o meni

[lost girl]

Glede na to, da sem zadnjič v veliki krizi samo opisala svoj problem in se nisem niti predstavila, se mi zdi prav, da to storim zdaj. V drugem letniku sem začela jemati tablete. Najprej sem jemala Cymbalto, in to kar precej časa (tri leta). Zelo sem bila zadovoljna z njo, ni bilo nekih stranskih učinkov,…  Potem mi je bivša psihiatrinja predlagala, da bi z jemanjem prenehala. Strinjala sem se, ker je bilo stanje dolgo časa odlično. Nato pa sem po enem letu spet prešla v isto stanje kot pred jemanjem tablet in ta ista psihiatrinja mi je predlagala, naj poskusim z Zoloftom. Z njim nisem bila niti najmanj zadovoljna, predvsem zaradi množice stranskih učinkov, z jemanjem sem vztrajala približno leto in pol. Nato mi je psihiatrinja rekla, da sem po njenem mnenju ok in naj poskusim brez zdravil, edino za nujne primere mi je predpisala helex, ki pa ga vzamem zelo poredko, ker sem potem čez cel dan nefunkcionalna in zaspana. Ampak če je kriza, mi pomaga. Sedaj je ta psihiatrinja odšla v pokoj in malo iščem po internetu, h komu bi šla naprej. Pozna kdo mogoče kakšnega na Obali, ki je dober?
Trenutno imam nek cilj (sem omenila v prejšnjem postu – potovanje), neko lučko na koncu tunela. Sem še vedno na dnu (no, ne bom lagala, malo nad dnom), nimam pa več tiste želje po smrti, ki je bila prisotna še kak teden nazaj, ko sem prvič pisala na ta forum. Takrat pač nisem imela ničesar, česar bi se veselila. 'Normalni' ljudje velikokrat rečejo: sej si še mlada ali pa kaj v stilu: nobena stvar oziroma problem ni tako hud, da se ga ne bi dalo rešit. Ampak v tistih najhujših trenutkih pač nimaš moči niti za dihanje. V teh dneh edino opažam to, da sem nek trenutek čisto navdušena nad neko stvarjo, čez par minut pa mi ni jasno, zakaj sem bila tako vesela. In trenutno ne vem, zakaj sem se sploh spravila to pisat, ampak…
Pa svaka čast, če je komu to uspelo prebrat  ampak mi je lažje vse kar mislim opisat kot pa jih nekomu razlagat, in zraven razmišljat, če me sploh posluša. 

[Arwen]

korak za korakom, lost girl, vsak dan posebej, pa bo 

V drugem letniku sem začela jemati tablete. Najprej sem jemala Cymbalto [/quote]

kako to?

[nutela]

V depresiji sem bial zaradi ginekoloških težav in izjemne finančne izgube.
Ko sem nehala z antidepresivi, počutila sem se boljše.
Vsak ima svojo zgodbo in nekaj svojega kaj mu odgovarja, tako da pametovat ni možno. Ne maram pridiganja, pomagala bi pa rada. Upam da boš našla nekaj kaj te bo veselilo v življenju in da bo potem vse ostalo lažje...

[zverca87]

Sem iz Posočja. Živim sama od 18-leta dalje, saj sta mi pri 13-ih umrla mama, pri 14-ih pa oče.
Imam muco, ki mi je super družba.
Zanima me numizmatika (zbiranje starega ali novejšega denarja in kovancev).
Rada se smejim, še raje pa spim:) Obožujem TV in brskanje po internetu.
Zelo se zanimam za vesolje, postavljam si razna filozofska vprašanja..

[lost girl]

Arwen, Cymbalto sem jemala zaradi tesnobe in mi je res pomagala. Tega kar zdaj pišem, nisem ne povedala ne napisala še nikomur in sedaj se sprašujem, če morda iz tega izvirajo moje težave z odnosi: torej, kot majhna deklica sem bila spolno zlorabljena s strani bratranca. To je trajalo nekje od 7-11 leta. Ni bilo spolnih odnosov, samo otipavanje tam spodaj in po celem telesu. Tako, pa sem spravila iz sebe. Ne vem pa, če mi bo to uspelo izustiti pri psihiatrinji, ko jo bom našla.

[Arwen]

točno tako; žal izvira večina težav tudi iz tega dogodka. In toplo priporočam, da, ko najdeš strokovno osebo, ki ji lahko zaupaš, da o tem spregovoriš...in to nekako predelaš...

 Upam, da veš, da krivda NI tvoja!

[lost girl]

To, da krivda ni moja, se zavedam...vendar se vseeni nekako počutim krivo, čeprav vem, da to ni prav. Ali bi izpadlo zelo čudno, če bi na terapijo to stvar prinesla napisano na listek in pokazala? Ker enostavno vem, da tega ne bom mogla povedati, tudi če se prej pripravljam več dni. Sem že poskušala, pa ni šlo.

[Arwen]

Ali bi izpadlo zelo čudno, če bi na terapijo to stvar prinesla napisano na listek in pokazala?

daleč od tega! nič ni čudno, res ni. Kar korajžno z besedo (oz. listkom) na dan 

[zverca87]

..moje prve tablete so bile Zoloft. Mislim da so mi kar pomagale. To je bilo, ko sem imela 13 let. Zdaj jemljem Leponex, Akineton in Cymbalto. Leponex je ful močna zadeva, zjutraj komaj vstanem.. Pravzaprav jih jemljem proti nespečnosti. Malo, mimo zdravnika, posegam tudi po Sanvalu.
Moje težave so, poleg depresije, da sem se v preteklosti samopoškodovala, rezala.

[nutela]

Ne reži se!Uživaj!

[zverca87]

Le še tu pa tam se režem, pa še to le en rez. Je pa problematična moja sestra. Ona se reže pa ne le po rokah ampak tudi nogah.. Ne vem kako ji pomagat.. Ker tisti ki se reže, občuti olajšanje ob rezanju in pogledu na kri ki polzi iz rane..

[Lira]

Lost girl, pošiljam ti en topel objem. Žal je samo virtualen, ampak upam, da ga boš vseeno začutila.

Listek se mi zdi zelo dobra ideja.

To, da krivda ni moja, se zavedam...vendar se vseeni nekako počutim krivo, čeprav vem, da to ni prav.

Ima morda kdo kakšno rešitev, način, kako premagat takšne neracionalne občutke?

[nutela]

Evo, jaz sem pravkar zaradi tega tukaj ker , baje, "mislim da so vsi ljudje proti meni".
Jaz to, seveda, ne mislim, ampak gre zato da sem se pobunila proti določenih postopkom določenih ljudi (zdravniki) ki so iz tega takoj izpeljali da jaz mislim da so "vsi proti meni".


Normalno da ne mislim da so "vsi proti meni", tudi zanje ne mislim da so "proti meni", amppak vseeno mislim da se človek ima pravico pobuniti če nekdo naredi nekaj kar ni v redu, ker drugače bi bli slinasti polži brez nobene samozavesti.

VSI lahko naredimo napako, eni manjšo, drugi večjo, eni mamo potem bolj slabo vest, drugi malo manj...

Kolikor vem, nič lsabega nisi naredila, in zato NI NOBENEGA RAZLOGA DA SE POČUTIŠ KRIVA!

[Lira]

Ja, seveda ni nič kriva. Tudi jaz zase vem, brez sence dvoma, da nisem nič kriva. Nihče ne misli, da sem.

Ampak kaj naj, če kljub temu čutim krivdo in nek generaliziran, patološki sram?

[nutela]

Kaj ti pove zdravnica? Jaz verjamem v zdravila, kljub tem vsakemu priporočam-seveda, kolikor vsak posameznik to zmore- da takim očutkom čimbolj nasprotuje.

[Lira]

Tudi jaz verjamem v zdravila in mi je z njihovo pomočjo bistveno bolje, samo čudežev pa tudi ne delajo ...

Sem poskusila dolgo nasprotovati tem občutkom, zavestno z odvračanjem misli in podzavestno z različnimi oblikami bega, pa je bilo samo še slabše ...

Zdaj poskušam to sprejeti kot del sebe in samo opazujem, ko postane hudo ... Mislim, da mi "mindfulness" še najbolj pomaga, samo včasih se vseeno počutim zelo frustrirano in bi najraje kar ušla iz svoje kože.

[urssska]

ps.se opravičujem, če smo ti malo ugrabili temo lost girl, ampak lahko vsaj vidiš, da nisi sama v tem ...

[nutela]

Tudi jaz verjamem v zdravila in mi je z njihovo pomočjo bistveno bolje, samo čudežev pa tudi ne delajo ...

Sem poskusila dolgo nasprotovati tem občutkom, zavestno z odvračanjem misli in podzavestno z različnimi oblikami bega, pa je bilo samo še slabše ...

Zdaj poskušam to sprejeti kot del sebe in samo opazujem, ko postane hudo ... Mislim, da mi "mindfulness" še najbolj pomaga, samo včasih se vseeno počutim zelo frustrirano in bi najraje kar ušla iz svoje kože.

Upam da ti bo uspelo! Zaenkrat res ne poznam še nobenega ki mu na koncu ni!

Kaj ti svetuje zdravica?
Vse najbolje ti želim!

[Lira]

Nutela, hvala za dobre želje.
Zdravnici - psihiatrinji nisem nikoli razlagala o teh občutkih. Težko bi mi bilo, pa tudi ne vidim nekega smisla, zakaj bi. Dobila sem zdravila proti depresiji, ki zame k sreči učinkujejo optimalno. V depresiji nisem več, tesnoba se je zmanjšala na minimum, spim v redu, imam dovolj energije in volje, življenje se mi zdi lepo. Tako da vsaj zaenkrat nimam nobene želje po eksperimentiranju s še kakšnim zdravilom ali pa po kakšni drugi obliki strokovne terapije. Kar je bilo za predelat, sem po moje že predelala. Vsaj razumsko imam stvari v glavi dovolj pošlihtane. Z občutki se učim shajat. Spominov izbrisat se pa ne da.

Lost girl, oprosti za ugrabitev teme in ne, res nisi sama v tem. Tudi jaz sem doživljala takšno zlorabo do svojega 11. leta, ko sem se končno uspela postaviti po robu z grožnjo, da bom šla na policijo, če se me samo še enkrat dotakne. Res si ni več drznil, se je pa zelo potrudil, da mi je še leta dolgo na vse možne načine dan za dnem grenil življenje, poleg vseh drugih družinskih problemov ... Skratka, za eno najstnico je bilo vsega sranja kompletno preveč, človeške opore pa nobene. Ampak je minilo in zdaj mi ni več hudega. Imam zelo fajn moža, krasne otroke, svoj dom, službo in nasploh v življenju dokaj v redu funkcioniram.

Strinjam se s tem, kar je napisala že Arwen, da je dobro spregovoriti z nekom, ko boš lahko. Razumem, da zdaj še ne moreš, ampak sčasoma se ti bo odprlo, boš videla, sploh če boš hodila na psihoterapijo. Jaz do svojega 30. leta nisem nikomur povedala, kaj se mi je dogajalo, ker me je bilo preveč sram. Ampak potem ko sem premagala to blokado in se izpovedala in izjokala drugi osebi, mi je neverjetno odleglo.
Tudi tebi bo, verjemi.

[lost girl]

Po dolgem času se spet oglašam šestindvajsetega junija sem naročena pri psihologinji, upam, da zdržim do takrat. Sicer pa imam trenutno učenja čez glavo, tako da ni prostora za kakšne slabe misli. Še dobro