Med dvema poloma: AD - da ali ne??

Pokica

gost

« dne:: torek, 26. marec 2013 ura: 22:22 »

Pozdravljeni,
Bom poskušala čim bolj na kratko opisat svojo situacijo. Z depresijo oziroma potrtostjo, izgubo volje, motivacije, energije, smisla itd. se borim že dve leti in pol. Najprej sem se zatekla k psihoterapevtu, ker pa vseeno nisem zmogla 'hendlat' vsakdanjega življenja (izostajala sem iz službe, težavo so mi povzročale vsakdanje aktivnosti oz. sem jih opuščala...), sem kmalu obiskala tudi osebno zdravnico, ki mi je predpisala AD-je. Najprej Paroxat (po katerem sem bila manična), nato Zoloft (ni imel nobenega učinka), na koncu pa sem jemala Cipralex 10 mesecev. Opustila sem ga, ker nisem čutila, da mi res pomaga pa še libido in zmožnost doseganja orgazma je bil na nuli, kar je zelo obremenjevalo moj odnos s fantom in mi povzročalo še dodatne težave. Na psihoterapijo sem hodila 1x na teden 4 mesece. Po prenehanju s Cipralexom nisem čutila nobenih težav. Hkrati s prenehanjem jemanja AD sem po 10 letih prekinila tudi z jemanjem kontracepcijskih tablet. Ok, do tukaj vse ok, nekako sem obvladovala situacijo. Nato sem šla lani spomladi za 4 mesece na delo v tujino (sprememba mi je ustrezala, saj v službi nisem bila zadovoljna, pa tudi moj odnos s fantom je potreboval nekaj premora po zadnjem napornem letu). Ker sem eno tako zelo pozitivno izkušnjo že imela, sem od začasnega bivanja v tujini veliko pričakovala. Na žalost pa delovno okolje ni bilo spodbudno in tudi prijateljskih stikov kar nekako nisem mogla navezati (ljudje so bili zelo zaprti). Na srečo je bil čez cesto od mojega bivališča fitnes center, ki sem ga začelo redno obiskovati, da sem se sproščala s športom in šla vsaj tako med ljudi. Ker to ni zadoščalo in sem postajala vedno bolj osamljena, sem začela skype-ati s svojo psihoterapevtko, katero sem spet redno začela obiskovati, ko sem se vrnila domov. Med vsem tem sem, sploh ne vem kdaj, čisto izgubila veselje do česarkoli. Ko me terapevtka vpraša, česa si želim, ji odgovorim, da si želim samo spati... Zaradi prenehanja jemanja kontracepcije, se mi je pojavil tudi zelo izrazit PMS, ki ga včasih komaj obvladujem. Zapadam v depresijo ali pa v agresivne izbruhe (vedno 'pokasira' fant). Pojavila se mi je tudi nenormalno velika želja po otroku in zlomi me vsaka novica o tem, da je prijateljica noseča ali pa je rodila. Zadnji mesec je postalo zares nevzdržno, zato sem se ponovno obrnila na osebno zdravnico, ki mi je napisala nujno napotnico za psihiatra in me dala na bolniško. Psihiater pa mi je na pregledu rekel, da mi nič ni, da nisem bolna in naj se ne zatekam k zdravilom. Da gre za osebnostne lastnosti, katere bom morala spremeniti. Hkrati je predlagal kontrolo pri izbranem psihiatru čez en mesec. Ko sem šla k svoji zdravnici po napotnico za redni pregled pri psihiatru pa mi je napisala recept za Cipralex(?!), napotnice za psihiatra pa mi ni dala... Zdaj pa ne razumem nič več... Psihiater mi je rekel, da AD-jev ne potrebujem, zdravnica pa mi jih napiše. Ko bi mi vsaj dala napotnico za psihiatra, ki bi mi predpisal pravo terapijo, ker samo s Cipralexom res nisem bila zadovoljna. Potem je pa še tako, da tudi moja terapevtka pravi, da naj ne jemljem AD-jev. Sicer sem z njo zelo zadovoljna. Vendar zdaj pa res ne vem, kaj rabim in kaj ne... Vem, da tako ne morem živet, ker mi že vse polzi iz rok! Še vedno sem na bolniški. Večinoma spim, še gospodinjskih opravil se ne morem lotit. Ne vem več kaj si res želim in kaj opravljam samo zato, ker morem. Čisto sem se izgubila. In čutim, da se nisem sposobna sama odločat, vendar od strokovnjakov, na katere sem se obrnila, kar ne dobim pravega odgovora in vsak pravi drugače. Jaz bi že raje šla čez to brez zdravil, ampak ne vem če zmorem. Pa tudi ne morem toliko izostajat z dela... Res ne vem, kaj naj... Energije mi zmanjkuje, nič več me ne drži pokonci. Naj še omenim, da se čez mesec in pol poročim in se moram čim prej spraviti k sebi, ker sicer ne vem, kaj bo!
Prosim za vaše mnenje, izkušnje ipd...