moja depresija

[Tati]

Anchy, kako si?

[anchy]

hej, tati

kako sem? joj, cist mesano, mal ze zmesano...enkrat tak, drugic tak...trenutno vredu. danes sem bila pri psihoterapevtki, je blo ok...sva se ujeli, se mi zdi...jutra so kriza, tesnobe, nemir, potem cez dan pa nekak gre...sicer tezko, ampak borim se...in se se bom...in ti? povej kaksno je stanje pri tebi? kako se drzis, kaj pocnes?

[Tati]

Včeraj, danes - v redu! V sredo - polomija! Spomnila sem se neke stvari iz otroštva, čisto tako, iz nule, ker sem sicer še pred petimi minutami bila ok,  in sem začutila taaaaaakšno bolečino, da sem tulila kot nora. In se nisem mogla ustaviti. Mož me sploh ni mogel potolažiti. Na srečo pa me je poklicala prijateljica in ko sem se še njej zjokala v telefon, mi je kar "ukazala", da se dobiva zunaj in tako mi je rešila popoldne.
Ne vem, očitno imam še toliko nerazčiščenih stvari iz preteklosti, katere se mi bodo odpirale kar tako, ob kakšnem znamenju, ko se bom na kaj spomnila. Malo je grozljivo, ampak - kaj morem... Se mi včasih zdi, da sem nujno za pod ključ...

[anchy]

eto mene spe

sej niti ne vem kaj naj povem...menda je malo boljse, sam zdalec ni tako, kot si sama zelim...se vedno bi rada bila samo doma, nikamor ne bi rada sla, ne zanima me sluzba, druzba, nic...nekak najbolj varno se pocutim doma. medtem, ko se nisem javla, so mi zamenjali adje, iz cipralexa, na cipramil...ampak jaz se vedno nisem vredu...jutra so ziva katastrofa, edino spanje se je mal uredilo...apetit je vmes bil, pa ga zdaj spet ni...ocitno sem res v globoki depresiji, da ze traja tako dolgo, mesec in pol...morem pa priznat, da so vmes bili dnevi, ko sem bila res ze boljse, mirna, sproscena, sam potem pa spet...no, rada bi zivela, res, rada bi povrnila starsem to, kar mi dajeta...support

[Putka]

anchy to, da se povzpneš (svetli, dobri dnevi) in da potem nekje vmes spet padeš (megla, depresija) je "normalno". Vsaj pri meni je bilo to precej izraženo in sem full stopicala naprej, nazaj, naprej, nazaj...s tem, da je vsak naslednji "nazaj" bil manjši kot tisti predhodni in tudi vsak naslednji "naprej" daljši in boljši.
Dovoli si tako počutje, ker v taki štali kot smo takrat, ko je simptomatika najhujša...huh, nismo več nikdar in nikjer. Plus računaj, da si menjala ADje. Mal pomoje spet traja, da se jih navadiš.
Srečno.

[Lost]

Anchy   Nadeni si ROZNATA ocala.....siva crna pa v smetnjak  

[krasendan]

anchy...počasi...ozdravitev, boljše počutje...to pride počasi...itak lej boljše se že počutiš...to je fantastično...in to je eden izmed korakov...naslednji pa naj bo mogoče prihod na naše srečanje na kako skupino za samopomoč...pa tut če se morš prisilt...ker včas je pač treba tko, motivacija in volja prideta potem...

ti se lepo drži...in vrjemi, da prihaja čedalje več boljših dni

[Tati]

Anchy, probaj, kar sem ti že enkrat prej napisala, da je meni pomagalo: beleži si slabe in dobre dni, pa boš videla, da bo dobrih vedno več, Ne obupaj!

[anchy]

po vcerajsnjem tezkem jutru, je prisel lep in sproscen popoldan in vecer...res sem se imela lepo...dobili smo obisk, igrali smo se en kviz, zvecer je prisla se moja prijateljica in sva klepetali...jedla sem ko nora, pojedla sem najprej kosilo, potem se enkrat vecerjo, ko je prisla pa kolegica, pa sem pojedla se mcdonalds ...zdaj je pa spet jutro in totalna polomija...danes sem zacela z dvema tabletkama cipramila in enim helexom zjutraj...helex sem skoraj ze cisto opustila, vzamem ga po potrebi...ampak se vedno vsako jutro, ko mi je tako hudo, prosim da me odpeljejo v bolnico...dans sem imela obcutek zjutraj da me bo izstrelilo iz postelje. taki pritisk v sebi, da sem pravla da me bo raztrgalo. potem sem vzela helex in zdaj je malo boljse. jaz bom najsrecnejsi clovek, ko ozdravim, zelja po tem je tako velika, da vem da bom zmagala, pa ceprav vem, da bom vsak dan obupavala...sam jaz sem borka, in tudi to cetrto epizodo depresije bom premagala...do pete pa nikoli vec ne bo prislo...ker ne bom dovolila in si bom lajf porihtala tako, da bom srecna...brez vas dragi moji, ne bi slo...brez losta...on mi daje posebno moc, komaj cakam dan, da ga spoznam, stisnem in objamem in se mu enkrat zahvalim za vsak trenutek, ki si ga je vzel zame, za vse besede, tolazbo...hvala lost! brez prekrasnih starsev, ki se trudijo razumeti, kaj se z mano dogaja, ne bi slo...mama je z mano ze mesec in pol na bolniski, je tista, ki me vzpodbuja, da zmorem...mama, nikoli ne bom mogla tega povrnit...ti bom pa tako, da bom enkrat rekla, mama, zdaj sem pa zdrava....srecna...mirna...zadovoljna.. .takrat vem, da bo to najlepse darilo zate. in midve zmoreva!!!!!

[alexx]

anchy draga. Seveda boš zmogla. Vem pa kako zgleda boj.
Srečna sem, da imaš mamino podporo. Lost je pa itak naš srček. Včasih me skrbi, da ga bomo uničili. Brezrezervno rada ga imam. Bratec...pazi nase.

[Lost]

...zdaj je pa spet jutro in totalna polomija...danes sem zacela z dvema tabletkama cipramila in enim helexom zjutraj...helex sem skoraj ze cisto opustila, vzamem ga po potrebi...

    Anchy.... to je POHVALNO.......
Ves da gredo vse zasluge TEBI, jaz sem ti samo dajal SVOJE nasvete. Tudi v tej temi
in drugje si dobila ogromno nasvetov od ostalih forumasev. Pac, zaupal si nam, posledicno
SEBI in rezultati se kazejo.Starsi te najbolje poznajo in seveda bi radi STARO ANCHY nazaj...
tiste ne bo vec....bo pa ANCHY ki je PREMAGALA DEPRESIJO........in ZAZIVELA.

[anchy]

nekaj besed o mojem napredku..

eto, ancika se javlja in sporoca, da mickeno, cist mickeno napreduje. vsako jutro se enostavno prisili ( ni druge izbire), da se skobaca s postelje in na silo oddide v sluzbo. tam sicer ne zdrzi zlo dolgo, vcasih vec, vcasih manj...prve dni v sluzbi nisem lih vedla kaj pocnem, tud zanimalo me ni kaj prodajam, medtem ko vceraj...sem ze malo zlagala okvirje tako kot sem jih nekoc...me je naprimer ze motilo da niso pospravljeni po MOJE...hehe...v glavnem ...vse na silo, vmes par luck...se vedno pa grozni obcutki, ko mi gre na jok, pa jokat ne morem, tesnobe, grde misli in vse to..ampak tam po peti uri, se spravim mal k sebi...ne vem zakaj, vedno je moje razmisljanje tako, ces, vecer je, zdaj grem se sam spat....in tako vsak dan...po mesecu in pol pa niti malo veselja, vcasih mi je se govorit tezko, pa tak nimam kaj za povedat, govorim se tak sam o tem kar se mi dogaja...vcasih cist obupam, pa se potem spet poberem, al pa me neka mala stvar dvigne...sem pa zelo nestrpna, zivcna, ipicna, ker bi rada da ta prekleta depra zgine iz mojega lajfa...

[krasendan]

Ful dobr anchy...pa sej čedalje več bo teh boljših trenutkov...vidiš dogajajo se že...sam naprej pejt...pogumno!

pozdravčk

[Arwen]

Anchy, bo, zagotovo bo! saj praviš sama, da mičkeno napreduješ... še malček potrpljenja, pa ljubezni do sebe, pa vse, kar zraven paše,..  pa tudi dan, ko se depra čisto poslovi, zagotovo pride    . Žal pač čez noč to ni možno  ... na dolgi rok pa se obetajo pozitivni rezulati  .

Držim pesti 

[trzinka]

Anchy, živjo!

Evo oglašam se ti po dolgem času in preštevanju tabletk vsak dan. Jaz sem kar napredovala in stanje se mi iz dneva v dan izboljšuje. Jaz jemljem Citalon že pet tednov, negativne misli so še vedno prisotne, vendar v manjši meri kot prej in tudi hitreje misli preusmerim na kaj pozitivnega. Vsak dan delam avtogeni trening in vsako jutro si rečem:"Danes bo čudovit dan, vstat je treba."Grem se pogledat v ogledalo in si rečem:"Rada se imam in sem krasna oseba." AT delam zvečer, lepe besede si pa govorim zjutraj in potem grem s polno energije v službo, kjer vsi pravijo da prekipevam in cvetim. Omenila sem ti hipnoterapijo  in sem zelo zadovoljna z napredkom (tudi hipnoterapevt). To ni globoka hipnoza, ampak si v prisebnem stanju v globoki podzavesti-ne znam drugače opisati. S terapevtom sva poiskala vzroke za moje strahove-ne vse, ker se mi jih je preveč nabralo in postopoma jih odganjam, oziroma razmišljam bolj pozitivno in sem tudi bolj samozavestna. Bila sem že dvakrat in ko bom začutila, da potrebujem še pomoč bom še šla. Sicer vplivi hipnoterapije niso takoj vplivali name, ampak šele po enem tednu in verjamem, da mi je pomagalo. Resnica je, da sama delam na sebi in svojem razvoju, to pa mi je v pomoč in oporo. Doma je tudi bolje, kar naprej iščem nekaj za delat, mož me samo gleda in se čudi od kod takšna pozitivna sprememba na meni. Otroka sta prejšnji mesec začutila, da se z menoj nekaj čudnega dogaja, zdaj pa sta spet oba zadovoljna.
Zdi se mi, da si tudi ti pozitivka, naredi čimveč zase in za dobro počutje. Ko se zjutraj zbudiš poskusi odgnati slabe misli in počutje. Prepričuj se v nasprotno in si govori tako kot jaz, probaj zvečer prebrati kakšno knjigo. Jaz čitam Kojca že drugič-Učbenik življenja, berem še dve knjigi poleg, enkrat eno, pa drugič spet drugo...Ne daj se, pa saj sva se zmenili:"Skupaj bova zmagali!" Aja, še to, prijavila sem se tudi na delavnico in šla bom tudi na skupino, ki jo vodi Aslan, pa šla bom tudi na bowling, pa še kaj bom naredila zase. Ja, pa šla sem na tajsko masažo. Vidiš, da se mi dogaja...., tudi tebi se bo, vztrajaj
in zmagala boš. Navijam za naju.

       Pozdrav, Trzinka

[anchy]

hej, hej...

pocasi, zelo pocasi se ucim, kako biti strpna in zadovoljna z malimi  napredki...tezko je k hudic, ampak ne preostane drugega. jaz bi namrec rada da bi bilo jutri vse ok in pozabljeno..pa vem, da tako ne gre...moje pocutje je tako zelo spremenljivo, da je vcasih ze prav smesno...da se lahko v uri tako spreminja...lahk recem da so dnevi tako razlicni...moji napredki so izboljsanje apetita, spanje, vec luck na dan...ampak volje pa ni...in kar me tako zelo obremenjuje je to, da nimam nobenih custev, obcutkov..kako je to mogoce? nic se ne morem odlocat, nic ne morem sprejet...in po mesecu in pol me ze resno skrbi...postajam nervozna, ker mi ne uspeva...misli se kar naprej ponavljajo...na trenutke sem skoraj prepricana, da mi nikoli ne bo uspelo...potem pa spet...lucka...gremo naprej, pa nazaj, pa naprej...ojej, naj mi se kdo rece da depresija pa ni tok huda bolezen...ga grrrrrr.....in ljudje mi govorijo, ven, v naravo, v sluzbo, v druzbo...ojej, sej to jaz vse vem...pa kaj ce enostavno ne morem? na jetra mi ze gre to, da se v vse silim in pri nicemer ne uzivam...ampak morem...rada bi zivela....a tud vi niste imeli obcutkov?

[abcd]

Anchy

Poznam vse te občutke. Pri meni se je stanje popravilo po treh mesecih, prej pa brez apetita, volje,
pričakovanj. Edino pričakovanje je bilo- kako pregurati do večera in spati celo noč.
Sedaj, po enem letu, sem kar ok, znam se veseliti, ni me strah smrti, bolezni, samote.
Vendar pa je v teh 12 mesecih mnogo garanja, dela na sebi, prepričevanj, da zmorem, ..., skratka step by step.
Drži se !

[trzinka]

Ojla,

tudi jaz sem bila nekaj časa brez občutkov oz. brez čustvenih izpadov, pa sem se par dni nazaj tako zjokala. Pa sem bila kar vesela, da sem se, ker sem že mislila, da se ne morem. Tudi do smeha in veselja mi nekaj časa ni bilo. Kakšen odmerek tablet pa sploh jemlješ in katere? Mislim, da nekaterim prej, nekaterim pa kasneje prime. Pravijo, da je pravi učinek popolnoma zaznati šele po 8ih tednih. Saj sama veš, da se boš pobrala in si na pravi poti, ne smeš samo obupat. Sem bila danes že navsezgodaj vsa živčna in ves dan malce depresivna, pa se nisem dala. Sicer sem se v službi zamotila z delom (imela sem ga kar precej) in je bilo popoldne že lažje. Misli mi še vedno begajo in spat grem že ob pol desetih zvečer, samo da imam mir. Jutri bo lepši dan,
                                                                                 pozdrav, Trzinka

[Tati]

Anchy, vesela sem, da se vlečeš ven, pa čeprav počasi.
Zdrži! Vedno bolje ti bo, samo ne obupaj!

[anchy]

HEJ!

No, zdaj si pa AnJA more priznat, da napreduje...cutim to...zdaj sem bila s kolegico na pijacki, bilo je super, smeh, vse...zjutraj je bla prava kriza, sam sem sla delat in jo nekako cez cel dan premagovala. borim se in se tudi bom, ker mi ti lepi trenutki dajo toliko, da za nic na svetu ne bi rada umrla, in tega ne cutila.