moj strah

[Dusler]

Ze ure in ure poskusam zaspat,pa ne gre. Strah me je, zivcen sem, na bruhanje mi gre in sploh ne vem, kaj naj. Jutri imam obvezno dejavnost,cel dan bom podnevi zunaj in med ljudmi. Pri tem stavku me se bolj mocno stiska v zelodcu :S
Letos sem sel samo parkrat podnevi ven, pa se to na hitro. Enkrat po ucbenik, drugic na sestanek, tretjic v ribarnico in nazadnje sem moral obvezno it plačat položnico. Sem odlašal cel mesec.
totalno se bojim iti ven, se posebej podnevi, ko je polno ljudi. Priznam, na balkon ne hodim, ker mimo vozijo avtomobili in se bojim tistih ljudi. Vcasih odprem, da bi sel na cigaret, potem pa sam pri sebi preklinjam pre*lete ljudi, ki me ovirajo, nadlegujejo. Vem, da me ne, ampak cutim drugace, takrat me dusi. Torej, ko sem sel plačat, sem v nekem trenutku v avtu med vožnjo postal paničen, se začel tresti in se skoraj zaletel. Nezavedno sem od strahu povecal hitrost, da bi pobegnil od ljudi in se zašel nekje sredi ceste, ker nisem več kontroliral, kaj počnem.
Zvečer, ko je tema, imam manj težav. Preden stopim iz avta, vedno sedim notri vsaj pol ure in čakam, da ljudje izginejo. Nato obupam in grem domov ali pa poiščem trafiko, kupim cigarete, skadim in nato z največjo težavo grem.
pišem samo zato, da se izpovem oz. Mirim živce. Čeprav nisem ravno miren. Upam, da bo deževalo, da se skrijem po dežnik. In naj bo tema. Prosim

[*Lily*]

Dragi Dusler!

Sama sem v panike in depresijo zajadrala v letu 2007. Moje stanje je bilo neznosno, življenje je postalo pekel.  Bila sem na istem kot si danes ti.

Moja pot se je začela, ko sem se odločila, da tako naprej ne gre več. Ko sem se odločila, da želim spet živeti in ne vegetirati. V roke sem vzela telefon (seveda s solzami v očeh, ker me je bilo vsega strah) in se naročila direktno k psihiatru, samoplačniško. In naročil me je že drugi dan. Panike, ki so sledile, ko sem se peljala k psihiatru v Ljubljano, so bile nepopisne. Zanimivo pa je to, da so vse panike in strahovi skoraj izginili, ko sem prišla v čakalnico. Po pogovoru s psihiatrom sva ugotovila, da je nenadnemu zmanjšanju panik v njegovi čakalnici krivo to, da sem dojela, da sem začela ukrepati.

No, ko sem sedela pri psihiatru, so panike popolnoma izginile, prav tako strahovi in tesnobe. Njegov glas in način govora sta me popolnoma pomirila. Do potankosti mi je razložil moje stanje, mi razložil potek zdravljenja in učinke zdravil in me potolažil, da so vse te motnje popolnoma ozdravljive. Napisal mi je še en mesec bolniškega staleža in me opozoril na to naj ne razmišljam o tem, da bo staleža prehitro konec, ker mi ga je pripravljen podaljševati dokler se ne bom sama počutila dovolj dobro, da bi odšla v službo. Z vsem zgoraj naštetim mi je ponudil takšno oporo in takšno varno zavetje, da sem od sreče jokala še ves dan. Od sreče, ker me je razumel, ker mi je nudil oporo, ker mi je nudil varno zavetje. Njegova diagnoza je bila: panični napadi, socialna fobija in posledično globlja depresija. Zdravila: Paroxat. Poučil me je o tem, da je stanje po začetku jemanja ad-jev lahko 14 dni še nekoliko slabše, ker se telo navaja na sestavine, ki bi jih sicer moralo izdelovati samo, pa jih ne. In ker moramo zaradi tega sestavine dovajati z zdravili, se mora telo počasi navaditi na njih. Od tod tudi začetni stranski učinki. Psihiater me je naročil na kontrolo čez en mesec s pripombo, naj se brez naročanja oglasim pri njemu kadarkoli med delovnim časom, če bo prehudo.

Moj natančen potek zdravljenja v tem mesecu si lahko ogledaš pod mojo temo "ZA VSE, KI STE IZGUBILI UPANJE". Na kratko, ja,14 dni je bilo hudo ampak sem stisnila zobe, ker mi je psihiater zagotovil, da bo po 14-ih dneh vse bolje in lepše. In res je bilo. Po enem mesecu sem odšla na kontrolo, vesela in polna pričakovanj, da bom spet srečala človeka, ki me je rešil črne luknje. Da bom spet srečala človeka, ki mu lahko popolnoma zaupam, ki mi nudi trdno oporo in varno zavetje. Ker sem se počutila odlično sem pričakovala, da bo mojega bolniškega staleža konec. Pa mi je napisal bolniški stalež še za en mesec in mi rekel, naj ta čas posvetim sebi. Naj se učim spet iti v trgovimo, na sprehod, med ljudi. Naj si vzamem čas za svoje hobije, za pospravljanje hiše, ki je bilo prej popolnoma opuščeno zaradi depresije... In ta mesec me je izstrelil iz blatnega dna temnega jezera visoko med zvezde. V tem mesecu sem spet postala stara jaz. Spet sem se naučila sama hoditi v trgovino, na sprehod, sama sem šla med ljudi, povabila sosede na obisk... Nisem se več bala ljudi!!! Počutila sem se kot olimpijski zmagovalec na maratonu, zmagala sem!!!

Čez en mesec sem spet imela kontrolo. Moje stanje je bilo odlično. Napisal mi je še 14 dni bolniškega staleža. In po teh 14-ih dneh sem odšla v službo z nekaj strahu pred panikami. Toda zgodilo se ni nič. Preživela sem in začela živeti svoje življenje tako kot prej. Na kontrolo me ni več naročil, rekel je le, da naj se naročim, če bodo kakšne spremembe v mojem počutju ali pa, ko bom že eno leto popolnoma brez bolezenskim simptomov, da bova začela zmanjševati dozo zdravil.

Psihiatra sem samoplačniško obiskala trikrat in plačala trikrat po 60 evrov. To res ni malo, ni pa veliko, če pomislim, da mi je v 14-ih dneh vrnil moje življenje. Danes sem ozdravljena. Že štiri leta nisem več na ad-jih in moje počutje je odlično.

Zato, Dusler, ti svetujem, da obiščeš psihiatra. Da se mu zaupaš in da pustiš, da ti pomaga. Zakaj bi le vegetiral, če pa lahko živiš polno življenje? Zakaj bi se mučil, če pa lahko uživaš? Če se boš odločil oditi k psihiatru me lahko kontaktiraš na zs in dala ti bom podatke mojega psihiatra. Lahko ti zagotovim, da ti ne bo žal. Če boš želel zdravljenje brez zdravil se lahko z njim dogovoriš tudi tako. Vendar pa takšno zdravljenje traja dlje časa. Naredi prvi korak potem pa bo vse lažje in lepše.

Objem in lep pozdrav. Lily.

[Lira]

O, Lily, kako lepo je prebrat tako zgodbo!

[andromen]

Ja Lily res lepo si to napisala. Bravo zate . Izgleda, da si imela tudi res dobrega psihiatra. H komu si pa to šla, če ni skrivnost?

[*Lily*]

Andromen, čao!

Se opravičujem, ker sem malo manjkala... Saj veste... Sonček je bil... Začeli so se dolgi sprehodi, pa delo na vrtu pa pikniki... Zdaj je pa spet dež in sem uspela malo vklopit pc.
Andromen, da ti odgovorim: šla sem v medicinski center Barsos, k dr. Gorazdu V. Mrevljetu. Vsa čast mu  .

Lp in objem vsem sotrpinom. Lily.