Dusler
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 6
|
 |
« Odgovori #2 dne:: sreda, 27. marec 2013 ura: 20:59 » |
|
Enostavno me je depresija že tolk zajela, da ne zaupam nikomur več in se vsega bojim. Včasih sem rad nakupoval oblačila, obutev, karkoli. Stalno zapravljal, to mi je bilo v veselje. Zdaj pa si ne upam niti po kruh. Strah me je ljudi, strah me je dneva, ne upam si nikamor. Najhuje je ker ne zaupam niti zdravstvu več, ker so me tudi tam že prevečkrat razočarali. In dodatno, tudi k zdravnici me je strah in že predolgo čakam, da bi šel zaradi takšnih in drugačnih zdravstvenih težav. Teh že par let ne rešujem več, enostavno ne gre. Sem parkrat stežka šel k zdravnici in ko bi lahko ji rekel za vse težave, ki jih imam sem pač izpostavil nekaj tretjega, da mi je na hitro napisala tablete in sem šel. To je slabo Ujel sem se v nekaj groznega. In ne zmorem ven iz tega Vsak dan si rečem, da morm neki narest. In potem je treba it iz hiše. In enostavno ne upam. Da ne omenjam pretečenih dokumentov, ampak na občino? Strah me je it tud tja ( Šolo nekako delam po izpitih. Predvsem neuspešno. Nisem popolnoma neproduktiven, ker delam preko študenta in to od doma. Super, da mi ni treba ven in se ne živciram s tem. Ampak, je res tako super? Ne vem več, sploh ne najdem rešitve. Mogoče prvi korak, da bi si poiskal psihiatra spet. Ampak spet moram k zdravnici. In vedno ista zgodba, ki se vleče v neskončnost. Ironija pri vsem pa je, da kadar sem totalno depresiven in pomislim na samomor, vem da ne bo nič iz tega, ker bi moral it nekam ven. Ker ne bi hotu nardit sranja doma. Nimam zdravil več...
|