Pozdravljeni vsi skupaj! Tukaj je spet ena s socialno fobijo.
Naj vam povem nekaj o meni, nekaj kar vam je najbrž vsem znano in ste tudi na svoji koži občutili.
Ko so pri nas obiski, ne hodim iz sobe ker mi ni prijetno biti v družbi ljudi, če pa že moram, potem se vračam v sobo na eno uro za dve uri... v soboto je blo najbolj grozno, ker se cel dan nisem mogla vrnit v sobo (je bla pač ena sorodnica iz Avstralije pri nas...) in sem bila cela živčna medtem ko je bila pri nas. Seveda tega nisem pokazala, ker jaz nosim masko, tako da nihče ne ve kaj si zares mislim in čutim. Zelo me je strah klicati nekoga po telefonu, ali pa dvigniti telefonsko slušalko. Že od četrtega leta naprej hodim od psihologa, psihiatra pa celo do hipnotizerja, in še noben mi ni povedal: ti imaš Socialno Fobijo. Vedno je bilo ali: Post-Travmatski Stres (ker sm bla ko sm bla enajst stara posiljena pa je vse izbruhnilo iz mene ko sm bla šestnajst), ali Bi-Polarna depresija (en čas sm živahna, lahko bi rekli hiperaktivna, kar naprej bi nekaj delala, nasledni dan pa sm čist na tleh in mi ni čist do ničesar), pol so mi pod hipnozo rekli da "naj vse skup pozabim, da ni to nič resnega"... k sreči mam ful močno voljo pa me niso čist hipnotizirali... jemala sm že Cipramil, Cyprexa, pa razne druge antipsihotike, antidepresive pa tko naprej, sam mi niso bogvekak pomagali.
V šoli mi je ful težko ogovorit profesorja al kaj vprašat. Ko sm spoznala nove sošolce je blo groza, kr me je blo tak strah kaj si bodo mislili o meni, al bom na njih naredila dober vtis. Sej, s časom sm se sprostila, sam ta strah je še vedno prisoten. V razredu sm ponavad tiho... ker si pač ne upam pripomnit kaj... al pa če se že o nečem pogovarjamo pa hočem neki zravn povedat, si ne upam... ko pa zberem pogum da bi to kar sem želela povedati povedala razredu, se že pogovarjamo o drugi temi. Grozno je tudi ker mi je en sošolc ušeč, pa vedno ratam čist trda ko sm zravn njega. Ne morm ga pogledat u oči, ne morm ga ogovorit. Vse kar sm lahko nardila je da sm to da mi je ušeč povedala ene par prijateljicam pa jih uprašala če ga lahk uprašajo kaj si misli o meni pa take reči... ^^ pol so ga pa celo leto zafrkavali tko da ni nič čudnega da me zaj sovraži. Ko pa se je začelo to šolsko leto (lani sm ga spoznala) se pa sam ignorirava. Jaz ignoriram njega, on pa mene. In mi je ful hudo, kr bi se mu ful rada opravičla zarad lani pa ker je mel take težave zarad mene, pa si ne upam.
Enkrat se mi je zgodl neki groznega. V osnovni šoli sm bla izbrana da grem na literarno delavnico in smo pač mogli prebrat tist kar smo napisali. Jaz sm sicer začela brat: cela rdeča v obraz, tresla sm se, slabo mi je blo, trda sm bla, glas se mi je tresu. Pol pa je blo preveč zame pa sm se kar naenkrat začela smejat. GROZA! Pravzaprav mi je velik laže napisat o svojih problemih, pa se pogovarjat preko MSNja (ko mi je), kot pa govorit z ljudmi...
Imam tud grozno navado da mam sobo čisto razmetano, ker me je strah biti v čistih prostorih. A je to tud kaka fobija? V srednji šoli so mi rekli da smrdim in od takrat naprej se zelo redko umivam... hecno, ane? Ta pripomba bi morala met glih nasprotn učink... >__< Bojim se še mnogo stvari: grmenja, bliskanja, pajkov, os, čebelč, teme, tišine,...
sm hecna ane?
