moja depresija

[Arwen]

seveda zmoreš, anchy... žal je tako, da se prehitevat pač ne da... počasi, korak za korakom, vsak dan po malo... in na dolgi rok bo sprememba velika in vidna 

[Putka]

Jaz garantiram za Arwine besede. Isto sem hotla na instant način rešit pa ni šlo. In hej veš kaj, ti po pravici povem, da ko boš že naredila ogrooomen korak naprej, tako da boš občutila, je možno, da spet mičken nazaj zlezeš.
Naj te to ne potre, ker bo šlo veliiiiiikoooooo naprej in en mičkeno nazaj. Tkole po polžje se full daleč pride .

[Ronja]

Kako poznana mi je tvoja zgodba, Anchy. Brez skrbi, vse bo še dobro. Popolnoma enako sem se počutila kot ti (razen tega, da je meni še neznosno zvonilo v ušesih, kar je bil tudi povod za depresijo in anksioznost). Trajalo je dva tri mesece, da so AD-ji prijeli tako, da sem se počutila kot ptička na veji. Prej je bilo treba premagati stranske učinke, o poti, ki sem jo takrat prehodila, pa sem veliko pisala na starem forumu. In tvoji posti so tako zelo podobni mojim. Ampak, poglej, zmagala sem. Spet normalno hodim v službo, se zabavam s prijatelji, hodim v naravo, berem ... V bistvu je življenje precej boljše, kot je bilo, preden sem zbolela. Zdaj znam ceniti vsak dan, vsak trenutek, znam ceniti sebe in zavedam se, kako pomembno je psihično in seveda tudi fizično ravnovesje. Posvečam se stvarem, ki so mi všeč in ki sem jih prej popolnoma zanemarila. Tisti trije meseci so bili vredni, da se je življenje tako izboljšalo.

[anchy]

mene vedno bolj postaja strah, da adji ne bodo prijeli, ker je ze danes cetrti teden, in pa stiri mesece nazaj sem se jih jedla...se mi zdi, da bi ze moglo...al je zacetek vedno enak? kak mi je ze to tecno, ko se nekaj casa pocutim super, pol spet na tleh, ko pride lucka, pa v nasljednji minuti gre...ful sem izcrpana...imam obcutek da ce ne bo kmalu mal boljse da bom znorela...

[Arwen]

...tocno vem, kaj morem ko bom bolje, spremeniti, na cem morem graditi in enkrat bom prisla do tega, da bom ponosna in zadovoljna sama s sabo. v zivljenju se ne bom vec ozirala na druge, temvec bom sebe postavljala na prvo mesto.

čemu prihodnjik? to je treba že sedaj, ta trenutek.. sedaj je treba it vsak dan na sprehod, sedaj si je pametno vzet čas zase, za npr. masažo, bazen, kozmetičarko,... sedaj je pametno it do strokovne osebe in se z njo pogovorit, sedaj je treba dnevnik pisat, sedaj je pametno mogoče na kako skupino za samopomoč it, .... sedaj, ta trenutek... nič čakat ... ukrepat ! najprej akcija, nato pa štejemo dosežke...

[špela4]

Ne samo čakat kdaj bojo AD prijeli,saj bojo sigurno,delaj kar je napisala Arwen.Jaz sem rabla več kot dva meseca,da je bilo boljše.

[Putka]

mene vedno bolj postaja strah, da adji ne bodo prijeli, ker je ze danes cetrti teden, in pa stiri mesece nazaj sem se jih jedla...se mi zdi, da bi ze moglo...al je zacetek vedno enak? kak mi je ze to tecno, ko se nekaj casa pocutim super, pol spet na tleh, ko pride lucka, pa v nasljednji minuti gre...ful sem izcrpana...imam obcutek da ce ne bo kmalu mal boljse da bom znorela...

NE opiraj se na adje. Ti imaš sebe za boljše počutje. Ti ti ti ti ti ti moraš delati na tem, da boš srečna. ADje imej samo za alternativo...tako za recimo, da ti samo vzdružujejo kemijo. Nič drugega. Če pričakuješ, da te bodo ADji spravili ven na sonce, se motiš. Ti sama se boš morala.

[Lost]

Tudi ko bodo ADji prijeli bodo tvoji misleni vzorci in ancin zivljena spet na dobri poti na nasledjo epizodo.
Torej ko bodo prijeli z terapevtom najti tiste ki vodijo v napacno smer in jih spremeniti.
Potem bos sele videla kako se zadiha z POLNIMI PLJUCI .... in zacnes ceniti vsak dan...

[anchy]

sej ne vem vec kaj naj napisem, tak trpim da groza...cele dneve razmisljam samo o svojem pocutju, o vsaki spremembi, vsaki tesnobi...cist sem noter v tem...in tudi ko kam grem, nosim to vse s seboj in se tega ne morem otrest...svet gledam sedaj s cisto drugacnimi ocmi, vse mi je napeto, nic sprosceno...ne vem vec kaj naj naredim...tiste lucke so tako redke, pa se te zdaj ignoriram, ker se ukvarjam samo sama s sabo...svet okol mene me ne zanima...vrzem se na posteljo in zganjam ipiko, kao da bo boljse pa ni...cisto nic ne naredim z lastno voljo, vse kar grem, grem pod prisilo starsev in fanta...stanje je vsak dan slabse, vsaj meni se tak zdi...ne morem in ne morem se sprostit, da bi se lahk vlegla in rekla uh kak fajn, zdaj pa malo pocitka...vse me zacne preganjat, misli, tesnobe, zalost...se vedno mislim, da bi morala v bolnico...apetita se zmerej nimam...sem shujsala ze zelo zelo. vsako jutro se zbudim ob petih, in od takrat dalje sem v gipsu...tesnobna, zalostna, utrujena...prej so vsaj vecceri bili kolko tolko, da sem lahk zaspala, zdaje se tega ni...ojoj, zakaj se mi je to ponovilo? kje naj najdem spet toliko moci, da to premagam? ce nimam niti moci, da se oblecem...obcutek ze imam, da sploh ne zaznavam stvari...ne znam se spopadat s tem, namesto ven, padam globlje in to sam zaradi svojega nacina razmisljanja...

[špela4]

Anchy hudo mi je,ko vidim kako trpiš.Jaz sem bila v čisto istem stanju kot ti pred osmimi leti.Povem ti,da bo boljše samo pozitivno razmišljaj MORAŠ!!Vsem nam je uspelo,tudi tebi bo.Vedi,da nisi sama.

[Nativa]

@Anchy: mam feeling, da če bi na hitro odlaufala 2 kroga okol bajte, da bi ti pognalo kri po žilah in bi se takoj boljše počutila.
Drži se, mi smo tukaj zate!

[Lost]

Anchy opisujes obcutja katerega dobro pozna....hm...sem poznal...v najhujsi
depri. Ko sem stel sekunde ko bodo Adji prijeli. Sekudne so bile kot dnevi, samo so
minili. Lahko bi rekel da nas telo "kaznuje" ker nismo prej ukrepali.
Imas prevelika in prehitra pricakovanja do sebe v tem trenutku.
Preberi se enkrat temo...in bos videla da so nihanja in da niso samo slabe.  

[Putka]

anchy ne zguljaš stika z realnostjo. Dej malo STOP...poglej nazaj tiste najhujše tri dni in se vprašaj kaj se je hudega zgodilo, razen to, da razmišljaš o tem? Nič! In nič se tudi ne bo...

[anchy]

pozdravcek, dragi moji!

hvala vsem, ki mi pisete, me vzpodbujate in mi dajete upanje...to je tisto kar zdaj potrebujem. zdaj sem bila z mami v cistilnici, pri sivilji, na pijacki celo...in itak cela grozna, nic nalicena, nic urejena, ker mi za to itak zdaj vseeno...ampak pozor, kaj se mi je zgodilo...naenkrat vidim enega svojega bivsega in panika..iz mamine torbice make up, sminko, puder in takoj na wc...ne morem verjet,... no v glavnem sedele smo na soncku, pogovarjale, in bilo mi je prav prijetno...to je trajalo nekje tri ure, zdaj pa ze cutim, kak spet padam... pojedla sem celo pol sendvica in na zalost spila coca colo, ki mi zdaj povzroca se kislino...no v glavnem borim se in borim in se ne dam...

[Putka]

Tako, tako...s takimi malenkostmi se pride do izboljšanja.
Ne obupaj. Pa kaj, če niha. Nej mal...

Jaz sem že - bi lahko rekla - skor čist uredu. Pa mi tolk zaniha, da je joj. Samo včasih sem se sekirala, ker sem si vsadila idejo, da bi pa jaz kar skoz bila v rožicah in ko sem videla, da ne gre...me je potolklo.
Ampak ej, to je normalno. Del vsega tega tudi brez ankse.
Kolikokrat ti je padlo razpoloženje prej pa si nisi delala skrbi? Miiiiljoooooonkrat. 
Zdej pa kar naenkrat naredimo celo štalo iz tega in potem je še hujše.
Nič skrbet anchy, vse bo ok.
Ti samo delaj to kar že delaš.

[anchy]

POZDRAV DRAGI MOJI!

Ne pisem lih po urah, mi je pa to vsakdanja naloga, da porocam o svojem pocutju, padcih in napredkih seveda. Vceraj zvecer sem se pogovarjala z lostekom in pogovor mi je zelo pomagal. odlocila sem se, da danes zjutraj vstanem malo drugace in si takoj prizgem racunalnik, nekaj malega pogledam, potem pa pospravim sobo. nekajkrat sem se vmes mogla vlezt, ker je naenkrat zmanjkalo moci, potem pa spet nadaljevala. to sem nardila in sem zadovoljna. da vam povem kako to zgleda sedaj pri meni. naenkrat dobim zeljo, da grem k babici. pridem po stopnicah, mi ze mine, se obrnem in grem domov. naenkrat se mi zalusta hrana, cela vesela do hladilnika, ko pridem in gledam noter, mi mine...in tako in tako....ampak to vzamem kot napredek,ker tega prej ni bilo in tak nisem cutila, nisem si nic zelela...zdaj si vsaj za trenutek kaj zazelim... :wav:no v glavnem upam, da bo slo lepo pocasi naprej, sem pa zelo razocarana in prav nesrecna, da se mi je to ponovilo, ker bom tezko pozabila, morda pa me bo prav to prisililo k spremembam. kako zelo to boli, veste vsi vi, ki ste to prezivljali...vedno bom trdila, da je to nekaj najhujsega...vsaj zame...upam, da bom lahko zivela s tem, da mi ne bo pustilo prevelikih posledic, tega si res ne zelim...ponovilo se je zdaj in nikoli vec! ker tega ne bom dovolila! hvala se enkrat vsem, ne vem kako bi brez vas. hvala lost, da me razumes in s svojo skromnostjo pomagas. v zivljenju se ti bo to obrestovalo, ce se ti ze ni...hvala sancho, pogovori s tabo so tako zelo prijetni in tvoji odgovori tako podobni temu kar se mi dogaja...hvala vsem....vsak odgovor, vse mi pomaga, sam da se najdem noter...pisite mi, zelo sem vesela

[Arwen]

.. naenkrat dobim zeljo, da grem k babici. pridem po stopnicah, mi ze mine, se obrnem in grem domov. ..

kljub temu, da mine, vseeno pojdi naprej... takoj ko dobiš željo, si obljubi, da jo boš izpolnila/uresničila.. in potem greš že zato, da obljubo držiš... ker sprememba okolja prija, ker je sprehod koristen, ker narediš veselje tako babici kot potem tudi sebi...

[Nativa]

Ful sem vesela zate, Anchy!  Le tako naprej.

[anchy]

hej!

Da se malo oglasim...danes sem bila pri psihologu, se pogovarjala, sam je blo enako, kot se pac pogovarjam doma....gospa je bila zelo prijazna, pa vse, sam kaj pa vem, ce meni to kaj pomaga...kaksno je moje pocutje? vceraj je bilo super, vsaj popoldan in zvecer...danes zjutraj sem mislila da bom umrla, ker sem mogla it k psihologu, mogla sem se oblect...spala sem prvic do sedmih zjutraj...apetit sem ze dobila...mirna sem tudi malo bolj...volje prave pa se nimam...dobim je toliko, da lahk prezivim dan, da bi si pa zazelela kam ven, v trgovino, k frizerju, ali kaj takega, to pa ne. se vedno sem zelo nestrpna...si pa zelim zelo, da pridem na stare tire...

[Tati]

Saj bo! Samo nekaj časa bo še minilo... Pa saj ti je že bolje, kot na začetku, ko si začela s cipraleksom! Jaz ga imam tudi, že drugič, in ko sem ga začela jemati prvič, je trajalo več kot šest tednov, da sem občutila občasna izboljšanja! Tako da sem vmes že tudi obupovala. Potem pa slabi dnevi tudi niso kar minili! Samo vedno manj jih je bilo in sčasoma skoraj ne več. Ampak pri meni se je po dveh mesecih pavze, ko nisem jemala ad, žal vse začelo ponavljati in sem jih morala začeti spej jemati. Trenutno se tudi precej mučim. Pa vem, da bo enkrat bolje, samo vztrajati je treba! Pa seveda rabimo veliiiiiiiiiko podpore...