Moj problem?

[rabimprijateljico]

Sem šele začela pisati na forum, pa vidim, da imate veliko problemov kot vsi,  jih imam
tudi jaz in nisem vedela kam naj pišem pa bi vprašala za nasvet, ker imam minimalne
oziroma več problemov pa bi rada jih delila pa me zanima, no jaz nisem imela nikoli depresije
in nikoli jedla antidepresive, sem začela prvič po 6 mesecih, meni se je zgodilo 3 pretresljivi
dogodki k so me čisto sesuli ampak glede na to, da se boljše počutim se res vidi, da je bilo preveč
dogodkov, jaz sem včasih vesela punca razigrana, zelo pozitivno usmerjena in veliko volje, ko
pa tu berem so pa nekateri zelo slabi, je možno, da se ti depresija pojavi samo zaradi določenih
dogodkov?? Tudi če si pozitivno usmerjen in močan, da se ti zgodi, da ne moreš naprej,
veliko jih ne ne samozavestnih ampak jaz nimam problem se postaviti zase itd, depresija ni toliko
v samozavesti?? pride lahko tudi zaradi več vzrokov??

Me pa zanima kam spada to pod fubije?? ali kam drugam, mene je strah, da ostanem sama, se mi zdi
včasih, da sem nesposobna, da ne bi znala sama živeti, da sem preveč neumna  Imam 22 let
in to je verjetno tudi del ne samozavesti, sem pa nesposobna sama službe poiskati, se pa sprašujem je to samo v moji glavi, da tako razmišljam, bi se pa rada soočila s strahovi, verjetno bi kdo rekel poišči psihologa, rada bi se naučila v življenju samostojnosti, da sem bolj sigurna vase, samo to se nauči iz izkušenj ane?? Jaz nimam se problem postavit zase  v tem ne vidim nobenega problema 
samo kako pa sam živeti?? se znajti, da ne potrebuješ koga drugega UHH, tu pa meni postane problem, ni mi dovolj, da mi psihologija pove, rabim izkušnjo.

Ne vem vedno razmišljam, kaj če se komu kaj naredi, kaj bom potem?? Kaj če bo tisto in ono, zato k ne mislim biti tako v dvomih, kaj če bo to in to, da me je strah, ne želim več, da me je strah.

Naprimer me je strah voziti avto, se mi zdi, da ga ne potrebujem?? pa je možno delovati v življenju brez avtomobila, se mi zdi če so včasih bili brez avtomobila, danes pa brez avtomobila nič ne gre?? zakaj bi živela tako kot pravijo drugi?? da ne gre lahko bi bila brez njega pa bi se znala znajti brez njega ane??
  še kdo misli, da brez avtomobila ne gre funkcjonirati??

Jaz mislim, da je dobro dobiti zvezek in napišeš neke cilje kaj moraš narediti čez dan, kaj bi rad naredil??
Kaj moraš naredit, sem pisala že nekaj nasvetov, me pa vseeno zanima vaše mnenje, če dobim dober nasvet.. 

kako urediti življenje, da je urejeno, da te ni strah, da zmoreš sam.

Če imaš probleme na poti, da se jih izogneš oziroma rešiš in naprej, da ne potrebuješ tako drugih, da ti morajo vedno stati poleg, da tebe ni strah, tudi če ne razumeš vse in, da ne znaš vse , da poskusiš in, da si pripravljen, dovolj prepričan, da boš to rešil, da je samo problem, ki trenutno stoji tam, da ne vidiš ta problem kot nek otrok, da rabiš nekoga, da te bo nekdo reševal zdaj, to razmišlanje kot ga imam jaz ne vodi nikamor.

  To je moj problem 

POMOČ?

[Milan]

Živjo,

če so te do sedaj nekoliko zavijali v vato, potem ni čudno da nisi razvila nekih veščin reševanja problemov oz. imaš glede tega nizko samozavest. Je pa ta občutek neumnosti, nesposobnosti očitno precej pogost med današnjimi mladimi ljudmi in še zdaleč nisi edina.  Sam se s tem tudi spopadam od kadar vem zase. Verjetno je to tudi zato ker je šolski sistem malo skregan z relanostjo in je človek dejansko vržen med "morske pse", ko ga zapusti. Te je pa očitno ta "komformizem" začel utesnjevati in bi  se rada postavila na lastne noge - ta nelagodost je prvi predpogoj k temu da nekaj spremeniš. 
Kar se tiče služb je neka redna služba brez delovnih izkušenj trenutno bolj utopija kot ne, tako da se s tem ne obremenjuj preveč (seveda pa če dobiš priliko zagrabi, zakaj ne). Bolj realne so kakšne manjše službice (študentkso delo, pomoč pri sorodnihkim, "fušanje" itd..), ne glede na to kako brezvezne se slišijo. Pa tudi tako v vsakdanjem življenju postani malo bolj odgovorna zase, ne pusti da drug ljudje opravljajo zadeve namesto tebe, ne glede na to kako zoprne se ti zdijo. Tole z zvezkom je odlična ideja! Kar se avta tiče - brez njega se ne, da če si kak trgovski potnik,  drugače pa še vedno obstja javni promet. Pravzaprav mora biti človek bolj iznajdljiv za uporabo slednjega, osebni avto je namreč razvada. Je pa drugo, če si sama želiš peljati, pa te onemogoča strah - v tem primeru bi ti svetoval, da se čim bolj pogosto lotiš vožnje, ker ti bo premagovnaje strahu izjemno dobro delo. V vsakem primeru, bodi fajn in uživaj poletne dni.

[rabimprijateljico]

Mam preveč problemov tako, da bodo razni upam, da me lahko spoznate....
pomagate .... ker imam zmedo

Jaz sem se iz življenja veliko stvari naučila, spoznala sem, ko dam poleg čustva in fanta, da nisem trezna, sem trpela za hudo depresijo jemala 10 mg
in točno vem kako je z menoj, KAR TE NE UBIJE TE NAREDI MOČNEJŠEGA.

Čustva te pogubijo, ne razmišlaš trezno, zdaj bi pa rabila pomoč je dobro, da se fantu, da preizkušnjo oziroma ljubezen na preizkušnjo, skupaj sva 1 leto, sem pa delala na sebi zelo dolgo in čustva mene pogubijo, zdaj me pa zanima če še do tako razmišlja??

kako v življenju delovati in zaupati nekomu popolnoma razen sebi? to se mi zdi nemogoče zdaj bi pa rabila pomoč, vem, da je težko delovati na ta način ampak kot sem rekla, v življenju mi veliko bolj koristi, da se lahko samo nase zanesem, kako lahko človek živi na ta način??

Da ni čustveno prizadet in je trden, da ima trezno glavo, da ne morejo drugi vplivati nate, se , da naučiti??

S fantom skupaj živiva, sva skupaj v dobrem in slabem ampak na vsak način želim za svojo osebno rast, se naučit nekaj v življenju, biti samostojen, neodvisen, trden, močan, da me ni strah.

Depresija te naredi šibkega, nemočnega, strah te je vsega, vedno potrebujem nekoga, imam 22 let, živim sama s fantom, lahko se zanesem nanj tako kot na svojo družino, da mi nudi vedno podporo ampak ne morem tako živet kot nek otrok, ko se vedno zanašam na nekoga pa me je vedno strah, kaj če se to zgodi, kako bo če ostanem sama. Saj se niti ne znam preživljat?? Sebe preživet?

Imam kar veliko fubij, strahov pred tem in onim, rada bi se edino naučila v življenju, kako biti trden, čustveno duševno, obstajajo krožki, ne vem, sem pripravljena poskusit vse samo, da se utrdim, slabe izkušnje mi prinašajo odpor do vsega, imam pa veliko voljo, da se naučim nekaj, sigurnost, da zmorem tudi sama brez pomoči,

vem, da se človek pod čustvi zruši, to pa nočem več, se mi zdi, da nihče ni toliko vreden, da se zrušim še enkrat, kako se naučit biti trden, dovolj močan?? Prepričan, odločen....

ČE JE KDO TAK, KAKO MU TO USPEVA?

[rabimprijateljico]

Živjo,

če so te do sedaj nekoliko zavijali v vato, potem ni čudno da nisi razvila nekih veščin reševanja problemov oz. imaš glede tega nizko samozavest. Je pa ta občutek neumnosti, nesposobnosti očitno precej pogost med današnjimi mladimi ljudmi in še zdaleč nisi edina.  Sam se s tem tudi spopadam od kadar vem zase. Verjetno je to tudi zato ker je šolski sistem malo skregan z relanostjo in je človek dejansko vržen med "morske pse", ko ga zapusti. Te je pa očitno ta "komformizem" začel utesnjevati in bi  se rada postavila na lastne noge - ta nelagodost je prvi predpogoj k temu da nekaj spremeniš. 
Kar se tiče služb je neka redna služba brez delovnih izkušenj trenutno bolj utopija kot ne, tako da se s tem ne obremenjuj preveč (seveda pa če dobiš priliko zagrabi, zakaj ne). Bolj realne so kakšne manjše službice (študentkso delo, pomoč pri sorodnihkim, "fušanje" itd..), ne glede na to kako brezvezne se slišijo. Pa tudi tako v vsakdanjem življenju postani malo bolj odgovorna zase, ne pusti da drug ljudje opravljajo zadeve namesto tebe, ne glede na to kako zoprne se ti zdijo. Tole z zvezkom je odlična ideja! Kar se avta tiče - brez njega se ne, da če si kak trgovski potnik,  drugače pa še vedno obstja javni promet. Pravzaprav mora biti človek bolj iznajdljiv za uporabo slednjega, osebni avto je namreč razvada. Je pa drugo, če si sama želiš peljati, pa te onemogoča strah - v tem primeru bi ti svetoval, da se čim bolj pogosto lotiš vožnje, ker ti bo premagovnaje strahu izjemno dobro delo. V vsakem primeru, bodi fajn in uživaj poletne dni.

Živim sama s fantom, me ne zavijajo v vato.......


želim biti odločna, čustva ločit od lastnega JAZA, ker to me zbije, tudi okolica okoli tebe te zbije
vse vpliva nate,

pravijo, da se lahko naučiš obladovati LASTNI JAZ, od drugih oseb, da te drugi ne prizadanejo
ta svet je brez ljubezni.

..... 

[rabimprijateljico]

Imam 22 let nekaj sem pisala že o mojem življenju tukaj pa nisem dobila ravno dobrih nasvetov, zdaj bom pa tako začela imam veliko volje, imam depresijo, jem cipralex 6 mesecev in še nekaj zdaj sem na zmanjšani dozi
in je dobro in ni  počutim se tako kot , da mi nekdo pritiska na glavo , čudni glavoboli .... zdaj sem pa začela pisati na list papirja , da bi se življenje popravilo, sem se preselila k fantu, ker sem imela polno problemov doma, nekdo mi je napisal, da so me doma zavijali v vato ampak meni se ne zdi tako hudo, se vedno se trudim kakor le zmorem depresija mi pa ne pomaga ravno , s fantom skupaj živiva in sem imela velikokrat čudne izpade ali sem jokala brez razloga in sem premalo naredila čez dan, ne morem se spraviti nič naredit in se zelo trudim, ker so mi doma govorili, da nisem za nobeno rabo imam tudi nizko samozavest oziroma imam to v sebi in če mi fant reče, da morem kaj naredit oziroma, da premalo naredim, me sploh ne razume, da ne morem  ne morem se spravit kaj naredit zelo težko, 

Jaz bi bila rada samostojna in se spravila v red ampak če ti nekdo govori, da ne bo nič iz tebe, da vse slabo narediš se mi enostavno začne mešati, k se trudim kakor morem 

Zdaj pišem na list kako bi bilo če bi sama živela, kako bi se znašla v življenju, ker vzgoja mojih staršev me ni naučila kaj dobrega in zato očitno se bom jaz sama sebe mogla učit.... zdaj pa kako sam sebe preživet...to imam v glavi, da je zelo zapleteno

da ne morem, mi mogoče kdo napiše kašne nasvete, ne vem kje začet....

 

Tko sem napisala na list vse stroške čez mesec...  kako bi bilo če bi bila sama, fantu sem tko rekla rada bi šla v stanovanje za nekaj časa, da vidim kako je s stroški, elektriko itd....

tko, da bom poskusila zdaj tko .... samo me res ni resno vzel, da bi šla v stanovanje in probala sama živet nekaj časa, vem, da danes je zlo težko ni pa nemogoče, rada bi poskusila kako je , ko sam živiš....


Ko bom nehala se zdraviti se bom to res lotila resno........
ker gre to za moj življenje, moje počutje, da me ni strah na vsakem koraku....
potrebovala bi še vašo podporo nasvete?

[ocdjevski]

Nekoristne kritike so neki najslabšga kar te lahko doleti, povzroči tolk problemov na podzavestni ravni da začneš pol še sam vrjet v to da nisi nč vredn, da nč ne morš nardit, da si zguba, in podobno. Vem iz lastnih izkušenj... sam dejstvo je da si še zmeri ista oseba kot v tistih trenutkih iz preteklosti ko si bla ful produktivna, sposobna marskej narest. Probi najdt po spominu te trenutke, in morš vedt da če si takrt lahko bla tko sposobna, si lahko tud zdej. Negativnih opazk se pa probi čim bolj izogibat, vsaj dokler ne boš spet dovolj močna, da te to ne bo kej posebej pretreslo. Če ti noben drug ne da dobrih, pozitivnih besed, si jih morš preprosto sam dajat. Morš sebe najpri vidt kot sposobno, močno, uspešno, tud če ti noben ne reče da to si. Vsak je sposobn marskej doseč, sam vse možne kritike ljudi, ki nam (dostkrat nezavedno) škodujejo, lahko tko zelo načnejo tvoje funkcioniranje da komi še kej nardiš. Ampak če gre v to smer, gre lahko tud v nasprotno: daji si spodbudne besede sama seb konstantno, začni se vidt kot močno, sposobno, uspešno, pa bo tud enkrat se začel to poznat.

Če se znajdš v začaranem krogu škodljivih misli, čim prej začni neki počet al pa zamenji sobo, al se pa odpelji z avtom če se rada voziš, lahko greš na sprehod, karkol, sam da je neki druzga. Tud če se ti zdi nekoristno.

To da postajaš samostojna je zelo dobr, že zard tega se lahko potrapljaš po ramenih. Vse bolj boš zard tega vidla da imaš dost več moči v svojih rokah, kot si mislila.

Upam da sm vsaj kej pomagu, imam podobno situacijo...

[rabimprijateljico]

Nekoristne kritike so neki najslabšga kar te lahko doleti, povzroči tolk problemov na podzavestni ravni da začneš pol še sam vrjet v to da nisi nč vredn, da nč ne morš nardit, da si zguba, in podobno. Vem iz lastnih izkušenj... sam dejstvo je da si še zmeri ista oseba kot v tistih trenutkih iz preteklosti ko si bla ful produktivna, sposobna marskej narest. Probi najdt po spominu te trenutke, in morš vedt da če si takrt lahko bla tko sposobna, si lahko tud zdej. Negativnih opazk se pa probi čim bolj izogibat, vsaj dokler ne boš spet dovolj močna, da te to ne bo kej posebej pretreslo. Če ti noben drug ne da dobrih, pozitivnih besed, si jih morš preprosto sam dajat. Morš sebe najpri vidt kot sposobno, močno, uspešno, tud če ti noben ne reče da to si. Vsak je sposobn marskej doseč, sam vse možne kritike ljudi, ki nam (dostkrat nezavedno) škodujejo, lahko tko zelo načnejo tvoje funkcioniranje da komi še kej nardiš. Ampak če gre v to smer, gre lahko tud v nasprotno: daji si spodbudne besede sama seb konstantno, začni se vidt kot močno, sposobno, uspešno, pa bo tud enkrat se začel to poznat.

Če se znajdš v začaranem krogu škodljivih misli, čim prej začni neki počet al pa zamenji sobo, al se pa odpelji z avtom če se rada voziš, lahko greš na sprehod, karkol, sam da je neki druzga. Tud če se ti zdi nekoristno.

To da postajaš samostojna je zelo dobr, že zard tega se lahko potrapljaš po ramenih. Vse bolj boš zard tega vidla da imaš dost več moči v svojih rokah, kot si mislila.

Upam da sm vsaj kej pomagu, imam podobno situacijo...

Hvala ti kako je pa s tabo?  jaz sem med depresijo in jemanjem tablet vedno kaj delala , ker sem našla nekaj za delat kar mi je bilo všeč in je bilo koristno, ker sem nekaj zaslužila... po svoje sem delala in se spravila, samo tisto sem počela kar me je veselilo, to sem lahko delala vse drugo pa slabo...., ker me ni veselilo .... ni bilo nobene volje, zdaj pa zmanjšujem sem na nižji dozi, sem jemala 10 mg ciprelexa in zmanjševala počasi....

[rabimprijateljico]

Nekoristne kritike so neki najslabšga kar te lahko doleti, povzroči tolk problemov na podzavestni ravni da začneš pol še sam vrjet v to da nisi nč vredn, da nč ne morš nardit, da si zguba, in podobno. Vem iz lastnih izkušenj... sam dejstvo je da si še zmeri ista oseba kot v tistih trenutkih iz preteklosti ko si bla ful produktivna, sposobna marskej narest. Probi najdt po spominu te trenutke, in morš vedt da če si takrt lahko bla tko sposobna, si lahko tud zdej. Negativnih opazk se pa probi čim bolj izogibat, vsaj dokler ne boš spet dovolj močna, da te to ne bo kej posebej pretreslo. Če ti noben drug ne da dobrih, pozitivnih besed, si jih morš preprosto sam dajat. Morš sebe najpri vidt kot sposobno, močno, uspešno, tud če ti noben ne reče da to si. Vsak je sposobn marskej doseč, sam vse možne kritike ljudi, ki nam (dostkrat nezavedno) škodujejo, lahko tko zelo načnejo tvoje funkcioniranje da komi še kej nardiš. Ampak če gre v to smer, gre lahko tud v nasprotno: daji si spodbudne besede sama seb konstantno, začni se vidt kot močno, sposobno, uspešno, pa bo tud enkrat se začel to poznat.

Če se znajdš v začaranem krogu škodljivih misli, čim prej začni neki počet al pa zamenji sobo, al se pa odpelji z avtom če se rada voziš, lahko greš na sprehod, karkol, sam da je neki druzga. Tud če se ti zdi nekoristno.

To da postajaš samostojna je zelo dobr, že zard tega se lahko potrapljaš po ramenih. Vse bolj boš zard tega vidla da imaš dost več moči v svojih rokah, kot si mislila.

Upam da sm vsaj kej pomagu, imam podobno situacijo...

Problem je, da se ne rada vozim, da me je strah, nisi dobro prebral....brez avta danes ne prideš nikamor mene je pa strah vozit , ja sem lahko ponosna, da sem sama šla drugam od staršev proč, samo to mi naredi samo kako naj ti rečem nezanesljivost pol se sprašujem kaj če se kaj naredi kako bom sama šla naprej....

in to, groza, je mal drugače k imaš okoli sebe svoje ljudi potem pa greš nekam pa ne poznaš, na koga se sploh zanesti? koga sploh lahko vprašaš kdaj za pomoč? ne moreš nobenega, če nimaš nobenega,  Huh? te občutki so grozljivi, potem sem poskusila iskati kakšno prijateljico, da bi našla, samo ni šlo, že nekaj časa iščem, težko je najti podobnega človeka sebi, da se razumeta...., da imata podobno mišlenje, razmišlanja, da se strinjata, to pa je res redko, najdeš jih ampak potem zginejo....se pretrgajo vezi, stiki, vsak po svoje ane...

Vsi gremo po svoje...

[ocdjevski]

Dost težko je pr men, sploh k mam tolk drugih problemov še zravn - okm, aksioznost,... poleg depresije. In tud jst se počutm presneto samga. Ampak treba je zdržat, enkrat mora to nehat, vse v celm vesolju se spreminja, in tud depresije mora bit enkrat konc.

Ne sekiri se če se ne voziš rada, ni spet tolk pomembn to, res ne. glede osamljenosti te zelo razumm, k sreč imam js zelo prijazno psihiatrinjo da se lahko z njo pogovarjam. Enako tud ti, če jemleš tablete, izkoristi pomoč ki je na voljo, sprašuj zdravnico karkol te zanima, kako se spopadat s specifičnimi problemi, in ji povej vse kar te muči. Zato je tam. Upam da je tvoja psihiatrinja dobra, je tud to dost pomembn. Js o mojih problemih svojim prjatlom sploh ne upam spregovort k me je tolk strah da me bodo pol imel za čudnga. Je težko to res.

Čestitam da zmanjšuješ s tabletami, js sm na maksimalni dozi antidepresivov, pa le delno pomaga. Mislm da si v marsičem pred mano z napredkom, tko da le tko naprej! Premal potrditve si daješ. Iz napisanga se vidi da si borka. Dobro prijateljico, s katero se lahko pogovarjaš o svojih težavah, boš že našla, ste punce dost bolj zanesljive in razumevajoče glede izpovedovanja svojih težav, tko da si lahko tud to šteješ v plus. Vedno je neki, kar te osrečuje. Če je še tako težko to najdt, je nekje to v tebi. To je treba najt in potem sledit temu. Je dost dobrih ljudi na svetu, boš že svoje našla. Do takrat pa imej sama sebe za neke vrste osebno trenerko, in se spodbujaj.

[rabimprijateljico]

Dost težko je pr men, sploh k mam tolk drugih problemov še zravn - okm, aksioznost,... poleg depresije. In tud jst se počutm presneto samga. Ampak treba je zdržat, enkrat mora to nehat, vse v celm vesolju se spreminja, in tud depresije mora bit enkrat konc.

Ne sekiri se če se ne voziš rada, ni spet tolk pomembn to, res ne. glede osamljenosti te zelo razumm, k sreč imam js zelo prijazno psihiatrinjo da se lahko z njo pogovarjam. Enako tud ti, če jemleš tablete, izkoristi pomoč ki je na voljo, sprašuj zdravnico karkol te zanima, kako se spopadat s specifičnimi problemi, in ji povej vse kar te muči. Zato je tam. Upam da je tvoja psihiatrinja dobra, je tud to dost pomembn. Js o mojih problemih svojim prjatlom sploh ne upam spregovort k me je tolk strah da me bodo pol imel za čudnga. Je težko to res.

Čestitam da zmanjšuješ s tabletami, js sm na maksimalni dozi antidepresivov, pa le delno pomaga. Mislm da si v marsičem pred mano z napredkom, tko da le tko naprej! Premal potrditve si daješ. Iz napisanga se vidi da si borka. Dobro prijateljico, s katero se lahko pogovarjaš o svojih težavah, boš že našla, ste punce dost bolj zanesljive in razumevajoče glede izpovedovanja svojih težav, tko da si lahko tud to šteješ v plus. Vedno je neki, kar te osrečuje. Če je še tako težko to najdt, je nekje to v tebi. To je treba najt in potem sledit temu. Je dost dobrih ljudi na svetu, boš že svoje našla. Do takrat pa imej sama sebe za neke vrste osebno trenerko, in se spodbujaj.

Mogoče pa najdeš kakšno prijateljico k te bo razumela namesto prijateljev - kot praviš si ne upaš povedat.... nekoga najdi, da mu lahko poveš...hm če mene rabiš kdaj, za poslušat me imaš  jaz pa sem bila včasih zelo zaprta in sem prišla do tega, da mi to nič ne pomaga , če sem zaprta, če pa si odprt te lahko kdo izkoristi, ima priložnost ampak me ni strah, k vzamem samo tiste prijatelje, ljudi, jih sprejmem samo tiste k mi pač vztrezajo, odprta za vse ampak če to kdo izkoristi pač ti je lahko zanj škoda, nima več prostora pri tebi, oziroma mesto, take ljudi enostavno spustim iz življenja, k nimajo nič kaj pri meni delati oziroma početi.... tiste iskrene dobre pa jim z veseljem prisluhnjem, lahko se mi tudi zaupajo, pa ne bom to izkoristila, sem pa prav zaradi tega odprta za vse, ker sem bila nekoč tako zaprta vase in nisem dala nobene možnosti, zdaj , ko dajem vsem možnost, da me spoznajo, sem veliko bolj svobodna saj me ni več tako strah, če nekomu kaj povem o sebi, ker me ni sram, tega, tisti ljudje k izkoristijo jih lahko le gledaš s take ravni  nizko, zato si dobrodošel pri meni, če imaš še več problemov pa ti lahko pomagam, če bom lahko ... 

Samo če si ne upaš povedati prijateljem- potem te je sram tistega kar si, zato bi se mogoče
naučil, nekaj kar sem se jaz v preteklosti, da te ni sram, samega sebe in če te ni sram, boš brez problemov povedal svoje probleme, saj si človek tko kot vsi, zato te nima biti kaj sram povedat, če se potem norčujejo iz tebe prijatelji - POTEM PA RES NE VEM SO TO RES PRAVI PRIJATELJI ali so izmišljeni......

kot sem ti napisala, da sem tukaj če me kaj potrebuješ, ker meni ni težko zaupati
Nima te biti kaj sram, da si depresiven, ker je to del tebe in ne vem zakaj bi bilo človeka to sram, veš zakaj, ko nekako sprejmeš sebe, depresija... aniksoza je pa del tebe in če to drugi ne morejo sprejeti je to njihov problem, res zakaj bi se nekaj sramoval če je del tebe.

Ja upam, da najdem še kaj dobrih ljudi na svetu, ker jih potrebujem.... in mogoče oni mene

[rabimprijateljico]

Dost težko je pr men, sploh k mam tolk drugih problemov še zravn - okm, aksioznost,... poleg depresije. In tud jst se počutm presneto samga. Ampak treba je zdržat, enkrat mora to nehat, vse v celm vesolju se spreminja, in tud depresije mora bit enkrat konc.

Ne sekiri se če se ne voziš rada, ni spet tolk pomembn to, res ne. glede osamljenosti te zelo razumm, k sreč imam js zelo prijazno psihiatrinjo da se lahko z njo pogovarjam. Enako tud ti, če jemleš tablete, izkoristi pomoč ki je na voljo, sprašuj zdravnico karkol te zanima, kako se spopadat s specifičnimi problemi, in ji povej vse kar te muči. Zato je tam. Upam da je tvoja psihiatrinja dobra, je tud to dost pomembn. Js o mojih problemih svojim prjatlom sploh ne upam spregovort k me je tolk strah da me bodo pol imel za čudnga. Je težko to res.

  Hvala za nasvet zdaj berem neko knjigo samo zelo počasi mi gre upam, da mi koristi, še kaj mi piši 
Čestitam da zmanjšuješ s tabletami, js sm na maksimalni dozi antidepresivov, pa le delno pomaga. Mislm da si v marsičem pred mano z napredkom, tko da le tko naprej! Premal potrditve si daješ. Iz napisanga se vidi da si borka. Dobro prijateljico, s katero se lahko pogovarjaš o svojih težavah, boš že našla, ste punce dost bolj zanesljive in razumevajoče glede izpovedovanja svojih težav, tko da si lahko tud to šteješ v plus. Vedno je neki, kar te osrečuje. Če je še tako težko to najdt, je nekje to v tebi. To je treba najt in potem sledit temu. Je dost dobrih ljudi na svetu, boš že svoje našla. Do takrat pa imej sama sebe za neke vrste osebno trenerko, in se spodbujaj.

Hvala za pomoč še kaj mi piši. 

[ocdjevski]

Si ful lepo napisala to glede drugih ljudi, se čist strinjam. Tisti, ki si zapravijo tvoje zaupanje, so lahko le oni na zgubi. Me je pa dost sram mojih misli ja, kot si predvidela :/ Na delu foruma za obsesivno kompulzivno motnjo sem opisu mojo blesavo logiko na več mestih - čist zakompliciram stvari.. V bistvu je največji problem pr men, da se mi na skoraj vsakem možnem mestu neki zatakne - in če ne grem nazaj na tisto mesto/ če ne ponovim dejanja, potem dojemam vse okrog sebe kot nekak nerealno, nepravo. Večkrat ponavljam dejanja, včasih tud desetkrat eno in isto stvar. In še neke vrste motnje zaznavanja imam, ko se mi zdi da sm neki vidu/prebrou/slišu drugače kot je blo v resnici, in potem me to grozno moti. Ker v moji glavi je logika: če imam v spominu nekak drgač kot se kaže v resnici, da je, je potem neki narobe s tem.

Jst sm tud včasih bil totalno zaprt - do neke mere sm še zmeri, ampak sm naredu tolk napredka glede tega da vem da si s tem, ko se zapreš vase, le nardiš škodo. Me je pa sram mojih problemov k se bojim da bi v primeru, da bi vsi zvedl za moje probleme, me začel folk ignorirat al pa da bi se ljudje začel norca delat iz mene. Ampak kot si napisala: tiste, ki te izkoristijo, lahko gledaš z viška. Tud njih bi lahko zadel taki problemi, in vprašanje kako bi se oni spopadal z njimi.
Tvoji prjatli so lahko srečni da imajo tebe za prjatlco

Hvala res tud tebi za lepe besede, jih še kako potrebujem. Fajn je vedt če imaš ljudi, ki te poslušajo, te spodbujajo, in te ne obsojajo. Bom seveda še kej pisu, tud ti dej

[rabimprijateljico]

Si ful lepo napisala to glede drugih ljudi, se čist strinjam. Tisti, ki si zapravijo tvoje zaupanje, so lahko le oni na zgubi. Me je pa dost sram mojih misli ja, kot si predvidela :/ Na delu foruma za obsesivno kompulzivno motnjo sem opisu mojo blesavo logiko na več mestih - čist zakompliciram stvari.. V bistvu je največji problem pr men, da se mi na skoraj vsakem možnem mestu neki zatakne - in če ne grem nazaj na tisto mesto/ če ne ponovim dejanja, potem dojemam vse okrog sebe kot nekak nerealno, nepravo. Večkrat ponavljam dejanja, včasih tud desetkrat eno in isto stvar. In še neke vrste motnje zaznavanja imam, ko se mi zdi da sm neki vidu/prebrou/slišu drugače kot je blo v resnici, in potem me to grozno moti. Ker v moji glavi je logika: če imam v spominu nekak drgač kot se kaže v resnici, da je, je potem neki narobe s tem.

Jst sm tud včasih bil totalno zaprt - do neke mere sm še zmeri, ampak sm naredu tolk napredka glede tega da vem da si s tem, ko se zapreš vase, le nardiš škodo. Me je pa sram mojih problemov k se bojim da bi v primeru, da bi vsi zvedl za moje probleme, me začel folk ignorirat al pa da bi se ljudje začel norca delat iz mene. Ampak kot si napisala: tiste, ki te izkoristijo, lahko gledaš z viška. Tud njih bi lahko zadel taki problemi, in vprašanje kako bi se oni spopadal z njimi.
Tvoji prjatli so lahko srečni da imajo tebe za prjatlco

Hvala res tud tebi za lepe besede, jih še kako potrebujem. Fajn je vedt če imaš ljudi, ki te poslušajo, te spodbujajo, in te ne obsojajo. Bom seveda še kej pisu, tud ti dej

Jaz pa danes šla na kosilo pač od fanta družina ane in grem prvič tko ven, ker sem večina časa notri in zaprta bolj, tko, da sem takoj sem prišla, k sem prišla nazaj, če si kaj napisal, k mi nekako pomaga če ima kdo enake probleme kot jst oziroma k te razume, med tistimi k si pa jim težko kaj rečeš...sploh sem jaz tudi tko k ti samo če bi me kdo kaj vprašal tko bi se pogovarjala bi verjetn povedala ali pa ne vem, no jaz sem se preselila pod nujno drugam k se mi je doma mešalo, pač so me poniževali in tko pa vsaka beseda k so jo izgovorili mej e čist spravilo dol, zdaj sem med tujci bila pa sem razmišlala kaj če bi bila tudi tam moja družina pa se mi zdi, da bi se bolje počutla, ker si pač navajen "NAVAJEN" da si z njimi z tujci pa enostavno sem odmaknjena, mi je pa ful grozn k se drugi smejejo, pogovarjajo, jaz pa ne dobim nobeno temo, da bi kaj rekla ali karkoli, ker sem do tujcev tko odmaknjena, še posebaj zdaj, ko imam depresijo ane se ljudi kar bojim, me neka punca povabila, da bi se spoznale, med pa tok odvrača se mi od vseh ljudi, je bilo fino gledat k je fant med svojimi, da se razumejo..... pač so se imeli dobro, samo jaz še vedno čustim, da ne spadam poleg    tok čudne občutke mam, k se drugi pogovarjajo pa veselijo in ne vem kaj še vse , zato pravim, da res nisem za nikamor, samo še za v sobo, tam se dobro počutim, zunanji svet mi pa
že..... saj veš, imam fanta k me razume pa se počutim dobro z njim AMPAK SAMO Z NJIM, z nobenmu drugemu, ker on me osebno pozna pa še to ne čisto.

Tko, da si samostojen, in v drugem kraju, sami tujci, nobenega znanega obraza....potem po večerji zdaj se mi pa začelo vrteti, kot , da skupi lezeš, sam vase, okoli pa ne veš kaj se dogaja res groza, fantu ne mislim razlagat vse stvari kar se z mano dogaja in kako čutim in to, ker se mi zdi, da nima smisla,  te samo tisti razumejo k so v enaki koži kot ti....

  dones se mi vrtelo, k da bi skup padala, zaradi ljudi, neznanih, ki se okoli mene smejejo, zabavajo
jaz pa ne morem iz svoje kože, depresije, me še bolj notr spravi.... najbolj varno se mi zdi, ta soba
vse drugo zunaj mi je kot začaran krog.. ne vem kaj mi lahko škodi kaj lahko vpliva name in kaj se mi lahko zgodi... danes ni dober dan.


To samo zato, ker sem mogla it....ven

[rabimprijateljico]

ja te štekam jst sem vsak večer se zjokala pa misnla kaj se bo zgodilo pa pomisnla najslabše
in potem, kot, da bi se to že dogajalo  vem kako je zdaj je bolje, samo, ko grem tko ven
me pa spet spravi čist skupi, k sem med ljudmi k se smejejo k se imajo radi ne vem, sem kot neki bedak tam
tko se počutim, ne vem če se bo to kaj izboljšalo....ali ostanem vedno ista, k se ne znam nikoli sprostit med tujci...se pogovarjat, ne vem, eh.

[rabimprijateljico]

Si ful lepo napisala to glede drugih ljudi, se čist strinjam. Tisti, ki si zapravijo tvoje zaupanje, so lahko le oni na zgubi. Me je pa dost sram mojih misli ja, kot si predvidela :/ Na delu foruma za obsesivno kompulzivno motnjo sem opisu mojo blesavo logiko na več mestih - čist zakompliciram stvari.. V bistvu je največji problem pr men, da se mi na skoraj vsakem možnem mestu neki zatakne - in če ne grem nazaj na tisto mesto/ če ne ponovim dejanja, potem dojemam vse okrog sebe kot nekak nerealno, nepravo. Večkrat ponavljam dejanja, včasih tud desetkrat eno in isto stvar. In še neke vrste motnje zaznavanja imam, ko se mi zdi da sm neki vidu/prebrou/slišu drugače kot je blo v resnici, in potem me to grozno moti. Ker v moji glavi je logika: če imam v spominu nekak drgač kot se kaže v resnici, da je, je potem neki narobe s tem.

Ne vem točno kaj misliš tukaj približno razumem ne pa čisto, naprimer nek primer, ful sem zaupala nekomu potem se izkazalo, da ni to kar jaz mislim, da je , nekateri so tako dobri igralci, da te lahko prepričajo....
nek primer ampak te ne razumem najbolje, kaj točno misliš če imaš v spominu nekak drugač kot se kaže v resnici, da je....


Ne vem če je ravno pravi primer zate.... hm ne vem...

Zdaj ne vem ali naj zvišam antidepresive me grabi panika po tem danes, pa sem na hitro neki napisala ti, če bo kdo sploh razumel, kaj pišem...

[rabimprijateljico]

No še kaj napiši kako ti gre. Z veseljem preberem. l.p   

[ocdjevski]

Tud jst večkrat podobno doživim če grem ven in sm v družbi, pol pa ja valda premišlujš še kolk se majo vsi ostali fajn, kolk se majo eni radi tud, in pol maš tko preveč vsega v glavi! Ampak to je res dobr da si na svojem, tud če zaenkrat še ne vidiš prednosti tega. Tud fanta imaš - jst namreč nimam punce, pa bi jo meu, mi manjka tud to ful, sam je pol še problem k sm ful zbirčn, hkrati pa nevem kako bi si najdu cajt še za punco poleg vseh mojih problemov. Je pa verjetno da bi meu lih problemov mnj če bi se "zaljubu" kej, da bi mi mal pozornost odvzel. Sam sm meu več slabih izkušenj glede zvez kokr dobrih, pa se mal tud bojim. Sploh k mam še tolk svojih problemov, pol pa skos očitajo vsi moškemu spolu da je poženščen, da si nč ne upa, pa podobno. Pa si mislm - če bi za moje probleme vedla moja teoretična punca, bi me takoj zapustila. Ma ja no :/

Jst si če grem tko kej vn v družbo pomagam, da nism tolk živčn, s tem, da probam preusmert pozornost iz sebe in svojih problemov na zunanjost - na ljudi okrog sebe, na ulco, na avte ki grejo mimo, itd. V tistmu trenutku ko si s prjatli je res škoda bit odmaknjen - če že moraš, boš že doma odmaknjen. Če boš spet kdaj v podobno situaciji, si reči, da so to tvoji prijatelji/znanci, da ti ne bodo nič naredili, in da spadaš v družbo, da nisi odmaknjena, čeprou se mogoče tko počutš. Tud js se dostkrat najdm v situaciji ko nevem kaj bi reku, ampak morva vedt da je to "tvoja" družba, in ne "rabš" reč neki, če že rečš kej-fajn, če pa si tiho, pa tud ne bo nč narobe. Fajn je če znaš bit v trenutku tud če nč ne rečš.

Tud če se samo s fantom dobro počutiš - bodi vesela, jst nimam nobene punce za v takih osamljenih primerih. Če že potožim kej, potožim staršem, pa še to nerad, ker jih nočem obremenjevat, pa nočem bit le neka pijavka ki nič ne more nardit. Nevem no, nekak mam jst dost tega pritiska tud da ne smem zgledat šibak...

Tud js mam te trenutke, ko mam čist preveč vsega v glavi, in se lahko sam še uležem in probam počakat "da gre nevihta mimo", če se tko izrazm. Skos sm tud napet, in je res težko ja, ampak morva se naučit uživat v trenutku. Jst se tud ne znam sprostit med tujci, še med prjatli se težko včasih, sam bo tud enkrat tega konc, upam.

Pa mene pol še tolk skrbi faks, me čaka še par zadev v septembru, in me tolk skrbi kaj če ne bom naredu- pol bi šlo vse narobe, zgubu bi še tist delčk volje ki jo še imam. Tolk se sprašujm tud kaj bo z mojo prihodnostjo, kako bom dubu službo, a bom sploh kdaj meu svoje probleme pod nadzorom pa to... pa včasih se tolk težko še skoncentriram na snov ki jo mam za predelat, ker me tolk še te moji problemi motjo zravn.. tolk grozno sm obsedn s tem kaj je resnično, in že najmanjša nesigurnost je problem zame. ah ja :S
 Ne sekiri se drgač glede tega dons, vsaj ven si šla, to je dobro, spomn se na to. Mormo več dobrega vidt kokr slabega v vseh situacijah...

[rabimprijateljico]

Ja vem, kako je na faxsu jst sem šla na fax pa sem bila preveč zmedena potem sem pa rekla, da samo eno stvar želim, zato nisem šla in pustila vse pa se odselila, ker sem se odselila dobila neki notranji mir, ker mi je vedno mami, naredi to, naredi tisto, tisto ni dobro, nisi dovolj dobro naredila, je treba zgodaj vstati že ob 7 zjutraj in me zbujala ali sem premalo spala, da se mi je enkrat samo zmešalo, vse besede, k je rekla, so mi prišle do vrha glave tako, da sem klicala fanta, da ne zmorem več, da se mi bo zmešalo, če ga ne bi dobila in, da bi me vzel k sebi bi se meni čist zmešalo , neki dan je bilo tako preveč vsega, dogodek za dogodkom, ko sem prišla živeti drugam je bilo nekaj časa dobro potem me je pa začelo vse boleti sklepi, telo, mravlinci... pa sem šla 3 krat na orgenco, ponoči vedno zvečer, tesnoba, da ne morem dihati, in oni so mi rekli, da mi ni prav nič, da je z mano vse v redu.   

Si pod velikim stresom..

[rabimprijateljico]

Tud jst večkrat podobno doživim če grem ven in sm v družbi, pol pa ja valda premišlujš še kolk se majo vsi ostali fajn, kolk se majo eni radi tud, in pol maš tko preveč vsega v glavi! Ampak to je res dobr da si na svojem, tud če zaenkrat še ne vidiš prednosti tega. Tud fanta imaš - jst namreč nimam punce, pa bi jo meu, mi manjka tud to ful, sam je pol še problem k sm ful zbirčn, hkrati pa nevem kako bi si najdu cajt še za punco poleg vseh mojih problemov. Je pa verjetno da bi meu lih problemov mnj če bi se "zaljubu" kej, da bi mi mal pozornost odvzel. Sam sm meu več slabih izkušenj glede zvez kokr dobrih, pa se mal tud bojim. Sploh k mam še tolk svojih problemov, pol pa skos očitajo vsi moškemu spolu da je poženščen, da si nč ne upa, pa podobno. Pa si mislm - če bi za moje probleme vedla moja teoretična punca, bi me takoj zapustila. Ma ja no :/

Jst si če grem tko kej vn v družbo pomagam, da nism tolk živčn, s tem, da probam preusmert pozornost iz sebe in svojih problemov na zunanjost - na ljudi okrog sebe, na ulco, na avte ki grejo mimo, itd. V tistmu trenutku ko si s prjatli je res škoda bit odmaknjen - če že moraš, boš že doma odmaknjen. Če boš spet kdaj v podobno situaciji, si reči, da so to tvoji prijatelji/znanci, da ti ne bodo nič naredili, in da spadaš v družbo, da nisi odmaknjena, čeprou se mogoče tko počutš. Tud js se dostkrat najdm v situaciji ko nevem kaj bi reku, ampak morva vedt da je to "tvoja" družba, in ne "rabš" reč neki, če že rečš kej-fajn, če pa si tiho, pa tud ne bo nč narobe. Fajn je če znaš bit v trenutku tud če nč ne rečš.

Tud če se samo s fantom dobro počutiš - bodi vesela, jst nimam nobene punce za v takih osamljenih primerih. Če že potožim kej, potožim staršem, pa še to nerad, ker jih nočem obremenjevat, pa nočem bit le neka pijavka ki nič ne more nardit. Nevem no, nekak mam jst dost tega pritiska tud da ne smem zgledat šibak...

Tud js mam te trenutke, ko mam čist preveč vsega v glavi, in se lahko sam še uležem in probam počakat "da gre nevihta mimo", če se tko izrazm. Skos sm tud napet, in je res težko ja, ampak morva se naučit uživat v trenutku. Jst se tud ne znam sprostit med tujci, še med prjatli se težko včasih, sam bo tud enkrat tega konc, upam.

Pa mene pol še tolk skrbi faks, me čaka še par zadev v septembru, in me tolk skrbi kaj če ne bom naredu- pol bi šlo vse narobe, zgubu bi še tist delčk volje ki jo še imam. Tolk se sprašujm tud kaj bo z mojo prihodnostjo, kako bom dubu službo, a bom sploh kdaj meu svoje probleme pod nadzorom pa to... pa včasih se tolk težko še skoncentriram na snov ki jo mam za predelat, ker me tolk še te moji problemi motjo zravn.. tolk grozno sm obsedn s tem kaj je resnično, in že najmanjša nesigurnost je problem zame. ah ja :S
 Ne sekiri se drgač glede tega dons, vsaj ven si šla, to je dobro, spomn se na to. Mormo več dobrega vidt kokr slabega v vseh situacijah...

Fino je , da nekomu poveš, mogoče samo napišeš pa je veliko lažje, meni je vedno to koristilo, če nisi imel,
imaš pa zdaj mene.  Si za , da si piševa na ZS? Mislim, da bo bolje ?
Sem ti pisala na zs , upam, da si dobil, bo kar bolje tam pisati.. kaj praviš?