zakaj

[bebebe]

zdravo
danes sem odkrila tale forum in mi je bil v veliko olajšanje, da se te stvari ne dogajajo samo meni in da nimam samo jaz takšnega mišljenja.
no da malo povem o sebi. stara sem 21 let, trenutno živim pri fantu s katerim sva skupaj že 4 leta. z njim se najbolj razumem takrat kadar sem v ˝normalnem˝ stanju, saj imam občutek da me drugače ne razume. no pa da začnem na začetku in da se potem spet vrnem nazaj. ker nisem hodila v vrtec me je doma čuvala stara mama. ona se ni dosti ukvarjala z mano tako da sem se morala sama nekako zamotiti in sem na veliko hodila okoli sosedov ki pa so bili vsi starejši. ko sem začela hoditi v šolo sem jih počasi nehala obiskovati. v 1 in2 razredu je bilo vse dokaj vredu, saj sem imela par prijateljev. potem pa se je to nehalo in vse do 9 razreda sem bila sama, saj sem bila bol tihe narave. tako da se oš-ja sploh ne spominjam rada ker imam slabe spomine na to obdobje, saj sem bila zmeraj tarča posmeha, in zmeraj sem vedela da sem nekako drugačna, saj se nisem znala vklopit v nobeno družbo, zapirala sem se vase, ko sem prišla iz šole domov sem se zaprla v sobo in bila notri cel dan. redkokdaj sem hodila ven. v sobi sem po cele dneve samo brala, saj so knjige še dandanes moja velika strast.
no potem v sš se je stanje malo popravilo, dobila sem nekaj prijateljev in eno pravo prijateljico, s katero sva se lahko pogovorili o vsem, samo nikoli ji pa nisem zaupalakako mi je in kako se počutim.
že od nekdaj se mi zdi sem se nekako zapirala vase, ker imam tak občutek da me nobeden ne mara da se vsi delajo norca iz mene...
no ko se je sš končala sem ostala praktično sama. drugega trenutno nimam kot fanta, samo za njega se mi zdi da so mu moje težave že začele presedat, saj neve kaj mi je jaz pa mu neznam razložit. do zdaj tudi jaz nisem vedela kaj mi je oz sem mislila da so to samo nekakšna prehodna obdobja. moje težave  so da ne zaupam nikomur saj skoz mislim da se dela norca iz mene, mislim da me vsi sovražijo že ko me zagledajo, nimam tistega občutka pripadnosti in se mi zdi da nikamor ne spadam, ko zapadem v tiste najbolj moreče trenutke nevem kaj bi sama s sabo, samo nekam bi šla ampak kam nevem,  tako ostanem na istem mestu in je potem še slabše, nimam pa volje da bi kaj naredila glede tega. hitro tudi izgubim zanimanje za neko stvar ki mi je pred nekaj dnevi bila strašansko všeč. zmeraj ko se znebim tega morečega stanjasi rečem da moram nekaj spremeniti in tudi začnem delati na tem potem pa pride neka stvar in spet se cel krog ponovi. ko zapadam v tole moje moreče stanje grem sama sebi na živce, nikogar ne spustim k sebi, in če kdo dreza vame je še slabše, če pa ne pa se počutim kot da me nobeden ne mara in da bi bilo najbolje da me nebi bilo, oz si želim da bi šla v tistem trenutku nekam proč.
moj fant pa tega ne razume in ko mu poskušam to povedat me samo čudno pogleda in pravi saj bo bolje. jaz pa se ne počutim tako saj mi manjka ena oseba za pogovor, s katero bi se lahko pogovorila in bi me tudi razumela. prijateljev nimam saj jih vse odrinem stran z svojo slabo voljo. novih pa si nemorem najt ker nevem kako navezat stik z nekom. zmeraj ko spoznam nekoga novega se naredim da sem čisto druga oseba, da sem zabavna,... potem pa preidem spet v tisto moje moreče stanje in me briga kakšna izpadem pred drugimi. tako se vse to konča saj si vsi mislijo da sem nekakšna čudakinja.
svojega fanta sem že nekajkrat spravla ob živce saj takrat delam vse kar njemu ne paše in ga zanalašč jezim a nehat pa nemorm. tako je že kar nekajkrat skričal name ampak se mi je potem opraviču, samo jaz pa se potem počutim še huje, saj vem da sem bila jaz kriva za to. včeraj se je prvič zgodilo da mu je malo bolj prikipeloin me je malo stresel. ne fajn. saj potem ko se je zavedel kaj je naredil mu je bilo seveda žal. takrat sem se zavedla da bom morala nekaj narediti s sabo in da tako ne bo šlo več naprej.
tako sem odšla v knjižnjico in si prebrala nekaj o depresiji, tako sem tudi odkrila knjigo  depresija za telebane in tudi tale forum.
saj v knjigi je vse lepo opisano kako in kaj, samo še zmeraj rabim nekoga s katerim bi se lahko o tem pogovarjala.
o psihiatru sem že razmišljala samo te možnosti nočem izkoristiti, saj za samoplačniškega nimam denarja. na napotnico pa nočem it ker moja tašča dela v zd kjer je tudi moja osebna zdravnica in nočem da bi mislila da sem zmešana, ker se že tako ali tako z nobenim ne zastopim.
res da pišem malo čudno in nepovezano in za to se opravičujem.
malca mi je pomagalo že to da sem lahko nekam to tudi zapisala
 

[Lira]

Pozdravljena 

Lahko se pogovarjaš z nami, če hočeš. Tukaj si vedno dobrodošla. 

Za psihiatra v našem zdravstvenem sistemu ne rabiš nobene napotnice, samo zdravstveno kartico. Nič ti ni treba nič plačati. Velika večina psihiatrov (tudi zasebnih) dela na koncesijo. Najbolje, da čimprej pokličeš po telefonu in se naročiš, ker običajno tako ali tako traja vsaj kak mesec, da prideš na vrsto.

Drži se, vse bo še v redu.

[lunica]

Dobrodošla med nami zakaj !:)

Tukaj na forumu boš vedno našla nekoga,ki bo imel posluh in te znal razumet.Ljudje smo različni in različno reagiramo na dogotke kateri se nam pripetijo v življenju.
Verjamem,da ti je zaničevanje ali poniževanje sovrstnikov pustilo rane,ki se težko zacelijo ampak vrjemi,da se bodo.Škoda bi bilo,če ne bi poiskala strokovne pomoči,ki je v težkih trenutkih precej dobrodošla in nam samo pomaga in tega se nam NI potrebno sramovat.
Tudi,če zbolimo gremo k zdravniku saj zato so tam,psihoterapevti/psihiatri so tudi zdravniki le,da na drugem področju,ki ga pa včasih kar zanemarjamo vsaj večina in veliko ljudi obišče psihoterapevta/psihiatra tukaj ni merilo izobrazba,denar itd.Lahko se vsakemu zgodi kriza v življenju in takrat je prav,da se obrnemo po pomoč saj s tem pokažemo sebi,da smo ravnali pravilno in odgovorno do sebe in ostalih.
Ne boj se zaradi tašče saj na koncu ti občutiš težavo in kaj si bo ona mislila naj te ne skrbi,sedaj si na vrsti TI,da poskrbiš zase! Lep dan ti želim in sporoči kako ti kaj gre 

[bebebe]

ah ja kaj pa vem. Nekako nisem se prispravljena na terapevta pa ceprav se to malo cudno slisi. Vbistvu sploh neznam kaj bi sama s sabo. S fantom se zadnje cajte ne razumeva vec tako dobro. Mislim da greva en drugemu ze pocas na zivce. Neznam vsasih bi ga najrajs pustila pa sla nekam stran, ampak to zdj nemorm ker denarja za kaj takega nimam, k starsem pa tudi ne ker se locujeta in zaradi problemov ki smo jih imeli v prejsnjo hiso nesmem it, tam pa kjer je mami pa tudi ne ker ni prostora in zdaj sem dobila se sluzbo pa bi blo predalec. A necem pa zdaj te moznosti zavrec ker vem kako je tesko priti do sluzbe sploh v danasnjem casu. Saj neznam po moje ga nebi mogla pustiti ze radi reda. Nevem taksna sem prevec se oziram na druge kaj bi si o tem mislili. Saj neznam ce je blo med nama kdaj tako kot bi moralo biti, vsaj jaz imam tak obcutek. Jaz skoz rabim neko potrditev da kar delam delam praf i ce te potrditve ni obupam vcasih prehitro. Saj o tem sem ze veckrat premisljevala potem pa si recem saj bo in spet je tako kot je bilo. Mam tudi zelo malo samozavesti, saj si mislim da ni taksnega cloveka poleg fanta ki bi htel imeti z mano kaj vec, tako da ostajam pri tem. Neznam mislim da nebi smela tako hitro zaceti resno zvezo in potem ko pomislim koliko casa sva ze skupaj se mi zdi skoda tale leta vreci stran. Neznam saj najbrz bo ostalo tako kot je ker toliko poguma zaenkrt nimam da bi kaj spremenila. Saj znam da se enim to zdi cudno ampak kaj cem tako je. Sem tudi taksna oseba ki za vsako stvar najde nekaksen izgovor zato pa je tako kot je.

No tole so moje denasnje misli, sedaj pa gremo spet pocas naprej iz dneva v dan

[Milan]

En kratek nasvet nekoga s podobmnimi karakternimi lastnostmi in življenjsko potjo: samo ne čakat, da bo kaj z neba padlo, ker ne bo. Treba je začet nekaj spreminjat danes, če ne bo z vsakim dnem, letom hujše. Ne tiščat glave v zemljo kot noj. Sicer pa samo hrabro in če odkriješ kaj koristnega svetuj še nam in vice -versa.

[bebebe]

ah sj znam da nebo nic z neba padl i da treba neki nardit. Sam k neznam kok naj se tega lotim. Evo npr. Danes sem bla zjutri cist vredi sem si rekla dost o tem treba neki nardit i pol ko da je bil nekaksen klik sem se pocutla neumno ker sem sploh o tem premislevala i kaj naj bi mi to pomagal. I cel dan pol nism nc nardila sam o tem sem razmislala da sem samo neko brezvezno bitje na tem svet k nezna kaj bi sam s sabo.  i spet mam tist obcutek da vsi sam gledajo kdaj bom kaj kj narobe nrdila, i ce me samo malo grdo pogledajo se  zacnem smilit sama sebi i si mislim ah ko j**** vse skupi i se pole kr malo neumno naredim ces kaj sm ti pa zdj nardila. Neznam vcash sama seb ne zastopm. I prevec se z drugimi obremenjujem vem. Tok ko npr s tem forumom. Zdj se mi zdi pravo olajsanje da lahko nekam zapisem svoje misli zjutri mi bo pa zal da sem to nardila i se bom pocutla glupo zt k si pole mislim da drugih to nic ne zanima v zvezi z mano i da si mislijo kaj spet ta tle pise, pa taksne podobne bedarije i pole se se huje pocutm ker teh misli nemorm nikomur zaupat i mam obcutek ko da sm sama na tem sveti.

 Evo i ko sm take vole se najprej fajn sekiram kaj si drugi mislijo o meni, pole pa se mi prf j**** za vse i se zacnem mal grdo obnasat do drugih ces da so oni za to krivi, sj pole ko sm bule vole mi je zrd tega zal i bi rada to popravla sam kaj ko je vecinoma ze prepozn.
Vem da glede tega bom mogla neki nardit i to si govorim vsak dan sam ne zberem pa tulko poguma za tist korak naprej. Vecino casa bi rabla sam neko osebo za pogovor o tem, k bi zastopla i nebi rabla zmeram vse od zacetka razlagat, sam kaj ko je ne najdem i mislim da je tud nebom zt k je mene vcas zelo tesko razumet

[Milan]

Se pravi da imaš trenutno največjo potrebo po kontaktu/pogovoru z nekom, pred katerim se ti ne bo treba pretvarjat da si to kar nisi? Tole društvo DAM organizira brezplačne skupine za samopomoč, sicer jaz še nisem bil, ampak nekaterim je bilo prav fajn vsaj po zapisih. Mogoče tam spoznaš koga? Ali na kaki podobni zadevi? Si razmišljala da bi kdaj kontaktirala koga s foruma, itd.. opcij je kar nekaj.

[bebebe]

ja nevem razmišlala sem že v tej smeri da bi šla pogledat na to skupino za samopomoč. mogoče bom šla ko bo naslednjič če se bom le prpravla do tega. s foruma nisem še nobenega kontaktirala ker nimam še tulko poguma da bi kar nekomu pisala

[alimali]

bebebe tukaj ti bomo vsi radi prisluhnili in ti poskušali pomagati po svojih močeh. Na tebi pa je, da nehaš oklevati in se čimprej naročiš na pregled. Pa ni važno, če se ti zdajle je.... ali pa si prav dobre volje. Vzami telefon v roke in naredi prvi korak k boljšemu jutri.
Poznam tvoje občutke a samo pisanje ti ne bo pomagalo. Ne vzemi to za nič slabega, kar sem ti napisal. Želim ti le, da tudi zate čim prej posije sonček sreče.

Lp

[bebebe]

no evo sm se odločla da spt neki napišm. zadn mesec se trudim da naredim malo več zase kot sem prej. začela sm tud tečt, res da ne glih vsak dan ampak se trudim čim večkrat, grem tud na kak sprehod, probavam pa tud čim več v družbo zahajat, sam to mi je še mal problem. ampak vse to, kar nardim mi nekak ni dovolj. rabla bi nekoga ki mu lahk zaupam in neblkaj da bi se lahko sprostila, ker zadnje cajte sem zelo napeta. včash ko sm bla še doma, sem se velik z mami pogovarjala, sm šla npr. v kuhno pa smo se tam lahko menle cele ure. tega pa zdaj več ni in to mi fali. sj zdj se še vidmo ampak ni več tako kot prej. tuki ko sm pa zdj se pa nemorm z nobenim ker so vsi preveč zaposleni i tud ne zastopim se z njimi tako. fant pa... njemu k začnem neki razlagat, me prekine i pol kr neko drugo temo načne i pol o tem govori, i pol pustim tok kot je zt k sm že probala parkrat vmes skočit pa it nazaj na mojo temo pa je blo pol spet isto. al pa se je sam začnu pretvarjat da me posluša i to je pol še huje. občutek mam da sploh nisva več skupi ampak se samo še neki pretvarjava, da sva neki kar nisva. znam pa da bo treba neki ukrent glede tega, k zrd tega se mi včash kr mal strga ko neznam več kaj bi.
oh evo pa se spt prtožujem .  no bom počas nehala pa spet mal razmisnla o vsem skupi če se mi nebo prej zmešal :-)

[bebebe]

včeraj se je vse skupaj malo premaknlo. sva se z fantom pomenla tako kot se nisva še nikdar. mal je blo teško za njega in zame, sam sem mu pač pojasnla da če hoče bit še z mano da me bo mogu začet bolj poslušat in me poskušat razumet, čapraf bo to teško. in ja učeri sm mu rekla marsikaj in vem da ga je tud mal prizadel vse skupi. in on mi je tud marsikaj povedu. ampak sva pa vsaj nardila en korak naprej, upam pa da v naprej nebova nardila 2 koraka nazaj ker mislm da bi me to še bolj uničl. sm mu tud pojasnla da bom mogla si neko zunanjo pomoč poiskat i se je potem tud on s tem strinjal in reku da mi bo pomagu, ker zadnje cajte nemorm več samo sebe prenašat pa tud njem je že teško glede tega. tako da upam na najboljše

[nebodigatreba]

Bravo, bebebe. Taki pogovori niso ravno lahki, a če sta ga zaključila in se medsebojno podpirata, potem mislim, da si na zelo dobri poti. Bravo 

[eirene]

Pozdravljena bebebe!

Moram reči, da sem se totalno našla v tvojem postu, meni se dogajajo popolnoma iste stvari. Na splošno ne zaupam ljudem, nikomur. Če spoznam nekoga novega, avtomatsko mislim da me sovraži, posledično se umaknem v nek kot in z nikomer ne govorim, ker mislim da so vsi proti meni. Enostavno si ne morem predstavljati, da bi lahko bila komu všeč in da bi kdo želel govoriti z mano itd, zato raje nimam interakcij z nobenim, ker je tako pač bolj varno. Sicer imam znance, a jih nikoli ne vidim, ker se mi ne da dobiti z njimi, ker že vnaprej mislim, da se ne bodo imeli fajn ne oni ne jaz. Zato ostanem doma, vedno. Zadnji dve leti sem na faksu celo uspela vzpostaviti nek odnos s sošolko, večkrat sva šli skupaj ven, na kavo, itd, a kmalu je postalo nevzdržno ker je non stop samo jamrala o tipih, ljudeh s faksa, opravljala in sovražila vse okoli sebe. Če sem hotela kdaj jaz kaj povedati, je takoj spremenila temo in zašla nazaj na svoje kvazi probleme. Trenutno se mi torej ne da dobiti niti z njo, nehala sem se ji oglašati na telefon, rabim mir.
Tudi jaz imam fanta ki že ves čas prenaša moje izpade. Težko je, ker je on izjemno socialen in ima ogromno kolegov, ki se pač želijo dobivati večkrat na teden. Jaz seveda nočem zraven, ker imam v glavi idejo, da mi nihče ne mara, čeprav baje ni res, a ne morem čez to. Zato je vse narobe, fant trpi ker je razdvojen, po eni strani hoče biti z mano, po drugi bi seveda bil s prijatelji. Zadnje čase gre vse strmo in hitro navzdol, zmeraj manj se vidiva, zmeraj manj kontaktov imava po telefonu, iskreno jih že nekdaj dni sploh ni, kar je pri njem precej nenavadno. V glavnem, zaradi te blazne asocialnosti uničujem sebe in vse okoli sebe, a ne znam pomagati.
Prav danes sem končno zbrala pogum in vrgla na kup vse kontakte psihiatrov v moji bližini, poslala sem nekaj mailov, ker še zdaj ne vem, ali za zdravljenje s koncesijo rabiš napotnico ali ne. Naslednji korak je, da se še ta teden spravim poklicati nekoga in se naročiti na termin. Žal so čakalne dobe totalno predolge, ampak bolje kot nič.
Tudi jaz sem šele včeraj odkrila ta forum. Včasih je pač lažje, ko vidiš da nisi edini, ki ima take probleme, in nekdo ki ve, kaj prestajaš seveda lažje razume in morda poda kako spodbudno besedo, nasvet itd.
Napiši še kaj kako ti gre, pa srečno

[Poni]

Draga bebebe in eirene

Prijateljice pač niso zato, da bi jim bila všeč. Prava prijateljica je zato, da se pogovarjaš z njo o stvareh, ki so tebi resnično pomembne. Res pravi prijateljici lahko poveš čisto vse. Ko si s pravo prijateljico, se ti ni treba pretvarjati, da se krasno počutiš, da si srečna, če si morda prav tisti hip utrujena ali sitna ali kaj takega. S pravo prijateljico si ti lahko preprosto ti, taka kot si.
   Seveda, tudi z najboljšo prijateljico se lahko kdaj skregaš. Pa sta potem jezni druga na drugo. Ampak če sta resnično pravi prijateljici, bosta uspeli priti tudi čez to in ozdraviti prijateljstvo in priti spet skupaj.

                         Poni

[bikica66]

Poni točno tako : pravi prijatelji so tisti,ki so vedno - tudi takrat,ko se skregaš oziroma jaz takrat rečem,da pač nisva na isti valovni dolžini in vsak ima pravico do svojega mnenja

lp

[bebebe]

poni sj jz to vse vem. sam kaj ko pravega prijatelja je teško najt. jz jih nimam ena je mogoče blizu tega, drugi so pa itak bol znanci. in ja če si v takšni situaciji, se pol nekako ne upaš tvegat pa zgubit še tist kar maš. vsaj pri meni je tok. nevem je vsaj nekdo ki se pogovarja s tabo, res da včasih o drugih stvareh k bi se rad ti menu sam vseen neki pogovor je, neki stik in včasih že to mal pomaga. vem pa da to ni to i da je samo bolj neko pretvarjanje, sam vsaj neki je. vsaj nekdo se spomni nate vsake tolk cajta

[Poni]

bebebe

Vem to. Presneto dobro vem. Ker imam pač tudi jaz samo dva ali tri take "prijatelje", s katerimi se lahko pogovarjam samo take bolj nepomembne stvari, pa hecam se lahko. Ampak do kakega resnega pogovora pa kar nekako nikoli noče priti. Takega, ki bi bil meni pomemben.
     Hm, ampak tudi vse tole je pravzaprav že zgodovina. Edina dva prijatelja, ki sem ju imel, sta me nekako skenslala. Pa jaz sploh nevem, zakaj me ne marata več. Ta tretji, pa pravzaprav nevem, ali je sploh prijatelj.
     Skratka, nima smisla, da drugim solim pamet, če si pa še sam ne znam dobiti prijatelja, kajne.

                         Poni

[šoferčina]

real frendship based on love,forgivness,oneness,humility,and compassion in today's world is wery wery rare. It exists,but it is realy wery wery rare.

malo se delam engleza

[bebebe]

ah poni sj ni problem. je lažje neki govort ko pa to v praksi nardit. drgač pa bo že, jz se s tem tolažm :-)

cab driver tale engleščina te pa mal zajebava :-). mislm da je very ne wery z dvojnim v-jem če se ne motm :-). pa nem se preveč pametno delala k men tud ne gre baš neki fajn :-) ok smo sami domači tok da zastopmo kaj si mislu napisat :-)

[bebebe]

Pa mi je le ratalo. Zbrala pogum ( koncno po enem letu) in Sla do osebne zdravnice po napotnico za psihologa. Tako da prvi korak naprej je ze narejen. Sedaj pa samo se cakam na prvo srecanje :-).