nori dnevi...

[emanuela]

Dober dan, se se tu malo oglasam,ki me prav trga 3 dni. Od 20.6. jemljem Cipralex...prejsnji teden sem bla bomba je kazalo na boljse...jedla dosti, vec energije...edino vsaka stvar mi gre na zivce se vedno...zdaj pa tri dni samo jokam, ne morem jest, brez energije, shujsala 2kg...driskam...siljenje na bruhanje...kr neki. A sem fasala se kako trebusno virozo ali kaj je zdaj to? Vedno, ko pomislim, da se samo vlece in vlece kar v jok...jokala bi po cele dneve, prav zalostna sem...najhuje mi je zaradi partnerja, ki niti sam ne ve kako bi mi pomagal...spet razmisljam ce bom zdaj dehidrirala od te  driske...kr neki...vedno si izmislim novo bolezen. hudi mi je zaradi tamale, ki me gleda, ko jokam in me sprasuje, ce me srcek boli. Grozno se pocutim. Res rabim eno spodbudno besedo. Zdaj naj bi slu na morje za tri tedne...bojim se da jima ne pokvarim dopusta. A tej Ad ji  tej ADji delujejo....nic mi ni jasno .

Lep dan.

[Leonarda]

Draga emanuela,

Cipralex jemlješ šele kratek čas in v začetnem obdobju so zelo pogosta nihanja, kot jih opisuješ. 'Nazadovanja' so (na žalost) normalen del procesa okrevanja. Kdaj si nazadnje zvišala dozo in za koliko? Lahko pa, da se je vsemu pridružila še kakšna viroza...

Prosim, ne obremenjuj se z občutki krivde (tudi to je običajen simptom depresije). Depresija je bolezen kot vse druge. Čeprav velikokrat precej bolj boli, vem  ... Če bi zbolel tvoj mož ali hčerkica, bi jima stala ob strani, ne? In ne bi želela, da se žreta, da sta ti v napoto?

Jaz bi na tvojem mestu šla na morje. Sprememba okolja in klime ti zna koristiti. Odločitev pa je seveda tvoja.

Drži se in lep pozdrav!

[Ahim]

Živjo!
Moja izkušnja v zvezi s Cipralexom je, da so 'prijeli' šele po dveh mesecih. Začetno doza je bila 10mg. Stranskih učinkov, razen slabosti in suhih ust, ni bilo. Glede diareje je pomembno da piješ veliko tekočine, najbolje vodo. Vzemi medicinsko oglje, ki ga dobiš v vsaki lekarni. Če se bo vlekla več kot štiri dni pojdi k osebnemu zdravniku. Prav mogoče je, da si staknila kakšen virus, zaradi tega ti je verjetno tudi slabo. Kot je napisala Leonarda, ne obremenjuj se in ne počuti se krive.  Partner ti gotovo pomaga kakor najbolje zna. Možno je tudi, da ne razume tvoje bolezni. Potem zna biti še teže zate.  Zamenjaj okolico, vem, da je zelo težko v takem stanju misliti na lepe stvari, še teže se je kam premakniti. Najlaže in najbolj udobno je ležati doma in jokati. Tudi to sem počel. Ampak potem sem enkrat ugotovil, da je treba stisniti zobe, zbrati vse moči in iti ven, in migati. In prej ko to storiš, prej bo popustila depresija. Zato menim, da bi bilo super, da greš na morje. Počutje se ti bo prej izboljšalo, če boš poleg jemanja tablet tudi sama nardila kak korak naprej. Majhen korak. Toliko, da spremeniš vskadanjo rutino in ustaljene navade. Pocrkljaj samo sebe, privošči si nekaj zase, nekaj kar te veseli. Ne vem kaj to je, ampak zagotovo boš kaj našla. Plavanje, potapljanje...zidanje hišk iz mivk s hčerkico, karkoli. Stres zmanjšujejo igra, petje, rekraeacija, fantaziranje, spolnost..pa še kaj:)  Zaskrbljenost je tista , ki na svčasih mori non stop. Zvečer mislimo le na skrbi...zato ne spimo, zjutraj se spet zbudimo s skrbmi in tako se ponavlja. Zato se je dobro zaposliti s čem, da ne pademo v neaktivnost, ampak v akcijo. Pojdi na morje in se zavej, kako je dobro, da si to lahko privoščiš, veš kooliko ljudi je, ki ga že par let niso videli. Ozri se okoli sebe, uvidi lepe stvari. Imaš partnerja, imaš hči. Nisi sama. Poskusi uživati v malenkostih.
Drži se, Ahim7691

[emanuela]

Oooj...hvala vama na lepih in spodbudnih besedah. Iz polovicke sem presaltala na celo tableto ze pi 4 dnevih, je rekla zdravnica naj ostanem na eni. Ja mela sem ocitno se virozo vmes...smo s tamalo driskale in bruhale. Glede na to da sem si zelodec unicla z zivci sem tako tudi shujsala zdaj zadnji mesec 6 kg in fasala nizek pritisk. Se to je zdaj jutranja posledica slabosti utrujenosti vrtoglavic....ma to je ze cel teden tako. Ne vem zakaj pa jokam non stop...cel teden mi gre na jok ko vidim da se slabo pocutim...prav grozno mi je...zdaj sem sla na en sprehod ma bi se vseeno jokala....sama sebi na zivce grem...pol me spet zelodec boli pa zgaga in ne morem ven iz tega....tako pol cel dan....

[nowhere man]

Obadva, Leonarda in Ahim, sta zelo dobro odgovorila. Še zlasti mi je všeč tisto o pomenu aktivacije. To je sicer težko, ni lahko, ampak deluje. Vsakič, ko mi to uspe, in to je (hvalabogu) praktično vsak dan, potem razmišljam, kako da sem toliko časa čemel tam notri in trpel in se nisem že prej odpravil ven in se kar ne razumem. Potem pomislim, da če potem, ko mi je malo bolje, težko razumem samega sebe iz slabih obdobij, kako me potem sploh lahko razume nekdo drug, ki tega ne doživlja. Potem spet pomislim, da ljudje doživljamo marsikaj, pa tega ne povemo, zadržimo zase - tudi jaz povem le malo tega, kar čutim, in zakaj bi bili drugi toliko drugačni. Tudi drugi imajo svoje strahove in žalosti. Zame so najhujša jutra. Slabo se počutim. Vse je brezizhodno in zavoženo. Počutim se kot v nekakšni megli, kot da sem oddaljen od dogajanja. Misel na praktično vse mi vzbudi strah in tesnobo. Bojim se smrti, a hkrati nisem prepričan, da si želim živeti. Vsaka slika, vsaka beseda, vsak zvok, vsaka pesem in vse ima pridih nekakšne samote in žalosti, krivde in sramu. Zaradi staršev, zaradi sester, zaradi prijateljev, zaradi žene, zaradi otrok, zaradi vseh mojih preteklih besed in dejanj. Moreče. Rad bi jokal, zdi se mi, da bi mi vsaj malo odleglo, pa mi ne uspe, kot da ne znam. Ura me priganja in končno vstanem. Vsi ti občutki me spremljajo na WC, na umivanje zob, umivanje obraza, dezodoriranje pazduh, mazanje Nivee po obrazu, špricanje parfuma po vratu, gledanje dveh tablet Zolofta v dlani, oblačenje, čiščenje mačjega stranišča, stresanje briketov, lupljenje banane, rezanje jabolka, hoja v službo... Sčasoma začenja dan dobivati druge barve. Pride nekaj veselja. Pride želja iti popoldne na tek, ali na kolo. Pride misel, da imam nekoga rad in nekdo mene in da nas je takih več. Ki se imamo radi. Pridejo spomini na vonj dežja in lenobno popoldne iz otroštva. In pride toliko takih majhnih stvari, zaradi katerih bi bil še rad tu in se hvaležen, da sem

[emanuela]

....Pravi zdravnica, da tesnoba zgine zdaj zdaj....ma jaz se vedno vsa napeta....strah me je tega hujsanja ki sem ze, ko kandelaver...sploh se ne znam zamotit....zal nimam sluzbe da bi se kam ven peljala od doma....pogovarjam se s prijatelji mavecinoma preko mobitela...nic me ne pomiri...tako bi si zelela jest pa ne gre...pol me zacne zelodec bolet...ma kr neki...Truman Show...neki takega....grem na silo ven vsak dan....ma ko sem doma jokam...tezko mi je gledat moja dva ob meni, ko sem taka...grozno zgleda...in spet v jok....vsi lepo pisete in verjamem ma ne morem iz svoje koze...zdaj pa na morje....ooo kar strah me je...sej sploh ne vem cesa...nocem niti razmisljat....upam, da zdrzim dol tri tedne...tam k zdravnikom ne bom dodla...tu vsaj poklicem....joooj ta strah in trdo t :'(elo...

[Lira]

Emanuela, občutek imam, da te je vse skupaj res hudo zvilo in da si v skrajno slabi koži. Če ne moreš, pač ne moreš. Morje bo že počakalo. Nikar si preveč ne očitaj, ker se s tem samo še dodatno mučiš in izčrpavaš. Zdaj potrebuješ mir, počitek in da nekdo poskrbi zate (hrana itd.). Če si toliko shujšala in še zdaj ne moreš normalno jest, si čisto brez moči. Verjetno tudi dehidrirana. V takem stanju pač nisi za na pot in pika. Po moje bi bilo dobro, da te mož odpelje k zdravniku in skupaj presodite, kaj bi bilo najbolje zate.

[nebodigatreba]

V takem stanju pač nisi za na pot in pika. Po moje bi bilo dobro, da te mož odpelje k zdravniku in skupaj presodite, kaj bi bilo najbolje zate.

Natanko na tole sem pomislil, a me je Lira prehitela. Dopust ob morju je naporen že, če bi imela samo depresijo (brez težav s hrano), ker je pa pri tebi prisotno še kaj drugega, pa bi bilo sploh najbolje ostati doma. Otroka potrebujeta nekoga, ki bo skrbel za njiju. Tudi ti potrebuješ nekoga, da bo v teh trenutkih skrbel zate. Verjamem, da se lahko potrudiš in sama kaj narediš za otroke, a s tem jima boš dala svoje zadnje atome moči in dobre volje, zate pa ne bo nič ostalo.
Če že moraš na vsak način iti na morje, potem naj gre nujno nekdo s tabo. Starši, sorodnik, prijatelj; skratko, kdorkoli, ki bi lahko pazil tako na otroke kot tudi nate.

Skratka, s polno mero mirne vesti se lahko daš na prvo mesto in poskrbiš zase. Nihče ne bo razočaran, otroka bosta pa tudi razumela, da je njuna mami zbolela. Poišči pomoč - če je pa sama ne moreš pa prosi koga, da to stori v tvojem imenu.
Držimo pesti zate.

[emanuela]

Danes sem se zamotila cez cel dan in jedla redno le po manjsih obrokih...bla s prijateljicami in pozabila na tezave...dosti vec sem se gibala kot prejsnje dneve....trudim se kolko lahko...na morje gremo jaz partner in tamala...nocem tamali unicit veselja...jaz bom sodelovala kolikor bom pac lahko...moram se potrudit...zjutraj bom zasigurno vedela ce so boljsi dnevi...ce bo kkaj joka...tolko sem hodla te dneve da me stegna bolijo ;-)...  zal mi bo ce ne grem...vglavnem nocem tega unicit...

[nebodigatreba]

No, že to, da bo partner poleg, je neka opora
Upajmo na čimboljši razplet dogodkov.

[anuška1]

 Emanuela, če si trenutno v takšnem stanju, potem ne vem ali je pametno potovati. Jaz sem bila pred leti v podobni situaciji in sem morje odpovedala. Se boš počutila bolj varno v tujem kraju? Če misliš, da ti bo to pomagalo (sprememba okolja) potem pojdi, drugače bi jaz raje ostala doma. Ti se najbolj poznaš in veš kaj ti dobro dene. V vsakem primeru ni nobene potrebe, da bi se počutila krivo, če ti ni do dopusta. To bosta zagotovo razumela tudi mož in hčerka, saj vidita kako je s tabo.

 Drži se in oglasi se še kaj.

 ANUŠKA1

[emanuela]

že ko sem med ljudmi se boljše počutim, nimam časa razmišljat...dovolj mi je,da bom na plaži opazovala kaj se dogaja, bla na zraku, malo na soncu malo v senci....malo zaplavala....malo energije nabirala...
tukaj sem bla pridna zdaj 3 dni...sem kar zalaufala malo v miganje...je prav pasalo ...

če bom doma bo eno in isto že spet, živi dolgčas, jok, vsakdanja rutina....

grem pa itak na svoj vikend in mi je všeč tam...nisem v tujem okolju...pa še,ki sem drugače z morja mi bo pasalo videt morje po doooolgem času....

sej pravite, da treba migat in se zamotit, torej se moram potrudit in it...moram met druge stvari pred očmi...cd avtogenega treninga in počivanje na plaži...

a je slaba ideja?? sem še občutljiva to itak, vendar se ne dam...zdaj ni blo tolko joka 3 dni...dvakrat nekje...prej je blo hujše...mogoče so simptomi malo popustili...bo malo mirnega obdobja...želim si fuuull 

se slišimo...hvala za podporo 

[emanuela]

dan,

vseeno bi vprašala zakaj mi nekateri svetujete ostati doma eni pa da spremenim okolje? pol sem zmedena....

[Lost]

dan,

vseeno bi vprašala zakaj mi nekateri svetujete ostati doma eni pa da spremenim okolje? pol sem zmedena....

Nekateri govorijo iz lastnih izkušenj, drugi spet tisto kar so slišali ali prebrali.
Vsekakor pa se je vedno tezko postaviti v čevlje nekoga drugega in "dozivljati točno to kar on", ampak LOGIČNO je da če odstranimo SPROZITELJA simptomov tudi simptomi izginejo ,kar pa vedno ni izvedljivo.
Torej se je potrebno naučiti simptome v najboljši meri obvladati in istati rešitev kako SPROZITELJA
ali ostraniti(oblvadati) ali pa zamenjati okolje kjer le tega ni.

[Janja]

Emanuela, živjo!

vseeno bi vprašala zakaj mi nekateri svetujete ostati doma eni pa da spremenim okolje? pol sem zmedena....

A zakaj?

Zato, ker vsak piše na podlagi svojih izkušenj. Ker smo si različni, ker naše težave sprožajo različni sprožilci, ker imamo različne metode sproščanja, ker nam različne tehnike pomagajo, so nasveti taki kot pač so.

Ti pa sama najbolje veš kako je pri tebi.

Lej, tudi jaz nisem mogla razumeti, ko je bilo z mano še precej hudo, da so nekateri napisali, da ko so pa prišli na morje, so se pa imeli fajn. Pri meni ni bilo tako.

Pri meni je morje pomenilo grozljivo katastrofo. Kljub temu, da sem prej morje oboževala. In tudi potem sem ga, ampak žal izvedba ni bila mogoča. Je pa res, da je moja diagnoza OKM z zelo redko obliko simptomatike in veliko stvari je pri meni ravno obrnjenih kot pri ostalih.

Pri meni je bila v preteklosti težavna že sama vožnja...

Ampak, da ne boš mislila, da mi je bilo kaj lažje, ker nisem hodila na morje. Doma sem jokala, ker sem si morja želela. Sem pa enkrat poskusila, ampak je bilo tako hudo, da ni šlo in je bilo potrebno odpovedati...

Ampak očitno je to pri tebi drugače!

že ko sem med ljudmi se boljše počutim, nimam časa razmišljat...dovolj mi je,da bom na plaži opazovala kaj se dogaja, bla na zraku, malo na soncu malo v senci....malo zaplavala....malo energije nabirala...

Tukaj si si dejansko že sama odgovorila, da bo to zate samo pozitivno.

če bom doma bo eno in isto že spet, živi dolgčas, jok, vsakdanja rutina....

Tukaj si zgornjo trditev še dodatno potrdila.

grem pa itak na svoj vikend in mi je všeč tam...nisem v tujem okolju...pa še,ki sem drugače z morja mi bo pasalo videt morje po doooolgem času....

To je pa sploh super.

Ponavadi je težko se spraviti nekam, kjer ne poznamo okolja. Ti pa vse to poznaš in jasno, da boš šla. Ampak ti tega nisi prej napisala, če se ne motim.

a je slaba ideja??

Ne, ni slaba ideja.

Jasno, da boš šla!

Tisti, ki pa so ti morje odsvetovali, pa so ti ga zaradi lastnih izkušenj in zaradi tega, ker takrat ti tega še nisi napisala, kar si sedaj napisala. Tudi jaz sem pomislila, ko sem prebrala tvoj prvotni prispevek, da je bolje, da ne greš. Ker sem razmišljala na podlagi lastnih izkušenj.

Sedaj, ko pa si napisala še ostale okoliščine, se pa zadeva precej spremeni!

No, pa uživajte na morju!

[anuška1]

 Emanuela, pozdravljena!

 V bistvu si si sedaj že sama odgovorila. Našla si veliko plusov, da greš. Moraš vedeti, da ima vsak izmed nas neko svojo izkušnjo. Jaz sem pač pisala iz sebe, ker imam vedno največ težav v tujih krajih, ko sem na dopustu. To pa zato, ker se takrat ustavim in imam čas razmišljati o sebi ....Pa zgleda, da se jaz ne počutim tam tako varno, kaj pa vem ....Čeprav sem si vedno želela iti in potem tudi grem. Včasih je super, brez simptomov, letos so bili. Tako pač je. Ko si sedaj napisala malo več stvari, se je tudi tebi slika verjetno bolj razjasnila. Razumem pa, da te malo zmede, ker ti vsak malo drugače svetuje. Saj veš kolikor ljudi, toliko različnih zgodb. Zagotovo pa ti vsi iz srca želimo, da se boš imela tam lepo. In vidiš, sedaj si že tri dni bolje. Pa še napisala si, da greš tja, kjer imate vikend, torej ti je poznano. Le pogumno Emanuela.

Boš videla, vsak dan ti bo bolje in lažje. Ravno danes sem prebirala svoje stare zapise v dnevniku in me je prav zmrazilo v kakšnem dreku sem bila, pa sem očitno tudi to preživela. In se sestavila nazaj. Tudi ti se boš. DRŽI SE.

Anuška 1

[emanuela]

hvala hvala hvala hvala, ki se mi oglašate in ki dobim toliko spodbudnih besed. ja cel čas razmišljam o tem,da mi bo na morju lepo, da se bo nekaj dogajalo, da ne bom doma zaprta, da bo več ljudi, itd....

moram in to mam v glavi.... ... sem zjutraj čudna,ko se hitro prebudim...ampak takrat vem, da moram vstat...začne mi srce bit, na jok mi gre...ma takoj začnem neki delat...vsaj zobe si grem umivat in se gledat v ogledalo ... samo,da v ležanju ne poslušam svojega srca kako razbija....

res pa je, da sem takoj v riti,če se mi kaj slabega zgodi ali me kdo spravi v slabo voljo...takrat v jok...mislim noro  ... pol pa strah in kr neki res...

ja malo sem se bolj razpisala kam grem...so bolj hribi s katerih gledam v morje...do morja se treba malo zapeljat, ampak je oddaljen vikend od doma 2h tako, da ni tako daleč...

v primeru,ko mi pade slabo na pamet, si samo govorim moram moram moram nehat, it, neki delat karkoli

ko mi je bla energija pred tremi tedni čisto na dnu si tudi nisem upala v avto, ki sem samo čakala napad tesnobe, zdaj se vozim...v avtu sem mela prav napad med vožnjo, cela postala mravljinčasta, še obraz...dušila se, vse megleno postajalo, srce utripalo kot noro, brez moči...tolko,da sem prišla do prvega parkirišča....dva tedna se nisem vsedla v avto...pol počasi peljala tamalo do vrtca pa vse več...vendar mi zmanjka energije od pritiskanja na pedala, noge me začnejo bolet  to mi je najbolj zanimivo, kaj me zmatra...

vedno sem mislila,da je izgorelost, ker včasih,ko sem mela napade tesnobe, nisem mela teh težav z mišicami, energijo, utrujenostjo,...zato sem se zdaj fuuull ustrašla, ker pol sem še brala,da je izgorelost lahko neozdravljiva in se ne giblješ več kot si se...ali traja zdravljenje od 2 - 4 let...noro, mene je skoraj kap ob temu stavku...a komaj 32 let...še ko jokat začnem mi kar žre energijo...že zaradi takih stvari nočem jokat,ker vem kaj me čaka...da bom obsedela 

ampak vam vsem pa res fuuulll hvala,ki se tako dobro počutim,ko vidim,da mam nekoga ob sebi, da me nekdo posluša....

moj partner žal tega ne razume preveč, ampak mi pa pomaga pri domačih opravilih,ker pač rečem,da ne morem, drugače bo lačen ostal  dovolj je blo skakanja okoli drugih...  zdaj vem,da jaz obstajam, šele zdaj,ko sem v tem, grozno kdaj se zaveš tega...

no lep vikend, če se še kaj ne uštulim sem 

 

[Lira]

vseeno bi vprašala zakaj mi nekateri svetujete ostati doma eni pa da spremenim okolje? pol sem zmedena....

Joj, nikar se ne obremenjuj še s tem. Vse je v redu, ti kar pojdi na morje. Nasveti so bili različni, ker smo odgovarjali na tako zelo različne poste. 

V torek si bila tako-tako, napisala si, da si shujšala 2 kg ... Nekateri so ti napisali, da pojdi vseeno na morje, da boš tako lažje pozabila na svoje tegobe ... Kot kaže, so imeli prav.

V četrtek dopoldne pa si se očitno počutila bistveno slabše. Povedala si, da si ta mesec shujšala že 6 kg, da ne moreš jesti, da se zelo slabo počutiš in da te je strah iti na morje ...  In glede na to, se nam je drugim pač zdelo, da bi bilo mogoče bolj pametno ostati doma.

... Ja mela sem ocitno se virozo vmes...smo s tamalo driskale in bruhale. Glede na to da sem si zelodec unicla z zivci sem tako tudi shujsala zdaj zadnji mesec 6 kg in fasala nizek pritisk. Se to je zdaj jutranja posledica slabosti utrujenosti vrtoglavic....ma to je ze cel teden tako. Ne vem zakaj pa jokam non stop...cel teden mi gre na jok ko vidim da se slabo pocutim...prav grozno mi je...zdaj sem sla na en sprehod ma bi se vseeno jokala....sama sebi na zivce grem...pol me spet zelodec boli pa zgaga in ne morem ven iz tega....tako pol cel dan....

....Pravi zdravnica, da tesnoba zgine zdaj zdaj....ma jaz se vedno vsa napeta....strah me je tega hujsanja ki sem ze, ko kandelaver...sploh se ne znam zamotit....zal nimam sluzbe da bi se kam ven peljala od doma....pogovarjam se s prijatelji mavecinoma preko mobitela...nic me ne pomiri...tako bi si zelela jest pa ne gre...pol me zacne zelodec bolet...ma kr neki...Truman Show...neki takega....grem na silo ven vsak dan....ma ko sem doma jokam...tezko mi je gledat moja dva ob meni, ko sem taka...grozno zgleda...in spet v jok....vsi lepo pisete in verjamem ma ne morem iz svoje koze...zdaj pa na morje....ooo kar strah me je...sej sploh ne vem cesa...nocem niti razmisljat....upam, da zdrzim dol tri tedne...tam k zdravnikom ne bom dodla...tu vsaj poklicem....joooj ta strah in trdo t :'(elo...

No, še isti dan zvečer pa se je tvoje počutje dramatično izboljšalo in si napisala tak post, da bi ti tudi jaz rekla, da če je tako, potem pa seveda pojdi na morje:

Danes sem se zamotila cez cel dan in jedla redno le po manjsih obrokih...bla s prijateljicami in pozabila na tezave...dosti vec sem se gibala kot prejsnje dneve....trudim se kolko lahko...na morje gremo jaz partner in tamala...nocem tamali unicit veselja...jaz bom sodelovala kolikor bom pac lahko...moram se potrudit...zjutraj bom zasigurno vedela ce so boljsi dnevi...ce bo kkaj joka...tolko sem hodla te dneve da me stegna bolijo ;-)...  zal mi bo ce ne grem...vglavnem nocem tega unicit...

In lepo se imej! 

[masi]

Draga Emanuela,

....nasveti kot spremeni okolje pridejo v poštev pri blagi depresivni motnji, kjer nam zgolj sprememba okolja da nov zagon, sprostitev, počitek....Pri resnejših oblikah naše motnje pa je pomembno, da smo v prvih mesecih zdravljenja v okolju, kjer se počutimo varno. Meni je bil to moj dom. Kot je že Ahim napisal AD primejo različno. Meni je prijel, če lahko tako rečem po dveh mesecih, da sem začutila oz. občutila misel-saj bo...Resničen učinek AD je sem pa začutila po štirih do petih mesecih. Seveda sem imela tudi psihoterapijo, ki naj bi bila obvezen del zdravljenja v kombinaciji z zdravili.

Kot so že drugi pisali. Pojdi na morje, če sama čutiš tako. V primeru, da ti ne bo prijetno se brez odlašanja vrni domov. Trenutnu imaš stisko, ki se žal na začetku jemanja AD-ja še malce stopnjuje. Vem kaj prestajaš verjemi mi. Čez nekaj mesecev bo slika čisto druga. Res pa je, da je za zdravljenje naše motnje poleg zdravil potrebna tudi psihoterapija.

Drži se, masi 

[emanuela]

Dober dan!

Evo z dopusta in se vredu počutim. Blo je tako lepo ma prekratko, res sem uživala. Mela sem čas za premišljevanje.  Moram nekaj zaupat. En mesec imam bioenergetičarko, katera mi je dala energetsko vodo, pijem jo že en mesec in sem dobila res fuull energije. Gospa se ukvarja s tem že 36 let in ji zaupam. Rekla mi je, da moram nujno prenehati z jemanjem antidepresivov, ker nisem v depresiji ampak je čisto nekaj drugega v meni. Do tega mojega počutja so me pripeljale vnete ledvice in ker nisem en čas spala ponoči, sem tako postala in razdražljiva, brezvoljna, brez energije in s tesnobo, ker sem si začela domišljati,da je nekaj hudega z mano. 

Ko sem na dopustu premišljevala o njenih besedah sem opazila, da ima prav. Sama se spravljam v slabo voljo z mislimi in tako do tesnobe. Danes sem ista taka kot pred dopustom le, da drugače razmišljam. Sproščam se, berem, veliko se gibljem, edino kar ne vem v kateri šport, da se preusmerim. 

Antidepresivi mi sploh niso prijeli. Vem po temu, da ko sem prišla na morje me je prvi dan zgrabila panika, začela sem jokat in nikakor nisem prišla k sebi. Ustrašla sem se kaj bom,če bo kaj narobe z mojim zdravjem. Prav obsedena sem s tem zdravjem očitno.  Pol sem pa kar hitro vstala iz postelje in se spravla k sebi in začela pospravljati stvari,ki smo jih prinesli s sabo in se odpravla na plažo. V sekundi sem bla ok, kot da ne bi bilo nič in tako naslednje tri tedne. Odlično se počutla.

Pridemo domov in spet, ko sem se zbudila panika in v jok. Spet se ustrašla kaj bom doma, spet dolgčas, spet slaba volja, v jok...in tako nekaj časa in spet vstala in akcija. V trgovino, na manikuro, h kolegici in je šel dan mimo. Tako, da sem spet ok. Čez dve uri razmišljam, da se zapeljem s kolesom kakih 15km, samo da se ta vročina spusti. Potem grem v trgovino si kupit en lep zvezek in začnem pisati dnevnik. 

Svojo psihijatrinjo imam in zdaj v petek grem k njej, ker bova izvajali kognitivno-vedenjso terapijo.
Cilj mi je spremenit to obremenjevanje z vsako nepomembno stvarjo in bom ko rožica.

Kaka so vaša mnenja o tem? 

Lep dan še naprej.