Panični napadi v avtomobilu!

[TAMI]

Pozdravljeni!

Zelo dolgo že nisem bila na forumu, ker sem se dobro počutila in se mi je zdelo, da ne potrebujem vaše pomoči!

Sedaj pa se mi je stanje ponovilo in sem se znova obrnila na vas z vprašanjem, ki me pesti!

Praktično nimam nobenih problemov če stojim na trdnih tleh, če pa sedim v avtomobilu pa je to en velik problem! Najbolj anksiozna sem v avtomobilu! In ker se vozim v službo z gorenjskega konca v Ljubljano po avtocesti je zadeva še bolj kompleksna! So dnevi, ko si izbiram poti tako rečeno okrog riti v žep, ker si enostavno ne upam na avtocesto! Zanimjo me vaše izkušnje!

Hvala in imejte lep dan! 

[nutela]

Vsam pameten človek se gostega prometa vsaj malo boji.

Razmisli kaj je najhuje kaj ti se lahko zgodi. Da te kakšna pjana budala (kakih niti ni !) udari in ti polomi retrovizor ali kako lučko....tudi ostali, ki nimajo take težave včasih zaradi previdosti, utrujenosti ali slabše izkušenosti izberejo kako drugo pot...nič hudega če se včasih odločiš za pot je je manj prometa...

Drugače bi ri priporočila, poskusi vzet prijatelja z seboj v avto ali mogoče, če lahko, vzemi še kako dodatno uro z inštruktorjem pa pojdi v največjo gužvo z njm...ima svoja lastna pedala in se ti res nič ne more zgodit...ti pa boš razvila malo več izkušenj in samozavesti...srečno!

[TAMI]

Hvala Nutela za tale odgovor! Res je zoprna reč ko te tesnobnost prime na križišču kjer so na obeh pasovih okrog tebe kolone avtomobilov in samo razmišljaš kam bi se lahko umaknil! Preusmerjanje pozornosti mi zaenkrat še pomaga da začnem iskati postaje na radiju ali pogledam na telefon dokler se ne prižge zelena sem še čisto potna in tresoča! Res ni prijetno je pa res, da ko speljem počasi popustijo simptomi, vendar sem ko pridem domov utrujejena kot bi šla na Triglav!

[nutela]

Vaja dela mojstra! Jaz sem nekaj časa delala in vozila v velikem mestu, potem nekaj časa nisem vozila sploh in spet sem se čutila kot na začetku!
To je vse popolnoma normalno! Moj ati se VEDNO izogibal gužvam ko sem jaz bila mala in z njm v avtu...eni smo bolj previdni, drugi pač manj...počasi se daleč pride!

[perla]

Hey TAMI 

Tudi meni je od vseh ostalih tezav ostala anksioznost ko sem v avtu sama. Vsaka pot je postala cel zaplet in travma, saj mi je slo tako dalec da mi je srce razbijalo in meglilo se mi je pred ocmi. Sama sem se odlocila da pac sama ne vozim, ker konec koncev v takem stanju ne odreagiras najbolje ce pride do cesa v prometu, kjer nismo sami, so tudi drugi ljudje. Drugi razlog pa je v tem, da tudi mene to precej izcrpa in sem totalno zmatrana po voznji. Na tvojem mestu bi se vozila v sluzbo z avtobusom, vlakom.. v prostem casu pa trenirala postopoma voznjo, ko se nikamor ne mudi in se lepo pocasi soocila s tem navideznim strahom. Tako pocnem jaz..
Kaksne tezave si imela pa pred casom? Enako? Zanima me, ker se je tudi meni zadeva ponovila, samo prejsnjic z voznjo nisem imela tezav.

Lp   

[TAMI]

No, jast moram rečt, da sem rajši sama v avtomobilu kot če je kdo z mano ker potem me skrbi še večja odgovornost do nekoga, ki se pelje z mano in imam zaradi tega še več težav.

Jaz vožnje z avtom ne morem opustiti, ker nimam pravih avtobusnih povezav kaj šele vlak do Ljubljane, tako da se moram soočati z gužvo in vsem ostalim, s tem tudi s tesnobo!

Pred leti sem imela večje težave, ki pa so se z uporabo AD-jev zmanjšali na minimum! Potem sem z AD-ji prenehala pa se je zadeva po dobrih dveh letih ne-jemanja AD-jev ponovila! Sedaj jih ponovno uporabljam!

[perla]

Potem imava ravno obratno tezavo. Mene strah prevzame ko sem sama, ker ni nikogar ki bi me lahko zamenjal pri voznji. Se je pa tudi meni zgodilo da sem sla prej dol z avtobusa zaradi tesnobe ker je bilo prevec ljudi  Vcasih mi je kar smesno, ko pa se zgodi, se mi pa zdi to smrtno resen problem 
Ce najdes kak dober nacin kako premagat ansioznost za volanom, se priporocam za nasvet in drzim pesti zate 

[lunica]

Ojla TAMI !

Tudi mene je panika lovila povsod in avtomobil ni bil nobena izjema:),ko sem vozila me je sredi lepega napadla in kaj sem storila ?
Ostala sem za volanom ter vozila,ker sem vedela,da se mi ne bo nič zgodilo in tako sem vedno vztrajala in poglej naenkrat je bilo vse v redu  .
Skratka nisem več dovolila tej moji "prijateljici",da bi me ovirala,sicer je bilo naporno ampak se je pa dalo seveda počasi in z vztrajnostjo .
Ko se nam to zgodi se mi osebno zdi bolje ostat na mestu kjer smo/ste saj ni razloga,da bi se umaknili ali zbežali nekam na "varno",ker s tem zadevo samo poslabšujemo in je vedno težje.Pomembno se je umirit predihat in počasi odit naprej .Vem,da ni lahko in zahteva precej napora,ki se pa na koncu tudi obrestuje 

[nutela]

Nas so učili da obstaja metoda za "zdravlajnje od straha "in sicer taka da se "soočiš" s tem strahom.ozirom s tem kaj ti ta strah povzroča.

Glede nato da si v avtu in v proetu, predlagam naslenje vaje prvo poskusi da se znebiš manjših strahov, potem pa postopoma večjih.

Če si v  avtu, najboj zaščitena si! Najmanj so zaščiteni pešci in kolesarji!
Vse najboljše ti želim!
Pa ne daj se!

[TAMI]

Hvala vsem za spodbudne misli! Verjemite zelo sem vam hvaležna!  No sedaj ko mi je Paroxat prijel je še kar ok! Občasno se še ponavljajo blagi simptomi ampak sedaj dokaj normalno vozim!

Vendar pa ni to poanta! Jaz bi rada vozila BREZ PAROXATA, ki sem ga zaradi napadov zopet morala začeti jemati! In sem zaradi tega precej razočarana nad sabo saj sem dokaj dolgo odlašala z ponovnim jemanjem AD-ja, ker sem se hotela brez tablet soočiti s svojim strahom!  No pa po enem tednu ni uspelo in sem se zaradi tega ker sem bila čisto preveč utrujena od vsega skupaj na koncu odločila, da pač ne gre in da moram začeti nazaj jemati AD-je! In spet bodo minila leta in leta ko bo sicer vse dokaj ok, ampak jaz bom na AD-jih, katere do sedaj nisem potrebovala vsaj 2 leti! 

To me od vsega še najbolj muči! Tako je bilo fajn ko jih ni bilo treba več jest in je bilo vse ok več kot 2 leti! Sedaj pa sem spet kar naenkrat na istem! Verjemite, da sem precej razočarana nad seboj! Predvsem pa nikakor ne najdem pravega vzroka za ponovitev teh napadov! Kar naenkrat so prišli! Ah! Skušam ostati optimistična in ne razmišlajti o tem, pa včasih enostavno ne gre!

[eya]

Te razumem..sama sem imela podobno težavo, sicer k sreči ne na avto-cesti, ampak kljub temu je to ena izkušnja, ko ti je za volan iti prav muka (kljub temu, da si prej prav rad vozil).
Pri meni se je zaradi posledic poškodbe, temnilo pred očmi in dejstvo je, da sem takrat resnično dobila takšen strah, da sem s takšno muko sedla za volan, kljub temu, da sem šla na pot za 15 min, ki se mi je vleklo preveč. In kolikokrat sem se bila primorana ustavit ob cesti, največja panika pa je seveda bila takrat, ko sem videla, da je pred mano samo ravnina in nobenega pametnega odcepa.
Ampak ko se enkrat sprijazniš s tem, dobro je da ne obupaš, razmišljaš optimistično, čeprav je takrat nemogoče, gredo zadeve tudi same od sebe dosti lažje..dejstvo je, da si dostikrat sami naredimo navidezne probleme in strahove, ki se ob zavedanju le tega, lahko omilijo. Korak za korak, nikar ne obupaj, vztrajaj, če je potrebno se ustavi, pojdi od doma 15min prej, pelji se v miru, če je potreba se ustavi. Meni je npr. pomagalo, da sem imela odprto okno, pri sebi vodo in v določenih trenutkih mi je pomagala tudi glasba, tista ki mi gre dejansko res najbolj v uho, da malce odmisliš pozornost od strahu. Srečno!!

[Maycha]

Nas so učili da obstaja metoda za "zdravlajnje od straha "in sicer taka da se "soočiš" s tem strahom.ozirom s tem kaj ti ta strah povzroča.

Edina prava pot! Bravo. 

[antonieta]

zadnji res AAAAA panični napad sem doživela v avtopralnici....  omg... adijo pamet...  ampak ker se tam pač ne da odpret oken in zepeljat na stran...sem si prepevala in upala da bo zadeva minila....  odtakrat imam umazan avto... bilo je reeeees grozno.. nikamor se ne moreš  umakniti...  ne grem več.. 

[Aslan]

Antonieta v taki situaciji je ena izmed tehnik pomoči ta, da se zavej svojega dihanja,
bodi pozorna na vdihe in izdihe, dihaj s trebušno prepono. Usmeri vso svojo pozornost na
zrak, ki ga vdihneš in kako ga izdihneš. S tem tudi osredotočiš svoje misli na "tukaj in sedaj".
Dihanje vpliva na telesne funkcije in umirjeno polnozavedno dihanje umirja naše celotno telo,
tako fizično kot umsko.
 

[TAMI]

Res je Aslan, da to pomaga! Pravilno dihanje je zelo pomembno! To so nas učili na terapiji, vendar je pri meni recimo problem ta, da mi totalno pade koncentracija in postanem zbegana! Od tega trenutka dalje se ne morem skoncentrirati na nič tudi na dihanje ne! Takrat se zadeva samo še poslabša!

Teorija je eno! Točno veš zakaj gre, točno veš kaj bi moral narediti ampak praksa je pa čisto nekaj drugega in to mi gre do konca na živce! Ker vedno vem in se zavedam kaj bi morala narediti in kaj se dogaja, pa tega enostavno ne morem spraviti v prakso!

Poiskušam in se trudim najti zame najboljši način! Ker je vsak človek posameznik zase in moraš najti svoj način, kljub vsej teoriji! Je pa dejstvo ko enkrat veš kaj ti je, je vse precej lažje, to pa seveda ne pomeni, da je lahko vse skupaj kontrolirati!

Je bilo pa zame najbolj od vsega dobro spoznanje, da z mislimi kreiraš vse kar se ti dogaja. TOREJ VSE KAR JE V TVOJI GLAVI SE PROECIRA V TVOJEM ŽIVLJENJU!

Težko je počistiti stare zakoreninjene vzorce, ki si si jih nabral skozi življenje, ki ti skozi misli in podzavest delajo probleme v takih in drugačnih situacijah.

Imejte čimveč lepih dnevov!!!!!

Tami

[antonieta]

Pridno treniram jogo in dihanje in zavedanje tega... kar mi sicer ne gre 100 % od rok...  in večinoma mi kr gre obvladovanje... znam se umaknt, je pa hudič v malenkostih;)  naprimer v tem, da ko dobim panični napad, ne morem biti pri miru...  moram vstati in se sprehoditi...  in stoje oddihati in se umiriti..  avtopralnica pa se je izkazala za pravo past... 
sicer vse vem, kako je treba početi.... v praksi pa teorija precej odpoveduje.. še zaenkrat.. 

[cunami]

..za avtopralnico se da zment, da greva eno ..leti leti.....pa bo tabu stran

[lucki men]

Pozdravljeni!

Zelo dolgo že nisem bila na forumu, ker sem se dobro počutila in se mi je zdelo, da ne potrebujem vaše pomoči!

Sedaj pa se mi je stanje ponovilo in sem se znova obrnila na vas z vprašanjem, ki me pesti!

Praktično nimam nobenih problemov če stojim na trdnih tleh, če pa sedim v avtomobilu pa je to en velik problem! Najbolj anksiozna sem v avtomobilu! In ker se vozim v službo z gorenjskega konca v Ljubljano po avtocesti je zadeva še bolj kompleksna! So dnevi, ko si izbiram poti tako rečeno okrog riti v žep, ker si enostavno ne upam na avtocesto! Zanimjo me vaše izkušnje!

Hvala in imejte lep dan! 

lmene pa mnogokrat vožnja sprošča če si dam glasbo ki jo imam rad in prilagodim hitrost tudi sebi ,da ni furje oziroma da uživam v vožnji z mislimi na načrtovanje bližnje in daljše obdobje za boljše kvalitetno življenje,pa ne pozabi obenem da ti vožiš avto in svoje življenje do ciljev ki so ti postavljeni osebno ,družinsko in družbeno