POSTTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE

[nutela]

Prosim, da ne moram sama iskat, nekaj o vzrokih in fizilogiji PTSM, pa lahko malo razprave o tem kako jih pravkar psihoterapevti lahko povzročijo...
Hvala!

[LostOneFuture]

meni je PTSM simptome pred leti povzročili dogodki z družino in svakinjo

imela sem tudi zelo slabo izkušnjo z klinično psihiloginjo, ki mi je pred 8leti postavila sicer diagnozo depresija, ampak me je na eno od obravnav tudi zmerjala, ko sem se končno odprla in želela govoriti o svojih težavah me je nazijala in rekla da naj ne jamram in da tudi ona ima težave da ne bo recimo mogla nikoli otrok imeti pa ne jamra o tem. To me je čisto odbilo in nisem hotla več opravka imeti z strokovnjaki, čeprav sem doživela pol posttravmatski stres ker so se tukaj kjer živim dogajale zelo hude stvari  sem dolgo odlašala z obiskom psihiatra, imela sem okoli sebe tudi ljudi ki so govorili če greš do psihiatra da boš pristal v polju in nikoli več od tam ven prišel, kar je PTSM stopnjevalo, hvala bogu sem pol dobila cimro ki je imela depresijo in mi je dala pogum iti do psihiatra, tisti psihiater je bil ful vredu kar je pripomoglo da sem šok z psihologinjo od prej pozabila, in pol ko sem to premagala pa je nekako strah izginil s časom, tako da sem kasneje tudi dobila pogum za individualne terapije in skupino za samopomoč.

mislim da ogromno po šoku z strokovnjakom pomeni da je tisti strokovnjak, ki greš do njega zatem, da imaš čimveč pozitivnih izkušenj.

[nutela]

Če zdravnik ima kake težave, katerekoli, dolžan jih je pustit doma- ali lahko gre na bolniško.
Pri depresijah so dolžni bit posebej previdni.
Ker imam take težave kake mam, bila sem prisiljena dalje iskat, pa tudi menjat psihijatre.
Če imaš katere koli težave z njimi zdaj, povej, pa če bom znala, bom ti poskusila pomagat.


p.s. Jaz sem pravkar zato bila na psihijatriji, ker sem imela gin. težave in je obstajala možnost da ne bi imela otroka...oni so ta strah okarakterizirali kot "premočan" in zato je iz tega izpadla"psihina bolezen" (ginekologa, seveda, niti vprašali niso!)
Torej, če je njo toliko motilo da ne more imet oroke, tudi ona bi lahko šla "dol" na oddelek, po tej logiki...
Če je pa res hudo želela...vedno obstajajo možnosti. Ne vem kaj je ona od vsega tega naredila. Meni je osnovni problem bil da tedaj za te postopke nisem imela denarja (živela sem v tujini kje je to bilo treba plačat).

Nekatrerim ženskam je bolj važno v življenju da imajo otroke, drugim pa ne toliko...tako da bi tudi ona mogla vedet da se generalizirat ne more...

[LostOneFuture]

  Če zdravnik ima kake težave, katerekoli, dolžan jih je pustit doma

res je, jaz sem prišla do psihologinje zaradi poizkusa samomora, porezala sem si roko in močno krvavela in mi ni znala pomagati, motila jo je moja povišana telesna teža in da po njenem preveč jamram in iščem pozornost, namesto da bi se s samim vzrokom poizkusa samomora pogovarjale, ... in sem pol začela govorit kako mi je boljše, da sva čimprej zaključile obravnave,  in sem pol še v naslednjih mesecih 3krat hotela samomor delati, načrtovanja samomorov je bilo seveda več, ampak štejem zgolj poizkuse ki so bili 4je,

pol sem pa pri tazadnjem poizkusu pristala pri psihiatru ki je bil ful vredu, ko so samomorilna nagnjenja izginila je ostala le še tesnoba, nekaj časa imela PTSM ( zaradi pretepanja in izgube otroka, čeprav sem 3leta prebolevala zadeve in mi je psihiater rekel da nimam več PTSM, zadnje čase opažam da imam s tem spet malo težave ), sedaj pa težave z paničnimi napadi, čeprav za te tud dolgo niso ugotovili, šele predlani novembra, ker sem kot otrok res bila srčni bolnik, in po operaciji ne bi smela imeti težav pa se je bolečina pri srcu kar pojavljala še nekaj let, in so seveda mislili da se je zadeva ponovila, dokler po vseh telesnih preiskavah niso nič najdli, je diagnoza bila iz psihiatrove strani očitna.

pri meni je PTSM ki je trajala 3leta izgledala takole, imela sem neke vrste prisluhe, videvala sem sence okoli hiše, za vsako osebo ki je imela temne lase sem mislial da je ONA, za vsako osebo ki je bila NJEJ podobna sem mislila da je ona in hotla pobegniti iz kraja kjer sem bila, postala sem živčna če sem zagledala tisti rdeči avto, sem mislila da je ona, seveda ponavadi ni bila, ampak sem vse kar me je na NJO spominjalo takoj mislila da je ona in sem bila panična, potiti sem se začela, tresti, hotela sem takoj vstran, začela sem jecljati, nerazumljivo govoriti, ponavadi sem se odmikala od oken, skrila na stopnišče ker se tam najmanj vidi v hišo od oken! Grozno je bilo.

Kaj točno glede PTSM te pa zanima nutela?

[nutela]

Ma, jaz imam malo drugačne probleme,mogoče niti nisem najbolj ustrezna za ta forum, no vsaka informacija mi prav pride, rada pa tudi jaz komu pomagam, če lahko.

Dejstvo je da nekateri ljudje res poskusijo naredit samomor zato da bi nase obrnili pažnjo, no psihijater je dolžan ta dva tipa razlikovat.

Veliko se jih odloči za psihijatrijo ker so nesigurni vase, druge medicinske stoke (interna,kirurgija, intenzivna) se jim zdijo "Pretežke" in imajo napačno vizijo da psihijater ne more nobenega ubit...kar je čisto šarlatanstvo, o čemu govori prav ta tvoj primer. Njihova napaka lahko bi tebe-ali koga drugega v tvoji koži- lahko res stala življenja.

Vse to samo pokaže da so psihijatri samo navadni ljujde, ki se lahko zmotijo (enako kot interniti,kirurgi in vsi mi ostali).

Tudi jaz ne želim nobenega napadat, temveč samo dosežt in najt način da dobim delo, da bom imela finančno varnost (jaz in moja družina) in da bom KORISTNA. nIČ HUDEGA V temu ne vidim.

Vsak lahko naredi napako, pomembno je pa kakšem odnos ima do te napake...
Če gre za osebo dobrega srca, tudi če nekaj ne ve, ta oseba bo sigurno širila od sebe take vibracije da nihče, pa tudi ti, ne bo imel potrebo da se po pogovoru z njo UBIJE...a se strinjaš z mano?

[LostOneFuture]

Vsak lahko naredi napako, pomembno je pa kakšem odnos ima do te napake...
Če gre za osebo dobrega srca, tudi če nekaj ne ve, ta oseba bo sigurno širila od sebe take vibracije da nihče, pa tudi ti, ne bo imel potrebo da se po pogovoru z njo UBIJE...a se strinjaš z mano?

to je res, takšen je moj mož, tudi če me ne razume in ima drugačen pogled na stvari, mi ne daje občutka da sem slaba

glede ostalega pa, js sicer spadam v tisto skupino, ki je delala samomor iz obupa, ker so me doma pretepali in poniževali, zlorabljali, moja lastna mama dela kot medicinska sestra na psihiatriji pa mi je govorila da so AD samo za popolnoma motene osebnosti, ki se ne smejo ženit in imeti otrok, kaj sem pa pol zdej jaz k imam moža in sina? mislim...

takrat sem mislila da itak nikoli ne bo drugače, sem mislila da je boljše da me ni več, vendar sem po 4 poizkusih ugotovila da mi je namenjeno da živim in da sem očitno veliko bolj močna kot si mislim, da sem sposobna dati tako težke stvari skozi in jih nekako s časom preboleti in življenje se mi je zasukalo, nevem če lahko rečem na boljše, je pa tako da veliko lajže prenašam težke stvari, kot nekaj let nazaj

zakaj pa nisi za na ta forum? ta forum je zato da si pomagamo pr težavah, kaj pa če bi poizkušala nam razložiti kaj so tvoje težave, pa bi skupaj videli, ali ti res ne moremo pomagati?  če ne drugo ti bi vsaj ob strani stali in ti bili v oporo in da se izpoveš!

[nutela]

Včasih so nekateri trenutki v življenju res gorzni in včasih se nekaterim od nas res (z popolno pravico) zdi da ne boš zdržala...no taki občutki so lažni.

Če že nič drugega, prišlo bo vsaj do "sinaptičkega premora". To pomeni da se živčne okončine, ki so odgovorne za prenos in čut bolečine, tudi utrudijo.

Tudi stare babe pravijo da "niti hudič ni tako črn kot se zdi". Vsaj one imajo zkušenj!

Ubiješ se lahko vedno tudi pozneje. Živeti pa ne moreš pozneje. Zato-nikamor se ti ne mudi!

Na forumu sem dobila precej malo odgovorov in ugavnem mi očitajo da "ne želim spremenit mišljenja" a vse to v bistvu preden ko smo se sploh samo začei pogovarjati.
Gre zato da zaradi obiteljskih (finančnih) težav (moji starši sta oba invalida dela) imam psihijatrični štempelj.
Bila sem na psihijatriji 2 x zaradi družinskihprepirov (ki jim jaz nisem bila povod) ter zaradi ginekoloških težav (strah da ne bom imela lastne družine ki sem si jo žečela, med ostalim tudi zato da se bi umaknila pred staršem in živela samostojno življenje).

Nihče od psihijatrov se ni poglobil v to zakaj in zaradi česa sem sploh bila hospitalizirana. Odgovor je samo : kaj hočeš že si bila...a posedica je da, po njihovem, trajno gubim delovno sposobnost ker oni mislijo da bi jaz naredila stokovno napako  ki jo sicer nikoli nisem naredila, a po tem njihovi odločbi sem delala v stroki-psrostovoljno- v SLoveniji pa tudi v Nemčiji (ter še nekaj podobnega v Avstirji). Pa n seved abilo nobenih strokovnih napak, kljub temu da sem še začetnica...

[LostOneFuture]

Bila sem na psihijatriji 2 x zaradi družinskih prepirov

sprva čestitam za tvoj pogum da nisi izgubila volje da si uresničuješ svoje želje 

prov jezna sem ko kaj takega slišim, poznam še nekaj primerov prisilne hospitalizacije, upam da so to sedaj uredili in da se človeka brez njegovega soglasja več ne da hospitalizirati! a tebi to nč ne pomaga, ker si itak bila že hospitalizirana. A če prav razumem si po izobrazbi nekaj v zvezi z medicino? tukaj te jaz podpiram da nadaljuješ svojo pot, nekdo ki nima kartoteke na psihiatriji lahko ravno tako naredi napako, ne pusti se jim dol tlačiti, vem da je lažje reči kot narediti, a v tebi vidim veliko volje in prepričana sem da ti lahko uspe, da boš samostojna in zase poskrbela, kot si to želiš, če sem prav razumela.  a tvoja prioriteta trenutno da bi postala neodvisna od kogar koli?

če razumem, tebe obremenjuje to da si bila hospitalizirana in doživljaš zaradi tega stresno motnjo? zato si temo o PTSM odprla?  ker je zate bila to travma ki je ne moreš pozabiti? kaj bi ti pomagalo zmanjšati stres? kje rabiš podporo?


le pogumno 

[nutela]

Zdravo! !

Kar se tiče prisilne hosptalizacije, seveda je na določeni način šok, v  vsakem primeru, verjetno tudi za ostale...

Niti ne vem da so  prisilno hospitalizacijo ukinili, osebno NISEM ZATO DA SE PRISILNA HOSPITALIZACIJA UKINE, temveč samo zato da se izvaja na pravilen način.

(Če bi , Bog ne daj, res bila v takem stanju da bi kom nehote lahko naredila kako škodo, potem bi bila HVALEŽNA če bi me hospitalizirali).

Pri meni bilo spet malo drugače.
Kar se tiče SAMA HOSPITALIZACIJE, ni res da sem se protivila! Prav nasprotno, če je že šlo za kaj takega, zdravnica je sama rekla da ima namem da me OPAZUJE  a proti temu nisem imela nič.


To kar je mene motilo bilo je to, da mi niti ona niti pedijater ki me je doljel niso hoteli povedat ZAKAJ!
Po zakonu namreč:

39. člen

(1) Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

– če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

– če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

– če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). 

čl.58

(3) Če sprejemni zdravnik ugotovi, da so podani razlogi za zadržanje iz 53. člena tega zakona, osebo zadrži na zdravljenju ter jo pouči o razlogih, zaradi katerih je zadržana, in o pravici do odvetnika.


Torej, nisem se protivila sami hospitalizaiji, ker je tudi meni bilo jasno, če so res od koga nekja čuli da ne morejo vedet in da je logično da me želijo opazovat.

Protivila sem se pa da bi jemala antipsihotike, ker bi v tem primeru, ko bo "bilo vse v redu" seveda rekli da je to posledica terapije, ter da je torej terapije bila potrebna.

Za samo hospitalizacijo nisem dobila razlage.
Terapijo sem začela dobivati deset dni potem, ko so res poklicali pravnika, insicer na podlagi tega da sem 20 let predtem res bial na psihijatriji in jemala Leponex- kar sem tudi držala na NEPOTREBNO ker je šlo zato da je moja MAMA rekla daima RIUTALE PRANJA ROK, dokler sem jaz res večkrt šla prat roke- ampk zato ker sem šla 2x na wc, potem pa jest...in mi enostavno ni pravočasno rekla da jo MOTI VODA KO PEREM ROKE... čakajte malo, ej...

Samo da omenem da psihijater NITI ENKRAT NI UGOTOVIL DA SEM NA OODELKU TUDI PRALA ROKE-PO NEPOTREBNEM!!!


Psihijarični štempelj je pa ostal...posledica jeTRAJNA NESPOSOBNOST ZA DELO-KATEROKOLI...... a ni malo prehudo???

[LostOneFuture]

to kar opisuješ se tudi meni zdi pretirano, glede na to kaj vem iz tvojih zapisov o tebi, a veš kolk ljudi ima obsesijo, da recimo 5krat more roke oprat, moja sestra je taka, pa še noben ni pomislil da bi jo hospitaliziral zaradi take stvari...saj konec koncev ne ogroža s tem nikogar, niti sebe, hodi normalno v službo, ima normalno življenje, bog pomagej, ful mi je žal, da se ti je to zgodilo  , in da tvoja mati ni znala prav ravnati takrat, sedaj pa ti nosiš posledice, razmišljam, kaj bi se dalo v tem primeru narediti, ali bi se lahko pritožila na varuha človekovih pravic in tam povedala svojo zgodbo in bi ti pomagali v tej smeri, da bi se ugotovilo da se niso držali pravilnikov in da so bile podane lažne izjave za hospitalizacijo, sicer pa če se to vleče že leta, je težko dokazovati, vendar vseeno se lahko proba kaj doseči.

Čeprav po drugi strani me spominjaš na cimro, ki je kasneje zbolela za psihozo, govorila je da je vredu da se le začela ukvarja ti z duhovnostjo, ampak je neprestano molila, govorila o jezusu, meni je rekla da bom rodila jezusa, ko sem lih bila 3mesece noseča, res je bila boga, ni se mogla učiti, šolo je zanemarila, ni se umivala, ni jedla, govorila da iz zraka dobi vse potrebna snovi, ni hotela za družino nič slišati, tavala je po mestu, dokler je jaz nisem poiskala in našla na ulici, ...jaz?!!,

družina pa me je skozi klicarila če jo že imam, policije niso hoteli klicati da bi pomagala iskati, ker je bila že 2dni pogrešana, mislim, da je nekomu tako vseeno za hči, da se jim ni dalo iskati, jaz noseča pa letala po ljubljani pa jo iskala, pol je pri meni prespala, in ker niso prišli po njo sem zrihtala prevoz domov z znanko, na koncu je bila hospitalizirana, jemlje antipsihotike, in sedaj ji je boljše, ni pa zaradi tega delovno nesposobna, ravno zaključuje šolanje in išče službo. Tako da menim da je tukaj sigurno napaka, če si ti sposobna normalno sama opravljati dnevne aktivnosti, iti iz hiše, se znajti v družbi itd. sej veš kaj mislim, če normalno deuješ, je tukaj definitivno prišlo do napake.  Sej tud jaz jemljem AD, hodim k psihiatru, včasih sem celo na psihoterapije hodila in skupino za samopomoč, kar mi pomaga da normalno delujem. Pa sem čisto normalno sposobna iti v službo, kljub težavam s socialno fobijo, kljub tesnobi in paniki.

[Lira]

imela sem tudi zelo slabo izkušnjo z klinično psihiloginjo, ki mi je pred 8leti postavila sicer diagnozo depresija, ampak me je na eno od obravnav tudi zmerjala, ko sem se končno odprla in želela govoriti o svojih težavah me je nazijala in rekla da naj ne jamram in da tudi ona ima težave da ne bo recimo mogla nikoli otrok imeti pa ne jamra o tem.

  Nimam besed.

takrat sem mislila da itak nikoli ne bo drugače, sem mislila da je boljše da me ni več, vendar sem po 4 poizkusih ugotovila da mi je namenjeno da živim in da sem očitno veliko bolj močna kot si mislim

LostOneFuture, me veseli, da si prišla do tega spoznanja. 

Jaz nikoli nisem poskušala narediti samomora. Fantazirala sem sicer o tem kar veliko, ko sem bila v najtemnejših obdobjih depresije in sem izgubila voljo do življenja in upanje, da bo kdaj bolje, pa tudi taki občutki so me obhajali, da bi bilo drugim lepše brez mene ... Danes, po zdravljenju z antidepresivi pa se mi zdi moje takratno razmišljanje nekaj naravnost nezaslišanega! Že po tem vem, kako zelo bolna sem bila še nekaj mesecev nazaj. Še sreča, da nisem ravno impulzivna oseba in da imam močan nagon po preživetju, tako da nikoli nisem bila niti blizu temu, da bi si poskušala vzeti življenje. Si pa vsaj približno lahko predstavljam, v kako obupno nevzdržni stiski mora biti človek, da pride tako daleč. LostOneFuture, sočustvujem s tabo.

Za PTSM pa iz svoje izkušnje lahko povem, da je sčasoma možno izboljšanje ali celo spontana ozdravitev. Meni je zelo pomagalo, ko sem zamenjala okolje, v katerem je prišlo do travmatičnih dogodkov, da nisem več živela v istem stanovanju, da ni bilo več določenih vonjev, zvokov ... Pa seveda, da so me v življenju okupirale druge stvari. Še največji problem so mi predstavljale zelo žive sanje, do katerih je včasih prišlo na meji z budnostjo, ko se je mora nekako pomešala z realnostjo in se je vse zdelo res grozljivo resnično. Sanjalo se mi je na primer, da sem se zbudila v svoji postelji v moji sedanji spalnici. Videla in zaznavala sem vse, kot da bi bila povsem budna. Ob meni na postelji je v poltemi sedel tisti človek in se tiho režal. Začutila sem njegove roke na sebi in v meni se je dvignila groza, občutek ogroženosti, gnus. Ampak bila sem popolnoma hroma in nema. Niti s prstom nisem mogla migniti, obupno sem se trudila, da bi zavpila, da bi nekako zbudila svojega moža, ki je spal ob meni, dokler ni iz mojega grla prišlo nekakšno živalsko golčanje, ki ga je res zbudilo, da me je začel tresti za ramo in sem se končno zbudila iz more. Take sanje so me vedno tako pretresle, da sem bila še par dni vsa sesuta. Se pa zdaj že tako dolgo niso ponovile, da sem po moje rešena tudi tega problema. Ne vem, če komu to kaj pomaga, ampak je upanje, da mine.

[LostOneFuture]

jaz sem si na podoben način pomagala, ko je bilo prehudo sem zamenjala okolje, okupirala sem se z stvarmi, pomagala je tudi prepoved približevanja, tudi to da odstraniš vse možnosti da se bi lahko srečal z osebo, prišel v bližino stvari, ki te spominjajo na osebo ki ti PTSM povzroča, zdej prov simptomov PTSM nimam več, edino sanja se mi še kdaj kej groznega, jaz sem tudi imela zelo veliko nočnih mor, velikokrat sem se v kričanju, preznojena zbudila, nazanje sem pred 3meseci nazaj sanjala kako sem hotela na sprehod in sem nekaj v hiši pozabila in sina pustila pred vrati v vozičku za teh 10sekund da sem skočila po stvar, medtem pa je prišla ona in ga zaštihala z nožem in mi ubila sina, in zbežala, in ko pridem nazaj do vozička iz kuhinje vidim kako kri kaplja iz vozička, mene je psihično sesulo v sanjah in pol sem cela pretresena še čez dan in te sanje se mi ponavljajo odkar se je sin rodil  zdaj imam že en čas mir, upam da se neha to!

[nutela]

Edine psihične težave ki jih imam, je strah od brezposelnosti.
Jaz sem tudi kot srednejšolka bila v depresiji, vzrok mi je sedaj jasen: bila sem utrujena, premalo zdrave prehrane (tedaj je sice rbila tudi vojna, bili smo prisiljeni hranit se enolično ker ni bilo en enarja ne ponudb...) kot sem že omenila, po cele noči sem morala učit, da bi zadovoljila voljo staršev...pa ni bilo denarja da sikupiš kako sitnico, kaki šampon ki fino diši, parfemček, kako majico, lepe teniske...

KO sem začela delati, kupla čokolado in smoki ter prašek za perilo (prala sem v podnajemništvu  na roke) sem se počutila kotda je celi svet moj!

Seveda ni VSAKA depresija taka da jo rešis z praškom za perilo...
Ena moja sošolka je hotela specijalizirati prav psihijatrijo. Pisala je prošnje vsepovsod, omenjala tudi genetiko (veliko tega se tedaj seveda sploh ni niti učilo-kljubtemu da jevsaj logično da se človek vpraša koliko kaki metabolični mehanizem lahko vpliva na tako bolezen).
Vsi so jo zavrgli in komaj je pozneje dobilamesto v enei mali vaški ambulanti- kje nitini denarja da bi delala tako kako bi si ona verjtno želea ( seveda to ni bilo bilo na Slovenskem...)

[nutela]

Čeprav po drugi strani me spominjaš na cimro, ki je kasneje zbolela za psihozo, govorila je da je vredu da se le začela ukvarja ti z duhovnostjo, ampak je neprestano molila, govorila o jezusu, meni je rekla da bom rodila jezusa, ko sem lih bila 3mesece noseča, res je bila boga, ni se mogla učiti, šolo je zanemarila, ni se umivala, ni jedla, govorila da iz zraka dobi vse potrebna snovi, ni hotela za družino nič slišati, tavala je po mestu, dokler je jaz nisem poiskala in našla na ulici, ...jaz?!!,

družina pa me je skozi klicarila če jo že imam, policije niso hoteli klicati da bi pomagala iskati, ker je bila že 2dni pogrešana, mislim, da je nekomu tako vseeno za hči, da se jim ni dalo iskati, jaz noseča pa letala po ljubljani pa jo iskala, pol je pri meni prespala, in ker niso prišli po njo sem zrihtala prevoz domov z znanko, na koncu je bila hospitalizirana, jemlje antipsihotike, in sedaj ji je boljše, ni pa zaradi tega delovno nesposobna, ravno zaključuje šolanje in išče službo. Tako da menim da je tukaj sigurno napaka, če si ti sposobna normalno sama opravljati dnevne aktivnosti, iti iz hiše, se znajti v družbi itd. sej veš kaj mislim, če normalno deuješ, je tukaj definitivno prišlo do napake.  Sej tud jaz jemljem AD, hodim k psihiatru, včasih sem celo na psihoterapije hodila in skupino za samopomoč, kar mi pomaga da normalno delujem. Pa sem čisto normalno sposobna iti v službo, kljub težavam s socialno fobijo, kljub tesnobi in paniki.

Ups Lost One, prestraši me zakaj te nato cimro spominjam???

(Drugače te je "rituale" samo moja mama "videla", potem sem spet bila na psihijatriji-zaradi ginekoloških težav ker nisem molga imeti otroka, nihče tudi nobene rituale pranja ruk ni videl...ostrlao je pa : ĆE SI NA PSIHIJATRIJI DRUGIČ!!!

[LostOneFuture]

 

Ups Lost One, prestraši me zakaj te nato cimro spominjam???

nič slabega nisem mislila, bivša cimra je taka kot ti, zelo se trudi da bi bila čimbolj samostojna in uspešna, žene se v nedogled, tudi ona trenutno jo je zelo strah da ne bo službe našla in da ker ima kartoteko da je noben ne bo hotu zaposlit...zato me spominjaš nanjo in te zato razumem, ker poznam že podoben primer in sem njeno bolečino in strah imela možnost opazovati

[nutela]

Vem da ti nisi nič slabega mislila
Meni je pa res tako-ap še hujše kot sem se bala- ko pridem na razgovor zaradi sužbe res mi "tehtajo" vsako sitnico...npr. parkrat sem se počutila sama, NIMAM SOCIALNEGA OMREŽJA, nimam prijeteljv iz otroštva z katerimi se bi lahko pogovarjala, in ko sempoklicala dežurnega psihijatra da povemda se slabo počutim prav zaradi tega ker mi na medicini dela ter na Soči non-stop govorijo da NIKOLI NE BOM NAŠLA SLUŽBE..potem so mi pa RES OČITALI ZAKAJ KLIČEM DEŽURNI TELEFON.. tako da na koncu res nisam znala kaj naj...če bi se vsaj v tem treutnku spomnila da obstajajo taki forumi...mogoče se bi do sedaj že znajdla..počutila sem se kot v zapori...

Tako da tud tukaj na forumu imam "pojačane antene.."..že podzavestno...posledica njihovega "treninga"...

Res upam da bo čimmanj ljudi imalo take težave, pa tudi katerekoli drugačne...jaz sem definitivno proti tem da ljudje ne zberejo pogum in spregovorijo, keritak smo anonimni, a nikkoli ne veš kje kdo lahk slišiprav to sitnico ki mu lahko celo življenje spremeni na boljše!

[Tinjana]

Morda ne spadam zraven, ker se ne pustim preobčutenjem, da me zmeljejo v prah, pa vseeno.
Hodim skozi tunel žalosti in osame. Tri mesece nazaj sem ostala sama in sedaj sem prepuščena življenju iz dneva v dan z ure v uro.
Od mene so odšli skoraj vsi, ki so prej še kazali svoje nasmejane obraze. Večino časa se počutim najbolje, kadar se zalotim, da sem pravzaprav najboljša sama s sabo.
Koliko časa bo še trajalo ne vem, vem pa da se najhujše počasi oddaljuje iz moji mej življenja.
Smrt očeta, ki te je do konca svojih dni preživljal, ker si poškodovan zaradi otroškega padca in zgodovine zdravniške stroke, ni lahek zalogaj.
Mamo sem zgubila (V življenje pa privabila - svojo socialno mamo - mama ki te sprejme ne glede na dejstvo, da ne premoreš njenih genov...

Sedaj sem sama.

[nutela]

Sedaj si z nami!

[Tinjana]

Hm Hvala
Kaj to pomeni - Sedaj si z nami
A Naj se počutim takole... Al naj se Zrušim in zjokam - Še enkrat
Mislim, da mineva ali pa se mi samo dozdeva.
Izkušnja Smrti - Zelo Intimen proces.

[Tinjana]

Grem si skuhat Kavo, upam, da me kdo vidi na Forumu. Prosim javite se.