TRESENJE ROK PRI NALIVANJU PIJAČ ALI PREHRANJEVANJU V JAVNOSTI .....

[bursla]

Zdravo,

mene pa zanima, če je kdo imel izkušnjo ali ima izkušnjo s tresočimi rokami ko gre za:
- streženje pijač in hrane drugim (ljudi, ki jih poznaš in ljudi, ki jih ne poznaš)
- tresenje rok pri prehranjevanju pred drugimi ljudmi
- strah pred nastopom v javnosti zaradi strahu pred tresočimi rokami...

Meni se namreč dogajajo te zadeve in še več. Če o tem razmišljam se mi zdi popolnoma butatsto in malenkostno in nepomembno, ko pa sem v taki situaciji se mi začnejo roke tako trest, da ne morem nič. Doživim napad panike in željo po begu(dobesedno). Prejšnji teden sem po dolgem času končno spet dobila službo, a ena od mojih nalog zahteva strežbo pijače in kavice za mojo šefico ob tem so še druge sodelavke katerim naj bi pravtako nalila kavo, ker sem pač jaz zadolžena za to. Nazadnje sem prosila sodelavkko, če lahko postreže, ker se meni zelo roke tresejo pri takih zadevah. Njen odziv je bil kaj pa je narobe, ti je slabo? Nisem ji znala razložit, da se to meni skoz dogaja in da se moje telo v takih situacijah počuti, ko da bi me lovila divja svinja in mi gre za življenje. Nikogar takega še nisem srečala s to motnjo in, ko se opogumim in to želim nekomu razložit, ki mi je blizu, me ne razumejo. V službi ne razlagam teh zadev, ker ljudje sploh ne vejo, da to obstaja in morda dobijo kakšno napačno sliko o meni. Vsak dan si poskušam izmisliti nov trik, da bi po domače povedano, moje možgane vrgla na finto, govorim si pozitivno, a tega tresenja in panike v tistem trenutko ne znam ustaviti. Zaradi tega se nasplošno ne družim rada in se izogibam socialnih situacijam. Pravtako imam iste probleme, ko jem pred drugimi ljudmi razen, če jem pred mojimi starši ali mojim fantom. Npr. v javnosti ne jem več juhe, ker se bojim, da se mi bojo tresle roke in raje izberem kaj, ki lahko jem z rokmi ali vilicami, čeprav imam zelo rada juho. Npr. tašča misli, da ne maram njenih juh in da jih slabo kuha, to pa je od takrat, ko me je zajel panični napad, ko sem jedla juho in sem rekla, da ne morem več, ker se preveč tresem. Nišče ni vprašal zakaj se tresem, vsi so prišli do zaključka, da mi juha ni dobra, čeprav sem zatrjevala, da je zelo dobra. V tistem paničnem napadu in tresenju človek čisto izgubi tek, čeprav obožuje to hrano drugače...Eh še veliko bi lahko naštevala.
Prosila bi pač nekoga, da mi svetuje in morda pove svojo zgodbo. In morda pove kakšno kratkoročno rešitev, ker vsak dan se zjutraj, ko strežem kavico spopadam s strahovi in tresenjem in zadnje tri dni samo prinesem/nastavim kavo brez, da jo nalijem in prepustim drugim, da si sami postrežejo. Upam, da ne bojo zaradi tega kakšne negativne točke pri šefici.
Ko sedaj berem kar sem napislala, ne morem verjet, da se moji možgani ubadajo s takimi malenkostmi in me ovirajo pri sproščenem in uspešnem življenju.

Hvala za pomoč!

Urška

[Arwen]

tresenje = trema = strah = socialna fobija, pomanjkanje samozavesti.... itd ipd

  Nikogar takega še nisem srečala s to motnjo in, ko se opogumim in to želim nekomu razložit, ki mi je

potem pa poznaš bolj malo ljudi  ; malce za šalo, malce za res je bilo tole, a verjemi, da nas je takih in drugačnih. In ja, kar nekaj takih in podobnih, tudi tu gor. Malce pobrskaj po forumu, pa najdeš marsikaj.

Meni osebno ni hujše kazni, kot nekomu (v službi) dat kavo na mizo...

Bi pa bilo zanimivo zvedet kaj več o tebi 

[bursla]

Hvala za ta odgovor:) Sem že mislila, da sem edina.... Imaš kakšne rešitve ali trike za to mojo situacijo. Hvala in lep pozdrav.Aja pa povej še svojo zgodbo. LP

[Lira]

Živjo Urška,

osebno poznam in srečujem zelo veliko ljudi s tresočimi rokami. Tudi jaz sem bila (in deloma še sem) ena od njih.

Pri meni je bilo to še posebej izrazito v najstniških in zgodnjih 20-ih letih. Tudi jaz sem običajno pustila juho in pogosto tudi solato, ker mi je bila živa muka to prinest do ust. Roka mi je zelo trepetala tudi, če sem se morala npr. podpisat pred tujimi očmi ... Zdaj nimam več teh problemov. Z leti so izzveneli kar sami od sebe, ne da bi se kaj ekstra trudila za to. Preprosto sem se sčasoma nehala obremenjevat s tresočimi rokami. Spomnim se, da mi je kar precej pomagalo, če sem se med kosilom zapletla v pogovor. Če sem zunaj jedla sama, sem se pa zavestno trudila gledat okoli sebe, opazovala sem druge ljudi, ugibala sem, kdo so in kaj se jim dogaja v življenju ... S tem sem si odvračala pozornost od svojih rok (in mimogrede ugotovila, da se tresejo tudi drugim).

Nikoli me ni bilo kaj posebej strah nastopat v javnosti, sem se pa, če je bilo le mogoče, pred tem oborožila z dolgo leseno palico, da sem z njo kazala po platnu, ker mi je rdeča pika laserske lučke zaradi tresočih rok preveč skakala sem in tja. Palica mi je tudi dala malo opore; pogosto sem se je oklepala kar z obema rokama. Z leti sem se pa navadila toliko umiriti, da mi tudi laserska lučka ne dela več večjih problemov. (Ali pa zdaj mogoče delajo drugačne lučke?) Karkoli že imaš v tresočih rokah, na primer liste, pomaga, če jih držiš čim bližje telesu, tako da imaš roko naslonjeno nase.

Pri streženju pijače imam pa jaz včasih še vedno težave. Sploh ko sem vznemirjena ob prihodu kakih obiskov. Zadnjič ko sem držala v vsaki roki po en krožniček s skodelico kave, me je nenadoma prešinilo: Joj, tole je pa nevarno za polit, lahko se mi zatresejo roke ... In jasno, se je kava takoj razlila po krožničkih ... 

Lažje je, če neseš samo po eno stvar naenkrat (z obema rokama in s  komolci ob sebi) in da tega ne odlagaš daleč naprej. Raje pojdi okoli mize do svojega cilja, tako da zadevo odložiš samo še naravnost navzdol. Če to ne gre, pa skodelico odloži čimbližje sebi in jo potem kar po površini mize podrsaj do cilja. Ni sicer najbolj elegantna rešitev, deluje pa kar dobro. Ko nalivaš pred drugimi, imej komolec in zgornji del roke ob telesu ali pa vsaj blizu telesa. Če kdo drži svojo skodelico, medtem ko mu natakaš, ga z nasmeškom opozori, naj raje umakne svoje roke. Sploh če je vsebina vroča.

Ko karkoli počneš pred očmi drugih, čim bolj mirno dihaj in poskusi zavestno upočasniti svoje gibe. V mislih si lepo prijazno prigovarjaj, da je vse je v redu, da se nikamor ne mudi in da se ne more zgoditi nič strašnega ... Ne fokusiraj se preveč nase in na svoje roke. Bolj kot te je strah, da se bodo zatresle, večja je verjetnost, da se bodo res. In če se bodo, nič zato! Verjemi, da se isti hip tresejo še milijonom drugih ljudi po svetu.

Do tresenja rok pride zaradi navala adrenalina v krvi. To je podzavestna in zelo primarna reakcija telesa na "ogrožujočo" situacijo (fight-or-flight response). Bolj kot te nekaj vrže iz tira, bolj kot se bojiš, da boš kaj zamočila, bolj kot hočeš dati vse od sebe, bolj se ti tresejo roke. Rešitev je v tem, da se poskusiš čimbolj skulirat. Pri tem pomaga kakršnakoli oblika sproščanja, pa tudi tehten razmislek, da najbrž ne bo konec sveta, če se ti zatrese roka.

Sicer pa se mi zdi, da normalen človek ne bi smel imeti prevelikih težav z razumevanjem, da nekateri v zadregi pač zardevajo, jecljajo, da se jim tresejo roke ... V tem pa ja ni nič slabega. Prepričana sem, da bi moj kolektiv (ki k sreči ni izključno ženski) brez problemov sprejel novinca s takimi težavami. Mogoče bi bilo dobro, da svojim kolegicam enkrat kar naravnost poveš, kakšne težave imaš in da ti je zaradi tega zelo neprijetno ... No, če ne premorejo dovolj strpnosti, da bi ti spregledale eno tako malenkost, potem jim pa itak privoščim, da jih kdaj zaliješ s kavo. 

Drži se in srečno v novi službi.

[MP2011]

Ne Bursla definitivno nisi edina. Sicer pa jst te težave nism ravno v celoti rešu... najhuje je pri juhah haha. Konc koncev pa to ni nek strašen problem. Probi se čim manj sekirat. Jst sm se navadu...

[Dharma]

Meni se tudi pogosto roke tresejo. Ni tako hudo, kot pri tebi, da bi se sekirala...je pa dovolj, da vsi opazijo in me sprašujejo, če sem živča... a meni popolnoma nič. Pač odg, da se mi to zmeraj, nevem zakaj (kar je res) in pika.  Če sem pod stresom se mi pa res še bolj.  Eko šeena in nisi edina 

[bursla]

Pozdravljeni, res, res hvala za vaše odgovore in spodbudne besede res zelo pomagajo:))))))))))))) Samo se vam kdaj zgodi, ko nalivate kavo in se tresete in pomalem doživljate panični napad, da bi kar zbežali iz dane situacije? To se meni dogaja. Mislim, da pri meni ni strah polivanja tekočine, ampak strah, kaj si bodo ljudje mislili - mislim, da se ta misel roji po moji glavi podzavestno...Ne vem zakaj je tako pomembno kar drugi mislijo, ker sicer sem zelo individualna, notranje motivirana oseba. Vedno se mi je zdelo, da sem malo drugačna od drugih in sploh ne vem zakaj, ker kdor me pozna, si ne misli tako. Včasih imam občutek kot, da je boljše, da me drugi ne spoznajo, ker se bojim, da bi spoznali pravo mene, kar pa je po svoje paradoks, ker ljudje, ki me poznajo me imajo zelo radi in se zelo radi družijo z mano in tudi sama mislim, da sem zelo prijazna in vzorna oseba. Zakaj potem to neko prikrivanje sebe in nedovoljevanje drugih v moj svet? No to je sedaj že verjetno druga tema, ali pa morda samo izvor tega problema tresočih se rok...ne vem...

[Arwen]

  Zakaj potem to neko prikrivanje sebe in nedovoljevanje drugih v moj svet?

  saj pravim, da bi bilo zanimivo zvedet kaj več; vse je povezano, Bursla, vse

[bikica66]

Draga moja kot vidiš še zdaleč nisi edina s tresočimi rokami.
Veliko nas je takih,vsak pa nekako po svoje rešuje ta problem .
Moj sin se tudi trese pa ni niti živčen - ne vem mogoče ima kako motnjo po mami - pa sploh ne vemo.
Zaradi tega je bil tudi pri zdravniku,kjer so ugotovili samo kot z rojstvom pridobljeno.Kot študent je delal v lokalu in stregel.Stranke so to opazile ali pa ne,on se je s tem sprijaznil oziroma odmislil in življenje teče dalje.Jaz imam obdobja,ko se vsa tresem pa včasih poznam vzrok včasih pa ne - lahko je čisto podzavestno.

lp

[bursla]

Pozdravljeni, hvala za spodbudne besede:) meni ne bi bil tako velik problem, če bi se mi samo roke tresle, pri meni je večji problem ta notranji nemir in paničen napad, bitje srca in pobeg - ta zelo nelagoden in nemočen občutek me najbolj moti. Drugače se meni sploh ne tresejo roke. Želim si, da ne bi imela občutkov tega adrenelinskega napada, ki uničuje mojo telo. Želim si, da bi v sekundi znala umirit moje telo, ko pride do adrenalinskega napada. Tega pa ne znam. Npr. jaz se že sedaj naprej sekiram joj kaj pa če se mi bojo roke tresle, shit spet moram nalit kavo, kaj pa če.... ne vem kako naj vržem možgane na finto. Danes sem npr. poskusila z preusmerjanjem pozornosti na druge, zaposlitev misli - in nič kot, da bi bila shipnotizirana.... sedaj ko to pišem doma se mi zdi popolna bedarija, da se sploh s tem ubadam......pol v službi pa je čisto druga pesem, ne vem kak se naj naučim, da se mi bo po domače povedano začelo j.....t.

[Poni]

Bursla

Kolikor vem, znajo na tak način v sekundi umiriti telo morda zen budisti. Pa še ti so rabili kar precej let vaj, da so prišli do tega.

Kjub vsemu ne obupat. Verujem, da bo bolje.

     Poni

[bursla]

Hvala Poni, kakšna je tvoja zgodba? Aja je kdo delal dihalne vaje, avtogene treninge in meditacijo ter yogo...če ja, ali to res pomaga? kako?

[Dharma]

nevem zakaj ne bi pomagalo?  sicer pa človek mora sam ugotovit kaj mu paše. Meni paše se uležt za 10-20 min kolikor traja chillout/meditation/antistres/relax music, slušalke v ušesa in se sprostit in osredotočit samo in zgolj samo na glasbo! Se počutim potem 20 kil lažja v glavi  prakticiram pa po potrebi.
Je pa zelo zelo težko ne mislit na nič in bit osredotočen zgolj na musko  To mi misli, kar pridejo od nikoder pa se sploh ne zavem, da razmišljam. Tako da se je treba vedno, ko se zalotim, da sem zaplavala v razmišljanja, SKONCENTRIRAT, USTAVIT in se nazaj osredotočit na musko in vse zvoke, ki jih v njej slišiš. Vaja dela mojstra  Pa predvsem se osredotočit na dihanje, globok vdih, globok izdih .... vrste dihanj imaš pa tudi ogromno...tako, da... ni kle, če nekaj RES?? pomaga. Če ti meditacija ni všeč ali sproščanje te ne more noben prisilit ane?  in če boš z muko in odporom nekaj delala, sigurno NE bo učinka Jaz to delam, ker mi paše, ker me sprosti oz malo "sčisti glavo in telo" 
lp

[bursla]

Hvala Dharma za tvoje besede:) no s kakšnimi težavami pa se ubadaš ti? Tudi s tresenjem rok in socialno anksioznostjo?

[Dharma]

tresenje rok mi še nihče ni rekel, da je kakšna bolezen  zgleda, da je psiha, stres, živci, kaj jaz vem glede na to (sem mogla prav preverit  ) da se mi trenutno ne, zgleda je res odvisno od dneva. Še zmeraj se mi pa tresejo veliko pogosteje, kot ostalim ljudjem, ki s tem nimajo težav.
Sicer imam pa anksiozno motnjo z derealizacijo... pa malo nihanje razpoloženja, razdražljivost in samopomilovanje (odvisno od situacije  )

[bursla]

A tako... A derealizacija pomeni tudi občutek izven telesa? To se mi je enkrat zgodilo, ko sem dobila panični napad. To se mi je zdel skoraj kot nek obrambni mehanizem telesa, da ne bi telo preveč trpelo. Zelo čuden občutek...

Drugače pa me zanima, če je kdo tam zunaj, ki se večkrat počuti kot, da ni del družbe. Npr. jaz osebno nimam veliko prijateljev in prijateljc, ampak tiste ko imam so to res res dobri prijatelji in prijateljice. Pa tudi precej družaben človek nisem. Po pravici povedano v službi, ko se ljudje pogovarjajo in včasih tudi opravljajo druge, nimam kaj za dodat in samo poslušam in se mi včasih zdi prav brezveze in bi raje sedela in opravljala delo. Čeprav se mi zdijo sodelavci res vredi ljudje, se z nikomer, do sedaj nisem našla neke skupne vezi, da bi kliknila. Ne vem, zakaj tako težko najdem ljudi s katerimi kliknem in se spoščeno pogovarjam, čeprav so mi vredu in so prijazni, ne najdem nekega skupnega jezika. In potem se mi skoz roji po glavi, ti bi se mogla z njimi družit, da ne boš samotar in sama za sebe ali pa, ko sem v taki družbi si mislim, daj reči nekaj, da boš prišla v pogovor, čeprav me sploh ne zanima in bi raje bila sama za sebe in nekaj delala. Zaradi tega se zelo sekiram, ker si mislim, glej večina ljudi je takšnih zakaj jaz nisem takšna, kaj je narobe z mano??? Ampak potem se malo odtujiš in potem se ljudje s tabo tudi začnejo malo drugače obnašat, ker pač ne delaš to kar oni in se potem počutijo, da ti ne morejo zaupat. Ne vem kako naj rešujem take zadeve skoz se ne morem silit v neke družbe in pogovore, če mi ne odgovarjajo, a na drugi strani ni zdravo, da sem sama za sebe, ker pol se sam izločiš al pa te izločijo drugi, ker nisi takšen kot oni....Drugaše sem prijazna in pridna oseba, ampak ne vem zakaj se mi to dogaja... Sedaj tuhtam ali si jaz želim biti del družbe in me ovira moja anksioznost, ki je bolj specifične narave kot pa generalne se mi zdi, ali pa sem takšna ko sem in se moram sama sebe sprejet, da si ne želim preveč druženja in pri tem nima anksioznost nobene veze. Torej kako naj ugotovim, ali je to zaradi anksioznosti, ali je to zaradi tega ker se pač sekiram in ne sprejmem tega, da pač nisem družaben človek....mogoče je rešitev do vsega tega, da sprejmeš samega sebe takršnega kot si. To je lahko reči in moram priznat, da ima rada sama sebe (smešno se sliši, vem ...hehe), ampak kako potem sprejet nekaj kar ni tako aktualno v družbi in tolerirano. Jaz opažam, da se večina ljudi boji drugačnosti drugih in, če morda so tolerantni do drugančnosti, je ne sprejemajo z razumevanjem in z mislijo "vsi smo drugačni, ampak vsi smo unikat z neko zanimivo zgodbo in zato nišče ne bi smel biti sojen (judge by others), ampak razumljen (understood by others). Je kdo tam zunaj, ki ima podoben iziv kot jaz in kako se bori s tem??? hvala

[Lira]

Bursla, osebno nisem nikoli imela napadov panike, zato ti v zvezi s tem težko kaj svetujem. Si pa mislim, da bolj kot se bojiš in izogibaš tega hudiča, bolj te ima v oblasti. Dvomim tudi, da se da napad panike umiriti kar v sekundi. To pač ni povezano s tvojo voljo, saj gre za "neustrezen" oz. pretiran odziv vegetativnega živčevja. Tega je težko kaj metat na finto, se pa odziva na tvoje razpoloženje, doživljanje in prepričanja, zato se splača delat na tem ...

Jaz opažam, da se večina ljudi boji drugačnosti drugih in, če morda so tolerantni do drugančnosti, je ne sprejemajo z razumevanjem in z mislijo "vsi smo drugačni, ampak vsi smo unikat z neko zanimivo zgodbo in zato nišče ne bi smel biti sojen (judge by others), ampak razumljen (understood by others).

Jaz pa mislim, da tako hudo spet ni in da se mogoče preveč obremenjuješ s tem. Tresenje rok pač ni neka huda drugačnost in napadi panike tudi ne. Po moje danes že praktično vsak človek pozna koga, ki trpi zaradi socialne anksioznosti in napadov panike. Ne moreš pa pričakovat od ljudi, da bodo to razumeli, saj v končni fazi najbrž še sama sebe ne razumeš ...

Mogoče bi ti kaj pomagalo, če bi za začetek poskušala sprejeti, kar se ti dogaja, namesto da se poskušaš boriti proti temu in skriti pred drugimi. In če boš sprejela ti, bodo drugi tudi. Verjemi, da zadeva moti in ovira predvsem tebe; drugi se zaradi tega nič kaj dosti ne sekirajo.

Normalno pa, da kolegice v službi opazujejo in ocenjujejo svojo novo sodelavko. Proti temu ne moreš nič. Vem, da je zoprno, ampak tudi to bo minilo ... Bolj pomembno je, da ti sama sebe ne ocenjuješ preveč strogo. Poskušaj biti prijazna in prizanesljiva do sebe.

in tudi sama mislim, da sem zelo prijazna in vzorna oseba.

To ti zelo verjamem, bi ti pa rada rekla, da si v redu in da je lahko vse OK, tudi če nisi vedno zelo prijazna, pridna in vzorna oseba. 

Poskusi morda s čuječnostjo (mindfulness meditacije). Če so težave zelo moteče, pa bi bilo najbrž pametno, da poiščeš strokovno pomoč.

[Driada]

Draga bursla!
Tudi jaz imam podoben problem, že od šestnajstega leta, ko so me v lokalu kjer sem stregla, vsi opozarjali na moje tresoče roke. Sedaj imam 22 let in se še vedno tresem, v resnejših situacijah tudi po celem telesu.
Zdi se mi, da pomaga, če se na situacijo prej pripravim, umaknem na samo, poskusim si predstavljati, kako bom to zadevo izpeljala, morda spijem metin čaj za pomiritev.
Če pa se vseeno ponesreči, poskušam odmisliti slabe misli tako, da se zamotim z nečem drugim.

Upam, da bomo skupaj premagali to oviro 

[Dharma]

Eko, recimo zdej sem šla, ker sem mela čas med službo, naredit en enourni sprehod in nekje na sredini me je malo hotela zagrabit tesnobica, ampak ni bilo sile in sem šla dalje in prišla nazaj. Zdej sem pa kar nekaj živčna in raztresena, pojedla sem eno štručko in zdej sem še bolj. Roke se mi tako tresejo, da noro. Čakam neke ljudi, da pridejo, da začne nekaj dogajat, ker tudi to čakanje, da bo ura, mi povzroča neko tresavico Tako da ja, definitivno je stres v neki določeni obliki kriv, da vibriram kot šiba na vodi.
In ne ni me strah tistih ljudi, ampak komaj čakam, da pridejo, da se zamotim z njimi....

[bursla]

A tako praviš Dharma. Torej najboljši recept za tesnobo je iti kar skozi njo kot pa da bežimo od nje. Ker če se je izogibamo in bežimo stran, se mi zdi, da ima ta zadeva še večjo moč....