Ko bi mi kdo pred letom dni povedal, kako bo danes... a bi mu verjela? kje pa... nikoli in nikdar. V peklu je tema ko v rogu, zastrašujoča tema, nič oprijemljivega, nič otipljivega, nobene brlevke... nič, le tema in grozna bolečina. Strah, osamljenost, obup, tesnoba, tema... občutek, da si edini, da nihče ne sliši tvojega krika, da si neviden, nepomemben... in si želiš le eno - da se čimprej konča. Boli pa tako zelo, da je težko z besedami opisat, le tisti, ki je občudil to bolečino, ve...
In obupno iščeš smisel, nekaj, česar bi se človek oprijel... obupno iščeš izhod, a kaj, ko se vrtiš v krogu kot mačka, ki lovi lasten rep... in si tako ujet v spiralo navzdol... in stene so tako presneto gladke... in vse polzi iz rok. Boli.... Peklensko boli.
Kako mi je uspelo?
se še sama to zadnje dni sprašujem
težko, to je dejstvo. Spotikajoče. Itaq.
S pomočjo foruma
to prvo kot prvo
potem zdravnika, pa seveda prijateljice
pa skupine za samopomoč
pa s čedalje tršo navezo: sestra in njeni otroci
pa s psihologinjo
pa z razumevanjem s strani direktorja
in v določenih pogledih s podporo partnerja
. In seveda z lastno trmo, sprejetimi odločitvami, z določenimi akcijami,... brala sem, se analizirala, predebatirala take in drugačne situacije, se soočila z zgodovino, se spoprijela s strahovi,... je bilo kar nekaj spotikov, pa vmes še dvakrat želja po smrti (enkrat precej resna, drugič bolj klic na pomoč).. in sedaj sem vesela, ker sem, ker živim, ker ljubim, ker se veselim, ker SEM.
Leto dni - dolga doba/kratka doba...kakor se vzame. Starši - ad acta (in glej ga, šmenta, ta teden sta na morju in sem dobila že 3 SMS-e od njiju). Ju jemljem čisto brez večjih čustev, čisto ..kako naj rečem... pač obstojata, sta, kakršna sta, več ali manj njun problem, kako živita - tako, kot sta si izbrala... gane me nič, nisem pa sovražno nastrojena.
In pri "predelavi" staršev je precej pomagala sestra... s katero imava vendarle sestrski odnos
; hja, saj pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra
in seveda forum (sploh konkretne debate v vezi tega).
Njuni vzorci so me skoraj stali partnerske veze... Za prepir sta vedno potrebna dva, ok, eden lahko nosi levji delež, a vseeno sta potrebna dva. In če dobiš skupaj dva, kot sva jaz in on; ko sem bila že sveto prepričana, da sem obdelala vzorce, pridobljene predvsem od matere, sem s pomočjo psihologinje oz. naloge, ki mi jo je dala, ugotovila, kako še sekajo iz mene
in se vmešavajo v prepir... In ko je bilo to v glavnini razrešeno, se je užaljenost poslovila
in pristna čustva so privrela na dan
in sedaj znam bit ljubeča, pa tudi jezna, vesela pa tudi žalostna (v mejah normale), v oblakih, a na realnih tleh
- jap, občutila sem tla pod nogami - prava pravcata tla
... šele sedaj, pred kratkim, sem ugotovila, kako v oblakih sem bila
... kako sem težko znala sprejet - ma, kako sploh nisem imela pojma o realnosti, o tem, kako je, ko človek z obema nogama stoji na tleh... Čutim tla...čutim realnost... ČUTIM
In kako pridno jem zarečeni kruh...
uživam na kolesu, resnično uživam; uživam v sprehodih s psom, uživam v življenju, ...in se veselim morja - ej, jaz, ki sem ga sovražila vsa ta leta, sedaj komaj čakam da greva spet čez dober teden na dopust, jap, komaj čakam morje
pa saj to ni res....
... in se počutim ko virtuoz, vajeti so v mojih rokah, tla pod nogami, veselje do življenja me spremlja. dobre volje sem, rada se imam, sprejemam se... in to jaz, ki sem se sama sebi zdela ko.. ja, dvomim, da je pred časom obstojalo grše in ogabnejše bitje
..in sedaj sem si všeč .. včeraj gledam noge in si pravim - ja, saj maš prav lepe noge
in se prav v ogledalo pogledam, če sem to jaz al me je kak NLP ugrabil in zamenjal....
Človek v temi težko verjame v svetlobo... zelo težko. In človeku v temi se zdi, da se je znašel v labirintu brez izhoda... A izhod se vedno najde, svetlobo se splača poiskat
.. je težko, a splača se
