ko bi bil človek vedež...

[Arwen]

moj 9-letni nečak (no, kmalu bo star 10) grize majice, pa nohte... se mi zdi, da ga precej bremeni odnos starih staršev do njegove matere... oh, kako rada bi to breme z njegovih pleč prevzela 

[ton]

Ah, ne bolezniziraj preveč otroške dušice. Otroci počno svašta in ni vse nujno bolezensko ali posledica brezdanjih travm. Kako pa grize majice? Pri nas je za to zadolžen zajec.

[Arwen]

ja, mogoče je res le posledica dolgočasja... vse majice imajo luknje, kot bi jih molj razjedel (pa jih ni) ... manjše in večje luknjice po rokavih, pod ovratnikom... bolj ali manj vse načete, pri starejših majicah manjše luknjice (tako da je njegova mati res mislila, da so molji kje), sedaj pa že večje, vidne, opazne, ... nohti pojedeni... je pa otrok zelo čustven, tako da...

Sem mu pred kratkim razložila, kako je z mano, pa je odgovoril - o, potem si pa taka kot jaz, ko sem tudi žalosten. Ko sem ga pobarala, kaj ga tare, je bil tiho, pa sem vprašala, če mogoče odnos njegove babice do hčere (to je njegove matere), pa je prikimal... in me vprašal, če sem zbolela zaradi njegove babice (to je moje matere)

[ton]

Vračunati moraš tisto, kar sva že enkrat prerekla, da imamo 'zunanji' pogosto nek izdelan pogled na življenje kake družine, ki pa ni nujno pravi. Pri tamalih velja, da naj nas nekaj začne skrbeti, če se preveč pojavlja: v tvojem primeru recimo nerazložljiva žalost.
Tole z majicami me preseneča - na nek način pa tudi zato, ker to pomeni, da je pamžek veliko sam, sicer bi ga že gnjavili zaradi tega početja.
Ma ne vem. Reci kakšno besedo s sestro, ne pa težit, saj starši zelo sitno reagiramo na soljenje pameti od zunaj.

[Arwen]

hvala, ton 

[ton]

Raje se oprimi bicikla (to se hecam - lepo se mi zdi, kako te skrbi za tvoje)... V nedeljo te še ne pričakujem na Franji, ob letu pa že morda, a?

[Arwen]

. V nedeljo te še ne pričakujem na Franji, ob letu pa že morda, a?

  pod pogojem, da vse klance zravnaš 

[ton]

Dejnomir. Ni lepšega kot na vrhu predahnit ono sekundo, preden se začne spust.

[Arwen]

... preden se začne spust.

aja?  pa še to  že zdaj bremzam 100/h pri spustu navzdol, pa grem po manjših klančkih  čeprav... pravijo, da nikoli ne reci nikoli... kako sem na žive in mrtve prisegala, da jaz pa kolo ( če bi blo po moje, bi kolesa pa motorje že zdavnaj prepovedali  ), na evo ti ga - pa se je naša na motorju peljala pa na kolesu začenja uživat - me ni treba vprašat, če se greva s kolesom peljat, če se pravočasno ne zmiga, ga jaz preganjam  ...

[Arwen]

včeraj sem bila pri psihologinji  uf, mi je dala mislit ... v vseh teh letih sem uspešno zgradila kar nekaj obrambnih mehanizmov, pa jeklenih zidov okrog sebe, ustvarila poleg realnega še kopico sanjskih /vzporednih svetov ..in sem bila prepričana, da mi je uspelo bolj ali manj vse že sanirat, porušit...  ja, saj zidovi so padli, obrambni mehanizmi so v mejah normale, "sanjska hiša" je tud skoraj porušena - eno sobico sem pa globoko v sebi pustila v spomin na "stare dobre čase"  mislim, tako spretno sem jo zakamuflirala, pa vestno hranila in gojila in...  in me je včeraj psihologinja tako spretno vodila, ni se pustila pretentat  in ... sva jo odkopali, odprli vrata  ... malce boli  a po drugi strani pa sem tako vesela danes  in imam domačo nalogo: pisati dnevnik, opazovati se, svoja čustva, lastne misli, občutke, ki jih sprožajo in domneve, ki se porajajo ter... ugotoviti realnost... Par stvari me tako še čaka, je pa to malce.. kako naj rečem.. zadnje pribežališče je odkrito in del mene je vesel, da je tako, del mene se na vse pretege brani spremembe, metanja v smeti zadnjih preživetih misli.. a če hočem sebi dobro, moram vztrajati, moram še to sobo v nulo pospraviti, moram še to poglavje predelati.

Držite pesti, pa če slučajno opazite kako negodovanje z moje strani, pa vračanje v stare poti, takrat bi kak pospešek, brco v tazadno, pa korajžo, spodbudo za naprej rabila  če bi bili tako dobri 

Sploh se je pa coprnica nepreklicno odločila, da je pred njo še kup let, mnogo dogodkov in da vztraja do konca svojih živih dni (pa še potem imam namen nazaj strašit hodit  ), tako da

- slaba vest za tiste, ki jim krepko živce para 
še sem tu in še bom

- dobra novica pa za tiste, ki imate coprnico mogoče malček radi  obljubim, da vztrajam 

[marika]

Draga Arwen,

zdi se mi, da vse jemlješ preveč resno. Verjamem, da je tvoj odnos s starši boleč, vendar se skušaj malo distancirati od njiju in živeti svoje življenje ter se bolj nasloniti na sestro.

Skušaj se manj sekirati za vsako stvar. Pa kaj, če gre tvoj fant s svojo družino na morje. Naj gre. Ti pa pojdi malo k sestri, malo s frendicami in zagotovo te bo tako pogrešal, da bo hitro nazaj.

Drži se maksimalno dobro,

marika

[Roza]

Arwen, sploh se ne sekiraj. Maš kako dobro kolegico s katero greš lahko na počitnice? Pesa daj v hotel, ti pa lepo po svoje, boš vidla kak se bo sekiral ko te ne bo doma....
Itak pa-si res želiš s taščo na morje? Ne nori daj....pejt po svoje, pa uživaj. Konec koncev greš lahko tudi sama preko kake agencije, pa tam itak skoz spoznaš koga, moj kolega isto dela. Je pač samski, ampak vedno kam gre....frajer.

Pa tud če greš na morje sama, si vzameš en mali apartma, pa hodiš lepo plavat, pa vzameš kako knjigo na plažo, si kaj skuhaš...boš vidla kak ti bo fajn.

Tudi jaz sem več ali manj počutim sama. Nekak sem se navadla, se mi zdi, da prav asocialna postajam.

[Arwen]

da je tvoj odnos s starši boleč, vendar se skušaj malo distancirati od njiju in živeti svoje življenje ..

hvala marika, a o tem nisem govorila; odnos s starši je daleč od tega, da bi bil boleč, onadva sta, kjer pač sta, jaz živim svoje življenje; od njiju sem miljon% distancirana 

govorim o obrambnem mehanizmu, ki sem si ga v vseh letih uspešno ustvarila in za katerega sem mislila, da ga več nimam.. in me je psihologinja spretno pripeljala do njega... in sedaj pišem dnevnik, kakor mi je rekla, točno po njenih navodilih... in čeprav šele 2 dni, se kristalno ta vzorec odslikava.. in se počutim že bolje, ko vidim, kakšen kozle sem streljala... na splošno, v vsakdanjiku, v vseh odnosih, tako doma, kot v službi, kot s partnerjem, tako s prijateljico.... sama sebi sem blokirala določena vrata. In to bom sedaj počasi in potrpežljivo sanirala; me je pa psihologinja opozorila, da zna nekaj časa trajati, pa da zna malček bolet, pa da sedaj rabim podporoi..pa še par stvari. To je vse, preprosto... a zame, ki si moram določene stvari priznat (o tem, kaj točno, ne bi tu pisala, gre pa izključno za moje dojemanje določenih čustev)... pa je malce ...uf, naporno.

[Arwen]

Arwen, sploh se ne sekiraj. Maš kako dobro kolegico s katero greš lahko na počitnice? Pesa daj v hotel, ti pa lepo po svoje, boš vidla kak se bo sekiral ko te ne bo doma....
Itak pa-si res želiš s taščo na morje? Ne nori daj....pejt po svoje, pa uživaj. Konec koncev greš lahko tudi sama preko kake agencije, pa tam itak skoz spoznaš koga, moj kolega isto dela. Je pač samski, ampak vedno kam gre....frajer.

Pa tud če greš na morje sama, si vzameš en mali apartma, pa hodiš lepo plavat, pa vzameš kako knjigo na plažo, si kaj skuhaš...boš vidla kak ti bo fajn.

Tudi jaz sem več ali manj počutim sama. Nekak sem se navadla, se mi zdi, da prav asocialna postajam.

hvala roza, a tudi to ni problem; partner je doma  ... in ja, če bi šel, bi zelo želela it z njim, me ne moti, če sta tast pa tašča pa vsa vesoljna žlahta zraven... jaz živim s partnerjem, ostali name nimajo pretiranega vpliva 

[Kristy]

ko bi bil človek vedež.....potem bi tistega soparnega avgustovskega popoldneva odšla direkt domov....

[Arwen]

...potem bi ... odšla ....

še vedno lahko 

[Tati]

Ehhhh, Arwen, ne morem se več bremzati in ti moram povedati, da sem ti fouš za tvoj odnos s sestro. Berem te že od takrat, ko je šla rodit. Res lepo, da se imata radi. Jaz imam tudi sestro, tri leta mlajšo, pa je v bistvu nimam.  Mi je pa že tudi zmanjkalo moči in energije od razmišljanja, kako jo naj pritegnem v naše življenje. Sploh, ko sta tu še njena sinčka, ki ju imam ful rada, pa vse kaže na to, da me kmalu ne bodo več poznali, ker ukinja še tiste stike, ki smo jih imeli do sedaj. Velikokrat sem se poskusila pogovoriti o najinem odnosu, zameri mi stvari iz otroštva, ko sem bila menda do nje slaba. Čeprav imam jaz enake spomine, samo obrnjene, sem se ji opravičevala, ji povedala, da jo imam rada in da mi manjka v življenju, pa nič. Sedaj se moram samo še sprijazniti s tem, da bo naše življenje še naprej šlo mimo njenega. Mi je ta teden zadala še nov udarec.
v glavnem - ohrani to s sestro!

[Arwen]

hvala, tati  ; hja, pri nama sva bili obe pripravljeni na pogovor in na odmet vsega preteklega in sva štartali znova.... Ja, res jo imam rada  in njeni 4 sončki so tako zelo moji  ...

[Arwen]

ja, ko bi bila vsevedka, bi točno vedela, kam naj grem, levo ali desno... oh, šment, pa zakaj morajo nekatera čustva bolet? 

[Arwen]

jap, pisanje dnevnika je zanimiva stvar.... priporočam vsakomur. Meni pomaga bolj, kot sem mislila... uf, kar par vzorcev je še na dan prišlo in potem en tak zanimiv občutek - namreč olajšanja. Ja, ko bi bla pametna, bi marsikaj že prej...seveda pa je vprašanje, koliko bi si prej dala kaj dopovedat (ko znam kar precej trmasta bit  )

Joj, če se pogledam prej in sedaj ...uf, saj se komaj spoznam - pa to ni tako daljna preteklost, cca 3 leta je, kar sem spremenila življenjski stil, slabo leto pa, kar gradim na samozavesti... prej sem šla še do fabrke z avtom - skor 2 minuti vožnje  zaprta med 4 stene, v sanjskem svetu (no, to sem še  , itaq sedaj coprniškem, no...), z nič sposobnosti komunikacije, 24/dan pred TV, ...ma ni da ni...

...in sedaj kaj? sedaj pa nekam naprej. Stopicanje na mestu postaja utrujajoče; strah pred psi obvladan, hodim vsak dan, kolesart začela, govorim še v spanju, z avtom se še vozim na šiht, a sedaj imam urco vožnje, drugače pa grem raje kam peš al pa s kolesom; ... kaj je to TV vem samo pozimi, ko je slabo vreme, .....

jap, sedaj pa naprej.... hja, tu pa skorajda stojim na mestu... čeprav, če nadaljujem zadnje poročilo s kranjske skupine: medenost še kar traja......