utesnjenost...

[jan24]

Pozdravljeni,

Moj problem je tesnoba. Čutim se zelo utesnjenega v okolju v katerem živim. Preveč se obremenjujem z ljudmi, za vsako najmanjšo stvar, ki jo naredim porabim ful energije. In to me najeda že kar nekaj časa.
Ker zaradi te tesnobe trpim, zadnje čase razmišljam, da bi sedel na prvi avtobus in šel v svet in še enkrat začel vse znova. Zanima me, če bo potem tesnoba izginila in zanima me če je kdo to že poskusil?    lp

[Matjaz]

izolacija ni rešitev, odpravlja samo posledico. predlagam ti, da se raje o tem iskreno pogovoriš s svojim zdravnikom, ki te bo poslal k strokovnjakom. tako se boš najbolje spopadel s problemom. izgubiti nimaš ničesar, zgolj pridobiš lahko. svet te bo počakal. kaj več ti pa ne morem svetovati, ker si bil suhoparen z opisom.

[Orhideja1]

Tako kot ti je svetoval moj predhodnik najbolje, da stopiš do osebnega zdravnika in se z njim pogovoriš o svojih problemih.

Osebni zdravnik te lahko po svoji presoji pošlje naprej do psihoterapevta. Ta te vključi v psihoterapevtsko obravnavo. Lahko je individualna ali skupinska. To je predvsem odvisno od tebe samega.

Lahko pa te da na kakšne tehnike sproščanja. To najbolj pomaga pri tesnobi. Pri tesnobi se zelo dobro obnese AT. S sprostitvenimi vajami, ki jih delaš vsak dan, se telo veliko lažje spopada s stresom in vsakodnevnimi stresnimi situacijami. Tako se naučimo obvladovati sami sebe in smo s tem tudi manj dovzetni za stres, oziroma ko pridejo stresne situacije jih lažje prebrodimo.

Srečno.

[Aslan]

Odhod v svet - beg - ni rešitev.
Saj bežiš sam pred seboj.

Poišči strokovno pomoč.
Morda psihoterapijo, da skozi pogovor začneš spoznavat sebe.

Osebna rast prinese spremembe, drugače začnemo gledat na situacijo
v kateri živimo. Naučiti se moramo biti kapitan ladje svojega življenja.
Da nismo le pahnjeni v situacijo, in se ne počutimo nemočne žrtve.

Pridi k nam na kako skupino za samopomoč.

[jan24]

Verjetno se bo res treba enkrat soočit s sabo. Hvala za vaše nasvete.

[Arwen]

Verjetno se bo res treba enkrat soočit s sabo.

...čimprej, tem bolje 

objem
arwen

[Krema]

Malo obujam staro temo.

Jaz pa vendarle mislim, da beg na nek način je rešitev. Ne v smislu, da bi se bežalo celo življenje, vendar je dostikrat okolje takšno, da v njem ni možno napredovati (v psihičnem smislu), ampak pride kvečjemu do poglabljanja frustracij, travm, nesamozavesti. In včasih lahko šele beg omogoči, da se premaknem z mrtve točke. Seveda je pa potem še vedno ogromno na posamezniku; delo na sebi ter sprejemanje sebe, premagovanje strahov, nesamozavesti. Nič ni podarjenega, samo v določenih okoljih je pač težko zadihati in reševati stvari. Najprej se je potrebno spraviti iz krča.

Če dam čisto konkreten primer. Mlad fant se sooča s tem, da je morda gej. Živi pa recimo v ruralnem okolju, kjer je vsakodnevno priča primitivnemu norčevanju iz homoseksualnosti. Potem je pač ujet v začaran krog skrivanja, samoobtoževanja, prepričanja, da so vsi ljudje enaki. Sčasoma lahko izgubi zaupanje v ljudi nasploh, se vse bolj in bolj zapira vase, postaja živčna razvalina. Po eni strani ve, da v takšnem okolju ne bo nikoli srečen, da se ne bo mogel izživeti, sprostiti, živeti v skladu s sabo. Ljubiti in biti ljubljen. In potem recimo na enem forumu prebere, da beg ni nikoli rešitev, da če bo bežal, bo povsod enako. Potem to ponotranji, prestrašenost se še poglobi, vera v kakršnokoli "srečno življenje" se izgubi. Pogosto znajo biti posledice še bolj usodne.


Jaz mislim, da se mora vendarle vsakdo sam odločiti, glede na njegovo konkretno situacijo, če se je morda vendarle smiselno usesti na tisti avtobus. Nikoli nee gre zgolj za beg. Beg dostikrat zahteva ogromno poguma, soočenja, razčiščevanja. Vizije tega, kakšno življenje si želimo. Beg ponavadi pomeni, da je v človeku vendarle upanje, da se je še smiselno boriti, nadaljevati, imeti kaj več od življenja. Nikoli ni zadeva tako zelo enodimenzionalna. Slovenija je pač majhna in večkrat ravno zaradi tega hudo neprijetna. Slovenski kraji so pa še manjši.

Ni vsak beg strahopetnost. Stagniranje je strahopetnost.