Hude stiske- depresija- nasveti prosim

[Lola]

3. terapija je za mano. počutim se precej bolje, samo ne vem kako se spravit nazaj v normalne tire, vse mi je tako novo in drugačno, da mi je že na momente prav strašno. danes pa sem spet neki študirala za nazaj in me je pograbila panika ter nelagodje. sploh ker sem bila malo s staro družbo skupaj in se ful nisem fajn počutila. že zjutraj sem razmišljala o tem da bi pisala svojemu še neznanemu polbratu. ne vem kaj me je prijelo, ampak zabediralo mi je dan. pa jezi me kr sm čustveno še precej okorna in se zaradi tega ne morem sprostit, sploh zraven fanta.
Očitno danes ni moj dan

[Lola]

hojla!

zdaj bo 8 tednov kar jemljem antidepresive, v zadnjih 5 dnevih pa se mi je stanje poslabšalo. spet ne morem jest, sili me na bruhanje, boli me želodec. misli mi skačejo, nobene pozitive ne čutim. ljudje se mi gnusijo, sploh ne morem biti v njihovi družbi. vsepovsod vidim varanje, probleme z odnosi, zaradi česar me posledično grabi panika ker me je strah za lastno zvezo. strah me je da bi postala taka kot ti ljudje, gnusim se sebi že ko pomislim na to. počutim se samo, uničeno. skos jočem, počutim se popolnoma izčrpano.

čudno mi je kr pred tem padcem sem bila že skoraj normalna. kaj je možno da adji še držijo dovolj dobro?

lepo prosim za kak odgovor, ker ne vem vec kaj naj s sabo..

[*Lily*]

Lola, pozdravljena!

Pri plezanju iz črnje luknje je tako, da ne splezaš ven kar naenkrat. To ti lahko potrdijo vsi sotrpini tu na forumu. Na začetku občutiš velikanska nihanja. En dan si ok, pa potem tri dni čisto v podnu, pa si potem tri dni ok, pa spet en teden v podnu... Počasi pa se to razmerje dobrih in slabih dni obrne v prid dobrih dni. Potem pa imaš pet dobrih dni in dva slaba, pa imaš deset dobrih dni in tri slabe... In počasi, počasi je slabih dni vse manj, dokler se popolnoma ne umaknejo.

Normalno je, da se v slabih dneh počutiš uničeno, izčrpano, da jočeš in da ne maraš ljudi. Sama nisem čutila prav nič drugače. Tudi samote me je bilo strah. Potem pa sem počasi dojela, da je samota za mojo dušo pravi balzam. Ko sem bila sama sem lahko delala kar sem želela: lahko sem gledala risanke, plesala na najbolj neumno glasbo, jokala, se pogovarjala s psom... In nazadnje sem v samoti dojela, da sploh nisem slab človek in da imam pravico do tega, da sem kakršna sem. In nenazadnje sem ugotovila, da imam sama sebe tudi čisto "mičkeno" rada in da sem čisto "mičkeno" ponosna na to kar sem. To spoznanje te pa dobesedno katapultira iz črne luknje. Ampak, Lola, naj se ti nič ne mudi. Ne bodi nestrpna. Plezanje iz depresije je tek na dolge proge. Čeprav počasi ampak tudi zate bo prišel čas, ko boš lahko rekla, da je najhujše za teboj. In takrat upam, da boš tudi ti potolažila kakšnega "novinca" na tem forumu.

Čim prej se nam spet kaj javi, Lola. Pa en lep pozdravček in topel objem samo zate. Lily.

[Lola]

hojla!
 nekaj časa me zdaj ni bilo na forum. moram povedati, da se mi je stanje zelo izboljšalo. Zdaj sem že dvakrat lahko šla ven  sproščena s kolegi in kolegicami plesat. na to sem fejst ponosna misli so se mi umirile, itak da še tu  pa tam začnem dvomit pa padat v brezno, sam se nekako prisilim da se poberem. dovolj sem močna tudi že da se lahko pripravim do tega da postanem vesela in na nek način ne mislim tak katastrofično. včasih je zelo težko, ampak se da. veliko mi je pri tem pomagal terapevt oz. mi še pomaga + ljudje okoli meni, ki so lepo sprejeli moje stanje in mi nudili podporo zdaj ko sem veliko bolj prisebna lahko rečem, da vidim, da tablete ne rešijo tvojih problemov. omilijo situacijo, vendar pa moraš delati veliko na sebi. v mojem primeru so bistvene terapije, čeprav zdravila morem še vedno jemat. lažje nekako tudi gledam na prihodnost, ne čutim takšnega pritiska, prav tako sem vzpostavila stike s svojim polbratom, ki me je bil zelo vesel. edina stvar, ki mi je fascinantna je, da se od februarja do maja zelo malo stvari spomnim, kar je na nek način +, saj  vem da sem v tistem času bila kar bitko s svojimi strahovi.
ne rečem da sem v nulo ok zdaj, še vedno se trudim in vem da morem še veliko delati na sebi, ampak v vzpodbudo vsem, ki se zdaj prav tako borite z depresijo, bi rada povedala da ne obupat. je mučno, se je treba zelo borit, da se izkoplješ iz tega, trpiš ko sam hudič, sam se splača. ni nemogoče prebrodit tega.

pač to sem javla, da bi mal pokazala svoj napredek  pa da bi komu vlila mal upanja

[zverca87]

Poskusi si najti kakšno prijateljico, takšno ki ti bo lahko stala ob  strani.
Seveda bi bilo najbolje poiskati prijateljico, ki ima podpbne težave, kakor jih imaš ti.

[*Lily*]

Lola, čestitke za uspešno plezanje iz brezna  !!!

[Lola]

Ojlaa! Čutim se dolžno povedati, da se moja zgodba z antidepresivi zaključuje čez 9 dni bom že čisto brez ko mi je zdravnica povedala, da bova zmanjšali sem bila zelo vesela ne počutim se  preveč slabo zdaj ko zmanjšujem, edino malo hitro vzkipim, drugače pa se trudim svoje življenje postaviti nazaj v normalne tire z manjšimi padci in vzponi poskušam se navaditi na to, da ni nič narobe, če si kdaj slabe volje, da to ni razlog za paniko. bo pa potrebno še veliko dela na sebi, vendar pa že nekaj časa pri sebi čutim, da zmorem svoje življenje furat tudi brez zdravil, zdaj ko pa je zdravnica še to potrdila pa še toliko bolj. toliko, da veste kako je na stvari, res se mi je zdelo potrebno to zapisat  

[zelvica999]

veliko uspeha in motivacije na poti do cilja, srcek si