moja depresija

[anchy]

hej, tati

tudi meni se je depra po dveh mesecih nejemanja adjev ponovila. ampak bilo je kao stiri leta cist ok. zdaj pa kr v hudi obliki. sej pocnem ze neke stvari, pa to, sam ta zalost me spremlja na vsakem koraku, rada bi jokala, pa ne morem, jezna sem ker sem si pustila, da se ponovi...kako si ti? daj povej mi kaj vec....anja

[Nativa]

hej anchy, eno vprašanje imam...
Nikjer ne omenjaš nobenega druženja s prijatelji(cami).
Imaš koga? ki ti je blizu in bi ti stal ob strani??

[Ribica]

Ej, punce, samo nase ne bit jezne, ker se vam je depresija ponovila. Saj ste si želele samo najboljše. Ni vam ratalo biti brez AD, vzroki se niso spremenili in se je ponovilo....Ko enkrat doživiš depresivno epizodo, si občutljivejši za vsako naslednjo.... Treba bo globlje pogledati vase in počistiti, kar je treba in za to so občutki krivde čisto neprimerni.
Sprejmite to kar je sedaj čim bolj mirno in zberite energijo za ponovni dvig. Se da in bo šlo.
Ribica

[Tati]

Anchy, nisem fajn. Ampak za razliko od prvič, ko sem bila totalno obupana, sem zdaj optimist, ker vem, da moram samo zdržati, da zdravila primejo tako, kot morajo.  Nimam pa doma glih neke opore, oziroma nič mi ni prišparano, noben se ne ozira na to, da nisem glih v stanju, ko bi potrpežljivo prenašala muhe ostalih. Tako da se mi včasih kar malo zrola. Mož mi itak skoz soli pamet, da bi morala iti na luft, pa bi mi šlo tudi brez zdravil. Pa saj grem, pa ni bilo nič kaj bolje, in sem šla spet na ad.
Kako to misliš, da je bilo štiri leta kar v redu? A si štiri leta čutila, da se ti je depra vrnila, pa si nekako mislila, da bo minilo, ker ni bilo tako hudo, kot prvič?

[anchy]

hej...

tati, stiri leta sem se zdravila z adji in nehala jest in se ponovilo...tak sem mislila...nativa, imam prijateljice, tud eno,ki je to sama dajala skozi, mi pomaga, tud ostale, se pogovarjamo pa vse, sam ko pridejo tisti hudi trenutki, mi to kaj dosti ne pomaga...imam veliko podporo doma, ceprav ne razumejo in me silijo v dosti stvari...takrat se mi zdi se slabse...slabo vest imam pa toliko, ker bi rada delala, rada bi sla ven, rada bi funkcionirala, pa nikakor ne gre...

[Tati]

Aja... Zdaj pa razumem. Sranje. Po štirih letih si pa res lahko pričakovala, da boš zdrava. Ampak je depra izgleda tako zahrbtna stvar, da moraš imeti srečo, da se je rešiš. Jaz se probam počasi sprijazniti s tem, da je precej verjetno, da bo moja spremljevalka do konca življenja.
Te pa čisto razumem, da ti je še slabše, če te nekdo sili nekaj početi takrat, ko se plaziš po tleh. Saj verjamem, da jim je težko razumeti, če tega niso sami doživeli, ampak takrat tudi meni ni do ničesar.

Anchy, koliko si stara?

[anchy]

tati, stara sem 26 let...ravnokar sem imela tako krizo...sem sla na sprehod in je malo boljse...daj mi povej kak se ti kaj spopadas s tem? kaj pocnes? kaj lahko in kaj ne? jaz res rabim nekoga takega, da mi mal pove...

[Arwen]

... jaz osebno, če se malce vtaknem vmes  , sem počasi začela odkrivat, čemu sploh depresija, od kje v meni tako počutje... spotoma sem si pomagala s strokovnimi osebami, forumom, skupino... in pa seveda vsak dan sprehod (sicer s psom, torej je bilo treba it ven, pa vendarle - gibanje pomaga), potem meditacija, in spreminjanje misli, vzorcev, pogleda na svet, izvajanje lastne analize... , ja pa seveda sem dobila AD-je, ki jih še jem.... in to je v grobem to

[Tati]

Jaz pa se raje ne poglabljam več v to, zakaj depresija, ker mi je potem še slabše. Tudi jaz sem zdajle v krizi, gre mi na jok, ampak si trenutno ne morem pomagati, ker moram iti kuhat, potem pa ne vem, če bo še kaj z mano...
Sicer se mi pa dogaja svašta. Zadnjič smo bili s familijo v enem mestu, pa sem začela v sebi čutiti en tak pritisk, napetost, da sem mislila, da me bo razneslo. Vse mi je šlo tako na živce, bolj ko ne brez vzroka. In potem sem eksplodirala, najprej sem se zdrla na vse, potem sem se pa vsedla na pločnik in sem na glas tulila. Taka histerija mi sicer sploh ni podobna, ampak nič si nisem mogla pomagat. Čez nekaj časa mi je malo odleglo, ampak potem sem še nekaj dni občutila tako izčrpanost, žalost, totalno sem bila brez energije. In zato sem potem šla k zdravniku spet po ad.
Zdaj sem zopet že tretji dan na celi tbl in lahko samo rečem: hvala bogu za prijateljice! Takrat mi je v redu, ko pa padem not v vsakdan, sem pa spet povožena.
Včasih mi pomaga, če si naštimam muziko, ampak tako, ki mi da energijo. To mi pomaga, ampak včasih še tega ne zmorem. Takrat pač probam pogledat kak film, ali brat kako knjigo, če gre.
Sem pa probala s tem razkopavanjem po sebi, da bi spucala podzavest, brala sem neke knjige o tem, pa sem bila potem še bolj žalostna. Kaj pa vem. Zaenkrat tega ne bom več počela.

[bacardidiaz]

Tati, kakšna je to glasba, ki ti da energijo. Mene, npr., vedno najbolj pomiri metall (Rammstein, Metallica...). To je znak, da smo izčrpani in brez volje in tukaj še nujno rabimo take AD-eje, ki vsebujejo dopamin. Najprej rabimo moč in voljo, da se spopademo s problemi, da se soočimo s vsakdanom, v katerega pademo, kot ti temu praviš.

Ja, kako enostavno je drugim svetovati...

[anchy]

pozdrav

moje stanje se je zdaj v dveh dneh zelo poslabsalo, ne vem zakaj...a me izdajajo zivci? ne morem spet jest, bruham, cist sem izcrpana...lucka tu in tam posveti...zelo sem ze utrujena od vsega, strah me je da zdravila ne prijemajo...en mesec bo kmalu...kaj mislite? naenkrat me zgrabi taki nemir, da ne znam opisat...

[Lost]

Anchy   

[trzinka]

Pozdravljena!

Tudi jaz sem začela z jemanjem ADja pred 19 dnevi. Vidiš, tudi jaz štejem dneve, vsako jutro je grozno, potem pa čez dan bolje in zvečer najbolje. Jemljem tudi Xanax že dva meseca in postopoma ga izločam iz prometa-samo še zvečer. Tudi jaz sem nestrpna in še vedno te neznosne pekoče bolečine po telesu, najbolj peče v prsih, po hrbtu, rokah in glavi. Vzrok za vse težave je bila mamina bolezen in potem strah pri meni,da sem bolna na smrt tudi jaz, čeprav se spopadam s strahovi že nekaj let, pa še nikoli ni bilo tako hudo kot sedaj. Poiskala sem si pomoč na polikliniki in se lepo pogovorila, vztrajam pri jemanju ADjev-vem, da bo bolje. Mogoče še ta zanimivost, poiskala sem si preko znanke pomoč v Društvu hipnoterapevtov Slovenije in v ponedeljek imam srečanje, pa da vidim od kdaj in zakaj izvira moj strah. Sicer je samoplačniško, ampak , veš kaj, za zdravje dam vse. Nisem več čisto na dnu, ker takrat je najtežje sploh kaj razmišljati, nisem pa tudi še splavala iz težav. Še vedno mi je težko, šla sem v službo in je lažje, pa tudi vsak dan štejem tabletke.......
Drži se, vztrajajva skupaj, saj bo...

Lep pozdrav, Trzinka

[anchy]

hej, vsi moji...

danes zjutraj kot ponavadi, kriza k hudic....mami me prisili v sprehod in mi kate rozice...pravi anja glej, kako je lepo...ja,mami...se zdaj ne vem kje so bile kake rozice...jaz sem namrec bila drugje...prideva domov, se spet hocem vrect na posteljo in tolct po njej, ko me naenkrat poklice prijateljica in mi rece, naj pridem k njej,..hm...kaj lahko zgubim? nic! oblecem se in grem. tam prezivim lepe, sproscujoce, smeha polne urice...a kaj ko tam ne morem ostati in morem domov...odpraviim se in ko stopim v svoje stanovanje dobim takoj krizo...strah...vse me spominja...danes sem namrec po mesecu dni prvic bila nekje drugje in bilo je neznansko lepo...zdaj sem doma in vse me spominja na trpljenje, najraje bi kr pobegnila tja nazaj...apetit imam, jem redno...so se pa velike tesnobe in jutra katastrofalna...ampak prisla sem do spoznanja, ven, v druzbo, med ljudi, tu mes stirimi stenami se mi je namrec ze bledlo in ni cuda da sem bila ze na robu, da se mi zmesa...ampak kaj ko prej nisem imela moci...a v meni je strah, kdaj spet pride tisti trenutek krize, saj non stop ne morem bit nekje v teku...tisti cas, ko sem doma, pri miru in lezim, sedim, je najhujsi...takrat tudi razmisljam...dragi moji, trudim se za sebe, vas , za svoje starse, fanta, prijtelje...hvala vam. trzinka, uspelo nama bo!

[dado]

fajn da ti gre na boljše

 

[Tati]

Anchy, kar pojdi k prijateljicam, kadarkoli se ti pokaže prilika! Vsak izhod iz vsakdana je dobrodošel, da ti da malo energije in ti pomaga skozi ostale urice. Sicer pa moraš mamo razumeti. Ko sem imela jaz prvo epizodo depre, sta starša zelo trpela. Sicer ne živimo več skupaj, tako da sta me spremljala v glavnem le po telefonu, ampak tudi za njiju je bilo hudo in je spet, zdaj, ko se mi je vse ponovilo. Jaz zdaj veliko skrivam pred njima, ker se mi smilita. Je pa to toliko težje zame, ker sta mi res v oporo, tako da ko ne gre več, ju vseeno prosim za pomoč.
Jaz grem tudi večkrat ven s prijateljicam, pa četudi samo za eno uro, to me zelo napolni z zadovoljstvom. Je pa res, da ko spet pridem domov, je po starem, še posebej, ker mož ne razume, da mi to veliko pomeni in me punce  pač znajo razvedriti.
Bacardi, vsakič me dvigne drugačna muzika. Enkrat klasika, drugič me ta še bolj potlači. Tako da je res odvisno od razpoloženja. Ni recepta...

[anchy]

hej...

jutro je in niti ni tako velike katastrofe...danes imam pregled pri osebni zdravnici, ker sem mogla dat kri, zaradi scitnice...v glavnem vceraj zevecer sem celo sla na pijacko in bila sem resnicno ok, pomirjena, sproscena in vse...borim se...ko nekak prebrodim to jutro in dopoldne je vedno mal boljse, pridem v neki tek...pa malo pozabim...no, danes je ze 30 dan jemanja adjev...ampak v meni se vedno strah pred tistim zelo slabim pocutjem...to imam non stop v mislih...ampak tako kot mi je rekel lost, naj vedno pomislim, da mine, da se mi se do zdaj nikoli ni zmesalo, da se se nikoli ni nic zgodilo..in to si dopovedujem...dan za dnem...

[Nativa]

No pa odmisli slabo počutje, ampak si skoz ponavljaj kako si se imela včeraj na pjački lepo

[Tati]

Veš, kaj je meni pomagalo: naredila sem si tako razpredelnico po datumih in tam sem beležila, kako se kak dan počutim. Dajala sem si ocene od ena do pet. In takrat, ko se mi je zdelo, da itak vse skupaj ne deluje, da mi ni nič bolje, sem se prisilila, da sem šla gledat to tabelo in sem bila malo bolj optimistična, ker sem videla, da mi gre na bolje, sicer počasi, pa vendar. In po šestih mesecih je bil komaj kje še kak dan, ki je imel oceno ena. Zato sem tudi potem po devetih mesecih prenehala z ad, ampak se mi je žal ponovilo. Poskusi, mogoče bo tabela pomagala tudi tebi! Piši si vse: če te je bolela glava, če si jokala, kako si spala, karkoli! In boš videla, da ti bo šlo samo na bolje, ko boš sliko pogledala v celoti!

[Nadja]

ko si tako na dnu pomisli kaj te veseli? kdaj si bila vesela? kaj ti daje moč, smisel, navdih?
pri meni je npr glasba tista ki me spravi v boljso razpolozenje (ce res nisem cisto na dnu), narava, živali...morda določena oseba?? premisli... nekje mora biti svetla točka. luč. drži se. tudi v najtemnejši kot posije luč če le verjameš v njo