdemo nekaj, v čemer uživamo tukaj in zdaj in občutek, ki ga ob tem dobimo, prikličemo vedno, ko se nam spet ne da premakniti. Dejansko se je včasih treba prisilit, da počnemo nekaj in skozi različne poskuse najdemo tisto, kar nas dviguje in to uporabljamo naprej. Pa kaj, če v nečem, kar smo enkrat radi počeli, zdaj ne uživamo. Situacija ni enaka tisti in zato je mogoče tudi orodje napačno. Mogoče bomo v teh stvareh uživali kasneje, ali morda nikoli več. Pa kaj? Tudi otroci smo enkrat bili, pa zdaj nismo več. Milijon stvari smo enkrat počeli, pa jih zdaj ne več, pa to ne pomeni, da je s tem kaj narobe.

Vsaka nova epizoda je drugačna in vleč primerjave in pričakovat enak rezultat je sam voda na mlin staremu vzorcu. Ko le tega uporabljamo dolgo, postane del nas in velikokrat se zgodi, da  je le tega ravno zato, ker ga doživljamo kot del nas, težko dati stran. Stare vzorce uporabljamo, ker so nam znani, v njih blestimo in sepočutimo nekako varni. Problem pa je, da ravno zato, ker so stari in utečeni, naredimo vedno enako in ko je rezultat enako negativen, samo potrjujemo, da pač nismo pripravljeni na spremembo. Slednja pa terja od nas odločitev, da se bomo podali na neznano pot, kjer se bomo spotikali, utrpeli rane, se bojevali s tistim drugim delom, ki nam ponuja tisto nam tako znano rešitev in ravnali drugače, ne vedoč, kakšen bo rezultat. In potem si damo možnost, da ugotovimo, da četudi smo dali stran našo bolezen, smo še vedno mi, le da smo drugačni, kar je tudi prav.

Odpor do spremembe je hud, tudi sama se z njim bijem že dolgo. Najlažje je poseči po starem vzorcu. Pride problem, stradam, v tem sem uspešna, rezultat vidijo vsi, jaz pa se počutim kul, ker blestim. Super. Če dam svojo anoreksijo stran, ne bom več jaz, mi je donel v glavi in še zdaj se kdaj sliši odmev, le da je vedno tišji, ker zdaj hočem dat to stran. Vem pa, da bom tudi potem še vedno jaz, ne bom pa nikoli več tista, kakršna sem bila preden sem zbolela. In niti nočem biti, ker sem v času bolezni pridobila toliko izkušenj in spoznanj, da niti ne morem biti "stara". In te izkušnje in spoznanja bodo ostale tudi po tem, ko dam hudičevo anoreksijo stran.

Sama sem si napisala dobre in slabe stvari, ki mi jih anoreksija daje, potem pa enako naredila za možnost, da le te nimam več. In na koncu je rezultat jasen... več plusov je pri tem, da sem brez nje. Minusi pa se lahko nadomestijo z drugimi vzorci in se sčasoma spremenijo v plus.

p.s. tvoje pisanje kaže na to, da imaš voljo in nisi prazen, da ne omenjam stila, ki "trga gate"
Pa še eno vprašanje... veliko ljudi ne ve, da imaš težave, a potem oni poznajo nekega drugega človeka kot oni, ki vedo zanje?

Pa še en tekst, napisan nekaj časa nazaj, ki prikazuje borbo dveh, kjer bi eden popustil in se predal, drug pa pustil za sabo in šel naprej.

http://morska.blog.siol.net/2008/10/24/ko-je-cas-za-slovo-ali-kako-odgnati-bolezen/